Alojz Rebula, slovenski pisatelj, dramaturg, esejist, prevajalec, * 21. julij 1924, Šempolaj pri Nabrežini, Italija, † 23. oktober 2018, Topolšica.
Življenjepis Rodil se je v kmečko-železničarski družini očetu Alojzu st. in materi Ivanki (roj. Zidarič). Obiskoval je italijanske šole, slovenščine se je učil kot tujega jezika. V letih med 1936 in 1940 je obiskoval klasično gimnazijo v Gorici in jo od 1940 do 1944 nadaljeval v Vidmu, kjer je tudi maturiral. Leta 1949 je diplomiral iz klasične filologije na Univerzi v Ljubljani. Študij je leta 1960 končal v Rimu, kjer je doktoriral z disertacijo o slovenskih prevodih Božanske komedije. Po vrnitvi v Trst je poučeval na nižji gimnaziji, od leta 1953 pa na klasičnem liceju. Poleg pisateljevanja je bil ves čas kulturno in družbeno dejaven, bil je sourednik revij Sidro in Tokovi. Po literarnem nastopu v Slovenski filharmoniji leta 1951 je bil aretiran, vse do konca komunistične oblasti je bil nadzorovan s strani tajne politične policije. Predaval je mdr. na Teološkem tečaju za izobražence na ljubljanski teološki fakulteti ter sodeloval pri organizaciji in programu srečanj na Študijskih dnevih Draga, kjer je tudi večkrat predaval. Do upokojitve je stanoval na Opčinah, zadnja leta pa večinoma v domačem kraju njegove žene, Loki pri Zidanem Mostu. Poročen je bil s pisateljico Zoro Tavčar. Literarnemu ustvarjanju sta se posvetili tudi njuni hčeri Alenka Rebula Tuta in Marjanka Rebula (1964–2017). 1993 je bil izvoljen za dopisnega, 2009 pa za rednega člana SAZU (Slovenske akademije znanosti in umetnosti) v razredu za umetnosti. Leta 2021 so mu pred cerkvijo v Loki pri Zidanem mostu postavili doprsni kip, ob 100. obletnici rojstva pa spominsko ploščo na njegovi rojstni hiši v Šempolaju, leta 2019 pa so mu posvetili spominsko medaljo.
Literarno delo Njegova bibliografija je obširna in obsega različne kroge pripovednega ustvarjanja: pesmi, črtice, novele, dnevnike, radijske igre, eseje, romane, dramska besedila in potopise. Poleg literarnega ustvarjanja je prevajalec antičnih tekstov in Svetega pisma, kot publicist pa piše rubriko Credo v katoliškem tedniku Družina. Stalno je pisal za tržaško revijo Mladika (tudi pod psevdonimom).
Več njegovih del je prevedenih v sosednje jezike (italijanščina, srbohrvaščina) in ostale evropske jezike.
Proza Začetki pisanja so iz časa Rebulovega izobraževanja na liceju v Vidmu, kjer je pisal stihe v latinščini, sestavil dramo v italijanščini in dnevnik v slovenščini. Nato se je posvetil pisanju v slovenščini, z alegoričnim Vedežem ob Jadranu je nastopil v Koledarju Gregorčičeve založbe za 1946. Krajša dela (ocene, črtice, novele, zapiske) je objavljal v primorskih revijah. Leta 1954 je napisal prvi roman Devinski sholar in z njim se je začela tudi ponavljajoča tematika preprostega kmečkega fanta, ki si je z izobrazbo, mislijo, umetnostjo ter kulturo izboril boljši socialni status. Takšne junake predstavljajo Gomer iz Devinskega sholarja, Silvan Kandor iz Senčnega plesa in Mardon-Nemezijan iz Sibilinega vetra. Vsi ti glavni junaki imajo Rebulove avtobiografske poteze. Že povest Devinski sholar nakazuje Rebulove začetke zgodovinskega romana (npr. Ob babilonski reki), preko katerega primerja in identificira slovenstvo s kulturo krščanstva.Rojc, Tatjana: Alojz Rebula: Z besedo “upornik po daru najvišjega”. Smisel njegovih prvih del je v razmišljanju o vlogi in usodi maloštevilnega naroda in je osredotočeno na mikrokozmus rodnega kraja (npr. roman Klic v Sredozemlje slika propadanje slovenskega življa v okolici Trsta). Leta 1956 je izšel izbor novel in črtic Vinograd rimske cesarice, ki nakazuje novo Rebulovo literarno usmeritev - prodor v antični svet, ki doseže vrh v zgodovinskem romanu V Sibilinem vetru. Rebulova izobrazba in poznavanje antične literature in filozofije odseva v njegovih delih, kar je vidno že v romanu Senčni ples, ki je med Rebulovimi prvimi knjižnimi izdajami najpomembnejši tekst.Glušič, Helga: Slovenska pripovedna proza v drugi polovici dvajsetega stoletja. V mnoga pripovedna in esejistična dela začne v poznih šestdesetih letih vstopati krščanstvo, kar napove Rebulov štiridelni roman V Sibilinem vetru. Gre za življenjsko zgodbo starca Nemeziana, ki je bil v času rimske vojne kot kristjan preganjan. Leta 1972 izdan roman z duhovniško in religiozno tematiko Divji golob je prvoosebna pripoved o človeku, ki se kljub oviram in nasprotovanju okolice odloči za duhovniški poklic. O istih vprašanjih in časovno istočasno je pisal v knjigi šestih esejev Smer nova zemlja. Sledila je zbirka novel Snegovi Edena z bivanjskim vprašanjem naroda in posameznika. V zgodovinsko-biografskem romanu Zeleno izgnanstvo Rebula skozi prikaz zgodovinske osebnosti, Eneja Silvija Piccolominija, med drugim postavi vprašanje poslednjega cilja in tragičnosti smrti.
Leta 1988 je izšel roman z biblijsko tematiko Jutri čez Jordan, pripoved o izraelskem osvobojajočem potovanju iz Egipta v obljubljeno deželo, ki je hkrati parabola slovenski osamosvojitvi. Rebula skozi prizmo biblijske legende pripoveduje o hrepenenju in iskanju bivanjskega smisla. V Rebulovih romanih gre za potrditev smisla, ki ga junak-človek udejanja s tem, da stremi za idejo.
Kačja roža je zgodba o fašističnem nasilju in vseh raznorodovalnih oblikah na Primorskem okoli leta 1930, o italijanskih policijskih postopkih, o ilegalnem odporniškem gibanju, o prvem tržaškem procesu proti slovenskim upornikom in o bazoviških žrtvah. Roman Kačja roža vsebuje za Rebulo značilne elemente: zgodovina, antika, vprašanja morale, razklanosti in nerešena vprašanja o življenju in usodi primorskih Slovencev. Osebe tega romana dokazujejo neobstoj niča in nesmisel nihilizma ter primer Rebulovega skromnega junaka, ki mu večkulturnost ni odvzela preprostosti in humanosti.
Roman Maranatha ali leto 999 govori o romarju Nitardu, laičnem miniaturistu, ki zapusti svoj dom in ljubljeno ženo ter se za konec tisočletja odpravi v sveto mesto Jeruzalem, kjer naj bi pričakal Gospodov ponovni prihod.
Cesta s cipreso in zvezdo je roman narodne istovetnosti, napisan kot avtobiografija glavnega junaka Sergija Andrejčiča, ki pripoveduje o postopnem samozavedanju in rojevanju popolne narodne zavesti. Ob deseti obletnici slovenske državne osamosvojitve je Rebula izdal roman Jutranjice za Slovenijo, o dogodkih iz novejšega časa slovenske in širše evropske politične in kulturne zgodovine, kot jih doživlja osrednja oseba romana, duhovnik v oddaljenem kraju Zasavja. Gre za roman človeške usode, zapletene v socialne in duhovne vrtince prelomnega časa, osrednja tema pa je povezana z vprašanji odnosa povojne oblasti do katoliške cerkve in krščanskih vrednot. Roman Nokturno za Primorsko v središče postavlja iskanje vere in slovenstva. S kresnikom nagrajeno delo postavlja zagrizenega branitelja slovenstva, duhovnika Florijana, v konec 20. let 20. stoletja, ko je bilo današnje Primorje pod močno prisilno italijanizacijo.
Ob babilonski reki je zgodovinski roman, ki predstavlja čas ob koncu druge svetovne vojne, ko je čez Karavanke v strahu pred novo zmagovito oblastjo pribežala reka beguncev. V središče zgodbe postavi povojne pomore domobrancev. Roman Četverorečje, izdan leta 2011, je časovno umeščen v obdobje razsvetljenstva, v čas francoske revolucije, nad katero se navdušuje junak Norbert in sanja, da bodo dosežki iz Francije izboljšali tudi razmere na Slovenskem.
Esejistika V slovensko esejistiko v drugi polovici 20. stoletja se Rebula vključuje kot kristjan, kot človek z občutkom za socialna vprašanja, v prvi vrsti pa kot Slovenec, ki svoje sile aktivno usmerja v razreševanje narodnostne in manjšinske problematike.Štuhec, Miran: Slovenska esejistika v drugi polovici dvajsetega stoletja. Njegov slog – poetičnost, besedna bogatost in pomenska večplastnost – izhaja iz posebne čustvene zavezanosti slovenščini, ki je Rebuli jezik, skozi katerega se udejanja narodna bit sredi tujega sveta.
Prva knjiga esejev, z naslovom Smer nova zemlja, vsebuje religiozne eseje o filozofskih vprašanjih sodobnega krščanstva s temami o izvirnem grehu, Kristusovem učlovečenju in njegovi človeškosti, o misteriju Cerkve in oznanjevanju evangelija, o onostranstvu, niču in koncu sveta ter o viziji prihodnosti slovenskega naroda. Predavanja in eseji, ki so nastajali od konca šestdesetih do konca osemdesetih let, pa so zbrani v drugi knjigi esejev Ob slovenskem poldnevniku. Zbirka razdeljena na štiri dele je temeljit prikaz Rebulove pronicljive misli, v kateri sta očitna občutek za narodnostna vprašanja in krščanska svetovnonazorska opredelitev. Esej Orodje luči in orodje teme, npr. govori o osebni izkušnji zamejca in skozi osebno perspektivo prikazuje zgodovinske razmere, hkrati pa vključuje Rebulov pogled vernika, njegovo razmišljanje o književnosti in večkulturnosti. V eseju pisatelj izrazi svoje stališče, da sta provincialnost in svetovljanstvo predvsem stvar vsakega posameznika ter nastajata v presečišču njegovega duha, kar zapiše z besedami: »Provincialnost je zaprtost objektivnemu kriteriju kulturne vrednote, svetovljanstvo je odprtost takšnemu kriteriju. Gre za vrednoto samo na sebi ne glede na narodno ali sociološko zaznamovanost: za občečloveško vrednoto torej.« V eseju Od misli do besede poda svojo oceno o slovenskem književnem kanonu in opozarja na izgubo izpovedne moči slovenske besede. O slovenstvu in Slovencih piše Rebula tudi v eseju Izviri slovenske duhovnosti, kjer skozi zgodovinsko perspektivo prikaže nekatere pomembne Slovence in opominja na brezbrižen odnos do lastne zgodovine.
Po Štuhčevem mnenju se Rebula v svojih esejskih besedilih priključuje tistemu zamejskemu krogu starejših piscev, ki je za razliko od nekaterih svojih mlajših kolegov problem naroda sprejemal izrazito osebno in skladno s tradicionalnimi predstavami o razmerju narod : svet.
Dnevniški zapisi Rebulova dnevniška ustvarjalnost je osredotočena na eksistencialne in intelektualne teme, ki jih zastavlja vsakdanjost. Takšni dnevniki so npr. zbrani v knjigah Gorje zelenemu drevesu, Oblaki Michigana (ameriški dnevnik), Vrt bogov (koloradski dnevnik) in dnevnikih, ki jih je objavljal v revijah. Leta 1993 je objavil delo Koraki apostolskih sandal, dnevnik s sinode evropskih škofov v Rimu. Osrednja tema tri leta kasneje izdanega dnevnika, Previsna leta, pa je čas njegovih in Pahorjevih priprav za izdajo knjige ob sedemdesetletnici Edvarda Kocbeka, v kateri je izšel tudi intervju s Kocbekom, ki je povzočil ostre politične in policijske reakcije. Rebulov dnevnik popisuje tesnobo in negotovost, ki sta jo preživljala z Borisom Pahorjem v soočenjih s policijo. Ta dnevnik sestavljajo še druge teme: kratke skice šolskih trenutkov, piščevo poučevanje klasičnih jezikov in literatur na gimnaziji, pogledi in odzivi na aktualna vprašanja v domačem tržaškem okolju in drugod, srečanja z zanimivimi osebami, ki razkrivajo Rebulovo osebno, čustveno sfero.
Rebula dojema pisateljevanje kot poslanstvo in poklic Postati pisatelj je zanj pomenilo zahtevno odločitev. V času fašizma je doživel hude mladostne pretrese ter prebil travmo jezikovne zatrtosti, saj je bil njegov jezik potisnjen v zasebni geto in obsojen na likvidacijo. Odločitev za študij v Ljubljani v negotovih povojnih letih ga je dokončno zavezala slovenstvu in globoko determinirala njegovo literarno delo.
Narodna in jezikovna vprašanja presega in dopolnjuje eksistencialna problematika, njegovo tesnobno iskanje Smisla, Absolutnega, ki izhaja iz spoznanja o tragičnosti človekovega bivanja, npr. v delih Jutri čez Jordan, Kačja roža, Zeleno izgnanstvo. Pravo pot k Smislu najde Rebula v krščanstvu, h kateremu ga je, kot pravi sam, pritegnilo življenje samo.
Posega tudi v aktualno občečloveško problematiko, in sicer s kritiziranjem slovenskih političnih razmer in prikazovanjem človeške usode, ujete v socialne in duhovne vrtince, npr. v delu Jutranjice za Slovenijo.
V vseh njegovih delih se, po mnenju Fabjan Bajčeve, kaže trojna problematika: