Modzi (kitajsko 墨子; latinizirano: Micius; pinjin: Mòzǐ; poznan tudi kot Mo di, Mo Ti, Mo ce), kitajski filozof, vojaški inženir in pedagog, * ok. 479 pr. n. št. † ok. 381 pr. n. št.
Mo Di je pomemben kot utemeljitelj mohizma, tretje najpomembnejše samostojne šole v kitajski filozofiji. Deloval je pol stoletja za Konfucijem, ukvarjal pa se je z isto kulturno-filozofsko problematiko krize in razpada tisočletnega cesarstva Džov. Njegovi nazori zaradi posebnih družbenozgodovinskih razlogov formulirani v nasprotju s konservativno-aristokratskimi pojmovanji njegovega velikega predhodnika Konfucija. Zagovarjal je pacifizem in menil, da brezpogojna poslušnost avtoriteti vodi v vojno.
Njegovi nauki so zbrani v delu Mo Dzi, ki so ga uredili učenci okoli 400 pr. n. št. Njegov priimek je bil Mo, Dzi pa predstavlja ime. Mo Dzi je za razliko od Konfucija, vrline utemeljeval na koristnosti ter posledično na dobrobiti in blagostanju države. Zato je nasprotoval konfucijanskemu poudarjanju obredja in gojenju glasbe. V nasprotju s Konfucijem je zagovarjal vero v duhove in demone. Mo Dzi je vzpostavil tudi koncept univerzalne ljubezni, nasprotoval pa je tudi vojaškim spopadom. Poleg filozofije se je ukvarjal tudi s pedagogiko in vojnim inženirstvom. Najbolj je znan po tem, da je bil prvi glavni intelektualni tekmec Konfuciju in njegovim sledilcem. Modzijevo poučevanje je povzeto v desetih tezah, ki so v veliki meri zagovarjane v besedilih, katera naj bi prenašala njegovo ime. Najbolj znana izmed teh tez je odredba, da bi moral biti nekdo zaskrbljen za dobrobit ljudi v duhu od “nepristranske skrbi”, ki ne dela razlik med sabo in drugimi, znanci in neznanci. To je doktrina, ki je pogosto poenostavljeno opisana tudi kot “univerzalna ljubezen.” Modzi je ustanovil kvaziverno in paravojaško skupnost, ki je poleg širjenja desetih tez, ponujal tudi pomoč majhnim državam, pod grožnjo vojskih napadalcev z izjemno tehnologijo. Skupaj s Konfucijem, so imeli pripadniki Modzijeve miselnosti-imenovani Mohisti-eno od dveh najbolj uglednih šol mišljenja med vojnim obdobjem (403-221 pr. n. št.). Ko so ob koncu 3. stol. pr. n. št., po padcu dinastije Ču, med kratko in burno vladavino dinastije Čin, Konfucijeve privržence preganjali in sežigali njihova kanonska in klasična dela, je enako preganjanje zajelo tudi Modzijevo šolo (mohiste). Ko pa so konfucijanci po prihodu dinastije Han znova dobili odločilni vpliv, se jim ni zdelo primerno, da bi se skupaj z njihovo tradicijo obnovila tudi mohistična, zato je šola prenehala obstajati. Mohizem: kitajska filozofska šola , katere začetnik je Mo Zi. V obdobju vojskujočih se držav mohisti razpadejo na tri struje, pozni mohistični filozofi pa se večinoma ukvarjajo z logično argumentacijo in racionalno razlago Mo Dzijevih naukov. Čeprav sta Mo Di in po njem poimenovana moistična šola na Zahodu najbolj znana po svoji, za kitajske razmere nekoliko samosvoji etiki, je bil njihov glavni predstavnik zelo pomemben tudi kot eden prvih začetnikov značilno kitajske spoznavne teorije. V svojih jezikoslovnih študijah, v katerih je izhajal iz predpostavke o odsotnosti jasne ločnice med stvarnostjo in njenim jezikovnim poimenovanjem, je razvil specifičen system kitajske logike. Kot rečeno, je moistični kanon Modzi zbirka disputov, ki obravnavajo zlasti vprašanja etike in epistemologije, ukvarjajo pa se tudi z različnimi teorijami znanosti, z matematiko, fiziko, mehaniko in optiko. Mo Di je bile den prvih znanih kitajskih filozofov, ki je poskušal osnovati sistem protoznanstvenih idej. Zato je pomemben tudi kot eden prvih sistematičnih metodologov kitajske klasike.
Sodobniki kot sta Hanfejdzi in Džuangdzi so namigovali, da so se Mohisti do takrat delili v tekmovalne sekte. Modzijeve skupnosti niso preživele do Čin dinastije (221-206 pr. n. št.), a so se njegove ideje razširile nad misleci zgodnje Kitajske. Med 400 in 300 leti pr. n. št. so Mohisti napisali najbolj zgodaj obstoječo kitajsko razpravo o logiki, geometriji, optiki in mehaniki. Modzijeva logika je vplivala na različne tehnike zgodnjih kitajskih mislecev, medtem ko so Modzijeve vizije (meritokracije in dobra družba) pomagale izoblikovati politično filozofijo in politiko odločitev za Činov in Hanov (202-220 pr. n. št.) cesarski režim. Na tak način so Modzijeve ideje preživele cesarsko dobo, četudi pod okriljem drugih kitajskih filozofskih tradicij. Modzi je zagovarjal pacifizem in menil, da brezpogojna poslušnost avtoriteti vodi v vojno.
Življenje
Rodil se je v starokitajski državi Lu (danes Tengdžov, del province Šandong) revnim staršem, ki mu nikoli niso izkazovali ljubezni. Velja za enega tistih, ki se jim je uspelo povzdigniti na družbeni lestvici. Izučil se je za tesarja in se specializiral za gradnjo utrdb. Od konfucijanstva, ki ni uspel zagotoviti družbene stabilnosti in reda, se je distanciral. S svojim veščim rokodelstvom, funkcionalno organizacijo dela in pacifističnimi nauki je pridobil sledilce predvsem med rokodelskimi kolegi in delavstvom. Čeprav je bil Modzi kritik konfucijanstva, je imel visoko mnenje o njem Konfucijev učenec Mengzi (Menicius). Svoje usluge utrjevanja je potem ponudil bojujočim se državam in s tem ohranjal status quo (njegovo trenutno stanje oz položaj). S svojim veščim rokodelstvom, funkcionalno organizacijo dela in pacifističnimi nauki je pridobil sledilce predvsem med rokodelskimi kolegi in delavstvom.
Filozofija Etika in obramba Razpad fevdalizma in birokratizacija uprav sta privedla do proletarizacije dveh višjih razredov - plemičev (oz. inteligence) in pripadnikov vojaškega stanu. Slednji so se vse izraziteje zavzemali za stališče, katerega ideološko formulacijo in politično organizacijo je izdelal (vsaj v jedru) Modzi. Izdelal je » profesionalno etiko« vojaškega stanu in ji dal racionalno utemeljitev. Značilno je, da je ta profesionalna etika izhajala iz Laodzijevega načela omejevanje bojevniških veščin na obrambne ukrepe. To je bilo v skladu z osrednjim načelom Modzijeve univerzalne etike, ki je daleč najizrazitejše pridigala ljubezen do bližnjega, iz izključnih in z ničimer prej omenjenih religioznih pobud. V skladu z etiko »vseobsegajočnosti ljubezni do bližnjega« je potreboval tudi avtoriteto božanskih bitij, da bi svoje privržence prepričal o naslednjem: »Tistega, ki ljubi druge, bodo nujno tudi drugi ljubili. Tistemu, ki dela dobro drugim, bodo tudi drugi delali dobro. Tistega, ki bo sovražil druge, bodo tudi drugi sovražili. Tistega, ki prizadeva druge, bodo tudi drugi prizadevali.«
Ob razmišljanju, kako v družbi vzpostaviti urejeno stanje je prišel do ugotovitve, da množica ljudi potrebuje voditelja. Pravi, da je vsak človek od nekdaj imel svoje merilo za pravico in krivico, iz česar sledi: več kot je bilo ljudi, več je bilo meril in vsak človek je sodil, da ima sam prav, ostali pa grešijo. To je pripeljalo do splošnega nereda na svetu in potrebe po političnem voditelju. Urejeno družbo je videl v tem, da je imela svojega starešino, ki je odločal o tem, kaj je prav in kaj je narobe, ostali pa so spoštovali njegovo odločitev.
Mohizem se je zavzemal za neaktivni način bojevanja, saj bi lahko z dobro obrambo končali vojne, ki so takrat pustošile po Kitajski. Mo Di je bil znan po dobrih obrambnih strategijah in zato so ga mnogi vladarji prosili za pomoč, pa čeprav ni imel visokega položaja v kitajski družbi.
DELA:
Dela v slovenščini, ki zajemajo Modzija in njegovo filozofijo:
Rošker, Jana S.: Odnos kot jedro spoznanja : kitajska filozofija od antičnih klasikov do modernega konfucijanstva, znanstvena monografija, 1. izd. - Ljubljana : Cankarjeva založba, 2010 Rošker, Jana S: Iskanje poti : spoznavna teorija v kitajski tradiciji. Del 1 in 2, Ljubljana : Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, 2005 Milčinski, Maja: Mali slovar azijskih filozofij; Ljubljana : Založba ZRC, ZRC SAZU, 2003 Fung Ju-Lan: Kratka zgodovina kitajske filozofije; 1. izd. - Ljubljana : Amalietti & Amalietti, 2016-2017
Če povzamemo Modzijeve teorije in njegovo šolo lahko snov razdelimo v naslednja poglavja:
PROBLEM IDENTITETE IN DIFERENCE
Ena od teorij je problem identitete in diference. Pravi, da tako kot se pomenske različice ene in iste besede lahko med seboj razlikujejo, je lahko en in isti pojem izražen z dvema ali več različnimi besedami. "Kdor pozna psa in hkrati trdi, da ne pozna cucka, je v zmoti." (p.t. Jing xia, str 286)
Pes je namreč isto kot cucek. Vendar se pomeni istih pojmov, izraženi z različnimi besedami, med seboj lahko razlikujejo glede na situacijski kontekst, v katerem se pojavljajo. "Čeprav je pes isto kot cucek, pa ubiti psa ni isto kot ubiti cucka." (p.t.)
Isto pomenita oba izraza v primeru, da izražata eno in isto realnost. Njuna identiteta je v tem primeru ponovljena. "Kadar /označujeta/ dve imeni eno in isto stvarnost, je to ponovljena identiteta." (p.t. Jing shuo shang, str. 293)
Kadar pa imamo dve stvari, gre nujno za diferenco (torej tudi v primeru, da imata obe isti naziv): "Dvoje je nujno različno." (p.t.)
KATEGORIJE
Pri nekoliko bolj poglobljenem razmišljanju o načinu oziroma o metodah vzpostavljanja kategorij moisti trčijo ob problem kriterijev, ki tvorijo razmejitve med njimi. Če želimo dva predmeta umestiti v isto kategorijo, morata imeti vsaj eno skupno lastnost, torej si morata biti vsaj v nečem podobna, čeprav nista identična. Moisti so poznali krovne kategorije in podkategorije oziroma množice in podmnožice. Kadar želimo združiti dve kategoriji, lahko to storimo samo tako, da vpeljemo novo, krovno kategorijo, ki ustreza obema osnonima.
SPOZNAVNA TEORIJA:
Kot začetniki razmeroma avtohtone spoznavne teorije so se moisti ukvarjali tudi z vprašanjem dojemanja stvarnosti oziroma, natančneje, s problematiko med realnostjo in njeno percepcijo. "Kar se tiče stvari /obstoječega/, imamo naslednje možnosti: sli so in se kot take tudi kažejo, ali so in se kažejo kot drugačne, ali je eno od obojega popolno, drugo pa nepopolno (tukaj je mišljena realnost in njeno dojemanje, prav tako v naslednjem stavku), ali pa eno obstaja, drugo pa ne." (p.t., Xiao qu, str 174).
Spoznavna teorira zagovarja, da se vse spoznanje začne s čutili in izkustvom. Kadar se namreč očitno pokaže, da se obe navedeni domnevi (zaznavanje realnosti in sama realnost) ne pokrivata oz. nista identični, obstaja vselej apriorna možnost, da je lažna (oz. resnična) katera koli od njiju. "Objektivna resničnost" zanje torej ne obstaja v smislu nekakšne apriori večje kredibilnosti; po drugi strani pa obstoječi svet zanje tudi ni proizvod človeških predstav o njem.
To vprašanje o bistvu spoznanja in kako do njega pridemo pa moisti obravnavajo na različne načine:
"/Spo/znanje je substanca /sposobnost, orodje/." (p.t., Jing shang, str. 276)
"Razmišljanje je iskanje," (p.t.,)
"Spoznavanje je povezovanje," (p.t.)
"/Spo/znanje temelji na sluhu, govorici in dotiku." (p.t., str 279)
Do spoznanja naj bi tako prišli z iskanjem svojim razmišljanj, povezovanjem dejstev, misli ter s pomočjo naših čutil.
Spoznanje pa sta po drugi strani lahko tudi modrost (jasnost oziroma razsvetljenje) ali pa vedenje, ki temelji na izkustvu zaznanega oz. videnega:
"/Spo/znanje je tisto, s pomočjo česar se lahko soočamo s stvarmi tako, kot bi jih dojeli." (p.t., Jing shuo shang, str. 288)
"Modrost je razsvetljenje," (p.t., Jing shang, str 277)
"Vêdenje je videnje /s pomočjo7 oči." (p.t., Jing shuo xia, str 300.)
Spraševali pa so se tudi o posredovanju tega spoznanja, namreč z besedami ni možno izraziti vsega , kar dojemamo, kaj šele vsega kaj je ali naj bi bilo.
"Neumno je /meniti, da/ je mogoče z besedami vse izraziti." (p.t., Jing xia, str 285)
"Stvari po sebi, spoznanje teh stvari ter posredovanje spoznavanje teh stvari - vse to ni nujno identično." (p.t., str. 283)
VSEOBSEŽNA LJUBEZEN