David Keith Lynch, ameriški filmski režiser, slikar, glasbenik, igralec in fotograf, * 20. januar 1946, Missoula, Montana, † 16. januar 2025, Taft, Kalifornija.

Angleški časopis The Guardian ga je oklical za »najpomembnejšega režiserja tega obdobja«, spletni vodič po filmih Allmovie pa za »polihistorja sodobnega ameriškega filmskega ustvarjanja«. Kritiki štejejo njegova filma Modri žamet (1986) in Mullholand Drive (2001) za ena od najboljših v svojih desetletjih, medtem ko mu je uspeh televizijske serije Twin Peaks (1990–1991) prinesel naziv »prvi popularni nadrealist«. Prejel je tri nominacije za filmsko nagrado oskar za najboljšega režiserja, dvakrat je prejel francosko nagrado César za najboljši tuji film, enkrat zlato palmo na Filmskem festivalu v Cannesu in zlatega leva za življenjsko delo na Beneškem filmskem festivalu. Leta 2019 je prejel častnega oskarja.

Lynch se je rodil v družini srednjega razreda v Missouli v ameriški zvezni državi Montana. V otroštvu je potoval po Združenih državah Amerike in se kasneje odločil za študij slikarstva na akademiji Pennsylvania Academy of Fine Arts v Filadelfiji, kjer se je prvič preskusil v ustvarjanju kratkih filmov. Preselil se je v Los Angeles, kjer je produciral svoj prvi film, nadrealistično grozljivko Eraserhead (1977), ki je med ljubitelji kina hitro pridobila kultni status. Zaradi velikega uspeha so ga zaposlili v režiji biografskega filma Človek slon (1980), s katerim se je priljubil širšem občinstvu. Kasneje ga je najela skupina De Laurentiis Entertainment Group, za katero je posnel dva filma: znanstvenofantastični filmski ep Dune - puščavski planet (1984), ki se je izkazal za kritiško in finančno polomijo, ter Modri žamet (1986), film noir, ki je postal zloglasen zaradi nasilja.

Njegovo naslednje delo je bila popularna televizijska serija Twin Peaks (1990–1991), ki jo je soustvaril z Markom Frostom. Serija je dobila tudi filmski predhodnik Twin Peaks: Ogenj hodi z menoj (1992), v istem obdobju pa sta nastala tudi filma Divji v srcu (1990) in družinski film Resnična zgodba (1999). Ker se je Lynch spet lotil nadrealistične zvrsti, se poslužuje v svojih kasnejših filmih Izgubljena cesta (1997), Mullholand Drive (2001) in Notranje zadeve (2006) sanjske logike in nelinearnega pripovedovanja. V tem času je tudi že sprejel pomen interneta in produciral krajši animirani seriji DumbLand (2002) in eksperimentalno internetno mini-tv-serijo Zajci (Rabbits, 2002). Lynch in Frost sta ponovno združila moči za tretjo sezono serije Twin Peaks (2017).

Deloval je tudi v drugih medijih. Kot glasbenik je izdal dva solistična albuma, Crazy Clown Time (2011) in The Big Dream (2013), kot snovalec zvoka je izdelal veliko glasbe za lastne filme, ustvaril pa je tudi mnoga likovna in fotografska dela. Napisal je dve knjigi: Slike (1994) in Kako ujeti veliko ribo: Meditacija, zavest in kreativnost (2006). Režiral je tudi nekaj glasbenih spotov in televizijskih reklam, med drugim Lady Blue Shanghai (2006) za modno hišo Dior. Lynch je bil goreč izvajalec transcendentalne meditacije, zaradi česar je leta 2005 ustanovil sklad David Lynch Foundation, preko katerega je želel financirati učenje transcendentalne meditacije v šolah in med rizičnimi skupinami, kot so brezdomci, veterani in prebežniki.

Zgodnje življenje Lynch se je rodil 20. januarja 1946 v Missouli v ameriški zvezni državi Montana. Njegov oče Walton Lynch (1915–2007) je bil raziskovalec za ameriško ministrstvo za kmetijstvo (USDA), njegova mama Edwina »Sunny« Lynch (rojena Sundholm; 1919–2004) pa učiteljica angleščine. Dva od Lynchevih prastaršev po mamini strani sta bila Finca, ki sta se v 19. stoletju preselila s Finske v Združene države. Vzgajali so ga kot prezbiterijanca.

Lyncheva družina se je pogosto selila, saj je USDA očetu dodelila delo širom države. Ko je bil star dve leti, so se preselili v Sandpoint v Idahu, dve leti kasneje, po rojstvu brata Johna, pa v Spokane v zvezno državo Washington. Tam se mu je rodila sestra Martha. Družina se je potem selila še v Durham v Severno Karolino, potem v Boise v Idaho in v Alxandrio v Virginijo. Lynch je ugotovil, da se je takšnemu življenju zlahka prilagodil, saj je hitro našel nove prijatelje, ko se je vpisal v novo šolo. Glede svojega zgodnjega življenja je dejal:Poleg šole je obiskoval tudi skavte, a je kasneje pripomnil, da je »postal skavt samo zato, da bi lahko nehal in to pustil za sabo«. Dosegel je najvišji rang (t. i. Eagle Scout), kar mu je prineslo nagrado. Z drugimi skavti najvišjega ranga je bil prisoten na inavguraciji ameriškega predsednika Johna F. Kennedyja pred Belo hišo na Lynchev rojstni dan leta 1961. Že od zgodnjih let se je zanimal za slikanje in risanje. Med bivanjem v Virginiji, kjer je spoznal očetovega prijatelja, ki je bil poklicni slikar, si je zaželel, da bi tudi sam poslal slikar.

V srednji šoli Francisa C. Hammonda v Alexandrii je imel slabši uspeh, saj se ni zanimal za šolsko delo, a je bil priljubljen med drugimi učenci. Po zaključku šole se je odločil, da želi študirati slikarstvo na kolidžu. Leta 1964 je tako začel s študijem na School of the Museum od Fine Arts v Bostonu, kjer je bil sostanovalec glasbenika Petra Wolfa. Kljub vsemu je šolo zapustil že po enem letu, saj da »tam sploh ni dobil navdiha«. S prijateljem Jackom Fiscom, ki je bil tudi sam nezadovoljen s študijem na umetniški šoli Copper Union, je nameraval tri leta potovati po Evropi. Upala sta, da bi v Evropi delala z avstrijskim ekspresionistom Oskarjem Kokoschko v njegovi šoli v Salzburgu. Ko sta prispela, sta izvedela, da umetnik ni dosegljiv, zato sta se po samo 15 dneh v Evropi razočarana vrnila v ZDA.

Kariera

Filadelfija in kratki filmi: 1966–1970 Lynch se je ob vrnitvi v Združene države Amerike odpravil v Virginijo, kjer je bival pri prijatelju Tubyju Keelerju, saj sta se starša odselila v Walnut Creek v Kaliforniji. Odločil se je, da se preseli v Filadelfijo in se po nasvetu Jacka Friska, ki je tam študiral, vpiše v akademijo Pennsylvania Academy of Fine Arts. V Filadelfiji mu je bilo lažje, saj je v bilo »v mestu veliko dobrih in resnih slikarjev, ki so se medsebojno navdihovali, zato je bilo vse najlepše.« Leta 1967 se je poročil s študentko Peggy Reaver in leto kasneje se jima je rodila hči Jennifer. Peggy je za ta čas kasneje dejala, da »je bil [Lynch] nerad oče, a je bil vseeno ljubeč. No, pa saj sem bila noseča, ko sva se poročila. Oba sva omahovala.« Kot družina so se preselili v sosesko Fairmount v Filadelfiji, kjer so si lahko za relativno nizko ceno 3.500 USD privoščili veliko dvanajstsobno hišo, saj je bilo v območju veliko kriminala in visoka revščina. Lynch je življenje v tej hiši kasneje opisal:Ob študiju je delal tudi kot tiskar gravur, da bi lahko preživljal svojo družino.

Na Pennsylvania Academy je posnel svoj prvi kratki film z naslovom Six Men Getting Sick (Six Times) (1967). Do ideje je prišel, ko je razvil željo, da bi se njegove slike premikale, zato je začel pogovor z umetnikom Brucem Samuelsonom o izdelavi animacije. Ko do tega projekta ni prišlo, je kupil najcenejšo 16-milimetrsko kamero in sam ustvaril film. Delal je v zapuščeni sobi na akademiji in z 200 USD (kar se mu je zdelo veliko denarja) produciral Six Men Getting Sick. Delo je opisal kot »57 sekund rasti in ognja ter 3 sekunde bruhanja«. Predvajal ga je v zanki na razstavitvi ob zaključku akademskega leta in si delil prvo mesto s sliko Noela Mahaffeya. Zaradi tega uspeha je dobil od bogatega študenta H. Bartona Wassermana naročilo za stvaritev filmske inštalacije v njegovem domu, za kar mu je ponudil 1.000 USD. 478,28 USD je zapravil za »svojo sanjsko« (rabljeno) kamero Bolex, a je bil končni izdelek nezadovoljiv, saj je bila kamera pokvarjena in je posnela samo motno sliko. Poklical je Wassermana in mu pojasnil, da »je film katastrofa. Kamera je bila pokvarjena in moje delo se ni izkazalo, kot bi želel.« Wasserman mu je dejal, naj ne skrbi. S preostalim denarjem naj ustvari nekaj drugega.

S preostalim denarjem je ustvaril eksperimentalno mešanico animacije in igranja v živo, štiriminutni kratki film Alphabet (1968). V filmu igra Lyncheva žena Peggy kot »Dekle«, ki skandira abecedo ob slikah psov, dokler na koncu ne umre zaradi krvavitve po rjuhah. Z zvočno obdelavo posnetka hčerkinega joka je izdelal popačen zvok, ki se mu je zdel učinkovit. O navdihu za film je rekel, da »je Peggyjina nečakinja nekoč med nočno moro ponavljala abecedo na zelo mukotrpen način. To je nekako pognalo The Alphabet. Za vse ostalo je poskrbela podzavest.«

Ko je izvedel za novoustanovljeni Ameriški filmski inštitut, ki je podpiral ustvarjalce filmov, ki so že izdelali uspešne projekte in so imeli scenarij za nov projekt, jim je poslal kopijo kratkega filma The Alphabet in scenarij za nov film, ki bi bil skoraj v celoti igran, The Grandmother. Inštitut mu je odobril sredstva; sprva 5.000 USD, a je Lynch zahteval 7.200 USD, kar so odobrili. V filmu so igrali znanci iz službe in akademije, snemali pa so kar v njegovi hiši. The Grandmother govori o zanemarjenem fantu, ki »vzgoji« babico iz semena, da bi skrbela zanj. Kritiki so kasneje zapisali, da »je film resnično čudo, a vsebuje mnoge teme in ideje, ki jih je kasneje vgradil v svoja dela. Kaže tudi na izredno razumevanja [filmskega] medija.«

Los Angeles in Eraserhead: 1971–1979

Leta 1971 se je Lynch z družino preselil v Los Angeles, kjer je študiral izdelavo filmov v konservatoriju API Conservatory, ustanovi, ki jo je kasneje opisal kot »popolnoma kaotično in neorganizirano, kar mi je všeč... hitro si se naučil, da če želiš nekaj ustvariti, moraš vse storiti sam. Hoteli so nam pustiti, da počnemo svoje stvari.« Začel je pisati scenarij za Gardenback, ki se je »izvil iz slike, ki sem jo naslikal.« Pri podvigu so ga podpirali tudi na konservatoriju, kjer so ga spodbujali, naj mu doda dolžino in dialog, kar je (sicer nerad) sprejel. Zaradi tega in ker je moral po vrnitvi v drugi letnik spet obiskovati predmete prvega, se je konservatorija naveličal. Dekan ga je prosil, če še enkrat premisli, saj je menil, da je eden najboljših študentov. Lynch je privolil in začel z delom za novi film, ki ga je poimenoval Eraserhead.

Čeprav je nameraval posneti 42-minutni film (končni izdelek je trajal 89 minut), je bil scenarij dolg samo 21 strani in nihče ni več pritiskal nanj. Snemanje se je začelo 29. maja 1972 ponoči v neki zapuščeni konjušnici, s čimer si je lahko produkcijska ekipa (večinoma Lynchevi prijatelji; Sissy Spacek, Jack Fisk, Frederick Elmes in zvočni snovalec Alan Splet) ustvarila sobo za kamero, sobo z zelenim ozadjem, sobo za montažo, jedilnico in stranišče. Na začetku je projekt financiral AFI, ki je zagotovil 10.000 USD, kar pa ni bilo dovolj. Studii so nanje pritiskali zaradi uspeha relativno poceni filma Goli v sedlu, zato mu niso mogli priskrbeti dodatnih sredstev. Lynch je dobil posojilo od očeta, delal pa je tudi kot raznašalec časopisa Wall Street Journal. Ne dolgo v produkcijo filmo sta se Lynch in Peggy sporazumno ločila, zato je lahko ves čas živel na kraju snemanja. Leta 1977 je se ponovno poročil, tokrat z Mary Fisk, sestro Jacka Fiska.

Film Eraserhead je posnet v črno-beli tehniki. Govori o mlademu Henryju (Jack Nance), ki živi v distopični industrijski pušči. Njegovo dekle rodi deformiranega otroka in ga zapusti v njegovi negi. Dojenček stalno joče, kar ga skrbi. Ko ugotovi, da je bolan, mu skuša pomagati, kar vodi v dojenčkovo smrt. Po smrti da preganjajo demoni, ki predstavljajo otroka, in Henry se znajde v »nebesih«, ki jih doseže, ko vstopi v središče kamnitega planeta. Lynch se upira temu, da bi film interpretiral ali »priznal svoje razmišljanje, ki se skriva za mnogimi abstrakcijami v filmu«. Kljub temu je priznal, da je na film vplivalo strašno ozračje v Filadelfiji in ga označil za »svoj Philadelphia Story«.