Michigansko jezero () je jezero iz skupine Velikih jezer v Severni Ameriki, edino od petih, ki v celoti leži znotraj ozemlja Združenih držav Amerike. Je drugo največje po prostornini za Gornjim jezerom in tretje največje po površini za Gornjim in Huronskim jezerom. Dolvodno ga na vzhodu Mackinacov preliv povezuje s Huronskim jezerom; ožina je globoka in široka, tako da imata jezeri enako višino in tudi sicer hidrografsko štejeta za eno vodno telo.
Administrativno pripada štirim ameriškim zveznim državam: Wisconsinu, Illinoisu, Indiani in Michiganu. Južni del povodja je eden najbolj naseljenih delov regije Velikih jezer sploh, kjer v metropolitanskih območjih Chicaga in Milwaukeeja ter drugih manjših mestih živi približno osem milijonov ali petina vseh prebivalcev regije. Severni del je manj razvit, po rabi pa izstopa predvsem severozahod z zalivom Green Bay, v katerega se izliva reka Fox; v tem delu je močno razvito ribogojstvo, še bolj pa je znan po največji koncentraciji industrije papirja in papirne kaše na svetu, ki občutno prispeva k onesnaženju. Poleg tega ima jezero ključen pomen kot transportna pot za surovine, ki jih predelujejo v industrijskih središčih tega dela regije.
Zgodovina thumb|left|Pogled prek središča Chicaga proti jezeru Med najbolj preučenimi zgodnjimi prebivalci območja Michiganskega jezera so bili ameriški staroselci Hopewell. Njihova kultura je po letu 800 n. št. upadla, ko je bila regija v naslednjih nekaj sto letih dom ljudstev, znanih kot pozni gozdni ameriški staroselci. V začetku 17. stoletja, ko so zahodnoevropski raziskovalci prvič vstopili v to regijo, so naleteli na potomce poznih gozdnih ameriških staroselcev, predvsem na zgodovinska ljudstva Ojibwe, Menominee, Noquet, Sauk, Meskwaki, Ho-Chunk, Miami, Odawa in Potawatomi. Francoski raziskovalec Jean Nicolet naj bi bil prvi Evropejec, ki je dosegel Michigansko jezero, verjetno leta 1634 ali 1638. Na najzgodnejših evropskih zemljevidih regije je poleg imena Michigan najdeno tudi ime jezera Illinois (poimenovano po konfederaciji plemen Illinois). V 1640-ih in 1650-ih so bobrske vojne (zaradi trgovine s krznom z evropskimi kolonijami), ki so jih sprožili Irokezi, povzročile velik demografski premik, saj so njihovi zahodni sosedje bežali pred nasiljem. Irokezi so poiskali zatočišče zahodno in severno od Michiganskega jezera.
Mackinacov preliv je bil pomemben potovalni koridor in pot za trgovino s krznom za ameriške staroselce. Na južni strani preliva leži mesto Mackinaw City v Michiganu, kjer stoji utrdba Fort Michilimackinac (rekonstruirana francoska utrdba, ustanovljena leta 1715); na severni strani je St. Ignace v Michiganu, to je bil francoski katoliški misijon ustanovljen leta 1671. Leta 1673 sta Jacques Marquette, Louis Jolliet in njuna posadka petih metisov sledila Michiganskemu jezeru do Green Baya in navzgor po reki Fox, skoraj do njenega izvira, v iskanju reke Misisipi. Do konca 18. stoletja so vzhodne dele preliva nadzorovala utrdba Fort Mackinac na otoku Mackinac, britanska kolonialna in zgodnjeameriška vojaška baza ter središče za trgovino s krznom, ustanovljena leta 1781.
Z evropskimi raziskovanji območja konec 17. stoletja se je Michigansko jezero začelo uporabljati kot del vodnih poti, ki so vodile od reke sv. Lovrenca do reke Misisipi in od tam do Mehiškega zaliva. Francoski kurirji in popotniki so konec 17. in v začetku 18. stoletja na jezeru ustanovili majhna pristanišča in trgovske skupnosti, kot je Green Bay. V 19. stoletju je bilo Michigansko jezero sestavni del razvoja Chicaga in srednjega zahoda Združenih držav Amerike zahodno od jezera. Na primer, 90 % žita, prepeljanega iz Chicaga, je v letih pred državljansko vojno potovalo z ladjami proti vzhodu čez Michigansko jezero. Količina je po državljanski vojni redko padla pod 50 %, kljub veliki širitvi železniškega ladijskega prometa.
Prvi človek, ki je dosegel globoko dno Michiganskega jezera, je bil J. Val Klump, znanstvenik na Univerzi Wisconsin-Milwaukee leta 1985. Klump je dno dosegel s potopnim plovilom kot del raziskovalne odprave. Segrevanje Michiganskega jezera je bilo predmet poročila Univerze Purdue iz leta 2018. V vsakem desetletju od leta 1980 se je temperatura površine jezera stalno povečevala. To bo verjetno vodilo do zmanjšanja avtohtonega habitata in negativno vplivalo na preživetje avtohtonih vrst, vključno z lovnimi ribami.
Hidrologija Milwaukeejski greben, ki poteka pod Michiganskim jezerom od točke med Milwaukeejem in Racineom do točke med Grand Havnom in Muskegonom, deli jezero na severni in južni bazen. Vsak bazen ima tok vode v smeri urinega kazalca, ki ga povzročajo reke in vetrovi. Prevladujoči zahodni vetrovi po navadi premikajo površinsko vodo proti vzhodu, kar ima umirjujoč učinek na podnebje zahodnega Michigana. Med obalama Wisconsina in Michigana je povprečna razlika v poletnih temperaturah vode od 2 do 5 stopinj Celzija.
Hidrološko sta Michigansko in Huronsko isto vodno telo (včasih imenovano Michigan-Huron), vendar se običajno štejeta za različna. Skupaj je to največje sladkovodno telo na svetu po površini. Most Mackinac na splošno velja za ločnico med njima. Glavni dotok v Michigansko jezero iz Gornjega jezera skozi Huronsko nadzorujejo zapornice, ki jih upravlja dvonacionalni odbor za nadzor Gornjega jezera.
Statistika
Michigansko jezero je edino Veliko jezero, ki je v celoti znotraj meja Združenih držav Amerike; ostala si delijo s Kanado. Michigansko jezero ima površino 58.030 km²; 34.280 km² leži v Michiganu, 19.060 km² v Wisconsinu, 610 km² v Indiani in 4080 km² v Illinoisu, zaradi česar je po površini največje jezero v celoti znotraj ene države (Bajkalsko jezero v Rusiji je večje po količini vode) in peto največje jezero na svetu.
Je večja polovica Michigan-Huron, ki je po površini največje sladkovodno telo na svetu. Dolgo je 494 km in široko 190 km, obala pa meri 2640 km. Povprečna globina jezera je 85 m, največja globina pa 281 m. Vsebuje 4932 km3 vode. Največji zaliv je Green Bay na severozahodu. Zaliv Grand Traverse Bay na severovzhodu je še en velik zaliv. Najgloblje območje Michiganskega jezera, ki leži v njegovi severni polovici, se imenuje Chippewa Basin (poimenovan po prazgodovinskem jezeru Chippewa) in je od South Chippewa Basin ločeno z relativno plitvejšim območjem, imenovanim Mid Lake Plateau.
Otoki Večina otokov v Michiganskem jezeru je v severnem delu jezera. Fotografija je bila posneta z Mednarodne vesoljske postaje 10. aprila 2022. Otok Beaver je s površino 145 km² največji otok v Michiganskem jezeru; po njem je poimenovan arhipelag v okrožju Charlevoix v Michiganu, ki vključuje otoke Garden, Grape, Gull, Hat, High, Hog, Horseshoe, Little, Pismire, Shoe, Ojibwa, Trout in Whiskey. V okrožju Charlevoix je tudi Fisherman's Island. Otoki Fox v okrožju Leelanau v Michiganu so sestavljeni iz Severnega in Južnega otoka Fox. Otoki Manitou v okrožju Leelanau v Michiganu so sestavljeni iz Severnega in Južnega otoka Manitou. Otoki znotraj zaliva Grand Traverse vključujejo otok Bassett, Bellow in Power. Otoki južno od polotoka Garden v okrožju Delta v Michiganu vključujejo otok Gravelly, otok Gull, otok Little Gull, otok Little Summer, otok Poverty, Rocky Island, otok St. Martin in otok Summer. Otoki v zalivu Big Bay de Noc v okrožju Delta v Michiganu vključujejo otok Round, otok St. Vital in otok Snake. Otoki v zalivu Little Bay de Noc v okrožju Delta v Michiganu vključujejo otok Butlers in otok Sand. Državni park Wilderness v okrožju Emmet v Michiganu vsebuje otok Temperance in otok Waugoshance. V okrožju Emmet je tudi otok Ile Aux Galets. Otok Epoufette, otok Gravel, otok Little Hog in otok Naubinway se nahajajo v okrožju Mackinac v Michiganu, na območju Epoufette v Michiganu in Naubinwaya v Michiganu. Otok Green in otok St. Helena sta v bližini mostu Mackinac v okrožju Mackinac v Michiganu. Otoki, ki obkrožajo polotok Door v Wisconsinu, vključujejo otok Chambers, otok Fish, otok Gravel, otok Spider, otok Horseshoe, otoke Sister, otok Detroit, otok Green, otok Hog, otok Pilot, otok Plum, otok Rock, otoke Strawberry in otok Washington. Severna polovica polotoka je tehnično gledano sama po sebi otok zaradi ladijskega prekopa Sturgeon Bay. Severni otok je 37 ha velik umetni polotok v Chicagu. Na njem je planetarij Adler, nekdanje letališče Meigs Field, trenutno pa je poleti začasno prizorišče koncertov Huntington Bank Pavilion.
Povezava z drugimi vodnimi telesi
Sredi 20. stoletja je izgradnja morske poti sv. Lovrenca in vodne poti Velikih jezer odprla Velika jezera za oceanska plovila. Vendar širše oceanske kontejnerske ladje, ki so bile razvite kasneje, ne morejo pluti skozi zapornice na teh progah, kar omejuje ladijski promet po jezerih. Na jezerih se zato uporabljajo jezerske tovorne ladje. Kljub svoji velikosti veliki deli Velikih jezer pozimi zamrznejo, kar prekine večino ladijskega prometa. Nekateri ledolomilci plujejo po jezerih.
Michigansko jezero je preko reke Illinois in reke Misisipi povezano z Mehiškim zalivom prek vodne poti Illinois. Promet komercialnega vlačilca in barže na teh vodnih poteh je gost. Izletniške ladje lahko vstopijo ali izstopijo iz Velikih jezer prek prekopa Erie in reke Hudson v New Yorku. Prekop Erie se povezuje z Velikimi jezeri na vzhodnem koncu Eriejskega jezera (pri Buffalu v New Yorku) in na južni strani Ontarijskega jezera (pri Oswegu v New Yorku).
Gladina vode Gladina jezera niha iz meseca v mesec, najvišja gladina jezera pa je običajno poleti. Običajna oznaka visoke vode je 0,61 m nad izhodiščem (176,0 m). Oktobra 1986 sta Michigansko in Huronsko jezero dosegla najvišjo gladino pri 1,80 m nad izhodiščem.Monthly bulletin of Lake Levels for The Great Lakes; September 2009; U.S. Army Corps of Engineers, Detroit District Povprečni mesečni rekordi visoke vode so bili leta 2020 večkrat zapored podrti.
Gladina jezer je običajno najnižja pozimi. Običajna oznaka nizke vode je 30 cm pod izhodiščem (176,0 m). Pozimi leta 1964 sta Michigansko in Huronsko jezero dosegla najnižjo gladino pri 42 cm pod izhodiščem. Tako kot pri rekordih visoke vode so bili tudi mesečni rekordi nizke vode postavljeni vsak mesec od februarja 1964 do januarja 1965. V tem dvanajstmesečnem obdobju se je gladina vode gibala od 42 do 22 cm pod referenčno vrednostjo. Rekordna nizka gladina je bila presežena januarja 2013.
Januarja 2013 se je povprečna mesečna gladina Michiganskega jezera spustila na rekordno nizko raven 175,6 m, kar je najnižja vrednost od začetka vodenja leta 1918. Jezera so bila 0,74 m pod svojim dolgoletnim povprečjem in so se od januarja 2012 znižala za 42 cm. Keith Kompoltowicz, vodja hidrologije porečja v okrožnem uradu Inženirskega korpusa ameriške vojske v Detroitu, je pojasnil, da so bili največji dejavniki, ki so privedli do nižje gladine vode leta 2013, kombinacija »pomanjkanja velike snežne odeje« pozimi 2011/2012 v kombinaciji z zelo vročimi in suhimi razmerami poleti 2012. Od takrat se je gladina vode dvignila za več kot 1,8 metra na rekordno visoko raven.
Pitna voda Michigansko jezero, tako kot druga Velika jezera, oskrbuje s pitno vodo milijone ljudi na obmejnih območjih.
Velika jezera skupaj upravlja Konferenca guvernerjev in premierjev Velikih jezer in St. Lawrencea, medvladna organizacija, ki jo vodijo vodilni izvršni direktorji kanadskih provinc Ontario in Québec ter guvernerji ameriških zveznih držav Illinois, Indiana, Michigan, Minnesota, New York, Ohio, Pensilvanija in Wisconsin. Konferenca je začela veljati decembra 2008 z uveljavitvijo zakonov v vseh zveznih državah in obeh provincah ter z uveljavitvijo zveznega zakona Združenih držav.