Kitajsko slikarstvo je ena najstarejših neprekinjenih umetniških tradicij na svetu. Slikanje v tradicionalnem slogu je danes v kitajščini znano kot guó huà (), kar pomeni »nacionalno slikarstvo« ali »domače slikarstvo«, v nasprotju z zahodnimi umetniškimi slogi, ki so postali priljubljeni na Kitajskem v 20. stoletju. Imenuje se tudi dančing (kitajsko: 丹青; pinyin: dān qīng).
Glavna značilnost kitajskega slikarstva je njegova tesna povezanost s kaligrafijo, zaradi katere se v slikarstvu najpomembnejšo vlogo pripisuje potezam. Kitajsko slikarstvo lahko delimo glede na podlago in glede na vsebino slike. Kot podlago so slikarji največkrat uporabljali svilo in papir, tematika pa se deli na figuralno slikarstvo, krajinsko slikarstvo in na slikarstvo cvetja in ptic. Slikarji se delijo na dvorne slikarje in na slikarje literate. Slike se pojavljajo na praporih, paravanih, pahljačah, albumih in vodoravnih ali navpičnih zvitkih.Evans, Jane. 2004. Chinese brush painting: A complete course in traditional and modern techniques. Courier Corporation.Wu, Tung. 1997. Tales from the Land of Dragons: 1.000 Years of Chinese Painting. Museum of Fine Arts Boston. Za kitajsko slikarstvo je značilno, da na delo poleg slike napišejo pesem ali prozo, misel, poročilo ali posvetilo in datum ter da odtisnejo rdeč pečat, iz katerega je razvidno lastništvo slike.Liao, Pin. 2002. Traditional painting (Culture of China). Foreign Languages Press.
Materiali in tehnike slikanja Kitajski umetniki tradicionalno za slikanje potrebujejo štiri glavne materiale – čopič, črnilo, podlago in kamen za črnilo. Čopiči so za razliko od ravnih zahodnih čopičev špičasti, največkrat narejeni iz zajčje, ovčje ali volčje dlake. Držalo je narejeno iz bambusa ali lesa. Črnilo je narejeno iz borove smole in olja drevesa tung, je zelo obstojno in pigmentirano. Pigmente pridobijo iz mineralov, največkrat uporabljene barve so: modra, zelena, bela in rdeča. Za tradicionalno kitajsko slikarstvo je značilno, da barv ne mešajo.Lachman, Charles. 2018. Chinese Caligraphy. Asia Society. Povzeto po https://asiasociety.org/education/chinese-calligraphy
Dve glavni tehniki v kitajskem slikarstvu sta:
Gongbi (), kar pomeni »natančen«; značilnost je natančno in realistično upodabljanje objektov z živimi barvami, kar zahteva veliko časa. Slike so večinoma upodobljene na več plasteh svile, tehniko gongbi pa so uporabljali dvorni slikarji. Tehnika je prevladovala v zgodnjem obdobju kitajskega slikarstva. Najbolj znan in cenjen kitajski slikar tega sloga je Gu Kaidži, nekatera izmed njegovih najbolj znanih del so Esej o slikarstvu, Nimfa reke Luo ter Opomin dvorne učiteljice.Gu He. 2016. Chinese Painting. China Today, 65(7), 66-67Binyon, Laurence. 1908. Painting in the Far East: an introduction to the history of pictorial art in Asia, especially China and Japan. E. Arnold.
Šuimo () je tehnika slikanja z vodo in črnilom, ohlapno imenovano tudi akvarelno ali slikanje s čopičem, pri kateri se ne uporablja drugih barv. Glavna ideja je v samo nekaj potezah izraziti vsebino slike, zato je ta tehnika veliko hitrejša od tehnike gongbi. Umetniki, ki so uporabljali tehniko šuimo, so raje uporabljali papir kot svilo. Tehniko šuimo so uporabljali slikarji literati. Ta tehnika je postala popularna v dinastiji Song (907-1279) in je od takrat naprej zasedala pomemben položaj v kitajskem slikarstvu.
Tri vrste slikarstva Figuralno slikarstvo
Prvo izmed treh glavnih vrst slikarstva glede na vsebino se je razvilo figuralno slikarstvo () in sicer že v 3. stoletju pr. n. št v obdobju dinastije Han. Figuralno slikarstvo se je sprva pojavilo v grobni umetnosti, bilo je namenjeno obredom in imelo religiozno vlogo. Kasneje je postalo popularno na dvoru, kjer so prevladovali portreti članov kraljeve družine. Glavni prizori na slikah so bili povezani z vsakdanjim življenjem aristokracije – politični dogodki, življenje višjih slojev, dvorne dame. Pojavljale so se tudi podobe iz daoizma in budizma ter slikanje tujcev.Soper, Alexander C. 1941. Early Chinese Landscape Painting. Arts Bulletin, 23/2: 141-164Fong, Wen in Marilyn Fu. 1973. Sung and Yuan paintings. Metropolitan Museum of Art.
Krajinsko slikarstvo Krajinsko slikarstvo je veljalo za najvišjo obliko kitajskega slikarstva in na splošno še vedno velja. Obdobje od obdobja petih dinastij do obdobja severnega Songa (907–1127) je znano kot »velika doba kitajske krajine«.
Na začetku je krajina nastopala le kot ozadje v figuralnem slikarstvu, dokler ni postala samostojen element. Krajinsko slikarstvo () se začne pojavljati v 4. stoletju, ko vedno več umetnikov pride na jug Kitajske in se navduši nad novo pokrajino. V tistem času ponovno odkrivanje daoističnih načel ustvari težnjo k preprosti krajini. V obdobju dinastije Juan (1271-1368) postane krajinsko slikarstvo najbolj razširjena vrsta slikarstva. Z upodabljanjem krajine so lahko slikarji na posreden način izrazili subjektivnost. Dogajanje na sliki je v večini primerov povezano s poezijo, slika postane vizualni prikaz vsebine pesmi. Slike so večinoma ustvarjene v tehniki šuimo. Na delih se najpogosteje pojavljajo motivi gora, slapov, gozdov in rek. Gorovje predstavlja simbol za nekaj mogočnega, neprestan tok reke pa simbolizira tok življenja. V krajinsko slikarstvo so vključena tri načela perspektive, ki jih poznamo kot visoko, globoko in ravninsko daljavo - te vplivajo na kaj in kako se bomo osredotočili na sliki.Jullien, Francois. 2009. The Great Image Has No Form, or On the Nonobject through Painting, prevod JM Todd. The University of Chicago Press.
Slikarstvo cvetja in ptic
Slikarstvo cvetja in ptic () se sprva pojavlja kot ozadje pri figuralnem slikarstvu. V dinastiji Tang (618-907) se začne pojavljati kot samostojen motiv in kasneje v dinastiji Song doseže svoj razcvet. Glavni motivi na teh slikah so različne ptice in rastline, v isto kategorijo spadajo tudi slike konj, insektov in rib. Rastline, ki so največkrat upodobljene, so bambus, marelični cvet, krizantema, orhideja in breskev, ki imajo simbolične implikacije in so metafora za avtorjeve ideale in želje.
Posebnosti in študij Kitajsko slikarstvo in kaligrafija se od umetnosti drugih kultur razlikujeta po poudarku na gibanju in spremembah z dinamičnim življenjem. Praksa se tradicionalno najprej nauči na pamet, pri čemer mojster pokaže 'pravilen način' risanja predmetov. Vajenec mora te predmete strogo in neprekinjeno kopirati, dokler gibi ne postanejo nagonski. V sodobnem času se je pojavila razprava o mejah te kopiralske tradicije znotraj sodobnih umetniških prizorov, kjer je inovacija pravilo. Spreminjajoči se življenjski slogi, orodja in barve vplivajo tudi na nove valove mojstrov.
Zgodnja obdobja
Najzgodnejše poslikave niso bile reprezentativne, temveč ornamentalne; vsebovale so vzorce ali dizajne in ne slike. Zgodnja keramika je bila poslikana s spiralami, cikcaki, pikami ali živalmi. Šele v času vzhodne dinastije Džov (770–256 pr. n. št.) so umetniki začeli upodabljati svet okoli sebe. V cesarskih časih (začenši z vzhodno dinastijo Džin) sta bila slikarstvo in kaligrafija na Kitajskem med najbolj cenjenimi umetnostmi na dvoru in so se z njima pogosto ukvarjali amaterji – aristokrati in učenjaki-uradniki –, ki so imeli potreben prosti čas za izpopolnjevanje tehnike in občutljivosti, potrebne za odlično delo s čopičem. Kaligrafija in slikarstvo sta veljali za najčistejši obliki umetnosti. Pripomočki so bili slikarski čopič iz živalske dlake in črna črnila iz borovih saj in živalskega lepila. V antičnih časih se je pisanje in slikanje izvajalo na svili. Vendar pa je po izumu papirja v 1. stoletju n. št. svilo postopoma nadomestil nov in cenejši material. Izvirni spisi znanih kaligrafov so bili v kitajski zgodovini zelo cenjeni in so nameščeni na zvitkih ter obešeni na stene na enak način kot slike.
Umetniki od dinastij Han (206 pr. n. št. – 220 n. št.) do dinastij Tang (618–906) so v glavnem slikali človeške figure. Veliko tega, kar vemo o zgodnjem kitajskem figuralnem slikarstvu, izvira iz grobišč, kjer so bile slike ohranjene na svilenih praporih, lakiranih predmetih in stenah grobnic. Številne zgodnje poslikave grobnic so bile namenjene zaščiti mrtvih ali pomoči njihovim dušam, da pridejo v raj. Druge so ponazarjale nauke kitajskega filozofa Konfucija ali prikazovale prizore vsakdanjega življenja.
V obdobju šestih dinastij (220–589) so ljudje začeli ceniti slikarstvo zaradi njegove lastne lepote in pisati o umetnosti. Od takrat naprej se začnemo učiti o posameznih umetnikih, kot je Gu Kaizhi. Tudi ko so ti umetniki ilustrirali konfucijanske moralne teme – kot je primerno vedenje žene do moža ali otrok do staršev – so se trudili, da bi bile figure graciozne.
Šest načel
Šest načel kitajskega slikarstva je določil Šje He, pisatelj, umetnostni zgodovinar in kritik v 5. stoletju na Kitajskem, v delu Šest točk, ki jih je treba upoštevati pri ocenjevanju slike (繪畫六法, pinjin Huìhuà Liùfǎ), ki je vzeto iz predgovora k njegovi knjigi Zapis o klasifikaciji starih slikarjev (古畫品錄; pinjin Gǔhuà Pǐnlù). Upoštevajte, da je bilo to napisano okoli leta 550 n. št. in se nanaša na 'stare' in 'starodavne' prakse. Šest elementov, ki opredeljujejo sliko, so: »Duhovna resonanca« ali vitalnost, ki se nanaša na pretok energije, ki zajema temo, delo in umetnika. Šje He je dejal, da brez duhovne resonance ni treba iskati dlje. »Kostna metoda« ali način uporabe čopiča se ne nanaša le na teksturo in potezo čopiča, temveč na tesno povezavo med rokopisom in osebnostjo. V njegovem času je bila umetnost kaligrafije neločljiva od slikarstva. »Ujemanje s predmetom« ali upodabljanje oblike, ki bi vključevalo obliko in linijo. »Primernost tipu« ali nanašanje barve, vključno s plastmi, vrednostjo in tonom. »Razdelitev in načrtovanje« ali postavitev in razporeditev, ki ustreza kompoziciji, prostoru in globini. »Prenos s kopiranjem« ali kopiranje modelov, ne le iz življenja, ampak tudi iz antičnih del.
Sui, Tang in pet dinastij (581–979)
V času dinastije Tang je na kraljevem dvoru cvetelo figuralno slikarstvo. Umetniki, kot je Džov Fang, so upodabljali sijaj dvornega življenja v slikah cesarjev, palačnih dam in cesarskih konj. Figuralno slikarstvo je doseglo vrhunec elegantnega realizma v umetnosti dvora Južnega Tanga (937–975).
Večina umetnikov dinastije Tang je figure obrisovala s tankimi črnimi črtami in uporabljala briljantne barve ter dovršene podrobnosti. Vendar pa je en umetnik dinastije Tang, mojster Vu Daodzi, uporabljal le črno črnilo in prosto slikal poteze s čopičem, da je ustvaril slike s črnilom, ki so bile tako vznemirljive, da so se množice zbirale, da bi ga gledale pri delu. Od njegovega časa naprej slike s črnilom niso bile več mišljene kot predhodne skice ali obrisi, ki jih je treba zapolniti z barvo. Namesto tega so bile cenjene kot dokončana umetniška dela.
Od dinastije Tang so bile številne slike krajine, pogosto slike v slogu šanšui (山水, gorska voda). Pri teh krajinah, enobarvnih in redkih (slog, ki se skupno imenuje šuimohua), namen ni bil natančno reproducirati videz narave (realizem), temveč ujeti čustvo ali vzdušje, kot da bi ujeli 'ritem' narave.