Džamu in Kašmir (; ; kašmirsko جۄم تٕ کٔشېر, जॅम तु' क'शीर) je zvezno ozemlje v severni Indiji, večkrat označevana s kraticami J&K. Leži v glavnem v himalajskem pogorju, in meji z indijskima zveznima državama Himačal Pradeš in Pandžab na jugu. Pakistansko-indijska linija kontrole jo ločuje od teritorijev pod pakistanskim administrativnim nadzorom t.i. Azad Kašmirja in Gilgit-Baltistana na zahodu in severu, Indijsko-Kitajska linija dejanske kontrole pa jo ločuje od teritorija pod Kitajsko upravo t.i. Aksaj Čin na vzhodu. Država Džamu in Kašmir ima na podlagi ustave Indije in njenega 370. člena posebno avtonomijo.
Uradno stališče Indije je, da Džamu in Kašmir predstavlja celotno ozemlje nekdanje kneževine Džamu in Kašmir, ki je na območju obstajala do oktobra leta 1947, dejansko pa Indija nadzoruje nekaj manj kot polovico njegove površine. Ostali del je razdeljen med Pakistanom in v manjši meri Kitajsko.
Indijska vlada šteje celotno ozemlje kot del Indije, kot del svoje najsevernejše zvezne države, vključujoč ozemlje, ki ga upravlja Pakistan, ki ga imenuje Kašmir pod Pakistansko upravo (oziroma okupacijo). Na drugi strani Pakistan ne priznava indijske suverenosti niti nad ozemljem, ki je trenutno pod indijsko kontrolo in ga imenuje Okupirani Kašmir, medtem ko ozemlje pod svojo kontrolo imenuje Ázád Kašmir (Svobodni Kašmir). Pakistan sicer ne obravnava Kašmirja kot del svojega ozemlja, ampak trdi, da bi se morali o usodi Kašmirja svobodno odločati njegovi prebivalci. Ázád Kašmir uživa v okviru Pakistana določeno avtonomijo. Nadalje Pakistan ne obravnava (za razliko od Indije) območja Gilgit-Baltistana za del Kašmirja; to območje je strateškega pomena zaradi Karakorumske ceste, ki povezuje Pakistan s Kitajsko. To ozemlje je bilo priključeno Pakistanu in nanj se ne nanašajo izjave o svobodi Kašmirja, vendar pa velikost ozemlja večkrat presega območje Ázád Kašmirja.
Kitajska upravlja manjše gorato ozemlje Aksaj Čin, po kateri vodi strateška pot iz Avtonomne pokrajine Šindžjang-Ujgur do Tibeta. Formalno je območje prevzela na podlagi dogovora s Pakistanom. Indija oporeka, da bi ozemlje pripadalo Pakistanu. Obe državi sta leta 1962 za to ozemlje vodile kratko vojno. Kitajska je to območje zgodovinskega Kašmirja priključila avtonomni pokrajini Šindžjang-Ujgur.
Glede na navedeno indijska vlada prepoveduje (in sankcionira v kolikor je v njeni moči) kakršnekoli publikacije, ki popisujejo ali prikazujejo Indiji pripadajoče ozemlje kot sporno ali celo kot del Pakistana ali Kitajske. Na primer leta 1998 je bila v Indiji prepovedana distribucija CD-ROM-a Enciklopedije Britanikewww.indianexpress.com. V drugem primeru pa so indijske oblasti razglasile nekega tujega ministra za gospodarstvo za persona non-grata, ker je na video prezentaciji bil zemljevid Indije prikazan brez celotnega ozemlja Kašmirja, ampak le del pod indijsko kontrolo.
Ozemlje, ki je ostalo pod indijsko kontrolo, je sestavljeno iz treh delov: pokrajina Džamu, dolina Kašmirja in Ladak na vzhodu. Prebivalci Kašmirja so v veliki večini muslimani, le v Ladaku prevladuje budizem. To območje je bilo včasih samostojno budistično kraljestvo imenovano tudi Mali Tibet. Prebivalci govorijo svoj jezik ladakščino, ki je sorodna s tibetanščino.
Geografija right|250px|thumb thumb|right|Razdelitev indijske zvezne države Džamu in Kašmir: Kašmir (zeleno), Džamu (oranžno) in Ladak (modro) Celotno ozemlje je pretežno gorato, razen na južnih mejah ležeči Džamu, ki je v nižini. Na vzhodu zaobsega vrhove Himalaje, Zanskar v Ladaku se stika s pogorjem Karakorum, na severu se tudi dotika pogorja Hindukuš. Najvišja gora v Kašmirju je druga najvišja gora na svetu, K2 (tudi Mount Godwin Austen, Čhokori, Qogir Feng visoka 8611 m).
Najpomembnejša kašmirska reka je Ind, ki izvira v sosednjem Tibetu in po Kašmirju teče iz vzhoda na zahod, kjer se obrne na jug in teče po Pakistanu ter izliva v Arabsko morje.
Zgodovina Zgodnje obdobje right|250px|thumb|Sončni tempelj Martand Centralni tempelj posvečen božanstvu Surya. Kompleks templja je zgradil tretji vladar Karkota dinastije, Lalitaditja Muktapida, v 8. stoletju AD. Gre za enega največjih tempeljskih kompleksov na Indijskem podkontinentu. V poznem Vedskem obdobu, ko so se razmahnila kraljestva Vedskih plemen, se je Utara–Kurus naselil v Kašmirju. thumb|left|Kaniška uvede mahajana budizem v Kašmir.
Leta 326 pr. n. št. je kralj Porus prosil Abisaresa, kralja Kašmirja za pomoč v boju proti Aleksandru Velikem v bitki pri Hidaspu. (V bližini današnjega mesteca Džhelum ob istoimeni reki). Ko je Porus zgubil bitko se je Abisares podredil Aleksandru in mu poslal zaklad in slone. V času vladanja Ašoke (304–232 pr. n. št.) je Kašmir postal del Maurijskega cesarstva in takrat se je budizem razširil v Kašmir. V tem času je bilo zgrajenih mnogo stup, nekateri templji posvečeni Šivi, zgrajeno pa je bilo tudi mesto Šrinagar. Kaniška (127–151), cesar iz Kušanske dinastije, je zavzel Kašmir in ustanovil novo mesto Kaniškapur. Budistično izročilo pravi, da je Kaniška sklical četrti budistični svet v Kašmirju, ki so se ga udeležili modreci Ašvagoša, Nagardžuna in Vasumitra. Do 4. stoletja je Kašmir postal center za budizem in hinduizem. Kašmirski budistični misijonarji so pomagali razširjati budizem v Tibet in na Kitajsko in od 5. stoletja so romarji iz teh dežel začeli obiskovati Kašmir. Kumārajīva (343–413) je bil med tistimi Kašmirskimi modreci, ki so potovali na Kitajsko. Vplival je na kitajskega cesarja Jao Šinga in razširjal prevajanje mnogih del v sanskrtu v kitajščino v samostanu Čang'an.
Hepfalitski (Beli Huni) pod vodstvom Toramana so prečkali pogorje Hindukuša in osvojili večji del zahodne Indije vključno s Kašmirjem. Njegov sin Mihirakula (ok. 502–530) je vodil vojaški pohod za osvojitev vse Severne Indije. Zoperstavil se mu je Baladitja pri kraju Magada in nato ga je porazil Yasodharman pri kraju Malwa. Po porazu se je Mihirakula vrnil v Kašmir, kjer je vodil upor proti kralju. Vpliv Hunov je upadel po Mihirakulini smrti.
V osmem stoletju se je pojavil Karkota imperij kot vladar v Kašmirju. Kašmir je zrasel v imperijalno silo pod Karkotami. Chandrapida iz te dinastije je bil priznan kot kralj Kašmirja s cesarskim ukazom kitajskega cesarja. Njegov naslednik Lalitaditja Muktapida je uspešno vodil vojaški pohod proti Tibetancem. Osvojil vzhodna kraljestva Magada, Kamarupa, Gauḍa in kraljestvo Kalinga. Lalitaditja je razširil svoj vpliv na Malvo in Gudžarat ter porazil Arabce pri Sindhu. Po njegovi smrti je vpliv Kašmirja na druga kraljestva upadel in dinastija je izumrla ok. leta 855–856. Kakrote je nasledila Utpala dinastija, ki jo je ustanovil Avanti Varman. Njegov naslednik Šankaravarman (885–902) je uspešno vodil vojaški pohod proti Gurdžaratom v Pandžabu. V drugi polovici 10. stoletja je oblast v Kašmirju prevzela kraljica Dida, ki je bila potomka Hindu Šahijev iz Kabula po materini strani.
thumb|Kovanci kralja Jagadeva iz dinastije Vupadeva v Kašmirju 1199-1213 Po njeni smrti leta 1003, je prestol prešel na dinastijo Lohara. Samgrāmarāja velja za ustanovitelja Lohara dinastije. Izkazal se je s tem, da je odbil dva napada Mahmuda iz Ghazne v Afganistanu, ki je poskušal neuspešno osvojiti Kašmir, obakrat mu ni uspelo obleganje trdnjave v Lohkoti. Zanji kralj iz dinastije Lohara Vantideva je vladal med 1165–1172. Naslednik imenovan Vupadeva, ki je bil izvoljen od plemstva, in ustanovitelj nove dinastije. Ta je izumrla leta 1273 s kraljem Rādžadevo, ki ni imel potomcev. Nasledil ga je brahman Laksmandadeva, ki sta ga nasledila sinova, po smrti poslednjega Sūhadeva, si je oblast prisvojil muslimanski prišlek Šah Mir.
Muslimanski vladarji Po letu 1320, po zadnjem kralju iz dinastije Lohara, si je minister, musliman, Šah Mir z državnim udarom zagotovil vladanje in ustanovitev nove muslimanske dinastije v Kašmirju. Vladarski naslov se je imenoval sultan.
V 14. stoletju je v Kašmirju postopoma postal dominantna religija islam. Sultani med letoma 1354–1470 so bili tolerantni do drugih veroizpovedi z izjemo sultana Sikandarja (1389–1413). Sultan Sikandar je uvedel davek na nemuslimane, prisilno opravljal spreobračanje v islam in si pridobil naziv But–Šikan zaradi uničevanja verskih kipov. Sultan Zain-ul-Abidin (ok. 1420–1470) je povabil umetnike in rokodelce iz Srednje Azije in Perzije, da bi izšolali lokalne umetnike v Kašmirju. Do sredine 16. stoletja je vloga in položaj hindujskih svečenikov močno upadel, ker so je priselilo veliko muslimanskih misijonarjev v Kašmir iz Srednje Azije in Perzije in perzijščina je nadomestila sanskrt kot uradniški jezik. thumb|right|300px|Srebrni kovanec Kašmirskega sultana Šamsa al-Din Šaha II. (vladal 1537–38). V času Sultanata so Kašmirski sultani izdajali srebrne in bakrene kovance. Srebrni so bili oglati in so imeli utežni standard, poseben za Kašmir, teže med 6 in 7 g
Mogulski general Mirza Muhammad Haidar Dughlat, član vladarske družine iz Kašgarja, je okoli leta 1540 Kašmir okupiral v imenu cesarja Humajuna. Preganjanje šiitov, šafi'itov in sufistov je pripeljalo do revolta in odstavitev Dughlatove vladavine v Kašmirju.
Moguli (1580–1750) Kašmir ni izkusil direktne vladavine Mogulov do vladanja mogulskega padšaha (cesarja) Akbarja Velikega, ki je dolino obiskal osebno leta 1589. Moguli so leta 1586 zavzeli Kašmir in ga priključili svoji Afganski provinci Kabul Subah. Šah Džahan pa ga je izločil in ustanovil ločen subah (cesarsko provinco), s sedežem v Šrinagarju. V času naslednjih mogulskih cesarjev je bilo zgrajenih veliko znamenitih vrtov, mošej in palač. Verska netolerantnost in diskriminatorna obdavčitev se je ponovila za časa vladanja mogulskega cesarja Aurangzeba, ki je zavladal leta 1658. Po njegovi smrti pa je pomen Mogulskega cesarstva zatonil. Invazija Nadir Šaha v Indijo leta 1738 je še nadalje oslabila mogulsko kontrolo nad Kašmirjem.
Afganski vladarji (1750–1819) Leta 1753 je general vojske Šaha Ahmeda Abdalija zavzel Kašmir in nad njim vzpostavil vladavino Durrani imperija iz Afganistana. Afganska vladavina v Kašmirju je bila izjemno kruta in nasilna. Afganska nasilje se je končalo s smrtjo Šaha Ahmeda Abdalija leta 1772, vendar je Kašmir ostal pod afgansko oblasto še naslednjih 47 let.
Sikhovski imperij thumb|left|150px|Portret maharadže Randžit Singha iz leta 1829 Po številnih bojih je maharadža Randžit Singh najprej izgnal Afganistance iz Pandžaba in se leta 1801, komaj 21-leten, dal proglasiti za Mahardžo Pandžaba in ustanovil Sikhovski imperij, ki ga je vodil do smrti leta 1839.Encyclopædia Britannica Eleventh Edition, (Edition: Volume V22, Date: 1910-1911), Page 892. Leta 1808 mu je svojo kneževino Džamu podredil radža Džamuja Gulab Singh. Leta 1818 je premagal afganske sunitske muslimanske vladarje v Šrinagarju Džabar Kana, mlajšega brata afganskega guvernerja Kašmirja Azim Kana in leta 1819 Kašmir priključil Sikovskemu imperiju. Za svojega guvernerja v Kašmirju je imenoval Devan Moti Rama. Kneževina Džamu v okviru Sikovskega imperija, pod vodstvom radže Gulab Singha je osvojila v dveh pohodih ves budistični Ladak, leta 1840 pa še Baltistan, ki so ga priključili Kašmirju.
Anglo-sikhovska vojna thumb|right|150px|Portret maharadže Gulab Singha iz leta 1847, leto po podpisu sporazuma iz Amritsarja, ko je postal maharadža z nakupom območij Kašmirja vzhodno od reke Ind in zahodno od reke Ravi za 7,5 milijona rupij od Britancev (Avtor portreta James Duffield Harding).