Kitajska kaligrafija (tradicionalne pismenke: 書法, poenostavljene pismenke: 书法; pinyin: shūfǎ) predstavlja več kot tisoč let staro tradicijo, ki se je razvila z nastankom kitajske pisave in se je do danes ohranila kot samostojna zvrst umetnosti. Zato je za dolg zgodovinski razvoj kaligrafije potrebno poznati razvoj pisave, ki se je razvijala v skladu s sredstvi, s katerimi so pisali v posameznih zgodovinskih obdobjih. Prav tako je kaligrafska umetnost v tradicionalni Kitajski predstavljala osnovo kitajskega slikarstva. Kaligrafska umetnost predstavlja eno temeljnih prvin uporabe čopiča, papirja in tuša ter označuje notranjo strukturo kitajskih slik. Na Kitajskem so kaligrafijo uporabljali za označevanje pomembnih dogodkov na kamnih, slikah, posodah ... Kitajci so verjeli, da kaligrafija izraža osebnost pisca, prav tako so iz načina pisanja znali razbrati posameznikovo srečo. Na začetku je bil pomen pismenk dokaj neposreden in ker pisava še ni bila standardizirana, je imelo mnogo pismenk enakega pomena različne zapise, kasneje pa je s standardizacijo in razvojem pisave prišlo do vedno večje abstrakcije in stilizacije pismenk. Tako obstaja na Kitajskem pet glavnih slogov zapisovanja pismenk (pečatni, uradniški, standardni, kurzivni in travni).Wang, Huiqin. 2010. Kaligrafija kot umetnost. Ljubljana: Študentska založba, str. 9-13
Orodja ]]]
Kaligrafi uporabljajo čopič, tuš, papir in kamen, ki skupaj predstavljajo štiri dragocenosti v hiši izobraženca (tradicionalne pismenke: 文房四寶, poenostavljene pismenke: 文房四宝; pinjin: wénfángsìbǎo).
Prve prave čopiče (tradicionalne pismenke: 毛筆, poenostavljene pismenke: 毛笔; pinjin: máobǐ) so začeli uporabljati konec 3. st. pr. n. št., ko se je močno povečala potreba po hitrejšem in bolj praktičnem zapisovanju besedil. Sprva so jih izdelovali iz dlak divjih živali, ki so jih zašilili v konico in pritrdili na bambusov držaj.
Tuš (kitajsko: 墨; pinjin: mò) so uporabljali že v neolitskih časih. To je bilo neke vrste črnilo za slikanje vzorcev na keramične posode, v uporabi pa je bil tudi kasneje pri nekaterih zapisih na kosteh in želvjih oklepih v času dinastije Šang. Tuš je lahko iz različnih vrst saj.
Papir (tradicionalne pismenke: 宣紙, poenostavljene pismenke: 宣纸; pinjin: xuānzhǐ) je eden od velikih kitajskih izumov. Uporabljali so ga že v dinastiji Zahodni Han, bolj splošna raba pa se je razširila v 4. in 5. stoletju. Papir lahko glede na različne proizvodne metode delimo na surovi, zreli in obdelani.
Kamen za tuš (tradicionalne pismenke: 硯臺, poenostavljene pismenke: 砚台; pinjin: yàntái) nima neposrednega vpliva na kaligrafski izdelek, kljub temu pa ima na kitajskem prestižno vrednost.Wang, Huiqin. 2010. Kaligrafija kot umetnost. Ljubljana: Študentska založba, str. 39-48.
Pečatna pisava (tradicionalne pismenke: 篆書, poenostavljene pismenke: 篆书; pinjin: zhuànshū) Velika pečatna pisava
Slog velike pečatne pisave (kitajsko: 大篆; pinjin: dàzhuàn) je ustvaril zapisovalec na dvoru kralja Šuana (kitajsko: 宣) v dinastiji Džov (kitajsko: 周) in ga opisal v knjigi z naslovom Petnajst esejev o velikem pečatu.Chiang, Yee. 1973. Chinese Calligraphy: An Introduction to Its Aesthetic and Technique. 3rd ed. Cambridge, Massachusetts and London, England: Harvard University Press, str. 41. Uporabljalo ga je veliko lokalnih državic, z manjšimi razlikami. Kasneje je vse različice tega sloga minister dinastije Čin, Li_Si (kitajsko: 李斯) (280 - 208 pr. n. št), združil v novi slog imenovan mala pečatna pisava. Veliki pečatni pisavi je dodal obilico novih pismenk, da so ustrezale vse bolj kompleksni družbi, ki jo je vodil. S standardizacijo je omogočil, da je bil prenos znanja lažji.Chiang, Yee. 1973. Chinese Calligraphy: An Introduction to Its Aesthetic and Technique. 3rd ed. Cambridge, Massachusetts and London, England: Harvard University Press, str. 52.
Obstaja več slogov znotraj velike pečatne pisave:
Slog zvonov in loncev (tradicionalne pismenke: 鐘鼎文, poenostavljene pismenke: 钟鼎文; pinjin: zhōngdǐngwén) - označuje pismenke zapisane na bakrenih izdelkih med obdobjem dinastije Šang in dinastije Džhou od 14. do 3. stol. pr. n. št. Pismenke so vgravirali v obliko črke V. Ta slog se imenuje tudi pisava na bronastih posodah (kitajsko: 金文; pinjin: jīnwén). Ta pisava je mnogo bolj razvita od tiste na kosteh, tako v obliki potez, kot tudi sami strukturi pismenk. Pojavljati so se začele krivulje in kombinacije pik in potez. Pismenke so najprej napisali na voščen model in šele nato vlili v bron. Pojavljali so se eseji v dolžini od 50 do 400 pismenk. Slog zvonov in loncev je imel predvsem dekorativno vlogo na posodah, namenjenih obredom in čaščenju prednikov, zato se razlikuje od tistega na kosteh in želvjih oklepih po svoji kreativnosti in to nakazuje začetek obravnavanja kaligrafije kot umetnosti. Pogoste teme pri zapisovanju so bile lov, predstavljanje klanov, način življenja, živali, orožje in orodje - s tem so nakazovali na poklic posameznika. Kasneje ko je dinastijo Šang nasledila dinastija Džov, se je zaradi različne kulture pisava začela spreminjati in postala nekoliko bolj urejena in ne tako umetniška, čeprav so obstajale izjeme. To je razvidno v zapisu Knjige obredov' (tradicionalne pismenke:禮記, poenostavljene pismenke: 礼记; pinjin: Lǐjì).Kwo, Da-Wei. 1981. Chinese Brushwork in Calligraphy and Painting: Its History, Aesthetics, and Techniques. Montclair, New Jersey: Allanheld & Schram. Reprint, New York: Dover Publications, Inc., 1990, str. 11, 13.
Slog kamnitih bobnov (kitajsko: 石鼓文; pinjin: shígǔwén) - ime izvira iz desetih kamnov v obliki bobnov na katerih je 450 še berljivih pismenk (prvotno 700). Nastal naj bi približno v 8. stol. pr. n. št. v času dinastije Čin. Za ta slog je značilna identična širina potez, struktura pismenk pa je poudarjala navpičen vrstni red. Vse večja vloga je bila pripisana pisalu, zato je ta stil bolj kaligrafski od pisave na bronastih posodah. Zanj je značilna večja svoboda potez, ki so tekoče zaobljene in debele. Ta slog je imel velik vpliv na moderne umetnike, npr. Wu Changshi-ja (tradicionalne pismenke: 吳昌碩; poenostavljene pismenke: 吴昌硕).Kwo, Da-Wei. 1981. Chinese Brushwork in Calligraphy and Painting: Its History, Aesthetics, and Techniques. Montclair, New Jersey: Allanheld & Schram. Reprint, New York: Dover Publications, Inc., 1990, str. 19, 22.
Pisava na bambusovih zvitkih (tradicionalne pismenke: 竹簡, poenostavljene pismenke: 竹简; pinjin: zhújiǎn)- gre za prehoden slog med veliko in malo pečatno pisavo. Ohranja nekatere značilnosti sloga kamnitih bobnov, vendar se kaže kvaliteta in napredek v živahnosti potez. Do izraza pride valovitost, kjer je začetek poteze odebeljen in zaokrožen ter konec tanjši in koničast. To nakazuje na večjo dinamičnost pisanja. Ta slog je tudi značilen za kulturo Ču (kitajsko: 楚).Kwo, Da-Wei. 1981. Chinese Brushwork in Calligraphy and Painting: Its History, Aesthetics, and Techniques. Montclair, New Jersey: Allanheld & Schram. Reprint, New York: Dover Publications, Inc., 1990, str. 23, 24.
Zapis na svili (tradicionalne pismenke: 楚帛書, poenostavljene pismenke: 楚帛书; pinjin: chǔbóshū) - zapis približno 750 pismenk najden v grobnici Zidanku (tradicionalne pismenke: 子彈庫, poenostavljene pismenke: 子弹库) v današnjem Hunanu. Slog pisanja je primerljiv z zapisi na bambusovih zvitkih, ker so pismenke raztegnjene vodoravno. Zapis je najstarejši dokaz povezave in prepleta slikarske in kaligrafske umetnosti. Na njem je razvidno, da je slog, uporabljen na svili, služil bolj za uradne dokumente in zapise, kot pa imel dekorativno funkcijo. Poteze niso bile več ravne. Verjetno se je iz tega sloga razvil kasnejši slog uradniške pisave.Kwo, Da-Wei. 1981. Chinese Brushwork in Calligraphy and Painting: Its History, Aesthetics, and Techniques. Montclair, New Jersey: Allanheld & Schram. Reprint, New York: Dover Publications, Inc., 1990, str. 24.
Mala pečatna pisava
Ko je leta 221 pr. n. št. na oblast prišel Qin Shi Huang (kitajsko: 秦始皇) in ustanovil dinastijo Qin, si je ob združitvi celotne Kitajske močno prizadeval poenotiti mere in standardizirati pisni jezik. Njegovemu ministru Li Si-ju je uspelo ustvariti nov pisni jezik, imenovan mala pečatna pisava (kitajsko: 小篆; pinjin: xiǎozhuàn), ki je omogočil lažje sporazumevanje z različnimi predeli širne Kitajske. Dve leti po ustanovitvi dinastije je Čin Ši dal zgraditi spomenik sedmih kamnitih tabel, da bi proslavil svoje dosežke. Avtorstvo zapisov na teh kamnih gre Li Si-ju, a sta se ohranili le dve tabli.
Pisava ima podolgovato, tanko in ukrivljeno strukturo ter zelo dekorativen slog. V njej je čutiti močan vpliv upoštevanja zakonov – zaradi legalističnega sistema v dinastiji Čin. Urejenost kompozicije oddaja zelo formalen vtis. Velikost pismenk postane enotna, kjer vsaka pismenka sodi v svoje omejeno polje. Tehnika uporabe čopiča je zelo dovršena, ampak ni prostora za prosto izražanje.Kwo, Da-Wei. 1981. Chinese Brushwork in Calligraphy and Painting: Its History, Aesthetics, and Techniques. Montclair, New Jersey: Allanheld & Schram. Reprint, New York: Dover Publications, Inc., 1990, str. 26. Uporabljali so jo predvsem za vgraviranje pečatov, ki se pojavljajo tudi na slikah in kaligrafskih delih, predstavljajo pa podpis umetnika, potrditev avtentičnosti izdelka, osebno sporočilo umetnika itd.Wang, Huiqin. 2010. Kaligrafija kot umetnost. Ljubljana: Študentska založba, str. 72. Pomembna je kvaliteta sredinskih potez. Kasneje je ta slog zamenjal novi slog uradniške pisave.
Uradniška pisava
Naslednjo poenostavitev pisave za pečatnima pisavama je pomenila uvedba lesenega pisala z mehko vlaknasto konico, ki so jo pomakali v črnilo. Posledica uporabe tega grobega pisala je bila, da so vse okrogline spremenili v lomljene poteze. To pisavo so standardizirali v začetku dinastije Han (2. stoletje pr. n. št.) kot uradniško pisavo ali lishu (tradicionalne pismenke: 隸書, poenostavljene pismenke: 隶书; pinyin: lìshū).Wang, Huiqin. 2010. Kaligrafija kot umetnost. Ljubljana: Študentska založba, str. 17.