thumb|400px|right|Pacifiški ognjeni obroč
Pacifiški ognjeni obroč (tudi Tihooceanski ognjeni obroč, Pacifiški ognjeniški obroč) je glavno območje v bazenu Tihega oceana, kjer se pojavljajo številni potresi in vulkanski izbruhi. V dolžini 40 000 km podkvaste oblike je povezanih s skoraj neprekinjeno vrsto oceanskih jarkov, vulkanskih lokov in vulkanskih pasov ter premikanja tektonskih plošč. Tu je 452 vulkanov (več kot 75% aktivnih in mirujočih vulkanov na svetu). Tu je 40% vseh aktivnih vulkanov, ki so stratovulkani ali sivi vulkani in imajo ogromno eksplozivno moč.
Približno 90% svetovnih potresov in 81% največjih potresov na svetu se dogaja ob obroču. Vsi, razen treh od 25 največjih vulkanskih izbruhov na svetu zadnjih 11.700 let, so se pojavili na ognjenem obroču. Je neposreden rezultat tektonike plošč: gibanje in trčenja tektonskih plošč, zlasti subdukcije v severnem delu. Južni del je bolj zapleten, s številnimi manjšimi tektonskimi ploščami, ki trkajo s pacifiško ploščo in Marijanskih otokov, Filipinov, Tonge in Nove Zelandije.
Opis Pacifiški ognjeni obroč ni zaprt obroč. Obkroža Tihi ocean (Pacifik) v U-obliki z vzhoda, severa in zahoda v dolžini približno 40.000 kilometrov. Na vzhodu se iz južne konice Južne Amerike preseli na Ande in zahodni rob Srednje in Severne Amerike, vključno s Kaskadnim gorovjem in najpomembnejšim Lassen Peakom (3181 m). Velik sistem Andov in Kordiljer ima več kot 80 aktivnih vulkanov z najpomembnejšimi kot je Popocatépetl (5452 m), Orizaba (5700m) in Colima (3846 m) vsi trije v Mehiki. V Južni Ameriki so Cotopaxi (5896m) v Ekvadorju, ki je najvišji aktivni vulkan na svetu, Sabancaya (5976 m) v Peruju, Villarrica (2860 m) v Čilu in Aconcagua (7035 m) v Argentini.
Na severu in zahodu poteka vzdolž vrste otokov in kontinentalnih vulkanskih lokov, od Aleutov (25 vulkanov) do Kamčatke, kjer je 29 aktivnih vulkanov (najpomembnejši je Ključevska Sopka) in Kurilskih otokov s 39 aktivnimi vulkani (najaktivnejši in najvišji je Alaid na istoimenskem otoku), glavnih japonskih otokov in otočja Rjukju z 108 aktivnimi vulkani (najbolj znani so Fudži, Bandai, Asama in Kirišima) ter Marijanskega otočja, Filipinov z 12 aktivnimi vulkani, Celebesa (4 vulkani), Nove Gvineje (10 vulkanov), Salomonovih otokov in Novih Hebridov na severni otok Nove Zelandije z vulkansko cono Taupō.
V Tihem oceanu je tudi Havajsko otočje z vulkani Mauna Loa (4170 m), Mauna Kea (4202 m), Hualalaj (2520 m) in Kīlauea (1247 m).
Samo na nekaj zahodnopacifiških otoških lokov odpade 45 % vseh vulkanov na svetu.
Vzroki Pacifiški ognjeni obroč je neposredno povezan z območji subdukcije na ustreznih robovih pacifiške kotline. Na teh točkah se pacifiške oceanske litosferske plošče (Pacifiška plošča, plošča Juan de Fuca, Kokosova plošča, Nazca plošča) potopijo pod nekaj drugih litosferskih plošč oceanske ali kontinentalne skorje. Na večji globini tlak in toplota sprostita v kamnini skorje vezano vodo kar zmanjšuje tališče kamnine zgornje plasti (astenosfera), zaradi česar se delno potopi. Nastala magma se dviga, se spremeni in proizvaja tipičen, večinoma eksploziven vulkanizem. Napetosti, ki nastajajo kot posledica subdukcije v zemeljski skorji se sprostijo v obliki zelo močnih potresov.
Andi
Bolivija Bolivija ima na svojem ozemlju številne aktivne in ugasle vulkane. Aktivni vulkani so v zahodni Boliviji, kjer sestavljajo Kordiljero Occidental, zahodno mejo planote Altiplano. Veliko aktivnih vulkanov so mejne gore, ki si jih deli s Čilom. Vsi kenozoiski vulkani Bolivije so del osrednje vulkanske cone (CVZ) andskega vulkanskega pasu, ki je posledica procesov, povezanih s subdukcijo plošče Nazca pod južnoameriško ploščo. Centralna vulkanska cona je glavna zgornja kenozojska vulkanska pokrajina. Poleg Andskih vulkanov, geologijo Bolivije predstavljajo ostanki starih vulkanov okrog predkambrijskega Guaporé Shielda v vzhodnem delu države.
Čile
Vulkane v Čilu spremlja Nacionalna služba za geologijo in rudarstvo (SERNAGEOMIN).
Potresna dejavnost v Čilu je povezana s subdukcijo plošče Nazca na vzhodu. Čile ima zapis o največjem potresu, ki je bil kdaj zabeležen, potres v Valdiviji leta 1960. Villarrica, eden najbolj aktivnih vulkanov na Čilu, se dviga nad jezerom Villarrica in mestom Villarrica. To je najbolj zahodno od treh velikih stratovulkanov, ki se gibljejo pravokotno na Andsko verigo. Kaldera, dolga 6 km je nastala v poznem pleistocenu, več kot 0,9 milijona let nazaj.
2-km široka postglacialna kaldera se nahaja na dnu sedanjega, pretežno bazaltno-andezitnega stožca na severozahodnem robu pleistocenske kaldere. Približno 25 žlindrinih stožcev se dotika Villarice. Iz tega prevladujočega bazaltnega vulkana so nastali plinski izbruhi in piroklastični tokovi med holocenom, vendar so zgodovinski izbruhi obsegali predvsem blago do zmerno eksplozivno aktivnost z občasnim izlivom lave. Laharji iz poledenelih vulkanov so poškodovali mesta na svojih bokih.
Vulkan Llaima je eden največjih in najbolj aktivnih vulkanov v Čilu. Stoji 82 km severovzhodno od Temuca in 663 km jugovzhodno od Santiaga, znotraj meja nacionalnega parka Conguillío. Dejavnost Llaime je dokumentirana od 17. stoletja in je sestavljena iz več ločenih epizod zmernih eksplozivnih izbruhov z občasnimi lavnimi tokovi. Zadnji veliki izbruhi je bil leta 1994.
Čile je doživel številne vulkanske izbruhe 60 vulkanov, vključno z vulkanoma Llaima in Chaitén. Nedavno je 27. februarja 2010 je osrednji Čile poškodoval potres magnitude-8.8, leta 2011 je izbruhnil vulkan Puyehue-Cordón Caulle, potres M8.2 pa je prizadel severni Čile 1. aprila 2014. Glavnemu sunku so sledili številni zmerni do močni sunki, nato pa so sledili številni zmernih do zelo močni popotresni sunki, vključno s tistim 2. aprila magnitude-7.6 .
Lascar je stratovulkan, najbolj aktiven vulkan severnih čilskih Andov. Največji izbruh se je zgodil pred približno 26.500 leti, sledil je izbruh žlindre pred približno 9000 leti. Pogosto majhne do zmerne eksplozivne izbruhe so zabeležili v zgodovinskem obdobju od sredine 19. stoletja, skupaj z občasnimi večjimi izbruhi, ki so vsebovali pepel in tefro, ki je padala do sto kilometrov stran od vulkana. Največji izbruh Lascarja v nedavni zgodovini je bil leta 1993, ki je proizvedel piroklastične tokove kar 8,5 km severozahodno od vrha, pepel pa je padal v Buenos Airesu v Argentini, več kot 1600 km na jugovzhod. Zadnja serija izbruhov se je začela 18. aprila 2006 in se je nadaljevala od leta 2011.
Chiliques je stratovulkan v regiji Antofagasta v Čilu, takoj severno od Cerro Miscanti. Laguna Lejía leži severno od vulkana in je mirna vsaj 10.000 let, zdaj pa kaže znake življenja. Nočna toplotna infrardeča slika iz ASTER-a je 6. januarja 2002 pokazala vročo točko v kraterju vrha in več drugih vzdolž zgornjega dela vulkanskega stožca, kar kaže na novo vulkansko aktivnost. Preiskava prejšnje nočne toplotne infrardeče slike 24. maja 2000 ni pokazala takšnih vročih točk.
Calbuco je stratovulkan v južnem Čilu, jugovzhodno od jezera Llanquihue in severozahodno od jezera Chapo, v regiji Los Lagos. V okolici Llanquihue je naravni rezervat. To je zelo eksploziven andezitni vulkan, ki je v pleistocenu pretrpel propadanje zgradbe, kar je povzročilo zemeljski plaz vulkanskih ostankov, ki je prišel do jezera. Najmanj devet izbruhov se je zgodilo od leta 1837, zadnji pa leta 1972. Eden od največjih zgodovinskih izbruhov v južnem Čilu je bil 1893-1894. Nasilni izbruhi so izstrelili 30-cm bombe na razdaljo 8 km od kraterja, skupaj z obsežnimi vročimi laharji. Močne eksplozije so se zgodile aprila 1917, lavna kupola je nastala v kraterju, skupaj z vročimi laharji. Drugi kratki eksplozivni izbruh januarja 1929 je imel tudi navidezni piroklastični tok in pretok lave. Zadnji večji izbruh Calbuca leta 1961 je poslal pepelaste stebre 12-15 km visoko in proizvedel dim, ki se je razpršil predvsem na jugovzhod in dva lavna toka. Majhen štiriurni izbruh se je zgodil 26. avgusta 1972. 12. avgusta 1996 so opazili močno fumarološko emisijo glavnega kraterja.
Lonquimay je stratovulkan poznega pleistocena v pretežno holocenskem obdobju, oblike prisekanega stožca. Stožec je v veliki meri andeziten, čeprav so prisotne bazaltne in dacitne kamnine . Je v regiji La Araucanía v Čilu, takoj jugovzhodno od vulkana Tolhuaca. Sierra Nevada in Llaima sta soseda na jugu. Snežni vulkan je v zaščitenem območju Malalcahuello-Nalcas. Zadnji izbruh je bil leta 1988 in se je končal leta 1990. Indeks VEI je bil 3. Izbruh je bil iz bočnega ventila in vseboval lavne tokove in eksplozivne izbruhe. Bilo je nekaj smrtnih primerov.
Vulkan Antuco je stratovulkan v regiji Bío Bío v Čilu, v bližini Sierre Velluda in na obali Lagune del Laja, z zadnjim izbruhom leta 1869.
Villarrica je eden najbolj aktivnih vulkanov v Čilu in se dviga nad jezero in istoimensko mesto. Vulkan je znan tudi kot Rucapillán, beseda v jeziku mapudungun, in pomeni 'hiša duha'. To je najbolj zahoden od treh velikih stratovulkanov, ki se gibljejo pravokotno na Ande vzdolž preloma Gastre. Villarrica, skupaj s Quetrupillánom in čilskim delom Lanina, so zaščiteni v Narodnem parku Villarrica. Vzponi na vulkan so priljubljeni in se izvajajo poleti.
Villarrica z lavo bazaltno-andezitne sestave je eden izmed petih vulkanov na svetu, ki imajo v svojem kraterju aktivno lavno jezero. Po navadi povzroči strombolijske izbruhe, z iztiskanjem žarečih piroklastov in lave. Taljenje snega in ledenika ter padavine pogosto povzročajo velike količine laharjev, kot so med izbruhi leta 1964 in 1971. La erupción de 1971, Villarrica Volcano Visual Observation Project. 2008.
Ekvador
V Ekvadorju vulkansko dejavnost spremlja EPN - Escuela Politécnica Nacional.
Cotopaxi je stratovulkan v Andih, približno 50 km južno od Quita. To je drugi najvišji vrh v državi, z višino 5897 m. Nekateri menijo, da je to najvišji aktivni vulkan na svetu in je eden od najbolj aktivnih v Ekvadorju. Od leta 1738 je Cotopaxi izbruhnil več kot 50-krat, kar ima za posledico številne doline, ki jih je povzročil blatni tok okoli vulkana.
V oktobru 1999 je vulkan Pichincha izbruhnil v Quitu in pokril mesto z nekaj centimetri pepela. Pred tem so bili zadnji večji izbruhi leta 1553 in leta 1660, ko je na mesto padlo okoli 30 cm pepela. S 5230 m je Sangay aktivni stratovulkan v osrednjem Ekvadorju in je eden največjih aktivnih vulkanov na svetu in eden izmed najbolj aktivnih v Ekvadorju, ki je v zapisani zgodovini izbruhnil trikrat. Ponazarja predvsem strombolijsko aktivnost; zadnji izbruh, ki se je začel leta 1934, se še vedno dogaja. Geološko Sangay označuje južno mejo severne vulkanske cone in njegov položaj prečka dva večja dela skorje, čemur pripisujejo visoko stopnjo aktivnosti. Približno 500.000-letna zgodovina Sangayja je nestabilna; dve prejšnji različici gore sta bili uničeni v velikih kolapsih, katerih dokazi so vidni še danes v okolici. Sangay je eden od dveh aktivnih vulkanov, ki so v narodnem parku Sangay, drugi je Tungurahua na severu. Kot tak je od leta 1983 na seznamu Unescove svetovne dediščine. Reventador je aktivni stratovulkan, ki leži v vzhodnih Andih Ekvadorja. Od leta 1541 je izbruhnil več kot 25-krat, najnovejši izbruh je iz leta 2009, največji pretekli izbruh pa je bil leta 2002. Med tem izbruhom je dim iz vulkana dosegel višino 17 km, piroklastični tok pa do 7 km od stožca. 30. marca 2007 je gora spet bruhala pepel. Ta je dosegel višino približno 3 km.
Cotopaxi je začel delovati aprila 2015. Začelo se je z velikim povečanjem potresov (vključno s harmoničnimi tremorji) in SO2. IGPEN je poročal o rahli deformaciji zgradbe, kar kaže na vdor magme pod vulkan. Od 25. julija dalje so se nadaljevali nemiri, zadnji velik izbruh pa je bil izbruh pepela in pare 14. in 15. avgusta 2015.
Peru Vulkane v Peruju spremlja Perujski geofizični inštitut.