sličica| Kneževina Moldavija, notranje avtonomna vladavina na ozemlju med Vzhodnimi Karpati in Dnestrom, v obdobju 1360 – 1862.
Kneževina Moldavija je nastala z odcepitvijo od kraljevine Ogrske. Njen prvi veliki vladar je bil knez (hospodar) Aleksander Dobri, ki je kneževino, naseljeno s pravoslavnim prebivalstvom, notranje utrdil in zavaroval trgovsko pot po Dnestru med Poljsko in Črnim morjem. Dve generaciji za njim je pod Štefanom Velikim kneževina dosegla višek moči. Štefan ji je z neumornim bojevanjem proti osmanskim Turkom zagotovil široko prepoznavnost, ni pa uspel prepričati krščanske Evrope, da bi se vključila v boj proti Turkom, ki so vse bolj pritiskali na Balkan; tako je moral tudi Štefan nazadnje pristati na plačevanje turškega davka.
Štefanovi nasledniki niso imeli občutka za politiko in državotvornost in kneževina je vse bolj tonila v odvisnost od Turkov. Še vedno je kneze postavljal zbor moldavskih plemičev, vendar je bila odločilna potrditev Porte, ki je za svoj pristanek terjala visoko podkupnino, ki so si jo pretendenti za prestol navadno izposodili. Ko so prišli na oblast, so iz prebivalstva, poleg turškega davka, na hitro iztisnili še denar za vračilo posojila in za svojo bogatitev.
Leta 1600 je prišlo do kratkotrajne združitve treh romunskih kneževin, Vlaške, Moldavije in Transilvanije pod oblastjo vlaškega kneza Mihaela Hrabrega. Vendar poljski kralj Sigismund III. te združitve ni podprli. Na Balkan je poslal vojsko, ki je prodrla vse do Bukarešte in zamenjala vlaškega kneza. Tudi v naslednjih letih je Poljska-Litva še večkrat poskušala z vojsko prevzeti nadzor nad Moldavijo, vendar je tam po letu 1620 ponovno v celoti prevladal turški vpliv.
Ob koncu 17. stoletja je carska Rusija dobila dostop do Črnega morja in moldavski knezi so se začeli ozirati za pomočjo k po veri sorodni sosedi. Odkar se je leta 1711 moldavski hospodar Dimitrij Cantemir pridružil Petru Velikemu v boju proti Turkom, turški sultani niso več zaupali narodnim knezom in so na moldavski prestol začeli postavljati izključno člane bizantinskih rodbin iz konstantinopelske četrti Fanar, fanariote. Ti so si že prej kot prevajalci in diplomati (znali so evropske jezike) pridobili naklonjenost turškega dvora. Romuni so si zapomnili obdobje njihovega vladanja kot čas največjih zlorab oblasti in korupcije, čeprav je tudi res, da so bili med fanarioti tudi dobri vladarji, ki so stremeli po napredku in kulturi.
Po volji velikih sil, ki so pred in po napoleonskih vojnah krojile evropsko politiko, je morala Moldavija leta 1775 Habsburškemu cesarstvu prepustiti Bukovino, in leta 1812 carski Rusiji ves svoj vzhodni del, Besarabijo. Po rusko-turški vojni (1828-29) sta Moldavija in Vlaška postali ruski protektorat, ki naj bi trajal, dokler v vojni poražena Turčija zmagoviti Rusiji ne bi povrnila vojne škode. Čas ruske okupacije je kneževinama prinesel prvi kvaziustavi, ki sta bili prva dokumenta, ki sta kneževini obravnavala skupaj. Pojavile so se tudi okoliščine za ustanovitev moldavske narodne stranke, ki se je aktivno zavzemala za združitev kneževin.
Ruski protektorat se je uradno končal po ruskem poraz v krimski vojni (1856). Velike sile, zmagovalke v vojni, so Moldaviji in Vlaški odobrile sestavo ločenih narodnih skupščin, ločenih vlad in ločenih prestolov. Vendar je narodni stranki uspela kandidatura in potem tudi izvolitev istega kandidata, Aleksandra Ivana Cuze, na oba prestola (1859). Kneževini sta se tako najprej povezali v personalni uniji. Po številnih diplomatskih posvetovanjih so velike sile tri leta kasneje priznale enotno državo z nazivom »Združeni romunski kneževini«, predhodnico kraljevine Romunije. Kot del ogrske kraljevine
Ogrski kralj Karel I. je leta 1324 poslal vojsko preko Karpatov na območje Zlate horde, da bi razširil svojo oblast in katoliško vero proti vzhodu, na ozemlje, ki ga je naseljevalo pravoslavno prebivalstvo. V bojih s Tatari je njegova vojska zmagovala v letih 1342 in 1345. Boji s Tatari so ponehali s smrtjo kana Džanibega (1357)Džanibeg je leta 1342 na čelu Zlate horde nasledil svojega očeta Uzbeg kana., ko so se njegovi nasledniki začeli med seboj boriti za vodilni položaj v kanatu.
Leta 1353 je ogrski kralj Ludvik I. poslal preko Krpatov Dragoșa, ki ga viri omenjajo kot vlaškega kneza v ogrski pokrajini Maramureș, z namenom, da ob reki Siret zgradi obrambno črto, ki bo proti Zlati hordi varovala ogrsko vazalno državo, ki je se je oblikovala okrog središča v Baiji (ali Târgu Moldovei). Osamosvojitev od Ogrske
thumb|Delitve moldavskega ozemlja v treh obdobjih:- zgornja slika: tradicionalna upravna delitev na Zgornjo deželo (Țara de Sus) in Spodnjo deželo (Țara de Jos)- srednja slika: ločitev Bukovine (1775) in Besarabije (1812) od kneževine Moldavije- spodnja slika: današnja pripadnost ozemelj nekdanje kneževine Moldavije Leta 1359 (morda pa šele 1365) je drug knez iz Maramureșa, Bogdan I. (vladal 1359-67), na svojo roko prekoračil Karpate in zavzel ogrsko vazalno državo, ki ji je vladal Dragoșov sin Sas. Bogdan ni priznal ogrske suverenosti in je tako postal ustanovitelj Moldavije, po Vlaški druge neodvisne romunske kneževine s pravoslavnim prebivalstvom. Bogdana se je oprijelo ime Bogdan Ustanovitelj (Întemeietorul), prvi v dinastiji Bogdan-Mușat. Koval je že svoj denar. Njegova vladavina se je raztezala na območju Baije in Sireta (južni del Moldavije je bil še vedno pod Tatari). Bogdan je prestolnico prenesel v mesto Siret.
Leta 1367 ali 1368 je Bogdana I. nasledil njegov sin Lacko (1368-75) morda je pred njim kratek čas vladal njegov nečak Peter I., s čimer se vsi zgodovinarji ne strinjajo; to povzroča neenotnost pri oštevilčenju naslednjih Petrov. Neodvisnost od ogrske je skušal utrditi s prestopom v rimokatoliško vero. Pri papežu (Urbanu V. in potem Gregorju XI.) je dosegel, da je ta dal v Siretu ustanoviti škofijo (leta 1371 jo je posvetil krakovski nadškof), ki je bila neposredno podrejena papežu. Vendar je dežela večinsko ostala pravoslavna. Po letu 1372, ko je ogrski kralj Ludvik I. postal še poljski kralj, je moral tudi Lațcu priznati Ludvikovo suverenost.
Lațcuja je leta 1375 nasledil nečak Peter II./I. Mușat (sin neznanega sina Bogdana I.) (1375-1391). Skrbel je za dobre odnose s sosedi, predvsem s Poljsko. Leta 1387 se je poklonil poljskemu kralju Vladislavu II., ki je Moldavijo proglasil za poljski fevd (kar je formalno ostala vse do leta 1497). Leta 1388 je poljskemu kralju posodil 3.000 srebrnih rubljev ta jih je potreboval za vojno proti Nemškim vitezom. in dobil od njega v zastavo pokrajino Pokutijo pokrajina na desnem bregu Dnestra severozahodno od Bukovine, med rekama Čeremoš in Bistrijcja.. Ustanovil je trdnjavo in samostan Neamț (v pokrajini s središčem v Târgu Neamț). Knežji sedež je prestavil v Suceavo (1388), kar je bil tudi začetek ugašanja katoliške škofije v Siretu. Proti volji konstantinopelskega patriarha je podprl pravoslavnega škofa Iosifa v Cetatea Albi, zaradi česar ga je patriarh izobčil. Razširil je svojo oblast proti jugu v delto Donave.
thumb|Ostanki trdnjave Cetatea Albă na lokaciji današnjega Bilgorod-Dnistrovskega Petra je nasledil njegov brat Roman I. Mușat (1391-94). V njegovem času je Moldavija že obsegala vsa ozemlja med Karpati in Dnestorm. Bil je prvi moldavski vladar, ki se je imenoval »vojvoda od gora (Karpatov) do obale (Črnega morja)« ali »knez Moldavije od Karpatov do morja«. Pod njegovo oblast je prišla tudi pomembna trdnjava na desnem bregu ustja Dnestra Cetatea Albă (danes na lokaciji mesta Bilgorod-Dnistrovski) prej znana kot turški Akkerman. Tudi Roman je prisegel zvestobo poljskemu kralju Vladislavu II. Leta 1393 pa je podprl kneza Podolije ozemlje na levem bregu Dnestra Fjodora Koriatoviča v vojni proti Poljski-Litvi. Po porazu pri Bratskavu (danes v Ukrajini ob Južnem Bugu, včasih center Vzhodne Podolije) se je moral na poljsko zahtevo odpovedati prestolu v korist sina Štefana I. Dal je zgraditi prvo cerkev in utrdbo v mestu Roman, ki nosi njegov ime.
Tudi Štefan I. (1394-99) je priznal suverenost Poljske. Naraščajočemu poljskemu vplivu v Moldaviji so Ogri leta 1385 hoteli napraviti konec z vojaškim pohodom, ki pa se je končal za ogrsko vojsko neuspešno. Štefan se je leta 1399 s svojo vojsko udeležil bitke pri reki Vorskli. Proti mongolski vojski Timur Lenka se je boril na strani litvanskega kneza Vitautasa in v bitki izgubil življenje.
Po Štefanu je nekaj mesecev vladal knez Jurij (Iuga, 1399-1400), o katerega poreklu zgodovinarji le ugibajo. Leta 1400 ga je, verjetno s pomočjo vlaškega kneza Mircea I., s prestola vrgel Aleksander Dobri (1400-32), sin Romana I., ki je potem vladal 32 let. Njegovo vladanje je bilo eno najuspešnejših v moldavski zgodovini. Z vrsto reform je notranje utrdil kneževino. Gojil je prijateljstvo s kneževino Vlaško in kraljevino Poljsko. Dal je utrditi trdnjave ob Dnestru in zgraditi nove, ki so zavarovale trgovsko pot iz Poljske v Črno morje. Razširil je moldavski črnomorski pristanišči Cetatea Albă in Kilija (slednja v delti Donave). Bil pa je tudi priča prvih spopadov z osmanskimi Turki, ki so leta 1420 prvič napadli Cetateo Albo.
Po dolgem Aleksandrovem vladanju je nastopila globoka nasledstvena kriza, v kateri so se njegovi nasledniki v zaporednih državljanskih vojnah več kot dve desetletji borili za oblast. Leta 1449 je s pomočjo ogrskega regenta Ivana Hunjadija prestol zasedel Aleksandrov nečak Bogdan II. (1449-51), katerega pa je že leta 1451 zahrbtno umoril Peter Aron (Petru IV./III. Aron), Aleksandrov nezakonski sin. Ta se je, ob vmešavanju ogrskega kralja Matije Korvina v moldavske notranje zadeve, boril za oblast s tekmecem Aleksandrom II. (Alexăndrelom, sinom Iliașa) in se z njim trikrat zamenjal na prestolu, preden se ga je znebil.Aleksander II. je vladal v letih 1449, 1452-54, 1455 in Peter Aron v letih 1451-52, 54-55, 55-57. Kot prejšnji moldavski knezi je tudi Aron priznaval suverenost poljskega kralja (Kazimirja IV.) in poljskim trgovcem zagotavljal privilegije. Da bi zaščitil svoje južne meje, je začel plačevati davek tudi turškemu sultanu Mehmedu II. Osvajalcu.
Kneževina Moldavija na višku moči in ugleda
Petra Arona je ob pomoči vlaškega kneza Vlada III. Tepeša premagal sin Bogdana II., Štefan Veliki (1457-1504) in ga zamenjal na prestolu. V času Štefanovega vladanja, ki je trajalo 47 let, se je Moldavija notranje utrdila in dosegla navzven višek moči in ugleda.
thumb|Modavija v času Štefana Velikega. Štefan se je povezal s poljskim kraljem Kazimirjem IV. Zavzel je pomembno ogrsko trdnjavo na Donavi Kilijo in v bitki pri Baiji (1467) proti ogrskemu kralju Matiji Korvinu obranil suverenost kneževine. Potem ko je pri mestu Târgu Neamț zaustavil vdor tekmeca Petra Arona, ga ujel in dal usmrtiti, je leta 1473 Turkom nehal plačevati davek in se začel proti njim boriti. Leta 1475 je v bitki pri mestu Vaslui mnogo številčnejši turški vojski z vojaško zvijačo zadal zelo hud poraz. Protiudarec sultana Mehemda II. naslednje leto je bil silovit, a ne usoden, saj mu ni uspelo zavzeti ključnih moldavskih trdnjav in se je moral zaradi bolezni v vojski umakniti.