Paladijevska arhitektura je evropski arhitekturni slog, izpeljan in zasnovan po zasnovi beneškega arhitekta Palladia (1508-1580). Tisto, kar je danes priznano kot paladijevska arhitektura, je razvoj Palladijevih originalnih konceptov. Njegovo delo je močno temeljilo na simetriji, perspektivi in vrednotah formalne klasične tempeljske arhitekture starih Grkov in Rimljanov. Od 17. stoletja je bila njegova interpretacija te klasične arhitekture prilagojena kot slog, imenovano paladianizem. Razvijala se je do konca 18. stoletja.
Paladijevstvo je sredi 17. stoletja postalo priljubljeno v Britaniji, vendar je bil njegov razmah prekinjen z začetkom državljanske vojne v Angliji in z uvedbo strogih ukrepov, ki so sledili. V začetku 18. stoletja se je vrnilo v modo ne le v Angliji, temveč tudi neposredno iz Britanije vplivalo v Prusiji. Grof Francesco Algarotti je morda pisal v Burlington iz Berlina in priporočil Frederiku Velikem, da v Prusiji sprejme arhitekturni slog, ki ga je predstavil v Angliji,James Lees-Milne, The Earls of Creation 1962:120. vendar je Knobelsdorffova operna hiša v Unter den Linden, ki temelji na Campbellovi Wanstead House, bila zgrajena leta 1741. Kasneje v stoletju, ko je slog v Evropi ni bil več tako popularen, se je v britanskih kolonijah v Severni Ameriki povečala priljubljenost. Znani primeri so Drayton Hall v Južni Karolini, knjižnica Redwood v Newportu, Rhode Island, dvorec Morris-Jumel v New Yorku, hiša Hammond-Harwood v Annapolisu, Maryland in Tomasa Jeffersona Monticello in Poplar Forest v Virginiji.The Center for Palladian Studies in America, Inc., "Palladio and English-American Palladianism."
V Evropi je bil v 19. in v začetku 20. stoletja slog še naprej priljubljen in je bil pogosto uporabljen pri oblikovanju javnih in občinskih stavb. Od pozne druge polovice 19. stoletja ga je v angleško govorečem svetu izpodrival neogotski slog, čigar prvaki, kot je Augustus Pugin, ki spominjajo na izvorno paladijevstvo v starodavnih templjih, je bil preveč pogan za anglikansko in anglokatoliško bogoslužje Frampton, p. 36. Vendar pa je bil kot arhitekturni slog še vedno priljubljen in se razvijal; njegovi pedimenti, simetrija in razsežnosti so danes očitni pri oblikovanju številnih sodobnih stavb.
Paladijevska arhitektura
Stavbe, ki jih je v celoti oblikoval Palladio, so v Benetkah in Benečiji, s posebej bogato skupino palač v Vicenzi, zdaj v priročnikih kot Palladijevo mesto. To so vile in cerkve, kot je Il Redentore v Benetkah. V Palladijevih arhitekturnih traktatih je sledil načelom, ki sta jih določila rimski arhitekt Vitruvij in njegov učenec iz 15. stoletja Leon Battista Alberti, ki se je držal principov klasične rimske arhitekture, ki temelji na matematičnih razsežnostih, ne pa bogatem okrasnem slogu, značilnem tudi za renesanso. Copplestone, p.250
Palladio je vedno oblikoval svoje vile glede na njihovo okolje. Če so na hribu, kot je Villa Capra, so fasade pogosto zasnovane tako, da so enake, da bi lahko stanovalci imeli lep pogled v vse smeri. Tudi portiki so bili v takih primerih zgrajeni na vseh straneh, tako da so lahko stanovalci v celoti uživali naravo, medtem ko so bili zaščiteni pred soncem, podobno mnogim ameriškim verandam. Palladio je včasih uporabljal ložo kot alternativo portiku. To je najbolj enostavno opisati kot vdolbino ali notranjo enonadstropno sobo s predrtimi stenami, ki so odprte za elemente. Občasno bi bila loža postavljena na drugo nadstropje nad ložo spodaj, kar je ustvarilo znano dvojno ložo. Lože so včasih dale fasadi značilen poudarek če jih je nadgradil pediment. Villa Godi ima kot osrednjo točko ložo, ne pa portik, in lože, ki zaključujejo vsak konec glavne stavbe.
Palladio je pogosto modeliral svoje vile po fasadah rimskega templja. Tempeljski vpliv, pogosto v obliki križa, je kasneje postal blagovna znamka njegovega dela. Paladijevsle vile so običajno zgrajene s tremi nadstropji: rustikalna klet ali pritličje, ki vsebuje servisni del in manjše sobe. Nad tem je piano nobile dostopen preko portika in zunanjih stopnic, kjer so glavna sprejemnica in spalnice, nad tem je nizek mezanin z drugimi spalnicami in nastanitvijo. Razmerje med sobami znotraj vile je bilo izračunano na preprostih matematičnih razmerjih, kot so 3:4 in 4:5; različne sobe v hiši so bile med seboj povezane s temi razmerji. Prvi arhitekti so uporabili te formule za uravnoteženje ene same simetrične fasade; Palladijevi modeli vendar so bili povezani v celotno, običajno kvadratno vilo.
Palladio je posebej upošteval dvojni namen svojih vil, saj sta bila oba, kmečki in palačni del, zatočišče za bogate trgovske lastnike. Te simetrične tempeljske hiše imajo pogosto enako simetrična, vendar nizka od njih oddaljene krila, za konje, domače živali in kmetijsko orodje. Krila, ki so včasih ločena ali povezana z vilo s kolonadami, so bila zasnovana ne le za funkcionalnost, temveč tudi za dopolnjevanje in poudarjanje vile. Vendar niso bila nikakor namenjena kot del glavne hiše. Oblikovanje in uporabo teh kril pa so Palladijevi sledilci v 18. stoletju prilagodili tako, da so postala sestavni del stavbe. Copplestone, pp.251–252
Beneško okno
Palladijevo, Serlijevo ali beneško okno je v veliki meri značilno za Palladijeva dela in je skoraj blagovna znamka njegove zgodnje kariere. Sestavljeno je iz centralne odprtine s polkrožnim lokom preko, ki ga nosi impost, sestavljenim iz majhnega ogredja, pod katerim ali ga obdajata dve drugi odprtini, po en par na vsaki strani, sta pilastra. V knjižnici v Benetkah je Sansovino spreminjal oblikovanje z zamenjavo stebrov za dva notranja pilastra. Motiv je prvič uporabil Donato Bramante,Ackerman, Jaaes S. (1994). Palladio (series "Architect and Society") kasneje pa ga je Sebastiano Serlio (1475-1554) omenjal v svoji sedmi knjigi Tutte l'opere d'architettura et prospetiva, ki razlaga ideale Vitruvija in rimske arhitekture. To obokano okno obdano z dvema spodnjima pravokotnima odprtinama, se je prvič pojavilo v triumfalnih obokih antičnega Rima. Palladio je široko uporabljal motiv, predvsem v arkadah bazilike Palladiana v Vicenzi. Prav tako je značilnost njegovih vhodov tako v Villa Godi kot v Villa Forni Cerato. Morda je ta obsežna uporaba motiva v Benečiji oknu dala drugo ime beneško okno, znano je tudi kot serlijevo okno. Karkoli je ime ali izvor, je ta oblika okna verjetno postala ena najbolj trajnih značilnosti Palladijevih del, ki se je pojavljala v poznejših arhitekturnih slogih, ki so se razvile iz njih.Andrea Palladio, Caroline Constant. The Palladio Guide. Princeton Architectural Press, 1993. p. 42. Po besedah Jamesa Lees-Milneja je bil prvi primer v Veliki Britaniji v preurejenih krilih Burlington House v Londonu, kjer je bil neposredni vir dejansko v oblikovanju Inigo Jonesa za palačo Whitehall, ne pa zgolj iz samega Palladia. "The earliest example of the revived Venetian window in England", Lees-Milne, The Earls of Creation, 1962:100.
Različica, v kateri je motiv zaprt v slepem loku, ni palladijevski, čeprav se zdi, da je Burlington domneval, da je tako. Risbe, ki jih je imel, kažejo tri takšne lastnosti v ravni steni (slika Claydon House). Sodobni strokovnjak pripisuje risbo Scamozziju. Burlington je uporabil motiv leta 1721 za povišanje palače Tottenham v Savernake Forestu za svojega zeta lorda Brucea (zdaj preoblikovan). Kent ga je uporabil v svojih modelih za parlament in se pojavi v izvedenih modelih za severno fasado Holkham Hall. James Lees-Milne 1962:133f.
Zgodnji paladianizem
Leta 1570 je Palladio objavil svojo knjigo I Quattro Libri dell'Architettura (Štiri knjige o arhitekturi), ki je navdihovala arhitekte po Evropi.
V 17. stoletju so se številni arhitekti, ki so študirali v Italiji, učili o Palladijevih delih. Tuji arhitekti so se nato vrnili domov in prilagodili njegov slog, da bi ustrezal različnim podnebjem, topografijam in osebnim okusom strank. Na ta način so nastale izolirane oblike paladijevske arhitekture po vsem svetu. Vendar pa je slog dosegel zenit priljubljenosti do 18. stoletja, predvsem v Angliji, Walesu, na Škotskem, Irskem in kasneje v Severni Ameriki. V samih Benetkah je nastal zgodnji odziv na ekscese baročne arhitekture, ki se je izkazal kot vrnitev k paladijevskim načelom. Najstarejši neopaladijevci sta bila sodobniki, izučena kot zidarja, Domenico Rossi (1657-1737) Rossi je zgradil novo fasado za obnovljeno Sant'Eustachio, znano v Benetkah kot San Stae, 1709, ki je bila med najbolj treznimi na natečaju, ki je bil obeležen z grafikami predloženih modelov, in je obnovil Ca 'Corner della Regina, 1724-27 (Deborah Howard in Sarah Quill, "Arhitekturna zgodovina Benetk", 2002: 238f). in Andrea Tirali (1657-1737) Njegova fasada San Vidala je zvesta ponovitev Palladijeve San Francesco della Vigna, njegovo delo pa je San Niccolò Tolentino, 1706-14 (Howard in Quill 2002) . Tommaso Temanza, njun biograf, se je izkazal za najbolj sposobnega in učenega predlagatelja gibanja; v njegovih rokah se je vizualna dediščina Palladijevega primera vedno bolj kodirala v pravilih in se približala neoklasicizmu. Robert Tavernor, Palladio and Palladianism Thames & Hudson, 1991:112.
Najvplivnejši Palladijev privrženec kjerkoli je bil Anglež Inigo Jones, ki je potoval po vsej Italiji z zbirateljem grofom Arundelskim v 1613-14 letih Hanno-Walter Kruft. A History of Architectural Theory: From Vitruvius to the Present. Princeton Architectural Press, 1994 and Edward Chaney, Inigo Jones's 'Roman Sketchbook, 2006).. "Paladijanstvo" Jonesa in njegovih sodobnikov ter kasnejših sledilcev je bil večinoma slog fasad, matematične formule, ki narekujejo postavitev pa niso bile strogo uporabljene. Peščica velikih hiš v Angliji, zgrajena med letoma 1640 in okoli 1680, kot je Wilton House, so v tem slogu. Temu velikemu Jonesovemu uspehu so sledili paladijevski modeli za Queen's House v Greenwichu in Banqueting House v Whitehallu, nedokončana palača kralja Karla I. v Londonu.
Vendar so bili paladijevski modeli, ki jih je zagovarjal Inigo Jones, preveč tesno povezani z dvorom Karla I., da bi preživeli pretres državljanske vojne. Po restavriranju Stuartov je sledilo baročno oblikovanje arhitektov, kot sta William Talman in sir John Vanbrugh, Nicholas Hawksmoor in celo Jonesov učenec John Webb.
Neopaladijstvo Angleška paladijevska arhitektura
Baročni slog, ki je bil priljubljen v celinski Evropi, ni bil nikoli resnično po angleškem okusu. Hitro je bil nadomeščen, ko so v prvi četrtini 18. stoletja v Britaniji objavili štiri knjige, ki so poudarjale preprostost in čistost klasične arhitekture. To so bile:
Vitruvius Britannicus, ki ga je izdal Colen Campbell, 1715 (od katerih so se skozi stoletje pojavile dodatne količine) Palladijeva Four Books of Architecture, ki ga je prevedel Giacomo Leoni, objavljena leta 1715 naprej. Leone Battista Albertija De Re Aedificatoria, prevedel Giacomo Leoni, objavljena 1726. The Designs of Inigo Jones ... z nekaterimi dodatnimi modeli, ki jih je objavil William Kent, 2 vol., 1727 (Nadaljevanje, Some Designs of Mr. Inigo Jones and Mr. William Kent so leta 1744 izdali arhitekt John Vardy, Kentov sodelavec.
Najbolj priljubljen med bogatimi pokrovitelji je bil Colena Campbella, Vitruvius Britannicus. Campbell je bil tako arhitekt kot založnik. Knjiga je bila v bistvu knjiga oblikovanja z arhitekturnimi odtisi britanskih stavb, ki so jih navdihnili veliki arhitekti of Vitruvija v Palladija; najprej predvsem Inigo Jones, poznejši pa so vsebovali risbe in načrte Campbella in drugih arhitektov 18. stoletja. Te štiri knjige so močno prispevale k paladijevski arhitekturi, ki se je uveljavila v Britaniji 18. stoletja. Njihovi trije avtorji so postali najbolj modni in iskani arhitekti tega obdobja. Zaradi knjige Vitruvius Britannicus je bil Colen Campbell izbran za arhitekta Stourhead house za bankirja Henryja Hoareja I., mojstrovina, ki je postala navdih za desetine podobnih hiš po vsej Angliji.