Opečna gotika

Opečna gotika (nemško Backsteingotik, poljsko Gotyk ceglany, nizozemsko Baksteengotiek) je poseben slog gotske arhitekture, ki je običajna v severozahodni in srednji Evropi, zlasti v regijah ob Baltskem morju in okoli njega, ki nimajo virov naravnega kamna, v mnogih krajih je veliko ledeniških balvanov. Objekti so v bistvu zgrajeni iz opeke. Stavbe, razvrščene kot opečna gotika (z natančno opredelitvijo arhitekturnega sloga, ki temelji na geografski legi), najdemo tudi v Belgiji (in zelo severni Francije), na Nizozemskem, v Nemčiji, na Poljskem, v Litvi, v Latviji, Estoniji, Kaliningradu), na Švedskem in Finskem.

Ker je v 12. stoletju v severozahodni in srednji Evropi prišla uporaba pečena rdeča opeka, so najstarejše takšne zgradbe klasificirane kot opečna romanika. V 16. stoletju je opečno gotiko nadomestila opečna renesančna arhitektura.

Za opečno gotiko je značilno pomanjkanje figuralnega arhitekturnega okrasja, razširjenega v drugih slogih gotske arhitekture. Tipično za regijo ob Baltskem morju je kreativna razdelitev in strukturiranje sten, z uporabo zgrajenih ornamentov in barvnega kontrasta med rdečimi opekami, glaziranimi opekami in belim apnom. Kljub temu pa te značilnosti niso niti vsesplošne niti izključne. Mnoga stara mestna središče, v katerih prevladuje opečna gotika, pa tudi nekatere posamezne strukture, so na seznamu Unescove svetovne dediščine.

Dejanski obseg in resnično raznolikost te opečne arhitekture je treba razlikovati od stanja s konca 19. in začetka 20. stoletja, še posebej v letih po koncu prve svetovne vojne, ko je bila vplivana politično.

Dejansko stoji približno četrtina srednjeveške gotske opečne arhitekture na Nizozemskem, v Flandriji in v francoski Flandriji. Nekatere izjemne stavbe so kombinacija opeke in kamna. Stolpi Marijine cerkve v Lübecku, najvišje cerkev opečne gotike v regiji ob Baltskem morju, ima vogale iz granita. Mnoge vaške cerkve v severni Nemčiji in na Poljskem imajo opečno gotsko zasnovo, vendar je večina njihovih zidov nastala iz balvanov.

Arhitektura

Različno od drugih slogov, definicija opečna gotika temelji na materialu (opeka) in s strožjo opredelitvijo geografske omejitve (države okoli Baltskega morja). Poleg tega obstaja več oddaljenih regij z opečnimi stavbami, ki imajo značilnosti tega arhitekturnega sloga še bolj južno, vzhodno in zahodno, med njimi so Bavarska, zahodna Ukrajina in Belorusija, skupaj z južnim delom Norveške.

Zgodovinski pogoji V času srednjeveške germanske širitve na vzhod so v 12. in 13. stoletju slovanska območja vzhodno od Labe naselili trgovci in kolonisti iz prenaseljenega severozahodnega dela Nemčije. Leta 1158 je Henrik Lev ustanovil Lübeck, leta 1160 pa osvojil slovansko kneževino Schwerin. To delno nasilno kolonizacijo je spremljalo pokristjanjevaanje Slovanov in ustanovitev škofij v Ratzeburgu, Schwerinu, Camminu, Brandenburgu in drugod.

Na novo ustanovljena mesta so se kmalu pridružila Hanseatski ligi in oblikovala Vendski krog s središčem v Lübecku in Gotland-Livonski krog z glavnim središčem v Talinu (Reval). Za premožna trgovska hanseatska mesta je bila značilna zlasti religiozna in profana reprezentativna arhitektura, kot so cerkve, mestne hiše, Bürgerhäuser, tj. zasebna stanovanja bogatih trgovcev ali mestna vrata. Na podeželskih območjih je samostanska arhitektura menihov močno vplivala na razvoj opečne arhitekture, zlasti prek cistercijanov in premonstratencev. Med Prusijo in Estonijo so Tevtonski vitezi zagotovili svojo vladavino tako, da so postavili številne Ordensburgen (gradove), od katerih je bila večina tudi opečna.

V regijah vzdolž južne obale Baltskega morja je bila uporaba opeke skoraj istočasna kot umetnost kamnoseštva. Toda na Danskem, še posebej Jutlandu, v frizijskih regijah, današnji Nizozemski in v regiji Spodnji Ren, je bilo zgrajenih veliko visokokakovostnih srednjeveških kamnitih stavb, preden je bila pečena prva srednjeveška opeka. Kljub temu so te regije razvile gosto gotsko opečno arhitekturo tako daleč kot v regijah blizu južne obale Baltskega morja. Poleg tega so imele osrednje in južne regije na Poljskem nekaj pomembnih zgodnjih kamnitih stavb, zlasti znamenitih okroglih cerkva. Veliko teh stavb je bilo sčasoma razširjenih ali jih je izpodrinila opeka v gotskem slogu. Zlasti v Flandriji, na Nizozemskem, v spodnji regiji Rena, v Malopoljski in v Zgornji Šleziji, imajo stavbe iz opeke, vendar morajo imeti nekatere elemente iz kamna. Na Nizozemskem je bil večinoma tuf, na Danskem so granit in apnenci. Po drugi strani pa so bili v mnogih regijah, ki naj bi bile klasične za opečno gotiko, balvani cenejši od opeke, zato je veliko stavb iz balvanov in so samo okrašene z opeko, v dobi gotske arhitekture.

Razvoj

Opečna arhitektura je postala prevladujoča v 12. stoletju, še vedno v obdobju romanske arhitekture. Lesena arhitektura je že dolgo vladala v severni Nemčiji, vendar je bila neustrezna za gradnjo monumentalnih struktur. Skozi območje opečne gotike je bila predalčna lesena gradnja tipična arhitektura za manjše zgradbe, zlasti na podeželju, tudi še v sodobnem času.

Tehnologije gradnje in okraševanja v opeki je bila uvožena iz Lombardije. Sprejete so bile tudi nekatere dekorativne oblike lombardske arhitekture.

Na območjih, kjer so prevladovali Welfi, se je uporaba opeke kot nadomestitev naravnega kamna začela s stolnicami in župnijskimi cerkvami v Oldenburgu (Holstein), Segebergu, Ratzeburgu in Lübecku, kjer je Henrik Lev postavil temeljni kamen stolnice leta 1173.

V mejni grofiji Brandenburg je pomanjkanje naravnega kamna in razdalje do Baltskega morja (ki se je, tako kot reke, lahko uporabil za prevoz težkih tovorov) zahtevalo uporabo alternativnih materialov. Opečna arhitektura se je začela z Brandenburško stolnico v kraju Brandenburg an der Havel leta 1165 pod Albertom Medvedom. Jerichowski samostan (tedaj del nadškofije Magdeburg), katerega gradnja se je začela že leta 1149, igra ključno vlogo v opečni gotiki v Brandenburgu.

Značilnosti

Romanska opečna arhitektura je ostala tesno povezana s sodobno kamnito arhitekturo in preprosto prevedla njen slog in repertoar v nov material. Dosežene tehnike in dekorativni elementi, ki ustrezajo 'novemu' materialu, so bili uvoženi iz severne Italije, kjer so bili razviti v lombardskem slogu. Med temi tehnikami je bila zelo pomembna uporaba predoblikovane opeke za uresničitev občutljivih okraskov. Opečna gotika temelji tudi na romanski gradnji (v kamnu in opeki)i, vendar so v osrednjih regijah romanske kamnite stavbe redke in pogosto skromne.

V večini regij opečne gotike so bili na voljo balvani in cenejši kot opeka. V nekaterih regijah je bil na voljo tudi rezan kamen. Zato so poleg vseh opečnih stavb začeli graditi v kamnu, ki jih dokončali z opeko ali so bile zgrajene iz balvanov, okrašene z opeko ali so bile zgrajene iz opeke in okrašene z rezanim kamenjem, na primer v Malopoljskem in Šleziji.

Opečne gotske stavbe so bile pogosto obsežne in monumentalnih velikosti, a precej preproste glede zunanjega videza, ki jim manjka tankočutnost območij na jugu. Kljub temu to ni bilo izključno.

Poleg tega nobena od teh zgradb danes ni popolnoma enaka kot v srednjem veku. Mnoge med njimi so v baročnem slogu preoblikovali v 19. stoletju (ali pa so bile popravljene po drugi svetovni vojni). Zlasti v 19. stoletju so bile nekatere stavbe tako očiščene.Jens Christian Holst, Die Rathausfront in Stralsund – zu ihrer Datierung und ersten Gestalt (in Matthias Müller (Hg.) Multiplicatio et variatio: Beiträge zur Kunst : Festgabe für Ernst Badstübner zum 65. Geburtstag, Lukas Verlag 1998, S. 60 ff.) V mestnih hišah Lübecka in Stralsunda so bila srednjeveška okna iz kamna zamenjana z novimi iz opek.

Medtem ko so navadni ljudje živeli zelo mirno, so bile nekatere skupine, ki so bile pomembne za postavitev stavb, mednarodno mobilne, škofi, opati, visoka aristokracija in trgovci na dolge razdalje, ki so se odločili graditi in visoko usposobljeni strokovnjaki med obrtniki. Zato so na opečno gotiko okoli Baltskega morja močno vplivale francoske stolnice in gothique tournaisien ali šeldska gotika iz Flandrije (kjer je bilo postavljenih nekaj pomembnih stavb opečne gotike).

Eden značilnih poudarkov strukture sten, kontrasta štrlečih vidnih opek in ometov nišnih predelov, je bil že razvit v Italiji, vendar je postal prevladujoč v baltski regiji.

Opeka kot osnovni material Ker so bile opeke narejene iz gline, ki je bila na voljo v velikih količinah v severnonemški ravnini, so hitro postale normalna zamenjava za gradbeni kamen. Tako imenovani samostanski format je postal standard za opeke, ki so se uporabljale v reprezentativnih stavbah. Opeka meri okoli 28 x 15 x 9 cm do 30 x 14 x 10 cm, s fugo okoli 1,5 cm. V nasprotju s klesanim kamnom v gotiki, opeke niso izdelovali lokalno v delavnicah (Bauhütten), temveč v specializiranih podjetjih zunaj kraja.

Elementi

Uporabo oblikovane opeke za krogovičje in frize najdemo tudi v nekaterih zgradbah severozahodne gotske opečne arhitekture. Virtuozna uporaba elementov v nekaterih gotskih zgradbah v severni Italiji, od koder so izhajale izredno sofisticirane tehnike, se je razvila v lombardskem romanskem obdobju. Tam je takšne opečne dekoracije mogoče najti tudi na stavbah, ki so večinoma postavljene v klesancu. Nekatere italijanske gotske opečne stavbe imajo tudi frize iz terakote.

Medtem ko je bil v notranji severni Nemčiji in na Velikopoljskem naravnega kamna skoraj ni bilo, so ga lahko pristaniška mesta zlahka uvažala. Zato ima cerkev sv. Marije v Lübecku, ki na splošno velja za osnovni primer opečne gotike, dva portala iz peščenjaka, robovi njenih velikih stolpov pa so zgrajeni iz klesanca, kar je običajno značilno za gotske opečne zgradbe na Nizozemskem in regiji Spodnji Ren. In zelo vitki stebri Briefkapelle so iz granita iz Bornholma. V gotskih opečnih stolpih cerkva v Wismarju in cerkev sv. Nikolaja v Stralsundu se kamen ne uporablja za zidanje, ampak za kontrast barv. V Gdanski sv. Mariji je vseh pet bočnih portalov in nekaj preprostih, a dolgih vencev iz klesanca.

Nemčija Opečno arhitektura najdemo predvsem na območjih, kjer ni dovolj naravnih zalog gradbenega kamna. To velja za severnoevropske nižinske regije. Ker nemški del te regije (severne nemške ravnice, razen Vestfalije in Porenja) v veliki meri sovpadajo z območjem, na katerem je vplivala Hanseatska liga, je opečna gotika postala simbol te močne zveze mest. Skupaj z nizko nemščino predstavlja pomemben element v severno-nemškem kulturnem območju, še posebej v zvezi s poznim ustanavljanjem mest in območji kolonizacije severno in vzhodno od Labe. V srednjem veku in zgodnjem modernem obdobju se je to kulturno območje razširilo po južnem delu baltske regije in pomembno vplivalo na Skandinavijo. Najjužnejše strukture iz opečne gotike v Nemčiji je Bergkirche (gorska cerkev) v Altenburgu v Turingiji.

Na severozahodu, še posebej ob rekah Weser in Laba, bi se peščenjak iz gora osrednje Nemčije lahko prevažal relativno enostavno. To je povzročilo sintezo slogov vzhodno od Labe z arhitekturnimi tradicijami Porenja. Tukaj so se opeke večinoma uporabljale za stene, medtem ko je bil peščenjak uporabljen za plastične podrobnosti. Ker opeka v tem slogu nima estetske funkcije, večina severozahodnih nemških struktur ni del opečne gotike. Stavbe v bližini Spodnjega Porenja so bolj povezane z nizozemsko gotiko kot s severnonemško.

Bavarska opečna gotika