Arhitektura Mezopotamije je starodavna arhitektura rečnega sistema Tigris – Evfrat (znana tudi kot Mezopotamija), ki zajema več različnih kultur in sega v obdobje od 10. tisočletja pr. n. št., ko so bile zgrajene prve stalne strukture do 6. stoletja pr. n. št. Med mezopotamske arhitekturne dosežke sodi razvoj urbanističnega načrtovanja, hiše z atrijem na sredini in zigurati. V Mezopotamiji ni obstajal noben arhitekturni poklic; vendar so pisarji pripravljali in upravljali gradnjo za vladarja, plemstvo ali kraljevo družino.
Gradbeni materiali Sumerski zidovi so bili po navadi brez malte, čeprav se je včasih uporabljal bitumen. Slogi opeke, ki so se sčasoma zelo razlikovali, so kategorizirani po obdobjih Harmansah, 2007: Patzen 80 × 40 × 15 cm: obdobje poznega Uruka (3600–3200 pr. n. št.) Riemchen 16 × 16 cm: obdobje poznega Uruka (3600–3200 pr. n. št.) Plano-konveksna 10 x 19 x 34 cm: zgodnje dinastično obdobje (3100–2300 pr. n. št.)
Priljubljena oblika je bila zaokrožena opeka, ki je bila nestabilna, tako da bi mezopotamski zidarji postavili vrsto opek pravokotno na ostalo vsakih nekaj vrst. Prednosti plano-konveksne opeke so bile hitrost izdelave in nepravilna površina, ki je za končni omet boljša od gladke površine drugih vrst opeke.
Opeke, ki so jih sušili na soncu, so se utrdile. Te vrste opeke so veliko manj trpežne kot žgane, zato so se stavbe sčasoma poslabšale. Redno so jih uničevali, izravnavali in ponovno gradili na istem kraju. Ta načrtovani strukturni življenjski cikel je postopoma dvignil raven mest, tako da so se dvignila nad okoliško ravnino. Nastale gomile so znane kot tell in so po vsem starem Bližnjem vzhodu. Stavbam so upočasnili propadanje s pomočjo stožcev barvnega kamna, ploščic iz terakote in glinastih žebljev, ki so jih vtisnili v blatno opeko, da bi ustvarili zaščitno oblogo, ki je okrasila fasado. Posebej cenjeni so bili uvoženi gradbeni materiali, kot so Libanonska cedra, diorit iz Arabije in lapis lazuli iz Indije.
Babilonski templji so masivne strukture iz surove opeke, podprti z oporniki, dež pa so odvajali s kanali. Ena taka drenaža v Uru je bila izdelana iz svinca. Uporaba opeke je pripeljala do zgodnjega razvoja pilastra in stebra ter fresk in emajliranih ploščic. Stene so bile briljantno obarvane in včasih prevlečene s cinkom ali zlatom, pa tudi s ploščicami. V omet so bili vdelani tudi barvani terakota stožci za bakle. Asirija, ki je posnemala babilonsko arhitekturo, je prav tako gradila svoje palače in templje iz opeke, tudi ko je bil na razpolago kamen - zvesto so ohranili opečno ploščad, potrebno v močvirni zemlji v Babiloniji, na severu pa manj.
Sčasoma so kasnejši asirski arhitekti opuščali babilonski vpliv in uporabljali tako kamen kot opeko. Stene asirskih palač so bile oblečene s kamnitimi in obarvanimi ploščami, namesto da bi bile poslikane kot v Kaldeji. V umetnosti teh reliefov lahko zasledimo tri faze: pod Ašurnasirpalom II. je živahno, vendar preprosto, pod Sargonom II. je previdno in realistično, pod Asurbanipalom pa rafinirano, vendar brez hrabrosti.
V Babiloniji je namesto bas reliefa večja uporaba tridimenzionalnih figur v krogu - najzgodnejši primeri so kipi iz Girsuja, ki so realni, čeprav nekoliko nerodni. Zaradi pomanjkanja kamna v Babiloniji je bil dragocen vsak prodnik in v umetnosti rezanja draguljev so dosegli visoko kvaliteto. Dva valjasta pečatnika iz obdobja Sargona Akadskega sta med najboljšimi primeri te vrste. Eden prvih izjemnih primerkov zgodnje metalurgije, ki so ga odkrili arheologi, je Entemenova srebrna vaza. V kasnejši dobi je bila dosežena odličnost pri izdelavi nakita, kot so uhani in zlata. Tudi baker so spretno obdelovali; pravzaprav je mogoče, da je bila Babilonija prvotni dom obdelave bakra.
Ljudje so bili zgodaj znani zaradi svojih vezenin in odej. Oblike asirske keramike so ljubeznive; porcelan, podoben steklu, ki so ga odkrili v palačah Ninive, je bil izpeljan po egiptovskih modelih. Videti je, da je bilo transparentno steklo prvič predstavljeno v času Sargona. Kamen, glina in steklo so bili uporabljeni za izdelavo vaz, v Girsu pa so bile izkopane vaze iz trdega kamna, podobne tistim v zgodnjem dinastičnem obdobju Egipta.
Študija starodavne mezopotamske arhitekture temelji na razpoložljivih arheoloških dokazih, slikovni predstavitvi stavb in besedilih o gradbenih praksah. Po besedah Archibalda Sayca so primitivni piktogrami iz obdobja Uruka nakazovali, da je bilo »kamna malo, vendar je bil že narezan v bloke in pečaten. Opeka je bila običajen gradbeni material, z njim so bila zgrajena mesta, utrdbe, templji in hiše. Mesto je bilo opremljeno s stolpi in je bilo postavljeno na umetno ploščad, hiša je imela tudi stolpast videz, opremljena z vrati, ki so se obračala na tečajih in so se lahko odprla z nekakšnim ključem; v večjem obsegu in se zdi, da je bilo dvakrat. ... Demonov so se bali, saj so imeli krila, kot ptica in temeljnim kamnom - ali pa opeki - hiše so posvetili določene predmete, ki so bili odloženi pod njimi« Archibald Sayce, Professor of Assyriology, Oxford, "The Archaeology of the Cuneiform Inscriptions", Second Edition-revised, 1908, Society for Promoting Christian Knowledge, London, Brighton, New York; at pages 98–100 Not in copyright
Znanstvena literatura se običajno osredotoča na arhitekturo templjev, palač, mestnih obzidij in vrat ter drugih monumentalnih zgradb, občasno pa najdemo tudi dela na stanovanjski arhitekturi. Arheološke površinske raziskave so omogočile tudi raziskovanje urbane oblike v zgodnjih mezopotamskih mestih.
Urbanistično planiranje Sumerci so bili prva družba, ki je mesto zgradila kot zgrajeno obliko. Bili so ponosni na ta dosežek, ki ga je potrdil Ep o Gilgamešu, ki se začenja z opisom Uruka - njegovih zidov, ulic, trgov, templjev in vrtov. Sam Uruk je pomemben kot središče urbane kulture, ki je kolonizirala in urbanizirala zahodno Azijo.
Gradnja mest je bila končni produkt trendov, ki so se začeli v neolitski revoluciji. Rast mesta je bila deloma načrtovana in delno ekološka. Načrtovanje je razvidno iz obzidja, visokega templja, glavnega kanala s pristaniščem in glavne ulice. Boljša struktura stanovanjskih in poslovnih prostorov je odziv gospodarskih sil na prostorske omejitve, ki jih nalagajo načrtovana območja, kar povzroča nepravilno zasnovo z običajnimi značilnostmi. Ker so Sumerci zabeležili transakcije z nepremičninami, je mogoče rekonstruirati velik del vzorca urbane rasti, gostote, vrednosti nepremičnin in drugih metrik iz virov klinastih besedil. Tipično mesto je prostor razdelilo v stanovanjske, mešane, trgovske in civilne prostore. Stanovanjska območja so bila razvrščena po poklicih Crawford 2004, p.77. V središču mesta je bil visok tempeljski kompleks, ki je bil vedno postavljen nekoliko odmaknjen od geografskega središča. Ta visoki tempelj je običajno nastal pred ustanovitvijo mesta in je bil jedro, okoli katerega se je urbana oblika večala. Okrožja, ki so mejila na vrata, so imela posebno versko in gospodarsko funkcijo.
Mesto je vedno vključeval pas namakanih kmetijskih zemljišč, vključno z majhnimi zaselki. Mreža cest in kanalov je mesto povezala s to zemljo. Prometno omrežje je bilo organizirano v treh stopnjah: široke procesijske ulice (akadsko sūqu ilāni u šarri), javne ulice (akadsko sūqu nišī) in zasebne slepe ulice (akadsko mūṣû). Javne ulice, ki so določale blok, so se skozi čas malo spreminjale, slepe ulice pa so bile veliko bolj spremenljive. Trenutna ocena je 10% mestnega območja ulice in 90% stavb. Kanali so bili za dober prevoz pomembnejši od cest.
Hiše Materiali, uporabljeni za gradnjo mezopotamske hiše, so bili podobni, vendar ne takšni kot danes: blatna opeka, blatni omet in lesena vrata, ki so bila naravno na voljo v mestu , čeprav les v nekaterih mestih Sumerije ni bil pogost. Večina hiš je imela kvadratno osrednjo sobo z ostalimi dodanimi prostori, vendar so bile velike razlike v velikosti in materialih, uporabljenih pri gradnji hiš, kar kaže, da so jih zgradili sami prebivalci. Najmanjši prostori morda niso sovpadali z najrevnejšimi; dejansko je mogoče, da so najrevnejši ljudje zgradili hiše iz pokvarljivih materialov, kot so trsje, na zunanji strani mesta, vendar za to obstaja zelo malo neposrednih dokazov . Oblikovanje stanovanj je bil neposreden razvoj iz ubaidskih hiš. Čeprav sumerski valjasti pečati prikazujejo hiše iz trstičja, je bila dvorna hiša prevladujoča tipologija, ki se je v Mezopotamiji uporabljala do danes. Ta hiša se imenuje é (klinopis 𒂍, E2; sumersko: e 2; akadščina bītu), obrnjena navznoter proti odprtemu dvorišču, ki je zagotovilo hladilni učinek z ustvarjanjem konvekcijskih tokov. To dvorišče, imenovano tarbaṣu (akadsko), je bilo glavna organizacijska značilnost hiše, vanj so bile odprte vse sobe. Zunanje stene so bile brez posebnosti, le ena odprtina je povezovala hišo z ulico. Gibanje med hišo in ulico je zahtevalo 90 ° skozi majhno predsobo. Z ulice je bila skozi odprta vrata vidna le zadnja stena predprostora, prav tako ni bilo nobenega pogleda na ulico z dvorišča. Sumerci so imeli strogo delitev javnih in zasebnih prostorov. Tipična velikost za sumersko hišo je bila 90 m 2.
Palače Palača je nastala v zgodnjem dinastičnem obdobju. Od dokaj skromnega začetka je palača rastla po velikosti in kompleksnosti, saj je moč vedno bolj centralizirana. Palača se imenuje »velika hiša« (klinopis E2GAL, sumerska e2-gal, akdsko ekallu), kjer so živeli in delali lugal ali ensi.
Palače zgodnje mezopotamske elite so bili obsežni kompleksi in so bile pogosto bogato okrašene. Najzgodnejši znani primeri so iz območij doline reke Diyala, kot so Khafajah in Tell Asmar. Palače iz 3. tisočletja pred našim štetjem so delovale kot obsežne socialno-ekonomske ustanove, zato so skupaj s stanovanjskimi in zasebnimi funkcijami namestile obrtniške delavnice, skladišča hrane, slavnostna dvorišča in so bile pogosto povezane s svetišči. Tako imenovani »giparu« (ali Gig-Par-Ku v sumerščini) v Uru, kjer so živeli duhovniki boga Lune, Nanna, je bil velik kompleks z več dvorišči, številnimi svetišči, grobnimi sobami za mrtve duhovnike in slavnostna banketna dvorana. Podobno zapleten primer mezopotamske palače je bil izkopan v Mari v Siriji, ki izvira iz starega babilonskega obdobja.
Asirske palače iz železne dobe, zlasti na Kalhu / Nimrud, Dur-Šarukin / Khorsabad in Ninuwa / Ninive, so postale znane zaradi asirskih palačnih reliefov, obsežnih slikovnih in tekstualnih pripovednih programov na stenah, ki so izklesani na kamnitih ploščah, znanih kot ortostati. Ti slikovni programi so vključevali tudi kulturne prizore ali pripovedi o vojaških in državljanskih dosežkih kraljev. Vrata in pomembni prehodi so bili obdani z masivnimi kamnitimi skulpturami iz apotropaičnih mitoloških likov, lamassujev in krilatih duhov. Arhitekturna ureditev teh železnodobnih palač je bila organizirana tudi okoli velikih in majhnih dvorišč. Običajno se je kraljeva prestolna soba odpirala v masivno obredno dvorišče, kjer so se srečali pomembni državni sveti in izvajali državni obredi.
Velike količine kosov pohištva iz slonovine so bile najdene v nekaterih asirskih palačah, kar kaže na intenziven trgovinski odnos s severnosirskimi neohetitskimi državami v tistem času. Bronasti trakovi v tehniki repoussé (tehnika tolčenja kovine) so krasili lesena vrata večjih zgradb, večinoma pa so jih razdejali ob padcu imperija; Balawatska vrata so glavna ohranjena.
Templji