Vzhodnoslovanski jeziki so skupina jezikov, ki so del slovanske veje indoevropske jezikovne družine. Sestavljajo eno izmed treh podskupin slovanskih jezikov.
Razširjeni so na območju vzhodne Evrope, severne Azije in Kavkaza. Med slovanskimi jeziki imajo vzhodnoslovanski največ govorcev. Živi jeziki te skupine so ruščina, beloruščina in ukrajinščina. Med vzhodnoslovanske jezike pa prištevajo tudi rusinščino, ki jo obravnavajo ali kot ločen jezik, ali pa kot narečje ukrajinščine.
Vzhodnoslovanski jeziki izhajajo iz skupnega prednika, iz starovzhodnoslovanščine (staroruščine), narečne skupine praslovanščine, ki se je razdelila v 14.-15. stoletju na tri skupine, ki jih poznamo danes.
Govorci vzhodnoslovanskih dialektov praslovanščine so v sredini 1. tisočletja našega štetja poselili veliko območje vzhodne Evrope, in se hkrati ločili od govorcev drugih skupin slovanskih dialektov ter od slovanske pradomovine. Na osnovi vzhodnoslovanskih dialektov, je nastala starovzhodnoslovanščina oziroma staroruščina. Do približno 14. stoletja se je ohranila kot glavni jezik vzhodnih Slovanov na tem območju.
V 14. stoletju je zaradi prevladujočega zgodovinskega položaja - vpadov mongolskih in tatarskih ljudstev in širjenja Litovske kneževine prišlo do vidnejših razlik med govori nastajajočih vzhodnoslovanskih jezikov. V 15. stoletju so pisni spomeniki že dovolj jasno odražali značilnosti in razlike nastajajočih novih jezikov – ruščine (velikoruščina), ukrajinščine ter beloruščine. V ukrajinščini in beloruščini je zapisan jezik že odražal skupne značilnosti nastajajočih jezikov in njune posebne značilnosti. V 17. in 18. stoletju se je ta proces zaradi širjenja Moskovske države in politične krepitve Katarine Velike, upočasnil. Nekateri govorijo celo o začasnem premoru v tradiciji razvoja beloruskega in ukrajinskega knjižnega jezika. V literaturi sta se novonastala ukrajinščina in beloruščina ustalili šele v 19. stoletju, pri čemer sta bili, zaradi odsotnosti od pismene tradicije, bolj usmerjeni k ljudskemu pogovornemu jeziku. V pismenih spomenikih iz 16. – 17. stoletja, se vse bolj in bolj pojavlja živi govor. V tem času je bil pomemben tudi razkol med cerkveno tradicijo ter posvetno pismenostjo. V besedilih sta se v 18. stoletju pojavljala bolj raznolika tematika in stil. Šele v začetku 19. stoletja, pa se je začelo oblikovanje novega ruskega knjižnega jezika.
Medsebojno razmerje ruščine, ukrajinščine in beloruščine je precej zapleteno. Beloruščino in ruščino združuje pomembna stopnja razvoja mehkih soglasnikov: beloruščina je združena z južnovelikoruskimi dialekti akanja. Južnovelikoruski govori, beloruščina in ukrajinščina so združeni s karakteristikami pripornega g (г), kateremu nasprotuje velikoruski (in tudi rusko literarni) zapornik g. Za ukrajinščino in severnovelikoruske govore je značilno okanje. Na obmejnih območjih vseh treh jezikov se pojavljajo govori, ki združujejo značilnosti sosednjih jezikov, tako imenovanih prehodnih jezikov. V ukrajinščini in beloruščini, posebno v knjižnem jeziku, pomembno mesto zavzema splošno besedje, ki je zelo pogosto prevzeto iz poljščine, istočasno pa je v vseh treh vzhodnoslovanskih jezikih značilen skupno besedje, nastalo kot rezultat skupnega izvora in vzporednega razvoja. Staroslovansko besedišče, ki ima pomembno mesto v ruskem besedju, ima več skupnih značilnosti z ukrajinščino, kot z beloruščino. Hkrati pa ima na področju fonetike ukrajinščina morda več novih pojavov kot beloruščina in ruščina, ki sta na tem področju tesneje povezani. Vzhodnoslovanski jeziki predstavljajo med seboj najbolj tesno povezano sorodno skupino slovanskih jezikov.Караулов, Ю. Н. (1997). Русский язык. Изд. 2-ое. Москва: Дрофа. Энциклопедия (str. 77-78)Супрун А.Е., Калюта А.М. Введение в славянскую филологию (str. 35-36)Кондрашов Н.А. Славянские языки (str. 35-36)
Klasifikacija Poleg ruščine, ukrajinščine in beloruščine, nekateri status samostojnega jezika priznavajo tudi rusinščini, kar je še vedno predmet znanstvenih sporov.
Med mrtve jezike vzhodnoslovanskih jezikov uvrščamo:
a) starovzhodnoslovanščino oziroma staroruščino - splošni prednik vseh jezikov te skupine
b) zahodnoruski jezik - knjižni jezik Velike litovske kneževine in
c) staro novgorodščino - izumrlo osamosvojeno narečje starovzhodnoslovanščine
Delitev vzhodnoslovanskih jezikov a) severovzhodna vzhodna slovanščina
· ruščina
· beloruščina
b) jugozahodna vzhodna slovanščina
· ukrajinščina
Narečne ploskve vzhodnoslovanskih jezikov Beloruščina
· jugozahodno narečje
· severnozahodno narečje
· srednje beloruski govori
Ukrajinščina
· severno narečje
· jugovzhodno narečje
· jugozahodno narečje
Ruščina
· severna narečna skupina
· srednja narečna skupina (moskovska) – standardna knjižna ruščina
· južna narečna skupinaŠekli, Matej. Uvod v primerjalno jezikoslovje slovanskih jezikov (izročki k predavanjem). Ljubljana, februar 2015
Opis jezikov Vzhodnoslovanske jezike govorijo Rusi, Ukrajinci ter Belorusi.
55.000 Rusinov ima svojo nacionalno identiteto, ki ji pripisuje tudi poseben vzhodnoslovanski jezik.
Ruščina je najbolj razširjen slovanski jezik, ki ga govori okoli 150 milijonov ljudi. Ker je bil uradni jezik nekdanje Sovjetske zveze, ga pogosto uporabljajo tudi prebivalci zunaj sedanje Ruske federacije. Večina državljanov Belorusije govori rusko, zlasti v javni sferi. Približno 30 % ukrajinskih državljanov prav tako govori rusko v zasebnem in gospodarskem življenju, predvsem v jugovzhodnih mestih, kjer živi velika ruska manjšina.
Ukrajinščina je po številu govorcev drugi slovanski jezik, ki ga govori več kot 47 milijonov prebivalcev in ga razume več kot 60 milijonov prebivalcev zunaj meja Ukrajine, predvsem prebivalcev nekdanje Sovjetske zveze in vzhodne Poljske. Ukrajinski jezik je uradni jezik Ukrajine in ga večinoma uporabljajo ukrajinski intelektualci, zaposleni v uveljavljenih ustanovah.
Za rusinščino je značilen vpliv ukrajinščine in slovaščine. Različico rusinščine govorijo še v Srbiji, na Hrvaškem in Slovaškem, vendar se ta razlikuje od variante na Poljskem in v Ukrajini. Ukrajinski jezikoslovci menijo, da je rusinski govor zakarpatske Ukrajine ukrajinsko narečje.
Beloruščino govori več kot 5.000.000 ljudi, večinoma v Belorusiji. V javnem življenju se uporablja predvsem ruski jezik. Ovira nemotenemu razvoju beloruskega jezika je politika, večina tiska izhaja v ruščini. V povprečju beloruski jezik uporablja le 10 % beloruskih medijev.
Pisava Konec 10. stoletja, so vzhodni Slovani v povezavi s širjenjem krščanstva prejeli pisavo, ki je prišla iz Bolgarije. Sodobni vzhodnoslovanski jeziki uporabljajo cilirično abecedo (azbuka). Pisave vzhodnoslovanskih jezikov se med seboj razlikujejo.
#RuščinaBeloruščinaUkrajinščinačrkalatinicačrkalatinicačrkalatinica1.А аaА аaА аa2.Б бbБ бbБ бb3.В вvВ вvВ вv4.Г гgГ гγГ гh5.Д дdД дdҐ ґg6.Е еje, ’eЕ еje, ’eД дd7.Ё ёjo, ’oЁ ёjo, ’oЕ еe8.Ж жžЖ жžЄ єje, ’e9.З зzЗ зzЖ жž10.И иiІ іiЗ зz11.Й йjЙ йjИ иy12.К кkК кkІ і’i13.Л лlЛ лlЇ їji14.М мmМ мmЙ йj15.Н нnН нnК кk16.О оoО оoЛ лl17.П пpП пpМ мm18.Р рrР рrН нn19.С сsС сsО оo20.Т тtТ тtП пp21.У уuУ уuР рr22.Ф фfЎ ўwС сs23.Х хhФ фfТ тt24.Ц цcХ хhУ уu25.Ч чčЦ цcФ фf26.Ш шšЧ чčХ хh27.Щ щš’š’Ш шšЦ цc28.Ъ ъtrdi znak - jer (ер)Ꙑ ꙑy - jeri (еры)Ч чč29.Ꙑ ꙑy - jeri (еры)Ь ьmehki znak - ерьШ шš30Ь ьmehki znak – ерьЭ эeЩ щšč31.Э эeЮ юju, ’uЮ юju, ’u32.Ю юju, ’uЯ яja, ’aЯ яja, ’a33.Я яja, ’aЬ ьmehki znak - ерь
Besedišče
Praslovansko besedje V praslovanskem besedju lahko razlikujemo neprevzeto in prevzeto plast. Praslovansko neprevzeto besedje je bilo v praslovanščino podedovano iz pozne praindoevropščine ali pa je nastalo na eni od faz postopnega oblikovanja praslovanščine. Osnovno praslovansko besedje je splošnoindoevropsko in praindoevropsko (psl. *sněgъ ‘sneg’, *berza ‘breza’, *myšь ‘miš’, *bratrъ ‘brat’, *oko ‘oko’). Nesplošnoindoevropsko besedje, ki je nastalo vzporedno v praslovanščini oziroma v eni od njenih predstopenj in indoevropskih jezikovnih vejah, ki so bile v različnih obdobjih v ozemeljskem stiku z nastajajočo praslovanščino, je baltoslovansko-indoiransko (psl. *čьrnъ ‘črn’), baltoslovansko-germansko-italsko (psl. *borda ‘brada’), baltoslovansko-germansko (psl. *pęstь ‘pest’), baltoslovansko (psl. *ledъ ‘led’, *lipa ‘lipa’, *korva ‘krava’, *tьstь ‘tast’, *golva ‘glava’). Najmlajšega nastanka je besedje, ki je nastalo v praslovanščini (psl. *morzъ ‘mraz’, *trava ‘trava’, *lisa ‘lisica’, *mǫžь ‘mož’, *koža ‘koža’). Praslovansko prevzeto besedje je bilo v že izoblikovano praslovanščino prevzeto iz praslovanščini ozemeljsko stičnih jezikov. Razvidne so predvsem naslednje plasti izposojenk: pragermanske ali gotske izposojenke so v praslovanščino prišle še v pradomovini pred slovansko razselitvijo (psl. *buky ‘bukev’, *xlěbъ ‘kruh’, *kъnęʒь ‘knez’, *myto ‘plačilo, darilo’, *šelmъ ‘čelada’). Obstajajo tudi staroromanske in starovisokonemške izposojenke, ki pa so bolj značilne za južne in zahodne Slovane.
Večji del besedišča vzhodnoslovanskih jezikov je podedovanega iz praslovanščine. Poleg tega obstajajo tudi tipični vzhodnoslovanski elementi, ki so značilni samo za to skupino jezikov, prav tako pa tudi besede, ki so nastale dokaj pozno v določenih vzhodnoslovanskih jezikih. V besedišču vzhodnoslovanskih jezikov so tudi izposojenke iz turkskih, finsko-ugrofinskih, samojedskih, baltskih, iranskih, različnih germanskih (gotščina, stara nordijščina) in drugih jezikov. V sodobni ruščini je veliko izposojenk iz zahodnoevropskih jezikov (predvsem francoščine, nemščine, v zadnjem času tudi angleščine). V ukrajinščini in beloruščini pa se odraža močan vpliv poljskega besedišča.
Zgodovina
Praslovanščina Predhodna stopnja slovanskih jezikov je praslovanščina – slovanski skupni jezik časovnega obdobja, ki je svoj jezikovni sestav spreminjal od razpada indoevropske jezikovne skupnosti pa vse do prvega tisočletja našega štetja. Slovanske jezike so po razpadu praslovanske skupnosti preoblikovali številni fonetični, morfološki in drugi jezikovni procesi, ki so precej spremenili prvotno praslovansko jezikovno osnovo v vsakem od njih. Praslovansko osnovo slovanskih jezikov lahko le rekonstruiramo, saj nimamo pisnih dokazov o obliki in sestavi tega jezika. Do najstarejših oblik praslovanščine pridemo s primerjanjem slovanskih jezikov in drugih jezikov indoevropske jezikovne skupine. V veliko pomoč so nam tudi pisni spomeniki slovanskih jezikov od najstarejše dobe do danes, predvsem napisani v prvem knjižnem slovanskem jeziku – v stari cerkveni slovanščini.
Vzhodnoslovanska redakcija