thumb|right|250px|Ivana Kobilca - portret orientalca
V umetnostni zgodovini, literaturi in kulturologiji je orientalizem posnemanje ali prikaz vidikov v vzhodnem svetu. Te upodobitve običajno delajo pisatelji, oblikovalci in umetniki z zahoda. Zlasti orientalistično slikarstvo, ki je natančneje upodabljalo »Bližnji vzhod«Tromans, 6, je bil eden od številnih posebnosti akademske umetnosti 19. stoletja, literatura zahodnih držav pa se je podobno zanimala za orientalske teme.
Od objave knjige Orientalism Edwarda Saida leta 1978 se je začelo veliko akademskega diskurza uporabljati z izrazom orientalizem, da se nanaša na splošno pokroviteljski zahodni odnos do družb Bližnjega vzhoda, Azije in Severne Afrike. V Saidovi analizi zahod te družbe dojema kot statične in nerazvite - s tem pa tvori pogled na orientalsko kulturo, ki jo je mogoče proučevati, upodabljati in reproducirati. V tej izmišljotini, piše Said, je ideja, da je zahodna družba razvita, racionalna, prožna in superiorna.
Ozadje
Etimologija Orientalizem se sklicuje na Orient, v nasprotju z Occident (zahod); Vzhod in Zahod. Beseda Orient je v angleški jezik vstopila kot srednje francoski orient. Korenska beseda oriēns iz latinske Oriēns ima sinonimna poimenovanja: Vzhodni del sveta; nebo, od koder prihaja sonce; vzhod; vzhajajoče sonce, itd .; vendar se je poimenovanje spremenilo kot izraz geografije. Geoffrey Chaucer je v Zgodbi o menihih (1375) zapisal: »Da so osvojili veliko regnes grete / v orientu, z mnogimi sejemskimi mesti.« Izraz 'orient' se nanaša na države vzhodno od Sredozemskega morja in južne Evrope. In Place of Fear (1952) je Aneurin Bevan uporabil razširjeno označbo Orienta, ki je zavzemal vzhodno Azijo: »prebujanje Orienta pod vplivom zahodnih idej«. Edward Said je dejal, da orientalizem »omogoča politično, gospodarsko, kulturno in družbeno prevlado zahoda, ne le v kolonialnih časih, ampak tudi v sedanjosti.« Said, Edward. "Orientalism," New York: Vintage Books, 1979: 357
Umetnost V umetnostni zgodovini se izraz orientalizem nanaša na dela zahodnih umetnikov, ki so se v 19. stoletju specializirali za orientalske teme, nastala na potovanjih po zahodni Aziji. Umetniki in učenjaki so bili v tistem času opisani kot orientalisti, zlasti v Franciji, kjer je odklonilno uporabo izraza »orientalist« priljubil umetniški kritik Jules-Antoine Castagnary. Kljub tako družbenemu zaničevanju do sloga reprezentativne umetnosti je bilo leta 1893 ustanovljeno Francosko društvo orientalističnih slikarjev, Jean-Léon Gérôme pa je bil častni predsednik, medtem ko so v Britaniji izraz orientalist označili za 'umetnika'.
Ustanovitev Francoskega društva orientalističnih slikarjev je proti koncu 19. stoletja spremenila zavest praktikov, saj so umetniki zdaj lahko sebe videli kot del izrazitega umetniškega gibanja.Benjamin, R., Orientalist Aesthetics: Art, Colonialism, and French North Africa, 1880-1930, 2003, pp 57 -78 Kot umetniško gibanje se orientalistično slikarstvo na splošno obravnava kot ena izmed mnogih vej akademske umetnosti 19. stoletja; vendar je bilo v dokazovanju veliko različnih slogov orientalistične umetnosti. Umetnostni zgodovinarji po navadi identificirajo dve široki vrsti orientalističnega umetnika: realiste, ki so skrbno slikali to, kar so opazili in tiste, ki so si zamislili orientalistične prizore, ne da bi kdaj zapustili studio.Mercedes Volait, "Middle Eastern collections of Orientalist Painting at the Turn of the 21st century: Paradoxical reversal or persistent misunderstanding?; François Pouillon and Jean-Claude Vatin, After Orientalism: Critical perspectives on Western Agency and Eastern Reappropriations, Leiden Studies in Islam and Society, pp 251-271, 2014, Online: <http://www.brill.com/products/book/after-orientalism > Francoski slikarji, kot sta Eugène Delacroix (1798–1863) in Jean-Léon Gérôme (1824–1904), veljata za vodilna v orientalističnem gibanju Encyclopedia.com, https://www.encyclopedia.com/literature-and-arts/art-and-architecture/art-general/orientalism.
Orientalistika V 18. in 19. stoletju je izraz orientalist opredelil učenjaka, ki se je specializiral za jezike in književnosti vzhodnega sveta. Med takšnimi učenjaki so bili britanski uradniki iz East India Company, ki so dejali, da je treba arabsko kulturo, kulturo Indije in islamske kulture proučevati kot enake kulturam Evrope . Med takšnimi učenjaki je filolog William Jones, katerega študij indoevropskih jezikov je uveljavil sodobno filologijo. Britanska imperialna strategija v Indiji je naklonila orientalizem kot tehniko za razvoj dobrih odnosov z domorodci - vse do 1820-ih, ko je vpliv "anglikistov", kot sta Thomas Babington Macaulay in John Stuart Mill, privedel do spodbujanja anglocentričnega izobraževanja.Holloway (2006), pp. 1–2. "The Orientalism espoused by Warren Hastings, William Jones and the early East India Company sought to maintain British domination over the Indian subcontinent through patronage of Hindu and Muslim languages and institutions, rather than through their eclipse by English speech and aggressive European acculturation."
Poleg tega sta hebraizem in judovske študije pridobila priljubljenost med britanskimi in nemškimi učenjaki v 19. in 20. stoletju . Akademsko področje orientalskih študij, ki je spoznavalo kulture Bližnjega in Daljnega vzhoda, je postalo področje azijskih in bližnjevzhodnih študij.
Kritične študije Koncept je razvil politični filozof Edvard Said v istoimenskem delu leta 1978. Predstavi ga kot »nekakšno zahodno projekcijo Orienta«, ki je zahodu pomagala opredeliti Evropo in lastno podobo, pri tem pa je razširjala in utrjevala sliko Vzhoda kot »negibne, ahistorične in naravne danosti«, ki jo označujejo trajne »orientalne« lastnosti in značilnosti: od posebne »vzhodnjaške čutnosti«, počasnosti in nagnjenosti k despotizmu do drugih oblik zaostalosti in neenakosti z Zahodom.
Teza orientalizma je obstoj »subtilnih in vztrajnih evrocentričnih predsodkov proti arabsko-islamskim ljudem in njihovi kulturi«. Said si je s svojim orientalizmom naglo pridobil številne somišljenike in privržence, ki so na osnovi njegovih tez in trditev ne le problematizirali pretekle in sodobne »orientalske študije« in akademske raziskave, temveč na novo in neredko z nekritično epigonsko vnemo ocenjevali in razlagali vse po vrsti – od znanih zahodnoevropskih književnih del s tematiko Orienta prek slikarstva in kinematografije do gledališče in opere. Saidova knjiga je imela, kar je vsekakor zanimivo, večji odmev v zahodnih in ameriških akademskih krogih kakor v Aziji in Afriki.
Saidov orientalizem je tako postal – kljub ognjevitim kritikam s strani njegovih nasprotnikov – pravi mejnik v razvoju ameriških, delno pa tudi evropskih humanističnih študij, sprožil je analiziranje in razčlenjevanje zahodnjaškega diskurza o Orientu, ki je zajelo različne humanistične stroke od antropologije in zgodovine do umetnostne zgodovine in geografije. Med dela, ki so nastala pod vplivom teh prizadevanj, spada tudi knjiga Marije Todorove o Balkanu, čeprav se avtorica, ko omenja svoj dolg Saidu, z njim tudi že odločno razhaja.
V evropski arhitekturi in oblikovanju Moreskanski slog renesančnega ornamenta je evropska priredba islamske arabeske, ki se je začela v poznem 15. stoletju in naj bi se uporabljala pri nekaterih vrstah dela, kot je na primer knjigovezništvo, skoraj do danes. Zgodnja arhitekturna uporaba motivov, dvignjenih z indijske podceline, je znana kot indo-saracenska arhitektura. Eden najzgodnejših primerov je fasada Guildhall (Cehovske hiše) v Londonu (1788–1789). Slog je na zahodu zaživel z objavo pogledov na Indijo Williama Hodgesa in Williama in Thomasa Daniella iz okoli leta 1795. Primeri "Hindoo" arhitekture so Sezincote House (približno 1805) v Gloucestershireu, zgrajena za naboba - bogataša, vrnjenega iz Bengalije in Kraljevi paviljon v Brightonu.
Turkerije, ki se je začela že v poznem 15. stoletju, se je nadaljevala vsaj do 18. stoletja in je vključevala tako uporabo 'turških' slogov v dekorativni umetnosti, včasih uporaba turškega kostuma in zanimanje za umetnost, ki upodablja Osmansko cesarstvo samo. Benetke, tradicionalni trgovinski partner Osmanov, so bile najzgodnejše središče, Francija je v 18. stoletju postala vidnejša.
Chinoiserie je modni izraz za kitajske teme v dekoraciji zahodne Evrope, ki se začne v poznem 17. stoletju in doseže vrhunec v valovih, zlasti rokoko chinoiserie, c. 1740–1770. Od renesanse do 18. stoletja so zahodni oblikovalci poskušali posnemati tehnično prefinjenost kitajske keramike le z delnim uspehom. Zgodnji namigi chinoiserie so se pojavili v 17. stoletju pri narodih z aktivnimi podjetji v vzhodni Indiji: Angliji (Vzhodnoindijska družna), na Danskem (danska vzhodnoindijska družba), na Nizozemskem (nizozemska vzhodnoindijska družba) in Franciji (francoska vzhodnoindijska družba). Lončene glazirane posode iz Delfta in drugih nizozemskih krajev so od zgodnjega 17. stoletja prevzele pristni modro-beli porcelan iz obdobja dinastije Ming. Zgodnji keramični izdelki, izdelani v Meissenu in drugih središčih pravega porcelana, so posnemali kitajske oblike za jedilni servis, vaze in čajne izdelke.
Paviljoni užitka v "kitajskem okusu" so se pojavili v formalnih parterjih poznobaročnih in rokoko nemških palač ter v ploščicah panelov v Aranjuezu blizu Madrida. Zlasti mize za čaj iz mahagonija Thomasa Chippendala in kitajske omare so bile okrašene s steklenimi zasteklitvami in ograjami, c. 1753–70. Tudi puščobno pohištvo zgodnjih Xingovih učenjakov je bilo naturalizirani, saj se je tang razvil v srednjegruzijsko mizo in v kvadratne naslanjače, ki so ustrezali angleškim gospodom in kitajskim učenjakom. Vsaka prilagoditev kitajskih načel oblikovanja ne spada v chinoiserie. Materiali so vključevali imitacije laka in poslikanih kositrnih posod, ki so posnemale japanning, zgodnje poslikane tapete ter keramične figurice in namizne okraske. Majhne pagode so se pojavile na dimnikih in polne velikosti na vrtovih. Kew ima čudovito vrtno pagodo, ki jo je oblikoval William Chambers. Wilhelma (1846) v Stuttgartu je primer mavrske preporodne arhitekture. Leighton House, ki je bila zgrajena za umetnika Frederica Leightona, ima običajno fasado, vendar prefinjeno notranjost v arabskem slogu, vključno z originalnimi islamskimi ploščicami in drugimi elementi, pa tudi viktorijansko orientalizirano delo.
Po letu 1860 je japonizem, sprožen z uvozom ukiyo-e (japonska šola slikanja), postal pomemben vpliv v zahodni umetnosti. Zlasti na številne sodobne francoske umetnike, kot sta Claude Monet in Edgar Degas je vplival japonski slog. Mary Cassatt, ameriška umetnica, ki je delala v Franciji, je v svojih slikah uporabljala elemente kombiniranih vzorcev, ploskih ravnin in premikajoče se perspektive japonskih odtisov. Slike Jamesa Abbotta McNeilla Whistlerja The Peacock Room so pokazale, kako je uporabil vidike japonske tradicije in so nekaj najboljših del žanra. Kalifornijska arhitekta Greene in Greene sta bila v oblikovanju Gamble House in drugih stavb navdihnjena z japonskimi elementi.
Neoegiptovska arhitektura je postala priljubljena v zgodnjem in sredi 19. stoletja in se nadaljevala kot manj pomemben slog v zgodnjem 20. stoletju. Neomavrska arhitektura se je začela v začetku 19. stoletja v nemških državah in je bila še posebej priljubljena za gradnjo sinagog. Indo-saracenska arhitektura je bila žanr, ki je nastal konec 19. stoletja v Britanski Indiji.
Orientalistična umetnost Pred 19. stoletjem