Štefan Radoslav Nemanjić (srbsko Стефан Радослав Немањић, Stefan Radoslav Nemanjić) je bil najstarejši sin srbskega kralja Štefana Prvovenčanega. Očeta je nasledil verjetno leta 1127/1228 in vladal do leta 1233/1234,Logos 2017, str. 169-170.Istorija srpskog naroda, I, Beograd (1994). str. 309. * 1192, Kraljevina Srbija, † 1247, Kraljevina Srbija.
Življenje Oče ga je nekje med letoma 1219 in 1224 poročil z Ano, hčerko epirskega despota Teodorja I. Angela.Istorija srpskog naroda, I, Beograd (1994). str. 305-307. Njegov zaročni prstan se je ohranil.Prsten kraljevića Radoslava. Radoslavov ded po materi Evdokiji je bil bizantinske cesar Aleksej III. Angel, stara mati pa Eufrozina Dukas Kamaterina. Domneva se, da je imel dve sestri. Sestro Komneno je oče poročil z albanskim knezom Dimitrijem Progovovim,Istorija srpskog naroda, I, Beograd (1994). str. 302. Druga sestra, katere ime ni znano, je bila verjetno poročena s sebastokratorjem Aleksandrom Asenom. Jurij Akropolit domneva, da je bil Aleksander sin bolgarskega carja Ivana Asena I. Za Kolomana II. Asena ni mogoče zanesljivo trditi, da je bil njun sin.
V zadnjem desetletju očetovega vladanja je Radoslav kot prestolonaslednik z nazivom kralj vladal v delu kraljestva. Kot kralj je omenjen v dveh odlokih metnega sveta Kotorja iz leta 1221 in 1227.ZRVI 46 (2009: 205, 210-213. V teh odlokih piše ”sub tempore domini regis Radoslavi” (v času gospoda kralja Radoslava). Kralj Štefan Prvokronani je pred smrtjo zbolel,Stara srpska književnost, I, str. 236-239. zato naj bi oblast delil s svojim najstarejšim sinom Štefanom Radoslavom. Sin je v resnici dobil v upravljanje samo del Zahumja in Zete s Kotorjem, kjer je od leta 1220 vladal kot kralj. Imel je podoben položaj kot pred njim Vukan Nemanjić.ZRVI 46 (2009: 210-213.
Za srbskega kralja ga je v Žiči kronal stric Sava.Stara srpska književnost, I, str. 239.Stojanović 1927, str. 68-69. Iz kratkega zapisa v Danilovem zborniku je moč sklepati, da je vladal polnih šest let od 24. septembra 1227 najmanj do 25. septembra 1233.Logos 2017, str. 170.
Kot sin ene in mož druge bizantinske princese je bil Radoslav pod močnim grškim vplivom. Imel se je bolj za Grka kot Srba in se podpisoval s priimkom bizantinske cesarske rodbine Dukas.Istorija srpskog naroda, I, Beograd (1994), str. 308. Ker se je za pojasnjevanje cerkvenih (kanonskih) zadev obračal na ohridskega nadškofa Dimitrija Homatijana in ne na svojega strica, srbskega nadškofa Savo, je pri slednjem izzvalo nezadovoljstvo.Svetosavski zbornik, knjiga 2 (1939), str. 151-153, 155. Nezadovoljstvo je bilo morda povod za Savino potovanje v Sveto deželo. Ker je denar za potovanje dobil od Radoslava, ga je pred odhodom kljub temu blagoslovil.Stara srpska književnost, I, str. 240. Na pot se je odpravil leta 1229 in se vrnil naslednje leto.Logos 2017, str. 170-171.
Štefan Radoslav je kmalu po prihodu na prestol izgubil svojega najmočnejšega zaveznika Teodorja I. Epirskega, ki je aprila 1230 padel v bitki pri Klokotnici z bolgarskim carjem Ivanom Asenom II. Radoslavovi nasprotniki v Srbiji, nezadovoljni z njegovo progrško politiko, so ga zato sklenili odstranili s prestola in iskali pomoč pri Bolgarih. Radoslav se je na prestolu obdržal še tri leta, ker je imel v Srbiji očitno dovolj močno podporo. Njegov močan zaveznik je bil kljub nesporazumom nadškof Sava. Ko so Radoslava odstavili, je Sava kar nekaj časa okleval, da bi kronal njegovega brata in naslednika Štefana Vladislava.
V vstaji v zadnjih mesecih leta 1233 ali na začetku leta 1234Logos 2017, str. 171-173. je nezadovoljnemu plemstvu uspelo odstaviti nepriljubljenega kralja.Stara srpska književnost, I, str. 267. Iz Radoslavove listine, izdane 4. februarja 1234 je razvidno, da se je umaknil v Dubrovnik. V listini se je zahvalil Dubrovčanom za lep sprejem in izrazil upanje, da je v Dubrobniški republiki našel zaveznika proti svojemu bratu. Dubrovniku je v zameno podelil nenavadno velike privilegije in ga osvobodil vseh obveznosti do srbskih vladarjev.Solovjev 1926, str. 26-27. Štefan Vladislav je od Dubrovnika zahteval njegovo izročitev in zagrozil z vojno. Ker Radoslav ni dobil zaščite bosanskega bana Mateja Ninoslava, ki ni mogel preprečiti srbskega pritiska na Dubrovnik, je Radoslav zapustil mesto.Vladimir Ćorović. Istorija srpskog naroda. Pridobljeno 25. maja 2016.
Preselil se je k despotu Mihaelu II. Angelu v Drač, kjer ga je zapustila žena. Vrnil se je v Srbijo in se po neuspešnih poskusih, da bi se vrnil na prestol, umaknil v samostan Studenica, kjer je umrl in bil pokopan.Gde počivaju kosti kralja Radoslava? Večernje novosti, 28. junij 2015.
Družina Štefan Radoslav s kraljico Ano ni imel otrok. Na prestolu ga je nasledil brat Vladislav.Logos 2017, str. 127-133.
Predniki
Sklici
Viri
Stojanović, Ljubomir (1927). Stari srpski rodoslovi i letopisi. Sremski Karlovci. Stara srpska književnost I (1970). Stara srpska književnost I. Novi Sad-Beograd. Pridobljeno marca 2014. Svetosavski zbornik, knjiga 2. Beograd. 1939. Solovjev, V. Aleksandar (1926). Odabrani spomenici srpskog prava: (od XII do kraja XV veka). Beograd. Logos, Aleksandar A. (2017). Istorija Srba I (PDF). Beograd. ISBN 978-86-85117-37-4. Blagojević, Miloš; Medaković, Dejan (2000). Istorija srpske državnosti. 1. Novi Sad: Ogranak SANU. Ćirković, Sima (1995). Srbi u srednjem veku. Beograd: Idea. Ćirković, Sima (2004). Srbi među evropskim narodima. Beograd: Equilibrium. ZRVI 46 (2009). Zbornik radova Vizantološkog instituta 46. Beograd. Božić, Ivan (1950). O položaju Zete u državi Nemanjića. Istoriski glasnik 3 (1-2): 97—122. Kovačević, Jovan (1955). Tradicija o Dukljanskom kraljevstvu kod Nemanjića. Istoriski časopis. 5: 291—294. Ćirković, Sima (1970). Zeta u državi Nemanjića. Istorija Crne Gore (PDF). knj. 2, sv. 1. Titograd: Redakcija za istoriju Crne Gore. str. 3—93.
Kategorija:Rojeni leta 1192 Kategorija:Umrli leta 1234 Kategorija:Srbski kralji Kategorija:Nemanjići Kategorija:Vladarji v 13. stoletju