Pomlad (italijansko Primavera, kar pomeni 'pomlad') je velika tabelna slika v temperi italijanskega renesančnega slikarja Sandra Botticellija, narejena v poznih 1470-ih ali zgodnjih 1480-ih (datumi so različni). Opisali so jo kot »sliko, o kateri je bilo največ napisano in kot eno najbolj kontroverznih slik na svetu« in tudi kot »eno najbolj priljubljenih slik zahodne umetnosti«.
Slika prikazuje skupino figur iz klasične mitologije v vrtu, vendar niso našli zgodba, ki bi to skupino likov združila. Večina kritikov se strinja, da je slika alegorija, ki temelji na bujni rasti pomladi, vendar se podatki o kakršnem koli natančnem pomenu razlikujejo, mnogi denimo vključujejo renesančni neoplatonizem, ki je očaral intelektualne kroge v Firencah. Vsebino slike je kot Pomlad prvič opisal oče umetnostne zgodovine Giorgio Vasari, ki jo je leta 1550 videl v Vili Castello blizu Firenc.
Čeprav je danes znano, da nista par, je slika bila povezana z drugo Botticellijevo veliko mitološko sliko Rojstvo Venere, ki se prav tako nahaja v galeriji Uffizi. Skupaj spadata med najbolj znane slike na svetu in ikone italijanske renesanse. Od obeh je Rojstvo še bolj znano kot Pomlad Ettlingers, 134; Legouix, 118. Kot upodobitvi z motiviko klasične mitologije sta s svojimi dimenzijami v zahodni umetnosti skorajda brez primere Ettlingers, 119. Včasih je veljalo, da je obe naročil isti član družine Medici, vendar je to zdaj negotovo.
Zgodovina slike ni dobro znana, čeprav se zdi, da jo je naročil eden od družine Medici. Vsebinsko izhaja iz številnih klasičnih in renesančnih literarnih virov, vključno z deli starodavnega rimskega pesnika Ovida in, manj zagotovo, Lukrecija, morda pa je povezana tudi s pesmijo Poliziana, hišnega pesnika Medičejcev, ki je Botticelliju nemara pomagal pri sestavljanju vsebine kompozicije. Slika je od leta 1919 del zbirke galerije Uffizi v Firencah v Italiji.
Kompozicija
Na sliki je šest ženskih figur in dva moška, skupaj z Kupidom v gozdu oranževcev. Gibanje kompozicije poteka od desne proti levi, tako da v tej smeri poteka tudi standardna identifikacija figur: skrajno desno »Zefir, marčevski veter ugrabi in poseduje nimfo Hlorido, s katero se pozneje poroči in ta se spremeni v boginjo pomladi, večno nosilko življenja in po tleh raztrese vrtnice.« Nimfo Hlorido prekrije Flora, boginja, v katero se nimfa preobrazi.
V središču (vendar ne povsem) in od ostalih figur nekoliko postavljena nazaj stoji Venera v modrem oblačilu ovita v rdeče ogrinjalo. Tako kot nabiralka cvetov tudi ona vrača pogled gledalcu. Drevesa za njo tvorijo zlomljen lok, da nariše oko. V zraku nad njo je Kupid z zavezanimi očmi in usmerjenim lokom v levo. Na levi strani slike so Tri Gracije, skupina treh žensk, prav tako v prosojno beli, združene z rokami v ples. Na skrajni levi Merkur, oblečen v rdeče barve z mečem in čelado, dviga svoj kerikej ali leseno palico proti nekaj modrim sivim oblakom.
Interakcije med figurami so enigmatične. Zefir in Hlorida se gledata. Flora in Venera gledata v gledalca, Kupid ima zavezane oči, Merkur pa je obrnil hrbet ostalim in pogledal v oblake. Srednja Gracija gleda proti njemu, medtem ko se drugi dve gledata. Florin nasmeh je bil zelo nenavaden za tisti čas.
Pastoralna kulisa je zapolnjena. Na sliki je upodobljenih 500 identificiranih rastlinskih vrst z okoli 190 različnimi cvetovi, od katerih jih je mogoče natančno prepoznati vsaj 130. Skupni videz in velikost slike sta podobni flamski tapiseriji millefleur ('tisoč rož'), ki so bile takrat priljubljen okras palač.
Te tapiserije do takrat niso dohitele umetniškega razvoja italijanske renesanse v 1480-ih, sestava slike pa ima vidike, ki spadajo v še vedno gotski slog. Figure so razporejene v grobi črti čez sprednji del slike, »postavljene ob strani kot biseri na vrvici«. Zdaj je znano, da je bil spodnji rob v okolju, za katerega je bila slika zasnovana, približno na ravni oči ali nekoliko nad njim, kar deloma razlaga »rahlo dvigajočo se ravnino«, na kateri stojijo figure.
Stopala Venere so precej višja od tistih drugih, kar kaže, da je za njimi, vendar je v istem merilu, če ne večjih, kot druge figure. Prekrivanje drugih figur z mečem Merkurja in Hloridine roke kaže, da stojijo rahlo pred levo Gracijo oziroma Floro, kar sicer ne bi bilo očitno drugače, na primer z njihovih nog. Trdijo, da cvetovi v zadnjem delu prostora slike ne postajajo manjši, kar je vsekakor značilnost tapiserij z millefleurjem.
Kostumi figur so različice oblek sodobnih Firenc, čeprav je takšen »kvazi-gledališki kostum, zasnovan za takšne maškare, kot jih je napisal Vasari, izumil Lorenzo de' Medici za državljanske festivale in turnirje«. Pomanjkanje očitne pripovedi se lahko nanaša na svet prireditev in živahnih predstavnikov, pa tudi na običajno statične gotske alegorije.
Pomen
Znane so bile različne interpretacije figur, vendar se na splošno strinja, da je slika vsaj na neki ravni »izčrpna mitološka alegorija naraščajoče plodnosti sveta«. Misli se, da je Botticelli imel pomoč pri oblikovanju sestave slike, ne glede na pomen, ki naj bi jih vsebovala, saj se zdi, da slika odraža globoko poznavanje klasične literature in filozofije, ki ga Botticelli verjetno ne bi imel. Običajno se misli, da je bil v to vpleten Poliziano, čeprav je pogosto omenjen tudi Marsilio Ficino, drugi član kroga Lorenza de' Medici in ključna osebnost renesančnega neoplatonizma.Wind, 113–114, 126–127; Ettlingers, 129
En vidik slike je prikaz napredka pomladne sezone, branje od desne proti levi. Veter zgodnje pomladi piha na kopnem in prinaša rast in cvetje, ki mu predseduje boginja Venera, boginja aprila, z leve Merkur, bog meseca maja v zgodnjem rimskem koledarju, preganja zadnje oblake pred poletjem. Poleg tega, da je del prizora sezona, Merkur pri odstranjevanju oblakov deluje kot čuvaj vrta, deloma razlaga njegovo vojaško obleko in pogled zunaj prostora slike. Odlomek v Vergilijevi Eneidi opisuje, kako je s svojim kerikejem čistil nebo.Lightbown, 136–137 Neoplatonistični pogled na oblake je bolj pozitiven, ker so »čudovite tančice, skozi katere lahko sijaj transcendentne resnice doseže gledalca, ne da bi ga uničil«.
Venera predseduje vrtu - oranžni gaj (simbol Medičejcev). To je tudi Vrt Hesperid klasičnega mita, iz katerega so prišla zlata jabolka, uporabljena pri Parisovi sodbi; helenistični Grki so se odločili, da so to agrumi, ki so eksotični. Po Klaudijanovem mnenju tam ni bilo nobenih oblakov Hartt, 332. Venera stoji pred temnimi listi grma mirte. Po Heziodu se je Venera rodila iz morja, potem ko je seme Urana padlo v vodo. Ko je prišla na kopno v školjki, je oblekla svojo goloto v mirto in rastlina ji je postala sveta. Venera se tukaj pojavlja kot svoj lik boginje poroke, oblečena in s skromnimi lasmi, kot naj bi se poročene ženske pojavile v javnosti Lightbown, 127–128, 130.
Tri Gracije so sestre in tradicionalno spremljajo Venero. V klasični umetnosti (vendar ne v literaturi) so po navadi gole in običajno stojijo mirno, ko se držijo za roke, toda upodobitev je tukaj zelo blizu prilagajanju Seneke, Leona Battiste Albertija v njegovi De picturi (1435), ki jo je Botticelli zagotovo poznal Lightbown, 130–132; Ettlingers, 120. Edgar Wind jih z leve strani označuje kot Voluptas, Castitas in Pulchritudo (Užitek, Čednost in Lepota), čeprav v mitologiji najdemo druga imena in opaziti je, da se mnogi pisatelji, vključno z Lightbownom in Ettlingerjem, vzdržijo od imenovanja Botticellijevih Gracij.
Kupidova puščica je usmerjena v srednjo Gracijo, Čednost glede na veter, vpliv ljubezni na čednost, ki vodi v zakonsko zvezo, pa se pojavlja v številnih interpretacijah. Čednost gleda v Merkurja in nekatere interpretacije, zlasti tiste, ki identificirajo figure po vzoru dejanskih posameznikov, vidijo ta par kot tistega, ki ustreza Hloridi in Zefirju na drugi strani slike.
V drugačni razlagi se osrednja figura Gracij, ki se obrača nazaj k prizorišču, ne zaveda grožnje, ki jo predstavlja Kupid, odreče zemeljski plodni ljubezni, ki jo predstavlja Zefir na desni. Njen poudarek je na Merkurju, ki sam gleda čez platno na tisto, za kar mnogi verjamejo, da je bil spremljevalec Pomladi: Palas in kentaver, v katerem se »ljubezen, usmerjena v znanje« (pooseblja Palas Atena), izkaže zmagoslavno nad poželenjem (simbolizira ga kentaver) Deimling, 45–46. But Mercury seems clearly to be looking above him, as he works on the clouds..
Osnovna identifikacija figur je danes široko dogovorjena, v preteklosti pa so včasih za ženske na desni strani uporabljali druga imena, ki so v običajni razlagi dve stopnji iste osebe. Ženska v cvetoči obleki se lahko imenuje Primavera (personifikacija pomladi), s Floro je lik, ki ga je zasledoval Zefir. Wind, 116–117. Vasari's "recollection that the picture 'signifies spring' (dinotando la primavera)" is blamed for some writers wanting to identify a figure as the personification of Primavera. For Kenneth Clark, 96, Chloris is "Spring"; Ettlingers, 124 En učenjak je leta 2011 predlagal, da osrednja figura sploh ni Venera, ampak Perzefona . Poleg svojega očitnega pomena je bila slika interpretirana kot ponazoritev ideala neoplatonske ljubezni, ki ga je med Medičejci in njihovimi privrženci populariziral Marsilio Ficino. Neoplatonski filozofi so videli, da Venera vlada tako nad zemeljsko kot božansko ljubeznijo in trdili, da je klasični ekvivalent Device Marije; na to namiguje način, kako je uokvirjena v oltarju, ki je podoben sodobnim podobam Device Marije. Venerina roka dobrodošlice, verjetno usmerjena h gledalcu, je enaka tisti, ki jo je Marija uporabila za nadangela Gabrijela v sodobnih slikah 'Oznanjenja'.
Ponazoritve aluzij na imena Medici verjetno vključujejo zlate kroglice pomaranče, pri čemer spominjajo na medičejske grbe, desno lovorjevo drevo, bodisi za Lorenza in plamene na kostumu obeh Merkurja (za katerega je reden atribut ) in Venere, ki je tudi atribut svetega Lovrenca (Lorenzo v italijanščini). Merkur je bil bog medicine in zdravnikov, medici v italijanščini. Takšna besedna igra za Medičejce in v Veneri in Marsu pa tečejo skozi vse Botticellijeve mitološke slike.
Viri Od zelo številnih literarnih virov, ki so morda podlaga za sliko, je najjasneje v sodobnem času prvič zabeležil Aby Warburg leta 1893, v svoji seminarski disertaciji o sliki. Skupino na desni sliki je navdihnil opis rimskega pesnika Ovida o prihodu pomladi (Fasti, knjiga 5, 2. maj). V tem gozdna nimfa Hlorida pripoveduje, kako je njen goli čar pritegnil prvi veter pomladi, Zefirja. Zefir jo je zasledoval in ko je bila razbesnena, so ji letele cvetoče rože iz ust in se je preobrazila v Floro, boginjo cvetov .Lightbown, 140. V Ovidovem delu je bralcu rečeno: »Zemlja je bila do takrat le ene barve«. Iz Hloridinega imena je mogoče ugibati, da je barva zelena - grška beseda za zeleno je khloros, koren besed kot klorofil - in zato je Botticeli naslikal Zefirja v odtenkih modrikasto-zelene barve .
Drugi posebni elementi so morda izhajali iz pesmi Poliziana . Ker je Polizianova pesem Rusticus izšla leta 1483, slika pa naj bi bila dokončana okoli leta 1482, nekateri učenjaki trdijo, da je vpliv obraten, če upoštevamo, da je Poliziano na splošno mislil, da je pomagal pri oblikovanju alegorije na sliki.
Zdi se, da je še en navdih za sliko Lucrecijeva pesem De rerum natura, ki vsebuje vrstice: »Pomlad in čas Venere prihajata in Venerin fant, / krilati znanilec, stopi pred njo, / in težko naprej Zefirjeva stopala odtisne mati Flora, / škropi poti pred njimi, polni vse / z barvami in z vonji odlična.« Lightbown, 137, 138 Ker je množica literarnih virov, ki jih večine Botticelli verjetno ne pozna neposredno ali pa so mu svetovalci zapisali, so vizualni viri drugačna stvar: