Gjumri (armensko: Գյումրի, izgovarja se [ɡjumˈɾi]), je mestna občinska skupnost in drugo največje mesto v Armeniji, ki deluje kot upravno središče province Širak na severozahodu države. Konec 19. stoletja, ko je bilo mesto znano kot Aleksandropol, je bilo eno največjih mest vzhodne Armenije z rusko oblastjo s prebivalstvom, podobnim prebivalstvu Erevana. V sovjetskem obdobju so ga preimenovali v Leninakan. Število prebivalcev mesta je pred potresom 1988, ko je bilo opustošeno, naraslo nad 200.000. Po popisu iz leta 2011 je v mestu živelo 121.976 prebivalcev, kar je manj kot pri popisu leta 2001, ko jih je bilo 150.917..
Gjumri je sedež Širaške škofije Armenske apostolske cerkve.
Etimologija Območje sodobnega Gjumrija je bilo v obdobju Urartu znano kot Kumajri. Verjetno je ime nastalo po Kimerijcih, ki so osvojili regijo in verjetno ustanovili naselje. Kumajri je bil pod dominacijo turških plemen poturčen kot Gümrü. Leta 1837 se je Kumari preimenoval v Aleksandropol po ženi carja Nikolaja I., princesi Aleksandri Fjodorovni. Med letoma 1924 in 1990 je bilo mesto znano kot Leninakan v čast Vladimirju Leninu. Po osamosvojitvi se je prvotno ime Kumajri uporabljalo do leta 1992, ko je bil Gjumri izbran za ime mesta.
Zgodovina Klasična antika in antično Armensko kraljestvo
Arheološka izkopavanja, izvedena v celotnem sovjetskem obdobju, so pokazala, da je bilo območje novodobnega Gjumrija poseljeno vsaj od 3. tisočletja pred našim štetjem. Območje je bilo omenjeno kot Kumajri v zgodovinskih urartskih napisih iz 8. stoletja pred našim štetjem. To ime je fonetično povezano s Kimerijci, ki so se iz zahodnih bregov črnomorske regije preselili z evropske nižine . Zgodovinarji verjamejo, da je Ksenofont med vrnitvijo ob Črno morje prehodil Kumajri, potovanje pa ovekovečil v svoji Anabasis .
Po propadu Urartu do druge polovice 6. stoletja pred našim štetjem je Kumajri postal del Ahemenidskega cesarstva. Ostanki kraljeve naselbine, najdeni južno od Gjumrija v bližini vasi Beniamin iz 5. do 2. stoletja pred našim štetjem, so odličen primer vpliva Ahemenidov v regiji. Vendar pa je Kumajri na začetku 5. stoletja pred našim štetjem postal del satrapije Armenije pod vladavino Orontidov. Alternativna teorija kaže, da se je Kumajri oblikoval kot urbano naselje v poznem 5. stoletju pred našim štetjem (okoli 401 pr. n. št.), pod grškimi kolonisti .
Kasneje leta 331 pred našim štetjem je bilo celotno ozemlje vključeno v provinco Ajrarat antičnega armenskega kraljestva kot del kantona Širak. Med letoma 190 pred našim štetjem in 1. n. št. je bil Kumajri pod vladavino rodbine Artaksiadov. V 1. stoletju je bil Širak dodeljen družini Kamsarakan, ki je vladala nad Kumajrijem v času Arsakidskega kraljestva Armenije. .
Srednji vek Po razdelitvi Armenije leta 387 med Bizantince in Perzijce in kot posledica padca Arsakidske kraljevine Armenije leta 428 je Širak, vključno s Kumajrijem, postal del Sasanidskega cesarstva Perzije. Leta 658, na vrhuncu arabskih islamskih napadov, je bil med muslimanskim osvajanjem Perzije Kumajri osvojen in postal del Armenskega emirata pod Omajadskim kalifatom [Book: The Arab Campaign of Armenia, Author: Ghevond the Historian (8th century), published in 1857, Paris (Ղևոնդ պատմագիր, Արշաւանք արաբաց ի Հայս, Փարիզ, 1857)].
Kumajri je bilo pomembno in precej razvito mestno naselje v srednjem veku. Po besedah armenskega učenjaka Ghevonda Zgodovinarja je bilo mesto med letoma 733 in 75 središče armenskega upora, ki ga je vodil Artavazd Mamikonjan proti islamskemu arabskemu kalifatu. Po 2 stoletjih islamske vladavine nad Armenijo so Bagratidi leta 885 razglasili neodvisnost in ustanovili Bagratidsko kraljevino Armenijo.Bournoutian. Concise History, p. 75. Kumajri je vstopil v novo obdobje rasti in napredka, zlasti ko je bližnje mesto Ani leta 961 postalo glavno mesto kraljestva. Kumajri je bil do druge polovice 10. stoletja pod vplivom armenske družine Pahlavuni, ki so bili potomci Kamsarakanov. Pahlavuni so veliko prispevali k napredku Širaka z ustanovitvijo številnih trdnjav, samostanskih kompleksov, izobraževalnih ustanov, itd.Arakelyan, Babken N. "Բագրատունյաց թագավորության բարգավաճումը" ("The Flourishing of the Bagratuni Kingdom"). History of the Armenian People. vol. iii. Yerevan, Armenian SSR: Armenian Academy of Sciences, 1976, p. 53.
Po padcu Armenije v Bizantinsko cesarstvo leta 1045, so leta 1064 pripadli k Seldžukom. Pod tujimi vladarji je mesto v naslednjih stoletjih izgubilo pomen, vse do ustanovitve Zakaridske kneževine Armenije leta 1201 pod Gruzijskim protektoratom. V času vladavine Zakaridov so vzhodno armenska ozemlja, predvsem Lori in Širak, stopila v novo obdobje rasti in stabilnosti ter postala trgovsko središče med vzhodom in zahodom. Potem ko so Mongoli leta 1236 zasedli Ani, se je Armenija kot del Ilkanata spremenila v mongolski protektorat, Zakaridi pa so postali vazali Mongolov. Po padcu Ilkanata sredi 14. stoletja so zakaridski knezi vladali nad planoto Lori, Širak in Ararat do leta 1360, ko so padli pod osvajalska turška plemena.
Do zadnje četrtine 14. stoletja je Armenijo, vključno s Širakom, prevzelo turško pleme Ag Qojunlu sunitskih turških Oghuzov. Leta 1400 je Timur napadel Armenijo in Gruzijo in kot sužnje zajel več kot 60.000 preživelih lokalnih prebivalcev. Veliko okrožij, vključno s Širakom, je bilo izpraznjeno. Leta 1410 je Armenija padla pod nadzor turškega plemena Kara Kojunlu sunitskih turških Oghuzov. Po besedah armenskega zgodovinarja Thomasa Metsoffa, čeprav je Kara Kojunlu Armencem odmerjal velike davke, so bila zgodnja leta njihove vladavine razmeroma mirna in prišlo je do obnove mest.Kouymjian, Dickran (1997), "Armenia from the Fall of the Cilician Kingdom (1375) to the Forced Migration under Shah Abbas (1604)" in The Armenian People From Ancient to Modern Times, Volume II: Foreign Dominion to Statehood: The Fifteenth Century to the Twentieth Century, ed. Richard G. Hovannisian, New York: St. Martin's Press, p. 4. .
Pod vladavino turških plemen je bil Kumajri Turkom znan kot Gümrü.
Perzijska in ruska oblast
Leta 1501 je vzhodno armenska ozemlja, vključno s Kumajrijem, osvojila nova Iranska dinastija Safavidov pod vodstvom šaha Ismaila I.Steven R. Ward. Immortal, Updated Edition: A Military History of Iran and Its Armed Forces pp 43. Georgetown University Press, 8 January 2014 Kumajri je kmalu po letu 1502 postal del novoustanovljenega Erivana Beglarbegija, novega upravnega ozemlja Irana, ki so ga oblikovali Safavidi. V prvi polovici 18. stoletja je Kumajri postal del Erivan kanata pod vladavino rodbine Afšaridov in kasneje pod perzijsko rodbino Kadžar.
Junija 1804 so ruske sile na začetku rusko-perzijske vojne 1804 in 1813 nadzirale območje Širaka. Kumajri je postal uradno del Ruskega cesarstva s pogodbo v Gulistanu, podpisano 1. januarja 1813 med Cesarsko Rusijo in Kadžarsko Perzijo.
V obdobju ruske vladavine je Gjumri postal eno od mest v razvoju na Zakavkazju. Leta 1829 je bil po rusko-turški vojni velik priliv armenskega prebivalstva, saj se je okoli 3000 družin, ki so se izselili iz ozemelj v Osmanskem cesarstvu - predvsem iz mest Kars, Erzurum in Doğubeyazıt - naselili v Gjumri in okolici. Ruski pesnik Aleksander Puškin je med potovanjem v Erzurum leta 1829 obiskal Gjumri.
Leta 1837 je v Gjumri prišel ruski car Nikolaj I. in spremenil ime v Aleksandropol. Ime je bilo izbrano v čast žene kralja Nikolaja I., princese Charlotte Pruske, ki je po prehodu v pravoslavno krščanstvo svoje ime spremenila v Aleksandra Fjodorovna.
V mestu je bila leta 1837 zgrajena velika ruska trdnjava. Aleksandropol je bil leta 1840 končno oblikovan kot mesto, ki je postalo središče novoustanovljenega Aleksandropolskega Ujezda, ki je v prvem desetletju doživelo hitro rast. Leta 1849 je postal del Erivanskega guvernorata. Mesto je bilo pomembno odkritje za cesarske ruske oborožene sile na Zakavkazju, kjer so bile ustanovljene njihove vojašnice (npr. Poligon, Severski, Kazali Post). V odgovor na rusko-turško vojno 1828–1829 so Rusi v 1830-ih na zahodnem robu mesta zgradili trdnjavo Sev Berd.
Aleksandropol se je med rusko-turško vojno 1877–78 hitro spremenil v eno glavnih središč ruskih čet. Po ustanovitvi železniške postaje leta 1899 je mesto doživelo pomembno rast in postalo največje mesto v vzhodni Armeniji. Do konca 19. stoletja je bilo v njem 430 nakupovalnih trgovin, pa tudi več delavnic in kulturnih ustanov.
Sodobnost
Leta 1902 so odprli prvo banko v mestu. Do sovietizacije Armenije leta 1920 je imel Aleksandropol 31 proizvodnih središč, vključno s pivom, milom, tekstilom, itd. Po oktobrski revoluciji leta 1917 in ruskem umiku z Južnega Kavkaza so osmanske sile začele novo ofenzivo in 11. maja 1918 zavzele mesto Aleksandropol. Med pohodom na Kavkaz v prvi svetovni vojni, pa so se Osmani 24. decembra 1918 iz mesta umaknili zaradi premirja iz Mudrosa..
Na novo ustanovljena Republika Armenija, razglašena 28. maja 1918, je vključevala tudi mesto Aleksandropol. 10. maja 1920 so lokalni boljševiški Armenci, ki jim je pomagalo muslimansko prebivalstvo, v Aleksandropolu poskušali državni udar proti vladi. Vstajo je armenska vlada 14. maja zatrla in njene voditelje usmrtila. Med drugo turško invazijo so turške čete napadle Aleksandropol in 7. novembra 1920 zasedle mesto. Armenija je bila prisiljena 3. decembra podpisati pogodbo iz Aleksandropola, da ustavi turško napredovanje proti Erevanu, vendar je sočasna sovjetska invazija privedla do padca armenske vlade 2. decembra. Turške sile so se iz Aleksandropola umaknile po tem, ko sta pogodbo iz Karsa, oktobra 1921 podpisali nepriznani sovjetska in turška vlada.Hovannisian. Armenia on the Road to Independence, p. 198.
Pod sovjetsko oblastjo je bilo leta 1924 ime mesta spremenjeno v Leninakan po umrlem sovjetskem voditelju Vladimirju Leninu. Mesto je doživelo potres leta 1926, ko so bile uničene številne pomembne zgradbe, vključno z grško cerkvijo svetega Jurija. Leninakan je postal glavno industrijsko središče Armenske sovjetske socialistične republike in drugo največje mesto, za prestolnico Erevanu. Mesto je utrpelo veliko škodo med potresom leta 1988, ki je opustošil številne dele države. Potres se je zgodil vzdolž znanega preloma v dolžini 60 kilometrov. Njegov udar je bil vzporeden s Kavkazom in je padal na sever-severovzhod. Bruce Bolt, seizmolog in profesor zemeljskih in planetarnih znanosti na kalifornijski univerzi v Berkeleyju, je leta 1992 prehodil mejo preloma in ugotovil, da je navpični premik meril 1 m vzdolž večine dolžine z jugozahodnega konca dosegel 1,6 m .
Potres je imel katastrofalno vpliv na mesto, saj veliko stavb še vedno ni obnovljenih. Od leta 2014 po podatkih nekaterih novic na spletu ostaja med 4.000 in 5.000 prebivalcev mesta Gjumri brezdomcev, čeprav uradnih podatkov ni Անօթեւանների թվաքանակը, քաղաքապետարանի չիրականացրած հաշվառումն ու Սուքիաս Ավետիսյանի «հուզմունքը».
V času razpada Sovjetske zveze se je mesto med letoma 1990 do 1992 preimenovalo v Kumajri, ko je dokončno dobilo ime Gjumri. V mestu je ruska 102. vojaška baza .
Gjumri je bil slavljen kot prestolnica kulture Skupnosti neodvisnih držav leta 2013. Večji dogodki so se v mestu odvijali 30. junija 2013.
12. januarja 2015 je Valerij Permjakov, iz ruske 102. vojaške baze, umoril sedem članov armenske družine v Gjumriju.
Papež Frančišek je 25. junija 2016 na Gjumrijevem trgu Vartanti opravil sveto mašo. Slovesnosti se je udeležila tudi njegova svetost katolikos vseh Armencev Garegin II. Pope Francis' Mass begins in Gyumri
Geografija
Gjumri leži 126 kilometrov severno od glavnega mesta Erevan na osrednjem delu planote Širak, približno 1550 m nadmorske višine. Reka Akurija teče skozi zahodna predmestja. Planota Širak je obdana s pogorjem Pambak z vzhoda in vulkansko verigo Aragac z juga. Mesto Gjumri je od Črnega morja oddaljeno 196 kilometrov. Okoliška pokrajina je bogata s tufom, bazaltom in glino.