Hubej (; pinjin: Hubei) je celinska provinca Ljudske republike Kitajske, ki zavzema del srednjega porečja reke Jangce. Njeno ime v dobesednem prevodu pomeni »severno od jezera«, kar se nanaša na položaj glede na jezero Dongting. Origin of the Names of China's Provinces , People's Daily Online. Glavno mesto je Vuhan, ki stoji ob sotočju rek Han in Jangce, približno 950 km od izliva slednje v morje. Po velikosti gospodarstva je sedma med kitajskimi provincami, druga v osrednji Kitajski in tretja med celinskimi provincami.
Na severu meji na Henan, na vzhodu na Anhui in Džjangši, na jugu na Hunan ter na zahodu na Chongqing in Šaanši. Na zahodu province, pri mestu Jičang, je znameniti jez Treh sotesk.
Zgodovina Provinca Hubej je bila domovanje naprednih neolitskih kultur. V obdobju pomladi in jeseni (770–476 pr. n. št.) je ozemlje današnjega Hubeija spadalo v okvir mogočne države Ču. Ču, ki je bila nominalno vazalna država dinastije Džov, je bila del kitajske civilizacije, nastale nekaj stoletij prej na severu; hkrati pa je Ču predstavljala kulturno edinstveno mešanico severnih in južnih kultur ter se razvila v mogočno državo, ki je nadzorovala velik del srednjega in spodnjega toka reke Jangce, njena moč pa je segala vse do Severnokitajske nižine na severu.Constance A. Cook and John S. Major, eds. Defining Chu: Image and Reality in Ancient China, (Honolulu: University of Hawai’i Press, 1999); Lothar von Falkenhausen, Chinese Society in the Age of Confucius (1000–250 BC): The Archaeological Evidence (Los Angeles: Cotsen Institute of Archaeology, 2006), 262–88.
V obdobju vojskujočih se držav (475–221 pr. n. št.) je Ču postala glavni nasprotnik vzpenjajoče se države Čin na severozahodu (na območju današnjega Guandžonga v provinci Šaanši), ki se je začela uveljavljati z zunanjo ekspanzijo. V vojnah med državama Qin in Chu je Chu izgubljal vse več ozemlja: najprej prevlado nad kotlino Sečuan, nato (leta 278 pr. n. št.) še svoje osrednje ozemlje, ki ustreza današnjemu Hubeiju.《韩非子·初见秦》：秦与荆人战，大破荆，袭郢，取洞庭、五渚、江南。荆王君臣亡走，东服于陈。《史记·卷七十三·白起王翦列传》：其明年，攻楚，拔郢，烧夷陵，遂东至竟陵。楚王亡去郢，东走徙陈。 Leta 223 pr. n. št. je Qin uničil še ostanke režima Chu, ki se je med vojnami za združitev Kitajske umaknil proti vzhodu.《史记·卷七十三·白起王翦列传》：王翦果代李信击荆。荆闻王翦益军而来，乃悉国中兵以拒秦。王翦至，坚壁而守之，不肯战。荆兵数出挑战，终不出。王翦日休士洗沐，而善饮食抚循之，亲与士卒同食。久之，王翦使人问军中戏乎？对曰：“方投石超距。”于是王翦曰：“士卒可用矣。”荆数挑战而秦不出，乃引而东。翦因举兵追之，令壮士击，大破荆军。至蕲南，杀其将军项燕，荆兵遂败走。秦因乘胜略定荆地城邑。岁馀，虏荆王负刍，竟平荆地为郡县。。
Čin je leta 221 pr. n. št. ustanovil dinastijo Čin, prvo dinastijo združene Kitajske. Leta 206 pr. n. št. je dinastijo Čin nasledila dinastija Han, ki je na območju današnjih provinc Hubej in Hunan ustanovila provinco (džov) Džingdžov. Dinastiji Čin in Han sta imeli pomembno vlogo pri širjenju kmetijskih površin v Hubeiju, saj sta vzdrževali sistem rečnih nasipov za zaščito kmetij pred poletnimi poplavami.Brian Lander. State Management of River Dikes in Early China: New Sources on the Environmental History of the Central Yangzi Region . T'oung Pao 100.4-5 (2014): 325–362. Proti koncu obdobja Vzhodni Han, v začetku 3. stoletja, je v Džingdžovu vladal regionalni vojskovodja Liu Biao. Po njegovi smrti leta 208 so njegovi nasledniki ozemlje prepustili Cao Cau, mogočnemu vojskovodji, ki je pred tem osvojil skoraj vso severno Kitajsko; Vendar pa sta vojskovodji Liu Bei in Sun Quan v bitki pri Rdečih pečinah (leta 208 ali 209) pregnala Cao Caoja iz Džingdžova (Jingzhou). Liu Bei je nato prevzel nadzor nad Džingdžovom in imenoval Guan Yuja za upravitelja Šjangjanga (v današnjem Šjangjangu v provinci Hubej), da bi varoval provinco Džing; kasneje je osvojil Idžou (Sečuansko kotlino), a je Džingdžov izgubil v korist Sun Quana; naslednjih nekaj desetletij je bil Džingdžov pod nadzorom kraljestva Vu, ki mu je vladal Sun Quan s svojimi nasledniki.《三国志·吴书·卷54/周瑜鲁肃吕蒙传·吕蒙传》：蒙入据城，尽得羽及将士家属，皆抚慰，约令军中不得干历人家，有所求取。蒙麾下士，是汝南人，取民家一笠，以覆官铠，官铠虽公，蒙犹以为犯军令，不可以乡里故而废法，遂垂涕斩之。于是军中震栗，道不拾遗。蒙旦暮使亲近存恤耆老，问所不足，疾病者给医药，饥寒者赐衣粮。羽府藏财宝，皆封闭以待权至。羽还，在道路，数使人与蒙相闻，蒙辄厚遇其使，周游城中，家家致问，或手书示信。羽人还，私相参讯，咸知家门无恙，见待过于平时，故羽吏士无鬬心。会权寻至，羽自知孤穷，乃走麦城，西至漳乡，众皆委羽而降。权使朱然、潘璋断其径路，即父子俱获，荆州遂定。
Vdor severnih nomadskih ljudstev na to območje v začetku 4. stoletja (upor »petih barbarov« in katastrofa Jongdžja) je sprožil skoraj tri stoletja trajajočo razdeljenost na sever, ki so mu vladali nomadi (vendar je postajal vse bolj siniziran) in jug pod vladavino Han Kitajcev. Hubej, ki leži na jugu, je bil v tem celotnem obdobju pod južno oblastjo, vse do združitve Kitajske pod dinastijo Sui leta 589. Leta 617 je dinastija Tang nasledila dinastijo Sui; kasneje je dinastija Tang območje današnjega Hubeja razdelila med več upravnih območij (t. i. dao): območje Džjangnanši na jugu, območje Šanandong (山南东道) na zahodu in območje Huajnan na vzhodu. Po razpadu dinastije Tang v začetku 10. stoletja je Hubej prišel pod nadzor več regionalnih režimov: Džingnan v osrednjem delu, Jang Vu in njegova naslednica Južni Tang na vzhodu, države obdobja petih dinastij na severu ter država Šu, ki je segala do Šidžova (施州 v današnjem Enšiju, v avtonomni prefekturi Enši Tudžja in Miao).
Dinastija Song je leta 982 ponovno združila regijo in večino Hubeja vključila v območje Džinghubej, kar je razširjena različica današnjega imena province Hubej. Mongoli so regijo osvojili leta 1279; pod njihovo oblastjo je bila ustanovljena provinca Huguang, ki je obsegala Hubej, Hunan ter dele provinc Guangdong in Guangši.
Dinastija Ming (1368–1644) je leta 1368 pregnala Mongole. Njihova različica province Huguang je bila manjša in je skoraj v celoti ustrezala združenemu ozemlju sodobnih provinc Hubeji in Hunan. Hubej je geografsko ležal zunaj središč moči dinastije Ming. V zadnjih letih vladavine dinastije Ming so današnji Hubej večkrat opustošile uporniške vojske Džang Šjandžonga in Li Zičenga. Mandžurska dinastija Čing, ki je leta 1644 prevzela nadzor nad večjim delom regije, je kmalu zatem razdelila Huguang na sodobni provinci Hubej in Hunan. Dinastija Čing je kljub temu ohranila položaj podkralja Huguanga; eden najbolj znanih nosilcev tega naziva je bil Džang Džidong (na položaju med letoma 1889 in 1907), čigar reforme za posodobitev so Hubej (zlasti Vuhan) spremenile v cvetoče središče trgovine in industrije. Območje Huangši/Dajye, jugovzhodno od Vuhana, je postalo pomembno središče rudarstva in metalurgije.
Leta 1911 je v današnjem Vuhanu izbruhnila vstaja v Vučangu. Ta vstaja je sprožila revolucijo Šinhai, ki je strmoglavila dinastijo Čing in ustanovila Republiko Kitajsko. Leta 1927 je Vuhan postal sedež vlade, ki so jo ustanovile levičarske frakcije stranke Kuomintang pod vodstvom Vang Džingveija; ta vlada se je kasneje združila z vlado Čjang Kajšeka v Nanjingu. Med drugo svetovno vojno je Japonska osvojila in okupirala vzhodne dele Hubeija, medtem ko so zahodni deli ostali pod kitajskim nadzorom.
V času kulturne revolucije v 1960-ih je v Vuhanu prišlo do spopadov med rivalskimi frakcijami rdeče garde. Julija 1967 je mesto zajel notranji konflikt, znan kot vuhanski incident (ali »incident 20. julija«); šlo je za oborožen spopad med dvema sovražnima skupinama, ki sta se na vrhuncu kulturne revolucije borili za nadzor nad mestom.
Ko so se v času kitajsko-sovjetskih mejnih sporov konec 1960-ih povečali strahovi pred jedrsko vojno, je bilo okrožje Šjaning v provinci Hubej izbrano za lokacijo projekta 131 – podzemnega poveljniškega središča vojske.
Pokrajina – in zlasti mesto Vuhan – je leta 1954 utrpela hude posledice poplav reke Jangce. Sledila je gradnja jezov v velikem obsegu; gradnja jezu Gedžouba na reki Jangce blizu mesta Jičang se je začela leta 1970 in bila končana leta 1988, gradnja jezu Tri soteske višje gorvodno pa se je začela leta 1993. V naslednjih letih so oblasti preselile milijone ljudi iz zahodnega dela pokrajine Hubej, da bi sprostile prostor za gradnjo jezu. Na pritokih reke Jangce so zgradili tudi številne manjše jezove.
V kraju Dafandžen (okrožje Tongšan, mesto Šjaning) je načrtovana jedrska elektrarna Šjaning, ki naj bi imela vsaj štiri tlačnovodne reaktorje tipa AP1000 z močjo 1250 megavatov (MW). Dela na lokaciji so se začela leta 2010; načrti so predvidevali začetek gradnje prvega reaktorja leta 2011 in njegov zagon leta 2015. Vendar pa se gradnja prve faze do leta 2018 še ni začela.
1. decembra 2019 so v mestu Vuhan zabeležili prvi primer okužbe v okviru pandemije covida-19. Januarja 2020 so uradno identificirali virus SARS-CoV-2, kar je lokalne in državne oblasti spodbudilo k uvedbi obsežnih karantenskih območij po vsej pokrajini Hubej, zlasti v prestolnici Vuhan (ki je bila epicenter izbruha). Oblasti so delno ali v celoti zaprle 15 mest, kar je neposredno prizadelo 57 milijonov ljudi. Po hudih izbruhih v številnih drugih državah in na različnih koncih sveta je Svetovna zdravstvena organizacija marca 2020 razglasila pandemijo covida-19. Vendar pa so po več kot osmih tednih ukrepe zaprtja v večini mest v pokrajini odpravili.
Geografija
Planota Džjanghan zavzema večji del osrednjega in južnega Hubeija, medtem ko so zahodni in obrobni deli bolj gorati; tu se razprostirajo gorovja, kot so Vudang, Džing, Daba in Vu (navedena približno v smeri od severa proti jugu). Gorovje Dabie leži severovzhodno od planote Džjanghan, na meji s provincama Henan in Anhui; gorovje Tongbai leži na severu, na meji s Henanom; na jugovzhodu pa gorovje Mufu tvori mejo s provinco Džjangši. Najvišji vrh Hubeija je Šenong, ki je v gorovju Daba na gozdnatem območju Šenongdžja in dosega nadmorsko višino 3105 m.
Dve glavni reki v Hubeiju sta Jangce in njegov levi pritok, reka Han; po njiju je poimenovana planota Džjanghan – pri čemer Džjang predstavlja Jangce, Han pa reko Han. Reka Jangce vstopi v Hubej z zahoda skozi območje Treh sotesk; vzhodna polovica Treh sotesk (soteska Šiling in del soteske Vu) leži v zahodnem Hubeiju, medtem ko je zahodna polovica v sosednjem Čongčingu. Reka Han vstopi v provinco s severozahoda. Potem ko prečkata večji del province, se ti dve veliki reki združita v središču mesta Vuhan, glavnega mesta province.
Med pomembnejšimi pritoki Jangceja v provinci so Šenong (majhen severni pritok, ki ga je močno prizadel projekt jezu Tri soteske), reka Čing (pomembna vodna pot v jugozahodnem Hubeiju), reka Huangbo pri mestu Jičang in reka Fušui na jugovzhodu.
Pokrajino planote Džjanghan v Hubeiju zaznamuje na tisoče jezer, zaradi česar Hubej imenujejo tudi »provinca jezer«; največji med njimi sta jezeri Liangzi in Hong. Številni jezovi so ustvarili vrsto velikih akumulacijskih jezer, med katerimi je največje akumulacijsko jezero Dandžjangkou na reki Han, na meji med Hubeijem in Henanom.
Hubej ima vlažno subtropsko podnebje (po Köppnovi klasifikaciji oznaki Cfa ali Cwa) s štirimi izrazitimi letnimi časi. Zime so hladne do mrzle, s povprečnimi januarskimi temperaturami med 1 in 6 °C, poletja pa vroča in vlažna, s povprečnimi julijskimi temperaturami med 24 in 30 °C; za glavno mesto province, Vuhan, so značilne tudi izjemno visoke temperature, ki dosežejo ali presežejo 40 °C. Gorska območja v zahodnem delu province Hubej – zlasti Šenongdžja – zaradi hladnejših poletij privabljajo številne obiskovalce iz Vuhana in drugih mest na nižje ležečih območjih.
Poleg glavnega mesta Vuhan so pomembna mesta še Džingmen; Šijan, središče avtomobilske industrije in izhodišče za obisk gorovja Vudang; Jičang, glavno središče za ogromne hidroenergetske projekte v jugozahodnem delu province; ter Šaši.
Upravna delitev Provinca Hubej je razdeljena na trinajst upravnih enot na ravni prefekture (od katerih je dvanajst mest na ravni prefekture – vključno z enim mestom s statusom podprovince – in ena avtonomna prefektura) ter tri mesta na ravni okrožja, ki so neposredno podrejena provinci (vsa imajo status mesta pod ravnjo prefekture) in eno gozdarsko območje na ravni okrožja, ki je prav tako neposredno podrejeno provinci. Konec leta 2017 je skupno število prebivalcev znašalo 59,02 milijona.