Al-Karauin (arabsko 'جامعة القرويين, Jāma`at al-Qarawīīn) je univerza v Fesu, Maroko, ki je najstarejša neprekinjeno delujoča visokošolska ustanova na svetu. Nekateri zgodovinarji jo štejejo za najstarejšo univerzo.Verger, Jacques. Patterns. V Ridder-Symoens, Hilde de (ur.). A History of the University in Europe. Vol. I: Universities in the Middle Ages. Cambridge University Press, 2003. str. 35–76 (35). ISBN 978-0-521-54113-8.
Univerzo s pripadajočo mošejo je ustanovila Fatima al-Fihri leta 859. Univerza je kasneje postala eno od vodilnih duhovnih in izobraževalnih središč zgodovinskega muslimanskega sveta. V sodobni državni univerzitetni sistem Maroka je bil vključen leta 1963. Univerzitetni kompleks je tudi pomemben primer zgodovinske maroške in islamske arhitekture, ki vključuje elemente iz več obdobij maroške zgodovine.Terrasse, Henri (1968). La Mosquée al-Qaraouiyin à Fès; avec une étude de Gaston Deverdun sur les inscriptions historiques de la mosquée. Pariz: Librairie C. Klincksieck.
Izobraževanje na univerzi al-Karauin se osredotoča na islamske verske in pravne vede s posebnim poudarkom na klasični arabski slovnici/jezikoslovji in malikijskem pravoznanstvu. Vsebuje tudi nekaj neislamskih predmetov, na primer francoščino in angleščino. Poučevanje poteka po tradicionalni metodi. Študentje sedijo v polkrogu (halqa) okoli šejka, ki predava, izprašuje, tolmači in razlaga težke primere. Na univerzo se vpisujejo študentje iz celega Maroka in muslimanske Zahodne Afrike, prihajajo pa tudi od drugod. Veliko študentov je iz Španije, predvsem iz Andaluzije, ki ima z Marokom nekaj skupne zgodovinske dediščine.
Večina študentov je starih od 13 do 30 let. Študirajo na dodiplomski in podiplomski ravni ali kot neformalni obiskovalci, ki bi radi razširili svoje "poznavanje islama in islamskega prava" (zuwwaar li'l-talab fii 'ilm). Od najuspešnejših študentov se zahteva, da znajo na pamet cel Koran in več drugih srednjeveških islamskih besedil s področja slovnice in malikijske zakonodaje in da zelo dobro obvladujejo klasično arabščino. Univerza je od 1940. let odprta tudi za ženske. Ahmed, Sumayya (2016). "Learned Women: Three Generations of Female Islamic Scholarship in Morocco". The Journal of North African Studies. 21 (3): 470–484. doi:10.1080/13629387.2016.1158110.
UNESCO in Guinnessova knjiga rekordov sta al-Qarawiyyin navedla kot najstarejšo univerzo ali najstarejšo neprekinjeno delujočo visokošolsko ustanovo na svetu.
Ime Arabsko ime univerze pomeni »Univerza ljudi iz Kairouana«. Dejavniki, kot so poreklo družine Fatime al-Fihriye v Tuniziji, prisotnost črke Qāf (ق) – brezglasnega uvularnega eksploziva, ki nima ustreznice v evropskih jezikih – triftonga () v ime univerze in francoska kolonizacija Maroka sta povzročila številne različne ortografije za romanizacijo imena univerze, vključno z al-Qarawiyyin, standardno Al Quaraouiyine, po francoskem pravopisu; in Al-Karaouine, druga upodobitev s francoskim pravopisom.
Zgodovina
Ustanovitev mošeje V 9. stoletju je bil Fes prestolnica rodbine Idrisidov, ki je veljala za prvo maroško islamsko državo. Po enem glavnih zgodnjih virov o tem obdobju, Rawd al-Qirtas Ibn Abi Zarja, je al-Qarawiyyin kot mošejo leta 857 ali 859 ustanovila Fatima al-Fihri, hči bogatega trgovca po imenu Mohamed al-Fihri. Družina al-Fihri se je v začetku 9. stoletja preselila iz Kairouana (od tod tudi ime mošeje) v Tuniziji v Fes in se pridružila skupnosti drugih migrantov iz Kairouana, ki so se naselili v zahodnem okrožju mesta. Fatima in njena sestra Mariam, ki sta bili obe dobro izobraženi, sta po očetu podedovali veliko denarja. Fatima se je zaobljubila, da bo porabila celotno dediščino za gradnjo mošeje, primerne za njeno skupnost. Podobno naj bi njena sestra Mariam istega leta ustanovila mošejo Andaluzijcev.
Nekateri sodobni zgodovinarji so dvomili v to temeljno pripoved, ki menijo, da je simetrija dveh sester, ki sta ustanovili dve najbolj znani mošeji v Fesu, preveč priročna in verjetno izvira iz legende. Sodobni zgodovinarji prav tako ocenjujejo, da je Ibn Abi Zar razmeroma nezanesljiv vir. Eden največjih izzivov te zgodbe je temeljni napis, ki so ga ponovno odkrili med prenovo mošeje v 20. stoletju in je bil prej stoletja skrit pod plastmi ometa. Ta napis, vklesan na plošče iz cedrovine in napisan v kufski pisavi, ki je zelo podobna temeljnim napisom v Tuniziji iz 9. stoletja, je bil najden na steni nad verjetnim mestom prvotnega mihraba mošeje (pred poznejšimi razširitvami stavbe). Napis, ki ga je zabeležil in dešifriral Gaston Deverdun, razglaša, da je 'to mošejo' (( ustanovil Dawud ibn Idris (sin Idrisa II., ki je takrat vladal tej regiji Maroka) v Dhu al-Kadah 263 po hidžri (julij–avgust 877 n. št.). Deverdun je predlagal, da je napis morda prišel iz druge neidentificirane mošeje in je bil sem prestavljen v poznejšem obdobju (verjetno v 15. ali 16. stoletju), ko se je čaščenje Idrisidov v Fesu znova obudilo, takšne relikvije pa bi imele dovolj verskega pomena, da bi jih lahko ponovno uporabili na ta način. Vendar je Chafik Benchekroun pred kratkim trdil, da je bolj verjetna razlaga, da je ta napis prvotni temeljni napis samega al-Qarawiyyina in da je bil morda zakrit v 12. stoletju tik pred prihodom Almohadov v mesto. Na podlagi teh dokazov in številnih dvomov o Ibn Abi Zarjevi pripovedi trdi, da je Fatima al-Fihri zelo verjetno legendarna osebnost in ne zgodovinska. Péter T. Nagy je tudi izjavil, da je odkrit temeljni napis bolj prepričljiv dokaz o prvotnem datumu ustanovitve mošeje kot tradicionalna zgodovinopisna pripoved.
Zgodnja zgodovina Nekateri učenjaki menijo, da je nekaj poučevanja in pouka verjetno potekalo v mošeji al-Qarawiyyin od zelo zgodnjega obdobja ali od njenega začetka. Večje mošeje v zgodnjem islamskem obdobju so bile običajno večnamenske stavbe, kjer sta poučevanje in izobraževanje potekala skupaj z drugimi verskimi in civilnimi dejavnostmi. Mošeja Andaluzijcev, v okrožju čez reko, je morda imela podobno vlogo vsaj do marinidskega obdobja, čeprav ni nikoli dosegla kasnejšega prestiža Qarawiyyin. Ni jasno, kdaj je al-Qarawiyyin začela delovati bolj formalno kot izobraževalna ustanova, deloma zaradi omejenih zgodovinskih virov, ki se nanašajo na njeno zgodnje obdobje. Najpomembnejša večja zgodovinska besedila, kot sta Rawd al-Qirtas Ibn Abi Zarja in Zahrat al-As Abu al-Hasana Ali al-Jazna'ija, ne zagotavljajo jasnih podrobnosti o zgodovini poučevanja v mošeji čeprav al-Jazna'i (ki je živel v 14. stoletju) omenja, da je tam potekalo poučevanje pred njegovim časom. Sicer najzgodnejše omembe halak (krogov) za učenje in poučevanje morda niso bile vse do 10. ali 12. stoletja. Zgodovinar Abdelhadi Tazi navaja najzgodnejše jasne dokaze o poučevanju v al-Qarawiyyinu leta 1121. Maroški zgodovinar Mohamed Al-Manuni meni, da je mošeja dobila svojo funkcijo učne ustanove med vladavino Almoravidov (1040–1147). Zgodovinar Évariste Lévi-Provençal datira začetek poučevanja v marinidsko obdobje (1244–1465).
V 10. stoletju je rodbina Idrisidov zgubila oblast in Fes je bil del boja med fatimidskim in kordobskim Omajadskim kalifatom ter njihovimi zavezniki. V tem obdobju je mošeji Qarawiyyin postopoma rasel v ugled. V nekem trenutku je bila kutba (petkova pridiga) prenesena iz mošeje Šurafa Idrisa II. (danes Zavija Mulaja Idrisa II.) v mošejo Qarawiyyin in ji podelila status petkove mošeje (glavne mošeje skupnosti). Ta prenos se je zgodil leta 919 ali 933, oba datuma ustrezata kratkim obdobjem fatimidske dominacije nad mestom, in nakazuje, da je do prenosa morda prišlo na pobudo Fatimidov. Mošeja in njena učna ustanova sta še naprej uživali spoštovanje političnih elit, pri čemer so samo mošejo močno razširili Almoravidi in jo večkrat olepšali pod poznejšimi vladarji. Tradicija je bila uveljavljena, da so vse druge mošeje v Fesu temeljile na času svojega klica k molitvi (ezanu) glede na al-Qarawiyyin.
Vrhunec v obdobju Marinidov
Mnogi učenjaki menijo, da je bil vrhunec al-Qarawiyyina kot intelektualnega in znanstvenega središča v 13. in 14. stoletju, ko je bil učni načrt najširši in je njegov prestiž po stoletjih širitve in pokroviteljstva elite dosegel nove višine. Med predmeti, ki so se poučevali v tem obdobju ali kmalu potem so bili tradicionalni verski predmeti, kot sta Koran in fiqh (islamska sodna praksa), ter druge vede, kot so slovnica, retorika, logika, medicina, matematika, astronomija in geografija. Nasprotno pa se nekateri predmeti, kot je alkimija/kemija, niso nikoli uradno poučevali, saj so veljali za preveč neortodoksno.
Od poznega 13. stoletja in zlasti v 14. stoletju je bila rodbina Marinidi odgovorna za izgradnjo številnih formalnih medres na območjih okoli glavne stavbe al-Qarawiyyina. Prva med njimi je bila medresa Safarin leta 1271, sledili sta ji Al-Attarine leta 1323 in medresa Mesbahija leta 1346. V bližini je bila leta 1670 zgrajena tudi večja, a veliko kasnejša medresa, medresa Čeratine. Te medrese so poučevale lastne tečaje in so postale dobro znane ustanove, vendar so običajno imele ožje učne načrte ali specializacije. Zdi se, da je bila ena njihovih najpomembnejših funkcij zagotavljanje stanovanj za študente iz drugih mest – mnogi med njimi revni –, ki so med študijem potrebovali bivališče al-Qarawiyyin. Tako so te stavbe delovale kot komplementarne ali pomožne ustanove sami al-Qarawiyyinu, ki je ostala središče intelektualnega življenja v mestu.
Al-Qarawiyyin je sestavila tudi velik izbor rokopisov, ki so bili shranjeni v knjižnici, ki jo je ustanovil marinidski sultan Abu Inan Faris leta 1349. Zbirka je hranila številna dela iz Magreba, Al-Andaluza in Bližnjega vzhoda. Del zbirke je desetletja prej zbral sultan Abu Jusuf Jakub (vladal 1258–1286), ki je prepričal Sanča IV. Kastiljskega, da je izročil številna dela iz knjižnic Sevilje, Córdobe, Almerie, Granade in Malage v Al Andaluzu/Španija. Abu Jusuf jih je sprva hranil v bližnji medresi Safarin (ki jo je nedavno zgradil), kasneje pa jih je preselil v al-Qarawiyyin. Med najdragocenejšimi rokopisi, ki se trenutno hranijo v knjižnici, so zvezki iz Al Muvata Malika, napisani na pergamentu iz gazele, kopija Sirat od Ibn Išaka, rokopis iz Korana iz 9. stoletja (napisan tudi na pergamentu iz gazele), kopija Korana, ki jo je dal sultan Ahmed al-Mansur leta 1602, kopija Ibn Rušdove knjige Al-Bayan Wa-al-Tahsil wa-al-Tawjih (komentar malikijskega fikha) iz leta 1320, in izvirna kopija Ibn Haldunove knjige Al-'Ibar (vključno z Mukadimah), ki jo je podaril avtor leta 1396. V knjižnici so nedavno znova odkrili potrdilo idžazah, napisano na jelenovem pergamentu, za katerega nekateri učenjaki trdijo, da je najstarejši ohranjeni predhodnik doktorata medicine, izdano človeku po imenu Abdellah Ben Saleh Al Koutami leta 1207 n. št. pod vodstvom treh drugih zdravnikov in v navzočnosti glavnega kadija (sodnika) mesta in dveh drugih prič. Knjižnico je upravljal kajim ali konservator, ki je nadzoroval vzdrževanje zbirke. Do leta 1613 je en konservator ocenil zbirko knjižnice na 32.000 zvezkov.