HMHS Britannic (His Mayestic's Hospital Ship Britannic) je bil britanski potniški prekooceanski parnik ter tretja od treh ladij iz razreda Olympic britanske družbe White Star Line. Bil je častnik flote tako RMS Olympic kot RMS Titanic.
Britannic je bil splovljen pet mesecev pred začetkom prve svetovne vojne. Ladja je bila načrtovana za najvarnejšo od treh ladij iz razreda, s spremembami zasnove, pridobljenih pri potopu Titanica. Ladja je bila zgrajena v ladjedelnici Harland & Wolff v Belfastu, nekaj mesecev pozneje pa je bila preurejena v bolniško ladjo. Med letom 1915 in 1916 je služila za bolniško ladjo ter plula med Združenim Kraljestvom in Dardanelami. Zjutraj 21. novembra 1916 je ladja v Egejskem morju v bližini grškega otoka Kea zadela morsko mino in 55 minut pozneje potonila. V nesreči je umrlo 30 ljudi, preživelo pa jih je 1.035.
Preživele potnike so pobrale bližne ladje, nekaj se jih je rešilo na bližno obalo. Britannic je bil največji potniški čezoceanski parnik, izgubljen v prvi svetovni vojni. White Star Line je za nadomestilo dobila nemško ladjo SS Bismarck, kot del nemške vojne odškodnine; kasneje so jo poimenovali RMS Majestic.
Razbitina ladje Britannic je bila odkrita leta 1975. Odkril jo je francoski raziskovalec Jacques-Yves Cousteau. Ladijska razbitina ladje Britannic je največja potniška ladijska razbitina na morskem dnu.
Ozadje Leta 1907 sta si predsednik družbe White Star Line, J. Bruce Ismay in ameriški finančnik J. P. Morgan, ki je nadziral družbo White Star Line, zamislila tri nove velike ladje s katerimi je podjetje nameravalo premagati svoje tekmece, med njimi nemška Hamburg America in Norddeuscher Lyold in njihov glavni tekmec Cunard Line, ki je takrat zgradil RMS Lusitanio in RMS Mauretanio - najhitrejši ladji na svetu v tistem času - . Ismay se je potegoval predvsem za velikost in razkošje, ne pa za hitrost, zato je leta 1907 svojemu podjetju predlagal zgraditi nov razred treh velikih ladij. Poleg tega je družba White Star Line z prihodom novih ladij nameravala nadomestiti svoje prejšnje starejše ladje: SS Teutonic iz leta 1889 in RMS Majestic iz leta 1890.
29. julija 1908 so se na sestanku v Londonu dobili Bruce Ismay, predsednik ladjedelnice Harland & Wolff, William Pirrie in nekaj predstavnikov ladjedelnice in družbe White Star Line kjer so bile predstavljene risbe treh ladij. Ismay je projekt odobril ter dva dni pozneje podpisal tri pisma o soglasju s katerim je odobril začetek gradnje ladij. Imena ladji so bila izbrana pozneje: Olympic, Titanic in Britannic. Gradnjo ladij sta nadzirala pomorska arhitekta Thomas Andrews in Alexander Carlisle.
Tehnični podatki levo|sličica|Načrt ladje Britannic in njegovih zgornjih palub. Britannic je bil po potopitvi Titanica načrtovan, kot največja in najbolj luksuzna ladja na svetu. S svojo tonažo 48.158 BRT je presegel svoji sestrski ladji glede na velikost (obseg), vendar to še ni pomenilo, da je bila največja potniška ladja v tistem času, kajti nemška ladja SS Vaterland je imela nekoliko višjo tontažo. Po končanih delih je imel parnik prostornino 47.330 brutoregistrskih ton (BRT) in izpodriv je več, kot 53.000 ton. Dolžina ladje je znašala 269 m, širina 28 m in višina 53,3 m. Parnik je imel deset palub imenovanih paluba čolnov (najvišje ležeča): Paluba A, paluba B,... in paluba G. Poganjala sta ga dva tristopenska in štiristopensko parna stroja (levi in desni trikraki vijak) in nizkotlačna parna turbina, ki je lahko obratovala le v smeri vožnje naprej (srednji štirikraki vijak). Skupna moč glavnih strojev je znašala 46.000 konjskih moči (HP). Oba parna stroja sta prispevala 30.000 konjskih moči parna turbina pa 16.000 konjskih moči. Paro za pogon glavnih pomožnih strojev ter ostalih porabnikov je proizvajalo 29 kotlov. Med križarjenjem je ladja dosegla hitrost 23 vozlov, njena maksimalna hitrost pa je bila 24 vozlov. Na parnik se je lahko vkrcalo 2.443 potnikov in 882 članov posadke, v primeru nesreče je bilo na voljo 55 reševalnih čolnov za 3,600 ljudi. Parnik je imel tri dimnike, četrti zadnji je služil le za ogrevanje in prezračevanje (zračnik).
Posledice po potopu Titanica Po potopu Titanica je bilo na preostalih dveh ladjah razreda Olympic izvedenih več sprememb, da bi izboljšali varnost. Pri Britannicu so bile te spremembe izvedene pred splovitvijo. Spremembe so vključevale namestitev dodatne pregrade na trupu v kotlovnici in strojnici. Izboljšali so črpalke. Izboljšali so tudi neprepustne predelke, kar je ladji zagotovilo, da je lahko prenesla poplavitev šestih predelkov. Število reševalnih čolnov se je iz 20 povečalo na 55. Najbolj zunanja vidna sprememba je bila namestitev velikih dvigal podobnim žerjavom, ki so imela nameščena šest reševalnih čolnov; prvotno je bilo načrtovano namestiti osem dvigal, vendar so pred vstopom v vojaško službo namestili pet, pri čemer so razliko predstavljali čolni, ki so jih ročno spuščali na Titanicu in Olympicu. Dodatni reševalni čolni so bili nameščeni tudi na strehah palube čolnov. Posadka je lahko čolne dosegla z obeh strani pod pogojem, da nobeden dimnik ni oviral poti. Ta sprememba je lahko omogočila spuščanje čolnov če bi ladja naredila nagib, ki je lahko preprečeval spuščanje čolnov s strani.
Govorice o zamenjavi imena levo|sličica|Plakat ladje Britannic kot potniška ladja. Ta plakat navaja, da je pravo ime ladje, "Britannic". Čeprav sta družba White Star Line in ladjedelnica Harland & Wolff vedno zanikali, nekateri viri trdijo, da naj bi ladja dobila ime "Gigantic". En vir je bil plakat ladje kot potniška ladja z imenom Gigantic na vrhu plakata. Drugi viri so ameriški časopisi iz novembra 1911 v katerih je navedeno, da je družba White Star Line začela z gradnjo ladje Gigantic. Po besedah Simona Millsa, v knjigi, ki jo je naročila ladjedelnica Harland & Wolff, prikazuje načrte o ladji imenovani Britannic, narejene oktobra 1911. Knjigo zdaj hrani Javni urad za evidence Severne Irske (PRONI Ref: D2805 / SHIP / 1).
Tom McCluskie je povedal, da kot direktor arhiva in zgodovinar ladjdelnice Harland & Wolff, nikoli ni videl nobene uradne navedbe, da bi bilo ime Gigantic uporabljeno ali predlagano za tretjo ladjo razreda Olympic. Nekaj ročno napisanih sprememb je bilo dodanih v knjigo načrtov in natiskanih januarja 1912. Te so se nanašale le na oblikovano širino ladje, ne pa tudi na njeno ime. Obstaja vsaj en sklop dokumentacije v katerem Hingley razpravlja o naročilu za ladijska sidra; ta dokumentacija navaja, da je ime ladje Gigantic.
Lastnosti kot linijska potniška ladja sličica|241x241_pik|Sodobna zasnova risalnice prvega razreda na Britannicu. Načrt ladje Britannic je pokazal, da bi bila ladja bolj razkošna od svojih sestrskih ladij, in da bi lahko premagala druge tekmece, kot so SS Imperator, SS Vaterland in RMS Aquitania. Na voljo je bilo dovolj kabin za potnike, razdeljene v treh razredih. Družba White Star Line je pričakovala znatne spremembe v svoji veliki ponudbi. Tako je bila kakovost tretjega razreda (namenjena predvsem migrantom) nižja v primerjavi s sestrskimi ladjami pri kakovost drugega razreda pa se je povečala. Poleg tega se je število načrtovane zmogljivosti posadke povečalo na 950 pri Britannicu. sličica|Orgle Welte Pipe nad stopniščem prvega razreda na Britannicu, iz revije leta 1914. |levo|200x200px Izboljšana je bila tudi kakovost prvega razreda npr. otroci so se začeli pojavljati kot resen del, ki jih je bilo treba zadovoljiti, zato je bila na glavni palubi zgrajena igralna soba za njih. Podobno kot njene dve sestrski ladji so tudi k prvorazrednim ugodnostim spadale Veliko stopnišče, vendar so bile udobnosti na Britannicu bolj razkošne, z obdelanimi opornicami, okrasnimi ploščami in cevnimi orglami. Ladijska paluba A je bila v celoti namenjena protnikom prvega razreda, opremljena je bila z salonom, dvema kavarnama na verandi, kadilnico in sobo za pisanje in branje. Paluba B je vsebovala frizerski salon. Najpomembnejši dodatek je bil posamezne kopalnice v skoraj vsaki kabini prvega razreda (na Olympicu in Titanicu je večina potnikov morala uporabljati javne kopalnice), ki je bila s tem tudi prva oceanska ladja, ki je imela zasebne kopalnice v vsaki kabini.
Ti objekti in dodatki so bili nameščeni, vendar so bili kmalu odstranjeni ker so ladjo preuredili v bolniško ladjo in niso bili nikoli nazaj nameščeni ker je ladja potonila še preden je lahko začela opravljati čezatlantsko službo, zato so bile načrtovane zmogljivosti bodisi preklicane, uničene, ponovno uporabljene na drugih ladjah (na primer na Olympicu) ali preprosto nikoli uporabljene. Od teh dodatkov in objektov so na Britannicu ostale nameščene samo veliko stopnišče prvega razreda in otroška igralnica (v primeru če bi na ladjo sprejeli kakšnega otroka). Na velikem stopnišču je bilo ob preureditvi v bolniško ladjo narejenih veliko sprememb, te so vključevale belo pobarvane stene pod stekleno kupolo, odstranjeno veliko sliko nad stopniščem in odstranjene angele na ograji.
Welte Pipe Na Britannicu je bilo načrtovano namestiti v prvem razredu velike luksuzne orgle Welte Pipe nad stopniščem prvega razreda, vendar zaradi začetka vojne ni komplet nikoli prispel v Belfast.
Aprila 2007 so restavratorji orgel Welte, ki so zdaj v muzeju für Musikautomaten [de] v Seewenu v Švici, odkrili, da so glavne dele instrumenta nemški graditelji orgel podpisali z "Britanik". Fotografija risbe v prospektu podjetja, ki je bila najdena v zapuščini Welte v muzeju Augustiner v Freiburgu, je dokazala, da je to organ, ki pripada Britannicu.
Gradnja ladje alt=|sličica|271x271px|Britannic med gradnjo v ladjedelnici Harland & Wolff, leta 1914.|levo Gradnja ladje se je začela 30. novembra 1911 v ladjedelnici Harland & Wolff v Belfastu. Ker je gradnja ladje je potekala na istem mestu kjer so 13 mesecev prej zgradili njeno sestrsko ladjo Olympic, je s tem ladjedelnica Harland & Wolff prihranila čas in denar, saj ni potrebovala znova povečati ladjedelnice na suhem, ladjedelniško opremo in ostala orodja pa je imela že vse pripravljene. Gradnja ladje se je začela in potekala z dobrim tempom, vendar je bila spomladi 1912 začasno ustavljena, ko je potonil Titanic in je bilo potrebno izboljšati varnostne ukrepe in druge lastnosti. Ker ladja takrat še ni bila splovljena, so že ob gradnji trupa znotraj vgradili dodatne pregrade in dodatno prevleko, speljano po celotni dolžini ladje.
Britannic je bil splovljen 26. februarja 1914 ob 11:15, več kot en mesec pozneje zaradi težav, ki so nastale kot posledice pri potopu Titanica. Splovitev si je ogledalo veliko ljudi in je tudi navdušila novinarje zato je bila v čast splovitve organizirana večerja. Ladjo med splovitvijo v skladu s tradicijo družbe White star Line, niso krstili. Po splovitvi so ladjo privlekli do privezov kjer so do poletja 1914 na ladjo namestili preostalo nadgradnjo, jamborje in dimnike. V naslednjem letu so v ladjo vgradili vso potrebno strojno in električno opremo ter opremo primerno za bivanje posadke in potnikov. Septembra 1914 je ladja vstopila še v suhi dok, kjer so na ladjo namestili propelerje in pobarvali ladijski trup. sličica|264x264_pik|Eden od Britannicovih dimnikov med prevozom v ladjedelnici Harland & Wolff. Ker je bil Britannic tudi enak njunim dvem starejšim sestrskim ladjam, je bilo izvedenih nekaj sprememb, da bi ladje razlikovali. Najvidnejša sprememba (ki je bila narejena po potopu Titanica) je bila ta, da je imela ladja na palubi čolnov nameščena dodatna velika dvigala z dodatnimi čolni. Okna na palubi A so bila ločena le do polovice, nato pa združena skupaj kjer se je začela sprehajalna pot medtem, ko je bila celotna paluba A na Olympicu preurejena v sprehajalno pot. Na Britannicu je bila paluba B preurejena v dodatne kabine tako kot na Titanicu, načrtovani sta bili tudi restavracija A La Carte in kavarna Parisien. Na ladijskem mostu na Britannicu je bila nameščena še dodatna opazovalnica, ki je imela rezervni telegraf.