Betelgeza

thumb|right|220px|Ta oranžen mehurček prikazuje Betelgezo, kot se jo vidi skozi Veliki Atakamski milimetrski/submilimetrski niz (ALMA), 26. junij 2017. To je bilo prvikrat, da je ALMA opazovala površje zvezde in objavila najboljšo sliko Betelgeze do tedaj. |thumb|right|220px|Slika Betelgeze, ALMA, 2026 Betelgeza je deveta najsvetlejša zvezda nočnega neba in druga najsvetlejša zvezda ozvezdja Orion (za Riglom). Je izrazito rdeča, polredna spremenljivka, njena magnituda pa oscilira med +0,0 in +1,3, kar je največji razpon prvo-magnitudne zvezde. V bližnje-infrardečih valovih je najsvetlejša zvezda. Bayer jo je poimenoval α Oriona, kar je latinizirano v Alfa Oriona ali krajše Alfa Ori, oziroma α Ori.

Razvrščena kot rdeča nadorjakinja spektralnega tipa M1-2, je Betelgeza ena izmed največjih zvezd, ki so vidne s prostim očesom. Če bi bila Betelgeza v središču Osončja, bi njena površina segala onkraj asteroidnega pasu. Požrla bi planete Merkur, Venero, Zemljo, Mars, verjetno pa tudi Jupiter. A v Rimski cesti obstajajo še druge rdeče nadorjakinje, ki so še večje od nje, kot na primer Mi Kefeja in VY Velikega psa. Izračuni njene mase se gibljejo od nekaj pod deset do nekaj čez dvajset Sončevih mas. Od Sonca je oddaljena 640 svetlobnih let, kar poda absolutno magnitudo okoli −6. Zaradi svoje visoke mase se je Betelgeza v 10 milijonih let zelo hitro razvila. Odpihnjena iz svojega rojstnega kraja v asociaciji Orion OB1—ki vključuje zvezde Orionovega pasu—ta drveča zvezda drvi skozi medzvezdno snov s hitrostjo okoli 30 km/s, kar ustvari udarni lok, ki je širok okoli štiri svetlobna leta. Betelgeza je v svojih zadnjih fazah evolucije in bo najverjetneje v naslednjih milijon letih eksplodirala kot supernova.

Leta 1920 je Betelgeza postala prva zvezda zunaj Osončja, ki so ji izmerili kotno velikost njene fotosfere. Kasnejše raziskave so umestile kotni premer (navidezno velikost) v razmaku od 0,042 do 0,056 kotnih sekund, z razlikami, ki so bile opisane kot nesferičnost, temnenje diska, pulziranja in spreminjanje izgleda na različnih valovnih dolžinah. Obkrožena je tudi s kompleksno, asimetrično ovojnico, ki je velika približno 250 velikosti zvezde. Ovojnica je nastala zaradi izgube mase same zvezde. Kotni premer Betelgeze prekašata le R Zlate Ribe in Sonce.

Nomenklatura

α Oriona (latinizirano v Alfa Oriona, originalno α Orionis in Alpha Orionis) je Bayerjevo poimenovanje zvezde, ki ji ga je dal Johann Bayer leta 1603.

Tradicionalno ime Betelgeza izvira iz arabščine Ibṭ al-Jauzā’, pomeni »Orionova pazduha« ali Jad al-Džauzā’ "Orionova roka".

Leta 2016 je Mednarodna astronomska zveza pooblastila Delujočo skupino na zvezdnih imenih (WGSN) da katalogira in standardizira lastna imena zvezd. Prvi bilten od WGSN julija 2016 je vključeval tabelo prvih dveh serij imen, ki jih je skupina odobrila. Vseboval je tudi ime Betelgeza. Tako je sedaj tudi zapisana v Katalogu zvezdnih imen IAU.

Zgodovina opazovanja

Betelgeza in nejna rdeča barva sta bili opazni že od Antike; klasični astronom Ptolemaj je opisal njeno barvo kot ὑπόκιρρος (hypókirrhos), izraz, ki ga je kasneje prevajalec Ulugh Beg prevedel v Zij-i Sultani kot rubedo, latinsko za "rdečkastost".Stella lucida in umero dextro, quae ad rubedinem vergit. "Bright star in right shoulder, which inclines to ruddiness." V devetnajstem stoletju pred modernim sistemom zvezdne klasifikacije je Angelo Secchi vključil Betelgezo kot eno prototipov za njegov III. razred (oranžna do rdeča). Za razliko od njega so tri stoletja pred Ptolemajem kitajski astronomi opisali Betelgezo kot rahlo rumenkasto; če je to natančno, bi lahko to namigovalo na to, da je bila zvezda okoli začetka našega štetja v fazi rumene nadorjakinje, možnost glede na trenutne raziskave kompleksnih cirkumzvezdnih okolij teh zvezd.

Začetna odkritja

thumb|left|220px|John Herschel leta 1846

Spremenljivosti v Betelgezini svetlosti je prvič opisal Sir John Herschel leta 1836, kar je tudi objavil v Outlines of Astronomy. Od 1836 do 1840 je opazil povečane spremenljivosti v magnitudi, ki je Betelgeza nadsvetlila Rigel oktobra 1837 in spet novembra 1839. Sledilo je 10-letno obdobje brez dejavnosti. Kasneje je leta 1849 Herschel zaznal še en kratek cikel spremenljivosti, ki je dosegel vrhunec 1852. Kasnejša opazovanja so zaznala nenavadno velike maksimume z intervalom več let, a le majhne variacije med 1957 do 1967. Zapisi Ameriškege zveze opazovalcev zvezd spremenljivk (AAVSO) so pokazali maksimalno svetlost 0,2 leta 1933 in 1942 ter minimum 1,2 leta 1927 in 1941. Spremenljivost v svetlosti nakazuje na to, da je Johann Bayer v svoji publikaciji Uranometria leta 1603 označil to zvezdo z alfa, saj je najverjetneje takrat prekosila Rigel (beta). Iz arktičnih širin sta Betelgezina rdeča barva in višja pozicija na nebu kot Rigel botrovali temu, da so jo Inuiti imeli za svetlejšo. Poimenovali so jo Ulluriajjuaq "velika zvezda".

Okultacije

thumb|right|220px|Predvidena pot okultacije Betelgeze asteroida 319 Leona 12. decembra 2023, z rabo programske opreme SOLEX

Betelgeza je predaleč od ekliptike, da bi jo zakrili večji planeti, vendar se okultacije nekaterih asteroidov (ki so širšega dosega in veliko številčnejši) pojavljajo pogosto. Delna okultacija asteroida 19. magnitude (147857) se je zgodila 2. januarja 2012. Bila je delna, ker je bil kotni premer zvezde večji od premera asteroida svetlost Betelgeze se je zmanjšala le za približno 0,01 magnitude.

Za asteroid 14. magnitude 319 Leona je bilo napovedano, da bo zakrit 12. decembra 2023 ob 01:12 UTC.}} Popolno zakritost je bila sprva negotova, okultacija pa naj bi trajala le približno dvanajst sekund (vidno na ozki poti na Zemljini površini, katere točna širina in lega sta bili sprva negotova zaradi pomanjkanja točnega znanja o velikosti in poti asteroida). Projekcije so bile kasneje izpopolnjene, ko je bilo analiziranih več podatkov za celoto (»ognjeni obroč«) približno pet sekund in 60 km široko pot, ki se je raztezala od Tadžikistana, Armenije, Turčije, Grčije, Italije, Španije, Atlantskega oceana, Miamija, Floride in Florida Keys do delov Mehike. (Ta naključni dogodek je omogočil tudi podrobna opazovanja same 319 Leone.) Med drugimi programi je astrofizik Miguel Montargès in drugi iz pariškega observatorija za dogodek koordiniral 80 ljubiteljskih astronomov v okviru občanske znanosti samo v Evropi.

Fizikalne značilnosti

thumb|left|220px|(julij 2008, zastarelo). Relativne velikosti planetov v Osončju in nekaj zvezd, med njimi Betelgeza: thumb|right|220x220px|Primerjava velikosti Betelgeze, Mi Kefeja, KY Laboda in V354 Kefeja, sodeč po Emily Levesque. Betelgeza je zelo velika, izsevna, a hladna zvezda, ki je razvrščena kot M1-2 Ia-ab rdeča nadorjakinja. Črka "M" v tem poimenovanju pomeni, da pripada razredu zvezd razreda M in ima torej relativno nizko fotosferično temperaturo; pripona "Ia-ab" označuje izsevni razred, za katerega so značilne srednje-izsevne nadorjakinje, z lastnostmi med normalno nadorjakinjo in izsevno nadorjakinjo. Od leta 1943 je Betelgeza služila kot ena izmed stabilnih primerjalnih zvezd, po kateri se definirajo razredi ostalih zvezd.

Življenjske faze

Betelgeza je rdeča orjakinja, ki se je razvila iz zvezde glavne veje tipa O. Njena skorja se bo sčasoma sesula, kasneje pa ustvarila eksplozijo supernove in za sabo pustila trden ostanek. Podrobnosti so odvisne od začetne mase in ostalih fizikalnih značilnosti zvezde glavne veje.

Etnološke lastnosti

Črkovanje in izgovarjava v angleščini

Betelgeza se je črkovala Betelgeux in v nemščini BeteigeuzeLikely the result of mistaking the l for an i. Ultimately, this led to the modern Betelgeuse. (sodeč po Bodeju).Bode, Johann Elert, (ed.). (1782) Vorstellung der Gestirne: auf XXXIV Kupfertafeln nach der Parisier Ausgabe des Flamsteadschen Himmelsatlas, Gottlieb August Lange, Berlin / Stralsund, pl. XXIV. Betelgeux in Betelgeuze sta se uporabljali do konca zgodnjega 20. stoletja, ko je postalo splošno črkovanje Betelgeuse. Toda izgovarjava je šibka in možnih je več različic:

BET-əl-joozOxford English Dictionary v Royal Astronomical Society of Canada BEET-əl-jooz, -⁠jurzOxford English Dictionary BEET-əl-joos(Canadian Oxford Dictionary, Webster's Collegiate Dictionary) bet-əl-GURZ(Martha Evans Martin, The Friendly Stars)

Približki kotnega premera

Sledeča preglednica ponuja neizčrpen seznam kotnih meritev, ki se izvajajo od leta 1920. Vključen je tudi stolpec, ki ponuja trenutno območje polmerov za vsako študijo na podlagi najnovejše ocene razdalje Betelgeze (Harper in ostali) 197 ± 45 pc. MerilecLetoTeleskop#Spekterλ (μm)∅ (mas)Polmer @197±45 pcOpombeMichelson1920Mt-Wilson1Vidni0,57547,0 ± 4,73,2–6,3 AUZatemnjen rob +17% = 55.0Bonneau1972Palomar8Vidni0,422–0,71952,0–69,03,6–9,2 AUMočna korelacija ∅ z λBalega1978ESO3Vidni0,405–0,71545,0–67,03,1–8,6 AUBrez korelacije ∅ z λ1979SAO4Vidni0,575–0,77350,0–62,03,5–8,0 AUBuscher1989WHT4Vidni0,633–0,71054,0–61,04,0–7,9 AUOdkrite asimetrije/vroče pegeWilson1991WHT4Vidni0,546–0,71049,0–57,03,5–7,1 AUPotrditev vročih pegTuthill1993WHT8Vidni0,633–0,71043,5–54,23,2–7,0 AURaziskava vročih peg na 3 zvezdah1992WHT1NIR0,90242,6 ± 0,033,0–5,6 AUGilliland1995HSTUV0,24–0,27104–11210,3–11,1Premeri FWHM0,265–0,29592–1009,1–9,8Weiner1999ISI2MIR (pas N)11,15054,7 ± 0,34,1–6,7 AUZatemnjen rob = 55,2 ± 0,5Perrin1997IOTA7NIR (pas K)2,20043,33 ± 0,043,3–5,2 AUPas K in L, 11.5 μm kontrast podatkovHaubois2005IOTA6NIR (pas H)1,65044,28 ± 0,153,4–5,4 AUPremer Rosseland 45,03 ± 0,12Hernandez2006VLTI2NIR (pas K)2,099–2,19842,57 ± 0,023,2–5,2 AUZelo natančni AMBER rezultati.Ohnaka2008VLTI3NIR (pas K)2,280–2,31043,19 ± 0,033,3–5,2 AUZatemnjen disk 43,56 ± 0,06Townes1993ISI17MIR (pas N)11,15056,00 ± 1,004,2–6,8 AUSistematična raziskava, ki je vključevala 17 meritev na isti valovni dolžini od 1993 do 20092008ISIMIR (pas N)11,15047,00 ± 2,003,6–5,7 AU2009ISIMIR (pas N)11,15048,00 ± 1,003,6–5,8 AUOhnaka2011VLTI3NIR (pas K)2,280–2,31042,05 ± 0,053,2–5,2 AUZatemnjen disk 42,49 ± 0,06Harper2008VLAVredno je omeniti, da so Harper et al. v sklepu njihove naloge zapisali sledeče: "V določenem smislu je izpeljana razdalja 200 pc sredina med Hipparcosovo razdaljo 131 pc (425 ly) in radijsko razdaljo, ki sili proti 250 pc (815 ly)"—torej vzpostavlja ± 815 ly kot zunanjo razdaljo zvezde.

Sklici

Viri

Zunanje povezave

Površinsko slikanje Betelgeze z COAST in WHT Interferometrične slike, posnete pri različnih valovnih dolžinah. Bližnja, srednja in daljna infrardeča svetloba Spletna stran Centra za procesiranje in analizo infrardeče svetlobe (IPAC), ki kaže slike na različnih valovnih dolžinah. Slike APOD: Mars in Orion nad Dolino spomenikov Slika, ki lepo prikaže navidezne svetlosti Betelgeze in Rigla. Orion: od glave do nog Dih jemajoča slika Orionovega kompleksa molekularnih oblakov (Rogelio Bernal Andreo). Pegava površina Betelgeze Združena slika, ki pokaže dve vroči pegi, najverjetneje konvekcijski celici. Simulirana zvezda nadorjakinja Freytagova "Zvezda v škatli", ki nam pokaže naravo Betelgezinih "velikanskih granul". Zakaj zvezde mežikajo Slika Betelgeze, ki prikazuje učinek atmosferskega mežikanja v teleskopu. Simulacija eksplozije Betelgeze Simulacija eksplozije Betelgeze, vidna z Zemlje Film rdeča orjakinja Numerična simulacija rdeče nadorjakinje, kot recimo Betelgeza.

Kategorija:Telesa v Katalogu svetlih zvezd Kategorija:Telesa v Katalogu Hipparcos Kategorija:Telesa v Katalogu Henry Draper Kategorija:Telesa v Flamsteedovem katalogu Kategorija:Telesa Bonnskega pregleda Kategorija:Telesa v Bayerjevem katalogu Kategorija:Orion (ozvezdje) Kategorija:Polpravilne spremenljivke Kategorija:Nadorjakinje tipa M