Charles Herbert Lightoller, britanski mornar, pomorščak in častnik * 30. marec 1874 Chorley, Lancashire, Anglija † 8. december 1952 Richmond, London, Anglija.
Lightoller je bil drugi častnik na ladji RMS Titanic in je bil najstarejši član posadke, ki je preživel potop ladje. Kot častnik, zadolžen za vkrcanje potnikov v rešilne čolne na levi strani, je Lightoller strogo uveljavil protokol "ženske in otroci prvi" in ni dovolil, da bi se potniki moškega spola vkrcali v čolne, razen če bi bili potrebni kot dodatni mornarji pri vesljanju. Lightoller je bil tudi član kraljeve mornarice. Med prvo svetovno vojno je služil kot poveljnik kraljeve mornarice in bil dvakrat pohvaljen za hrabnost. Med drugo svetovno vojno je v pokoju priskrbel in kot prostovoljec in plul na eni od malih ladij, ki so sodelovale pri evakuaciji v Dunkirku. Namesto da bi dovolil, da njegovo motorno ladjo najeme admiraliteta, je osebno priplul v Dunkirk in pripeljal 127 britanskih vojakov.
Zgodnje življenje Charles Herbert Lightoller se je rodil 30. marca 1874 v mestu Chorley v Lancashiru v družini, ki je od konca 18. stoletja v Lancashireu upravljala s predelavo bombaža. Njegova mati Sarah Jane Lightoller (née Widdows) je kmalu po njegovem rojstvu umrla zaradi posledic škrlatne vročine. Njegov oče Frederick James Lightoller se je odselil na Novo Zelandijo, ko je bil Charles star 10 let in ga pustil v varstvo za razširjeno družino.
Zgodnja pomorska kariera levo|sličica|Lightoller leta 1884. Ker pri 13 letih ni želel končati tovarniške zaposlitve kot večina tedanje britanske mladine, je Charles Lightoller začel štiriletno vajeništvo na morju na krovu ladje Primrose Hill. Na svoji drugi plovbi se je odpravil s posadko ladje Holt, med nevihto v južnem Atlantiku pa je bila ladja prisiljena odpluti v najbližje pristanišče v Rio de Janeiru. Ladjo so popravili kljub veliki epidemiji strupov revolucije. Še eno nevihto je Lightoller dočakal 13. novembra 1889, v Indijskem oceanu, ko je povzročila, da se je ladja zaletela na nenaseljen otok štiri in pol kvadratne milje, ki se danes imenuje Saintle Saint-Paul. Coorong jih je rešil in odpeljali v Adelaide v Avstraliji. Lightoller se je za vrnitev v Anglijo pridružil posadki ladje Duke of Abercorn.
Lightoller se je vrnil na ladjo Primrose Hill na svoje tretje potovanje. Prispeli so v Kalkuto v Indiji, kjer je dobil spričevalo in status za drugega častnika. Tovor premoga se je zažgal, ko je bil med vetrovnim vremenom na ladijskem krovu Knight of St. Michael kot tretji častnik, za uspešna prizadevanja v boju z ognjem in reševanju ladje pa je bil Lightoller pohvaljen in je tako napredoval v drugega častnika.
Leta 1895 je pri 21 letih in plul na ladji in o nevarnostih na morju pridobil vozovnico za samostojenga častnika in zapustil ladjo za nekaj časa. Po treh letih službovanja v afriški kraljevi pošti starejše ladje Dempsterja na zahodnoafriški obali je skoraj umrl zaradi močnega naleta malarije.
Lightoller je za kratek čas zapustil morje in se je leta 1898 odpravil na Yukon, da bi v zlati dolini Klondike poiskal zlato. Če mu ni uspelo, je postal kavboj v Kanadi v Alberti. Da bi se vrnil domov, se je vkrcal na vlak in se odpeljal v Kanado. Prehod nazaj v Anglijo si je prislužil tako, da je kot mornar delal na čolnu in leta 1899 prišel domov brez denarja. Pridobil je potrdilo svojega mojstra in se pridružil družbi Greenshields, Cowie & Co, za katero je opravil še eno potovanje na ladji, tokrat kot tretji častnik viteškega spremljevalca. Januarja 1900 se je Lightoller pridružil prestižni britanski pomorski družbi White Star Line in služil kot četrti častnik na ladji SS Medic.
Medtem ko je bil na Medicu, na potovanju iz Velike Britanije v Južno Afriko in Avstralijo, so Lightollerju oprostili potegavščine, ki sta jih skupaj z nekaterimi sopotniki igrala na državljane Sydneyja v Fort Denisonu v pristanišču Sydney. Leta 1903 se je znova znašel v Sydneyju, potem ko so ga premestili na ladjo SS Suevic - verjetno kot kazen zaradi druge indiskrecije. Med plovbo je spoznal Sylvijo Hawley Wilson, v Avstraliji, ki se je vračala, s katero se je poročil v cerkvi St Jamesa v Sydneyju in se na povratni plovbi odpeljal nazaj v Anglijo.
Pozneje se je pridružil ladji SS Majestic pod poveljstvom kapitana Edwarda J. Smitha, ko je ladja plula čez severni Atlantik. Od tam je bil nato premeščen kot tretji častnik na ladji RMS Oceanic, vodilni ladji družbi White Star Line. Vrnil se je na ladjo Majestic kot prvi častnik in nato nazaj na Oceanic kot njegov prvi častnik.
Titanic sličica|Lightoller (levo) in William Murdoch pri zapiranju vhodnih vrat na Titanicu, v Queenstownu, 11. aprila 1912. Dva tedna pred potopom se je Lightoller v Belfastu vkrcal na ladjo RMS Titanic, kjer je najprej služil kot prvi častnik. Kapitan Smith je po prihodu ladje v Southampton, podelil mesto glavnega častnika Henryju Wilde z ladje RMS Olympic s čimer je prvi častnik postal William McMaster Murdoch in Lightoller drugi častnik. Prvotni drugi častnik David Blair je bil popolnoma odpuščen, ladijski seznam mlajših častnikov pa je ostal nespremenjen. Blairjev odhod iz posadke je povzročil težave, saj je imel ključ do ladijskih daljnogledov. Ker posadka ni imela dostopa do daljnogleda, je Lightoller obljubil, da jih bo kupil, ko bo Titanic priplul v New York City. Kasneje je manjkajoči ključ in posledično pomanjkanje daljnogleda za razgled na opazovalnem jamborju postala sporna točka v ameriški preiskavi potopa ladje.
V noči iz 14. na 15. april 1912 je Lightoller zapovedal zadnjo opazovalno jamborsko stražo pred trčenjem ladje z ledeno goro, po čemer ga je Murdoch razbremenil. Uro pred trčenjem je Lightoller ukazal ladijskim opazovalcem naj nenehno pazijo na led in zlasti plavajoči led vse do zore. Nato je ukazal takratnemu krmarju Robertu Hichensu, naj preveri, ali je ladijska vodna črta od sveže vode zamrznjena pod vodno gladino. Lightoller se je umaknil v svojo kabino in se, ko je začutil trčenje, pripravljal za v posteljo. Oblečen samo v pižamo, je Lightoller odhitel na krov, da bi preiskal kaj se je zgodilo, vendar ničesar, ne zagledajoč, se je umaknil nazaj v svojo kabino. Odločitev, da bi bilo bolje ostati tam, kjer so drugi častniki vedeli, kje ga bo potrebno poiskati, je ležal buden na svojem pogradu, dokler ga četrti častnik Joseph Boxhall ni poklical na ladijski most. V pižami si je nataknil hlače in mornarski modri pulover ter si nadel (skupaj z nogavicami in čevlji) častniški plašč in kapo.
Med evakuacijo je Lightoller skrbel za spuščanje reševalnih čolnov na levi strani palube čolnov. Pomagal je napolniti več rešilnih čolnov s potniki in jih spustil. Lightoller je Smithov ukaz o "evakuaciji žensk in otrok" razlagal kot v bistvu "samo ženske in otroci". Kot rezultat, je Lightoller spustil reševalne čolne na pol prazne, če žensk in otrok ni bilo, ki bi čakali na vkrcanje, kar je pomenilo, da jih je napolnilo do zmogljivosti, ko so prispejo do vode. Podčastnik Arthur Godfrey Peuchen je imel odlikovanje, da je edini odrasli potnik Lightoller, ki je bil dovoljen, da se lahko vkrca v čoln na levi strani zaradi njegovih predhodnih navtičnih izkušenj in ponudbe pomoči, ko mornarjem iz lastnega dodatka na Titanicu ni bilo na voljo mornarjev, ki bi pomagali poveljstvu spuščanja čolnov. Nekateri častniki so se bali, da dvigala, ki se uporabljajo za spuščanje čolnov, ne bi zdržali teže, če bi bili čolni prenapolnjeni, vendar se niso zavedali, da so bila nova dvigala Titanicu načrtovani za to. Na podlagi tega napačnega razumevanja je bil Lightollerjev načrt napolniti rešilne čolne z vodne črte in poslati 10 moških, da odprejo vrata podpalubja na levi ladijski strani, da bodo imeli potniki dostop. Možje niso uspeli pri tej nalogi in niso bili nikoli več vidni (domnevni utopitelji so zavrnili ta končni ukaz). Čolni s premajhno zmogljivostjo so bili nato spuščeni v vodo z ladje takoj, ko so se taknili vode zaradi česar je bil načrt neuspešen. Vsaj en čoln naj bi namerno ignoriral ukaze častnikov, naj se vrnejo.
Ko je Lightoller poskušal spustiti reševalni čoln št. 2, je ugotovil, da ga je zasedlo že 25 moških potnikov in članov posadke. Naročil jim je naj odidejo iz čolna in jim zagrozil z neobremenjenim ukazom, ki naj bi jim rekel: "Spokajte se od tu prekleti strahopetci! Rad bi videl vsakega od vas na palubi!" Nato je dolžnost vkrcanja rešilnega čolna 2 naročil četrtemu častniku Boxhallu. Medtem ko so bili začetni računi vkrcanja različni, zdaj verjamejo, da je bilo na reševalnem čolnu le 17 ljudi, ko pa je največja zmogljivost znašala 40 ljudi. sličica|Lightoller je preživel na prevrnjenem zložljivem čolnu B. Ko se je ladja začela vedno hitreje potapljati, je voda dosegla palubo čolnov in poplavila ladijski most ter prostore za častnike. Lightoller je tisti trenutek poskušal spraviti zložljiv reševalni čoln B v pravilen položaj. To je bil eden od štirih zložljivih reševalnih čolnov, vendar je bil skupaj z zložljivim čolnom A privezan nad prostori za častnike zaradi česar je bilo potrebno čolna spraviti na palubo in ga pripraviti kar se je med potopom izkazalo za zelo slabo. Lightoller je splezal gor do prostorov za častnike, da bi ugotovil ali je treba še kaj storiti. Čoln je voda odplaknila 10 metrov stran od potapljajoče se ladje. Ko je Lightoller videl ljudi bežati na krmo zaradi naraščajoče vode in plavalce, ki so plavali v vodi, je opazil, da se ne more več zadrževati na potapljajoči se ladji in se je zato odločil zapustiti ladjo. Skočil je v vodo s prostorov za častnike in odplaval do plavajočega narobe obrnjenega zložljivega čolna B.
Lightoller je opazil velike vodne naraščajoče vrtince v vodi in se spomnil, da je pametno se čim bolj odaliti od ladje. Splezal je na zložljiv čoln B v vodi in ga z drugimi potniki poskušal spraviti v normalen položaj. Niso ga uspeli spraviti v pravilen položaj, saj se je takrat na njihovo stran, približno 10 metrov od njih zrušil ladijski sprednji prvi dimnik pri čemer je ustvaril velik val, ki je čoln odplaknil 20 metrov stran od ladje. Potem, ko so Lightoller in drugi prišli k sebi, so bili že tako izmučeni in so zaradi premrzle vode bili prisiljeni splezati na zložljiv čoln B, saj je bil to njihov edini splav.
Lightoller je prevzel zadolžitev na plavajočem čolnu. Ko je proti zori začelo morje postajati valovito, je Lightoller je moške na zložljivem čolnu naučil, kako premikati svojo težo, da bi preprečili, da bi se čoln prevrnil. Če ne bi bilo tega, bi spet padli v ledeno mrzlo vodo. Moški so bili na plavajočem čolnu dokler jih drugi reševalni čoln končno ni rešil. Lightoller je bil zadnji preživeli, ki je prispel na krov RMS Carpathie.
Po potopu je Lightoller v Christian Science Journal objavil pričevanje, v katerem je prepričal v božansko moč za njegovo preživetje in zaključil: "z Bogom so vse stvari možne".
Priporočila pri preiskavi sličica|Lightoller (desno) in tretji častnik Herbert Pitman (levo), po prihodu v New York. Kot višji preživeli častnik je bil Lightoller ključna priča pri ameriških in britanskih preiskavah. Ameriško preiskavo je v svoji avtobiografiji označil za "farce" zaradi nepoznavanja pomorskih zadev, ki jih implicirajo nekatera vprašanja. Britansko preiskavo je vzel bolj resno in napisal, da je "zelo potrebno držati roko na krtači za beljenje", saj "ni imel želje, da bi krivdo pripisal bodisi BOT (British Board of Trade) ali White Star Line" kljub njegovemu prepričanju, da je "ena oseba vedela, in že vrsto let vedno prisotno možnost takšne katastrofe".