Sienska stolnica

Sienska stolnica (italijansko: Duomo di Siena) je srednjeveška cerkev v Sieni v Italiji, ki je bila od najzgodnejših časov posvečena kot rimokatoliška marijanska cerkev in je danes posvečena Marijinemu vnebovzetju.

Bila je škofovski sedež Sienske škofije, od 15. stoletja pa Nadškofije Siena. Zdaj je sedež nadškofije Siena-Colle di Val d'Elsa-Montalcino.

Stolnica je bila zasnovana in dokončana med letoma 1215 in 1263 na mestu zgodnejše zgradbe. Ima obliko latinskega križa z rahlo štrlečim transeptom, kupolo in zvonikom. Kupola se dviga iz šesterokotne osnove s podpornimi stebri. Dokončana je bila leta 1264. Lanterno na vrhu kupole je dodal Gian Lorenzo Bernini. Zvonik ima šest zvonov, pri čemer je bil najstarejši ulit leta 1149. Glavna ladja je od obeh stranskih ločena s polkrožnimi oboki. Zunanjost in notranjost sta zgrajeni iz belega in zelenkasto-črnega marmorja v izmeničnih črtah, z dodatkom rdečega kamna na fasadi. Črna in bela sta simbolični barvi Siene, ki sta etiološko povezani s črno-belimi konji v legendarnih ustanoviteljev mesta, Senija in Ashija. Obstaja petintrideset kipov prerokov in patriarhov, združenih okoli Device. V stolnici so delali najboljši italijanski umetniki tiste dobe. Ti umetniki so bili Nicola in Giovanni Pisano, Donatello, Pinturicchio, Lorenzo Ghiberti in Bernini.

Zgodnja zgodovina Izvor prve strukture je nejasen in zavit v legendo. Na sedanji lokaciji je bila cerkev iz 9. stoletja s škofovsko palačo. Decembra 1058 je bila v tej cerkvi sinoda, ki je povzročila izvolitev papeža Nikolaja II. in odpoklic protipapeža Benedikta X.

Leta 1196 je bil stolnicni ceh zidarjev Opera di Santa Maria zadolžen za gradnjo nove stolnice. Začela so se dela s transeptom sever – jug in kasneje je bilo načrtovano dodati glavno, večje telo stolnice, vendar ta širitev ni bila nikoli izvedena.

Do leta 1215 so bile v novi cerkvi že dnevne maše. Obstajajo zapisi od leta 1226 naprej o prevozu črno-belega marmorja, verjetno za gradnjo fasade in zvonika. Oboki in transept so bili zgrajeni v letih 1259–1260. Leta 1259 sta Manuello di Ranieri in njegov sin Parri izrezljala nekaj lesenih kornih klopi, ki so bile zamenjane približno 100 let kasneje in so zdaj izginile. Leta 1264 je bil Rosso Padellaio plačan za bakreno kroglo na vrhu kupole.

Drugi masivni dodatek glavnega dela stolnice je bil načrtovan leta 1339. S povsem novo ladjo in dvema prehodoma, pravokotno na obstoječo ladjo in središčem na velikem oltarju, bi se struktura več kot podvojila. Gradnja se je začela pod vodstvom Giovannija di Agostina, bolj znanega kot kiparja. Gradnjo je leta 1348 ustavila črna smrt. Osnovne napake pri gradnji so bile že takrat očitne in dela niso nikoli nadaljevali. Zunanje stene, ostanki tega prizidka, so zdaj vidne južno od stolnice. Tla nedokončane ladje zdaj služijo kot parkirišče in muzej in čeprav nedokončani, ostanki pričajo o sienski moči, ambicijah in umetniških dosežkih. Po enem od zidov se lahko povzpnemo po ozkih stopnicah za visok pogled na mesto.

Pod korom stolnice so v letih 1999–2003 našli in izkopali narteks s pomembnimi freskami iz poznega 13. stoletja (verjetno okoli 1280). Freske prikazujejo prizore iz Stare zaveze in Kristusovega življenja. To je bil del vhoda prejšnje cerkve. Ko pa je bila zgrajena krstilnica, je bila ta cerkev napolnjena z ruševinami. Narteks je zdaj odprt za javnost.

Zvonik ima šest zvonov, najstarejši je bil odlit leta 1149.

Fasada

Fasada stolnice v Sieni je ena najfascinantnejših v vsej Italiji in zagotovo ena najbolj impresivnih lastnosti v Sieni.Sciences, F. F. (2004). The City: building reputations (motion picture). Vsaka od glavnih točk (zahod, vzhod, sever in jug) ima svoje ločeno delo; daleč najbolj impresivna je zahodna fasada s tremi portali; nad osrednjim je bronasto sonce.

Zahodna fasada, zgrajena v dveh stopnjah, združuje elemente francoske gotike, toskanske romanske arhitekture in klasične arhitekture, je čudovit primer sienske izdelave. Dela na spodnjem delu so se začela okoli leta 1284.Gillerman, D. M. (1999). "Cosmopolitanism and Campanilismo: Gothic and Romanesque in the Siena Duomo Facade." The Art Bulletin, Vol. 81, No. 3, 437-455. Zgrajena iz barvnega marmorja, je delo nadzoroval Giovanni Pisano, na katerega je na fasado in prižnico vplival njegov oče Nicola Pisano.Houton, K. (2010). Eucharistic and Baptismal Allusions in Late Medieval Italian Images of the Massacre of Innocents. Southeastern College Art Conference Review, 2010, Vol. 15 Issue 5, 536-542.

Spodnji del fasade je zasnovan po prvotnih načrtih Giovannija. Zgrajen v toskanskem romanskem slogu, poudarja vodoravno enotnost območja okoli portalov na račun navpičnih predelnih odsekov. Trije portali, ki jih presegajo lunete, temeljijo na originalnih zasnovah Giovannija Pisana, prav tako velik del skulptur, ki obkrožajo vhode. Območja okrog in nad vrati, pa tudi stebri med portali, so bogato okrašeni z zvitki akanta, alegoričnimi figurami in biblijskimi prizori.

Giovanni Pisano je lahko nadzoroval delo do približno leta 1296, ko je nenadoma zapustil Sieno, domnevno zaradi ustvarjalnih razlik s cehom Opera del Duomo sacred-destinations.com. (2008). Siena Duomo (Siena Cathedral). Retrieved April 28, 2012, from sacred destinations http://www.sacred-destinations.com/italy/siena-duomo, skupino, ki je nadzorovala gradnjo in vzdrževanje stolnice v Sieni. Pisanova dela na spodnji fasadi so se nadaljevala pod vodstvom Camaina di Crescentina, vendar so bili prvotni načrti spremenjeni. Mednje je spadal dvig fasade zaradi dviga cerkvene ladje in postavitev večjega okna rozete po zasnovi Duccia di Buoninsegne po naročilu mesta Siena. Dela na zahodni fasadi so se nenadoma končala leta 1317, ko je Opera del Duomo preusmerila vsa prizadevanja na vzhodno fasado.

Razpravlja se o tem, kdaj so bila končana dela na zgornjem delu fasade. Večina strokovnjakov se strinja, da so bila končana nekje med letoma 1360 in 1370. Še naprej so uporabljali Pisanove načrte za fasado z nekaterimi prilagoditvami pod vodstvom Giovannija di Cecca. Di Cecco je raje izpopolnil modele, ki jih je najverjetneje navdihnila stolnica v Orvietu.

Spremembe so bile verjetno potrebne za prilagoditev dvignjene ladje in di Ceccov bolj dodelan oblikovalski načrt, na katerega je močno vplivala francoska gotska arhitektura, je povzročilo očitno delitev zgornjega dela stolnice. Najbolj opazno se fiale zgornjega dela ne nadaljujejo od stebrov ob boku osrednjega portala, kot bi to običajno storili v takšnih stolnicah. Namesto tega se znatno izravnajo, kar povzroči vertikalno diskontinuiteto, ki je v takratnih stolnicah redka, saj lahko privede do strukturne šibkosti. Da bi se prilagodili temu neravnovesju, so stolpe na vsaki strani stolnice odprli z dodajanjem oken in tako zmanjšali težo, ki so jo potrebovali za podporo. Zgornji del ima tudi težko gotsko dekoracijo, kar je izrazit kontrast preprosti geometrijski zasnovi, skupni toskanski romanski arhitekturi.

Medtem ko je večino skulptur, ki krasijo spodnjo stopnjo razkošne fasade, izklesal Giovanni Pisano in asistent, in prikazujejo preroke, filozofe in apostole, bolj gotski kip krasi zgornji del - vključno s polovičnimi kipi patriarhov v nišah okoli rozete - so dela poznejših, neznanih kiparjev. Skoraj vsi kipi, ki danes krasijo stolnico, so kopije. Izvirniki se hranijo v kripti kipov v Museo dell'Opera del Duomo.

Trije veliki mozaiki na zatrepih fasade so bili izdelani v Benetkah leta 1878. Veliki osrednji mozaik, Kronanje Device Marije, je delo Luigija Mussinija. Manjše mozaike na obeh straneh, Jezusovo rojstvo in Marijino predstavitev v templju, je izdelal Alessandro Franchi.

Bronasta osrednja vrata so bila dodana nedavno in so nadomestila prvotna lesena. Velika vrata, znana kot Porta della Riconoscenza, so bila naročena leta 1946 ob koncu nemške okupacije v Sieni.Parsons, G. (2001). "O Maria, la tua siena difendi": the Porta della riconscenza of Siena Cathedral. Zeitschrift fur Kunstgeschichte, 153-176. Kip Vica Consortija in ulitek Enrica Manfrinija, prizori na vratih predstavljajo poveličevanje Device, sienske zavetnice.

Na levem vogalnem slopu fasade je napis iz 14. stoletja, ki označuje grob Giovannija Pisana. Poleg fasade stoji steber s kipom Contrade Lupa, volkulje, ki doji Romula in Rema. Po lokalni legendi Senij in Ashij, sta Remova sinova in ustanovitelja Siene, zapustila Rim s kipom, ukradenim iz Apolonovega templja v Rimu.

Notranjost

V notranjosti pade v oči slikovit učinek črno-belih marmornatih črt na stenah in stebrih. Črna in bela so barve civilnega grba Siene. Kapiteli stebrov v zahodnih obokih ladje so izklesani z alegoričnimi doprsnimi kipi in živalmi. V vodoravni oblogi okoli ladje in prezbiterija je 172 mavčnih doprsnih kipov papežev iz 15. in 16. stoletja, ki se začnejo s sv. Petrom in končajo z Lucijem III. Na spandrelih polkrožnih lokov pod tem vencem je doprsni kip 36 cesarjev. Obokana streha je okrašena v modri barvi z zlatimi zvezdami, ki nadomeščajo freske na stropu, formerete (polovična rebra) in tircerone (sekundarna rebra) pa krasijo bogato izdelani motivi.

Vitražno okroglo okno v koru je bilo izdelano leta 1288 po oblikovanju Duccia. Je eden najzgodnejših preostalih primerov italijanskega vitraja. Okroglo vitražno okno na fasadi je iz leta 1549 in predstavlja Zadnjo večerjo. To je delo Pastorina de 'Pastorinija.

Šestkotna kupola je kot zlato sonce zaključena z Berninijevo pozlačeno lanterno. Trompe l'oeil kasete so bile konec 15. stoletja pobarvane v modro z zlatimi zvezdami. Kolonado v bobnu krasijo podobe in kipi 42 patriarhov in prerokov, ki sta jih leta 1481 poslikala Guidoccio Cozzarelli in Benvenuto di Giovanni. Osem štukaturnih kipov v spandrelih pod kupolo sta leta 1490 izklesala Ventura di Giuliano in Bastiano di Francesco. Prvotno so bili polikromirani, kasneje, leta 1704, pa pozlačeni.

Poleg prvih dveh slopov sta dva kropilnika, ki ju je v letih 1462–1463 izklesal Antonio Federighi. Njun bazenček za blagoslov svete vode je bil kasneje prenesen v kapelo San Giovanni.

Marmorni oltar prezbiterija je leta 1532 zgradil Baldassarre Peruzzi. Ogromen bronast ciborij je delo Vecchietta (1467–1472, prvotno naročen za cerkev bolnišnice Santa Maria della Scala, preko trga in pripeljan v stolnico leta 1506). Ob straneh visokega oltarja so najvišji angeli mojstrovine Francesca di Giorgia Martinija (1439–1502).

Proti stebrom prezbiterija je osem kandelabrov v obliki angelov Domenica Beccafumija (1548–1550). Na stenah v apsidi je naslikal tudi freske, ki predstavljajo svetnike in raj. Te so bile delno prebarvane leta 1912. Za glavnim oltarjem je zelo velika slika Vnebovzetje Device Marije Bartolomea Cesija iz leta 1594. V prezbiteriju so tudi čudovite lesene korne klopi, izdelane med letoma 1363–1397 in podaljšane v 16. stoletju. stoletja. Prvotno je bilo več kot devetdeset teh, razporejenih v dve vrsti. Preostalih 36 je okronano z doprsnim kipom svetnika v koničasti niši. Njihovi hrbti so okrašeni z izrezljanimi ploščami, delo Fra’ Giovannija da Verone leta 1503.

Prižnica

Prižnica je izdelana iz carrarskega marmorja, med koncem leta 1265 in novembrom 1268, oblikovali pa so jo Nicola Pisano in številni drugi umetniki. Ta prižnica izraža severnogotski slog, ki ga je sprejel Pisano, hkrati pa še vedno kaže svoje klasične vplive. Celotno sporočilo prižnice se nanaša na nauk o odrešenju in Poslednji sodbi. Na najvišji ravni sedem prizorov pripoveduje o Kristusovem življenju. Številne figure v vsaki sceni s svojim chiaroscúro učinkom kažejo na bogastvo površine, gibanja in pripovedi. Kipcih evangelistov in prerokov na srednji ravni oznanjujejo odrešenje človeštva. Prižnica je že najzgodnejše delo v stolnici. Stopnišče je iz leta 1543, zgradil pa ga je Bartolomeo Neroni. Istočasno so prižnico prestavili s kora na sedanjo lokacijo.

Mozaična tla