Nasilje s strelnim orožjem, je nasilje, storjeno z uporabo pištole (strelno orožje ali ročno orožje). Nasilje povezano z orožjem, se lahko šteje za kaznivo dejanje. Kazensko nasilje vključuje umor (razen kadar je upravičeno), napad s smrtonosnim orožjem in samomor ali poskus samomora, odvisno od sodne oblasti. Nekriminalno nasilje vključuje neključne ali nenamerne poškodbe in smrt (razen v primeru kriminalne malomarnosti). Navadno so tudi v statistiko nasilja z orožjem vključene vojaške ali paravojaške dejavnosti.
Po podatkih gunPolicy.org je 75 odstotkov svetovnih 875 milijonov pištol pod civilnim nadzorom. Približno polovica teh pušk (48 odstotkov) je v ZDA, ki ima najvišjo stopnjo lastništva orožja na svetu. Na svetovni ravni je več milijonov žrtev ali smrtnih žrtev s strani pištol. Zaradi napada s strelnim orožjem je leta 2013 umrlo 180.000 ljudi, medtem ko jih je leta 1990 umrlo 128.000. V letu 2013 je bilo tudi 47.000 nenamernih smrtnih primerov, povezanih s strelnim orožjem.
Stopnje nasilja, povezanega z orožjem, se zelo razlikuje med geografskimi regijami, državami in celo podnacionalno. Stopnje nasilnih smrtnih primerov s strelnim orožjem se gibljejo od 0.03 do 0.04 na 100.000 prebivalcev v Singapurju in na Japonskem, do 59 in 67 na 100.000 v Hondurasu in Venezueli. Najvišja stopnja nasilnih smrtnih primerov s strelnim orožjem na svetu se zgodi v južnoameriških in srednje ameriških državah z nizkimi dogodki, kot so Honduras, Venezuela, Kolumbija, Salvador, Gvatemala in Jamajka.
Združene države imajo 11. najvišjo stopnjo nasilja z orožja na svetu in daleč najvišjo od vseh velikih ali visoko razvitih držav. V ZDA je 25-krat večja stopnja umorov, 6-krat večja nenamerna smrt s pištolo, 8-krat večja smrtnost strelnega orožja in 10-krat večja povprečna stopnja smrtnosti strelnega orožja od povprečne stopnje drugih držav z visokim dohodkom. Skupna stopnja smrti strelnega orožja v ZDA je 50–100-krat večja kot v mnogih podobno bogatih državah s strogimi zakoni o nadzoru orožja, kot so Japonska, Združeno kraljestvo in Južna Koreja. Po skoraj vseh študijah je mogoče pripisati visoko stopnjo nasilja s pištolo v ZDA, ki ima med razvitimi državami najvišjo stopnjo smrtnosti zaradi orožja na prebivalca kljub najvišji stopnji policistov na prebivalca do skrajne stopnje lastništva orožja in je dejansko edini narod z več orožja kot ljudi. Skoraj vse študije so odkrile povezavo med lastništvom orožja in stopnjami umorov in samomorov, povezanih z orožjem.
Po podatkih Združenih narodov število smrti zaradi ročnega orožja umre presega vsa druga orožja skupaj. vsako leto umre več ljudi zaradi nasilja, povezanega s pištolo, umre več ljudi kot pri atomskem bombardiranju Hirošime in Nagasakija skupaj. Število smrtnih žrtev zaradi uporabe orožja je lahko do 1000 mrtvih na dan.
Preventiva Predlaganih je bilo več idej o tem, kako zmanjšati pojavnost nasilja, povezanega s pištolo.
Nekateri predlagajo, da je bolje imeti pištolo doma za svojo varnost. Študiji kažejo, da je imetje orožja doma povezano s povečanim tveganjem za nasilno smrt v domu. Po navedbah FBI je nasilje, povezano z orožjem, povezano z lastništvom orožja in ni funkcija ali stranski produkt kaznivega dejanja. Njihova študija kaže, da več kot 90% smrtnih primerov, povezanih z orožjem, ni bilo del kaznivega dejanja, temveč so bili neposredno povezani z lastništvom orožja. Mati Jones poroča, da je študij v Philadelphiji pokazal, da je bilo verjetnost streljanja 4,5-krat večja, če je oseba nosila pištolo in da je bila verjetnost, da bo umorjena 4,2-krat večja. Drugi predlagajo oborožitev civilistov za boj proti množičnim streljanjem. Raziskave FBI kažejo, da se je med letoma 2000 in 2013 v petih incidentih (3,1%) streljanja končalo po tem, ko so oboroženi posamezniki, ki niso pripadniki organov pregona, s strelci izmenjali strel. Drug predlog je razširiti zakone o samoobrambi za primere kjer je človek izpostavljen napadom, čeprav so te politike povezane s 7 do 10-odstotnim povečanjem umorov. Medtem ko je CDC preučeval možne metode preprečevanja nasilja s pištolo, niso prišli do številnih zaključkov o dobrem preprečevanju.
Psihologija je še ena metoda, ki pomaga nadzorovati orožje. Z njo lahko ugotovimo, možnost storitve nasilnega dejanja. Vendar ne zagotavlja varne metode preprečevanja nasilja s pištolo.
Vrsta
Samomor
Obstaja močna povezava med orožjem, ki ga hranimo doma, pa tudi dostop do orožja na splošno in tveganje za samomor, ti dokazi so najmočnejši v ZDA. Leta 2017 je skoraj polovica od 47.173 samomorov v državi uporabljalo strelno orožje. Študija o nadzoru primerov iz leta 1992, izvedena v Tennesseeju in Washingtonu, je pokazala, da imajo posamezniki, ki imajo doma strelno orožje skoraj petkrat večjo verjetnost samomora kot tisti, ki nimajo strelnega orožja. Študija iz leta 2002 je pokazala, da je dostop do orožja v domu povezan s povečanim tveganjem za samomor med srednjimi in starejšimi odraslimi, tudi po obvladovanju psihiatričnih bolezni. Od leta 2008 je bilo v ZDA izvedenih 12 študij obvladovanja primerov, ki so vse ugotovile, da so bile pištole doma povezane s povečanim tveganjem za samomor. Študija iz Nove Zelandije iz leta 1996 pa ni pokazala pomembne povezave med gospodinjskimi pištolami in samomori. Pri ocenjevanju podatkov iz 14 razvitih držav, kjer je bila stopnja lastništva orožja znana, je raziskovalno središče Harvard Injury Control Center ugotovilo statistično pomembno povezavo med temi stopnjami in stopnjami samomorov. Vendar pa so se vzporednice izgubile, ko so bili vključeni podatki iz drugih držav. Študij iz leta 2006 je pokazal, da spremembe v stopnjah lastništva orožja vplivajo na stopnjo samomorov v več zahodnih državah. V osemdesetih in devetdesetih letih se je stopnja samomorilnosti mladostnikov z orožjem dohitela stopnje odraslih, stopnja 75 in več pa se je povečala nad vse ostale. Študija iz leta 2002 je pokazala, da 90% poskusov samomora s strelnim orožjem so bili uspešni.
Uporaba strelnega orožja pri samomorih se giblje od manj kot 10 odstotkov v Avstraliji do 50 odstotkov v Združenih državah Amerike, kjer je to najpogostejša metoda in kjer število samomorov presega število umorov 2 proti 1. Združene države imajo v razviti državi največ lastništev samomorov in orožja, strelno orožje pa je najbolj priljubljena metoda za samomor. V ZDA, ko se povečujejo lastništva orožja, se poveča tudi samomor s strelnim orožjem. Samomor je lahko impulzivno dejanje, 40% tistih, ki so preživeli poskus samomora, so rekli, da so o samomoru razmišljali le pet minut pred poskusom dejanja. Ta impulzivnost lahko privede do uporabe strelnega orožja, saj je to hitra in smrtonosna metoda.
Po navedbah ameriškega kriminologa Garyja Klecka, študiji, ki poskušajo lastništvo orožja povezati z viktimologijo, pogosto ne upoštevajo prisotnosti orožja v lasti drugih ljudi. Raziskave ekonomistov Johna Lotta iz ZDA in Johna Whitleyja iz Avstralije kažejo, da zakoni o varni hrambi očitno ne vplivajo na smrt ali samomor mladoletnikov. V nasprotju s tem je študija iz leta 2004, ki jo je vodil Daniel Webster, pokazala, da so takšni zakoni povezani z rahlim zmanjšanjem stopnje samomorov pri otrocih. Ista študija je kritizirala raziskavo Lotta in Whitleyja na to temo, ker sta neprimerno uporabila Tobitov model. Odbor ameriškega nacionalnega raziskovalnega sveta je dejal, da ekološke študije o nasilju in lastništvu strelnega orožja nasprotujejo dokazom. Odbor je zapisal: "Obstoječe raziskovalne študije in podatki vključujejo obilo opisnih informacij o umorih, samomorih in strelnem orožju, vendar zaradi omejitev obstoječih podatkov in metod verodostojno ne dokazujejo vzročne zveze med lastništvom strelnega orožja in vzroki ali preprečevanje kaznivega nasilja ali samomora."
Namerni umor
Urad Združenih narodov za mamila in kriminal (UNODC) namerne umore opredeljuje kot "dejanja, pri katerih je storilec s svojimi dejanji želel povzročiti smrt ali resno poškodbo." To izključuje smrtne primere: povezane s konflikti (vojna); ki jih povzroči nepremišljenost ali malomarnost; ali upravičeno, na primer pri samoobrambi ali pri kazenskem pregonu pri opravljanju svoje dolžnosti. Poročilo Ženevske deklaracije iz leta 2009 z uporabo podatkov UNODC je pokazalo, da je bilo strelno orožje po vsem svetu uporabljeno v povprečju pri 60 odstotkih vseh umorov. by Geneva Declaration editors using UNODC data. V ZDA je bilo leta 2011 67 odstotkov žrtev umorov usmrčenih s strelnim orožjem: 66 odstotkov umorov ene žrtve in 79 odstotkov umorov več žrtev. Leta 2009 naj bi bila stopnja umorov v ZDA 5,0 na 100.000. Študija Harvarda iz leta 2016 trdi, da je bila leta 2010 stopnja umorov približno 7-krat višja kot v drugih državah z visokim dohodkom in da je bila stopnja umorov v ZDA 25,2-krat višja. Druga študija s Harvarda je pokazala, da je bila večja razpoložljivost orožja močno povezana z višjo stopnjo umorov v 26 državah z visokim dohodkom. Dostop do orožja je povezan s povečanim tveganjem za žrtev umorov. Dostop do strelnega orožja pa ne prispeva samo k večji stopnji umorov, kot je ugotovila ena študija združenja kazenskega pravosodja iz leta 2011. Zdi se, da so enako pomembne tudi posebne družbene razmere na določenem območju, družbeno-kulturno. Ti pogoji vključujejo, vendar niso omejeni na družbeno starostno strukturo, ekonomsko neenakost, kulturno simboliko, povezano s strelnim orožjem, in kulturno vrednost posameznikovega življenja. Študija iz leta 2001, ki je preučevala lastništvo orožja med 21 državami z visokim dohodkom, je pokazala, da je posedovanje orožja po državah povezano s stopnjo umorov žensk, ne pa tudi z moškimi in celotnimi stopnjami umorov.
Nasilje v družini Nekateri zagovorniki nadzora nad orožjem pravijo, da najmočnejše dokaze, ki povezujejo razpoložljivost orožja s smrtjo in poškodbami, najdemo v študijah o nasilju v družini, ki se pogosto nanašajo na tiste, ki jih je opravil analitik javne zdravstvene politike Arthur Kellermann. V odgovor na predloge nekaterih, da bi bilo pametno, da bi lastniki stanovanj nabavili strelno orožje za zaščito pred vdori domov, je Kellermann v petih letih raziskal umore na domu v treh mestih. Ugotovil je, da je bilo tveganje za umor v resnici nekoliko večje v domovih, kjer je bila prisotna pištola. Podatki so pokazali, da je bilo tveganje za kaznivo dejanje iz strasti ali drug spor v družini, ki se konča s smrtno poškodbo, večje, ko je bila pištola takoj na voljo (v bistvu napolnjena in odklenjena), v primerjavi s takrat, ko ni bila na voljo nobena pištola. Kellerman je dejal, da je to povečanje smrtnosti zasenčilo vsako zaščito, ki bi jo lahko orožje odvračalo ali branilo pred vlomi ali invazijami. Ugotovil je tudi, da so potrebne nadaljnje raziskave vzrokov in preprečevanja nasilja v družini.
Kritiki Kellermannove študije pravijo, da gre bolj neposredno za študijo nasilja v družini kot za lastništvo orožja. Gary Kleck in drugi oporekajo delu. in chapter "Bad Medicine: Doctors and Guns." Orig. pub. 1994 in Tennessee Law Review as "Guns and Public Health: Epidemic of Violence or Pandemic of Propaganda?" Kleck pravi, da je bilo nekaj umorov, ki jih je Kellermann preučeval, storjenih s pištolami, ki so pripadale žrtvi ali članom njenega gospodinjstva, in da je bilo neverjetno, da je lastništvo orožja v gospodinjstvu prispevalo k njihovemu umoru. Namesto tega je po mnenju Klecka povezava, ki jo je Kellermann ugotovil med lastništvom orožja in viktimizacijo, odražala, da so ljudje, ki živijo v nevarnejših okoliščinah, bolj verjetno umorjeni, vendar so verjetno tudi dobili pištole za samozaščito.