Oltar iz Beauna (ali Poslednja sodba) je velik poliptih iz let 1445–1450, ki je služil kot oltarni nastavek in je delo staronizozemskega slikarja Rogierja van der Weydna, naslikan v olju na hrastove table z deli, kasneje prenesenimi na platno. Sestavljen je iz petnajstih slik na devetih tablah, od tega šest na obeh straneh. Precej izjemno za dela iz tega časa je, da je ohranilo nekaj svojih izvornih okvirjev.
Šest zunanjih tabel ima tečaje za zlaganje; ko je oltar zaprt so vidne table s svetnikoma, Oznanjenjem in donatorjema. Notranje table pa vsebujejo prizore iz Poslednje sodbe, ki so razporejeni v dveh registrih. Velika osrednja tabla obsega oba registra in prikazuje Kristusa, ki je sedil na mavrici, medtem ko nadangel Mihael drži tehtnico za tehtanje duš. Spodnji registrski paneli tvorijo neprekinjeno pokrajino, pri čemer tabla na skrajni desni prikazuje vrata Nebes, medtem ko je vhod v Pekel skrajno desno. Med tema skrajnima točkama so prikazani mrtvi, kako vstajajo iz svojih grobov in se po Kristusovi sodbi od osrednje table pomikajo do svojega končnega cilja: pekla ali nebes.
Oltarno tablo sta leta 1443 za hospic v Beaunu (Hôtel-Dieu de Beaune) na vzhodu Francije naročila Nicolas Rolin, kancler vojvodine Burgundije in njegova žena Guigone de Salins, ki je pokopana pred prvotno lokacijo oltarne slike.Campbell (2004), 78 Je v slabem stanju; v 20. stoletju so jo premaknili, da bi jo zaščitili pred sončno svetlobo in pred skoraj 300.000 obiskovalci, ki jih hospic letno sprejme. Trpela je zaradi velike izgube barve, obrabe in zatemnitve barv ter kopičenja umazanije. Poleg tega je bila med obnovo nanesena težka plast preveč barve. Dve pobarvani strani zunanjih tabel sta ločeni za prikaz; tradicionalno bi bil oltar odprt le ob izbranih nedeljah ali cerkvenih praznikih.
Naročilo in hospic Nicolasa Rolina je leta 1422 za burgundskega kanclerja imenoval Filip Dobri, in je položaj opravljal naslednjih 33 let.Smith (1981), 276 Zaradi njegovega mandata pri vojvodi je postal premožen človek in je velik del svojega premoženja podaril za ustanovitev Hôtel-Dieu v Beaunu.Vaughan (2012), 169 Ni znano, zakaj se je odločil graditi v Beaunu in ne v svojem rojstnem kraju Autunu. Morda je izbral Beaune, ker ni imel bolnišnice in je izbruh kuge med letoma 1438 in 1440 zdesetkal prebivalstvo.Blum (1969), 37 Poleg tega je Beaune leta 1435, ko Arraška pogodba ni ustavila dolgoletne sovražnosti med Burgundijo in Francijo, najprej utrpel opustošenje plenilnih écorcheurs, ki so konec 1430-ih in v začetku 1440-ih hodili po podeželju, nato pa lakote, ki je sledila. Hospic je bil zgrajen po tem, ko je Rolin leta 1441 pridobil dovoljenje papeža Evgenija IV. in je bil posvečen 31. decembra 1452. Hkrati je Rolin vzpostavil verski red sœurs hospitalières [fr]. Hospic je posvetil Antonu Velikemu, ki je bil v srednjem veku pogosto povezan z boleznimi in zdravljenjem.
Rolin je v ustanovni listini hospica, podpisani avgusta 1443, izjavil, da »v interesu mojega odrešenja ... v zahvalo za dobrine, ki mi jih je Gospod, vir vsega bogastva, odslej in za vedno naložil, ustanovil sem bolnišnico«.Smith (2004), 91Lane (1989), 168 V poznih 1450-ih, le nekaj let preden je umrl, je v bolniški listini dodal določbo, ki določa, da se maša za mrtve obhaja dvakrat na dan.Lane (1989), 169 Rolinova žena Guigone de Salins je igrala glavno vlogo v fundaciji, prav tako verjetno njegov nečak Jan Rolin. De Salins je živela in služila v hospicu do svoje smrti leta 1470.
Dokumenti, ki se nanašajo na naročilo oltarne slike, so preživeli, umetnik, mecen, datum dokončanja in kraj postavitve so znani - nenavadno za nizozemsko oltarno sliko. Bila je mišljena kot osrednji del kapele, Rolin pa se je približal Rogierju van der Weydnu okoli leta 1443, ko je bila ustanovljena bolnišnica. Oltarna slika je bila pripravljena do leta 1451, leta posvečenja kapele. Naslikane v bruseljski delavnici van der Weydna - najverjetneje s pomočjo vajencev - so table po dokončanju prepeljali v hospic.Jacobs (1991), 60; Lane (1989), 167 Oltarna slika je prvič omenjena v popisu leta 1501, takrat je bila postavljena na veliki oltar.
Poliptih je bil namenjen zagotavljanju tolažbe in opozorilo umirajočim; deloval je kot opomin na njihovo vero in usmerjal njihove zadnje misli k božjemu. To je razvidno iz njegove lege glede na postelje bolnikov. Zdravstvena oskrba je bila v 15. stoletju draga in preprosta; duhovna oskrba bolnikov je bila enako pomembna kot zdravljenje telesnih bolezni. Za tiste, ki so bili preveč bolni, da bi lahko hodili, je Rolin določil, da se 30 postelj postavi pred oči oltarne slike, ki je bila vidna skozi preboden zaslon.Lane (1989), 177–8 Običajno sta bila le dva bolnika na posteljo, kar je bilo razkošje v času, ko je bilo šest do petnajst v veliki postelji pogostejše.
Sv. Boštjan in sv. Anton predstavljata zdravljenje. Oba sta bila povezana z bubonsko kugo in njuna vključitev naj bi umirajočim zagotovila, da bodo delovali kot priprošnjiki pri božjem. Sv. Mihael je v Franciji v 15. stoletju razvil kult in je bil viden kot varuh mrtvih, kar je ključna vloga glede na razširjenost kuge v regiji. V letih 1441–1442 je bil še en hud izbruh, tik preden je Rolin ustanovil bolnišnico. Po besedah umetnostne zgodovinarke Barbare Lane verjetno bolniki ne bodo preživeli bivanja v Beauneu, vendar je upodobitev sv. Mihaela ponudila tolažbo, saj so lahko »gledali njegov lik tik nad oltarjem vsakič, ko je bil ta odprt. Tako kot sveta Anton in Boštjan na zunanji strani poliptiha je nadangel ponudil ... upanje, da bodo premagali svoje telesne bolezni.«Lane (1989), 180
Opis
Oltarna slika meri 220 × 548 cm in obsega petnajst ločenih slik na devetih tablah, od katerih je šest naslikanih na obeh straneh. Ko je oltar odprt, gledalec vidi celoto dolžino oltarja na notranjih tablah s prikazom Poslednje sodbe. Te dokumentirajo možne duhovne usode gledalcev: da bi lahko dosegli nebesa ali pekel, zveličanje ali prekletstvo; močne alternative, primerne za hospic. Ko so zunanja krila zložena, so vidne zunanje slike (čez dve zgornji in štiri spodnje table). Zunanje table donatorjema služijo kot nagrobni spomenik. Umetnostna zgodovinarka Lynn Jacobs meni, da »dvojna funkcija dela pomeni opis teme Poslednje sodbe glede njene notranjosti«.
Ko je oltar zaprt, poliptih spominja na zgornji del križa. Povišana osrednja tabla je omogočala dodaten prostor za pripovedni prizor, ki prikazuje nebeški pogled, eno samo veliko figuro ali križanje s prostorom, da se križ razteza nad drugimi tablami. Van der Weyden prenaša nebeško kroglo v visoki navpični tabli, medtem ko je zemeljsko potisnjeno na spodnje table in zunanji pogled. Poleg tega oblika T odmeva tipične konfiguracije gotskih cerkva, kjer so se ladje pogosto širile mimo hodnikov v apsido ali kor. Podobe zunanjih tabel so postavljene v zemeljsko kraljestvo z donatorjema in svetniki, poslikani v grizaju, da bi posnemale kiparstvo. Delo jasno razlikuje med figurami božanskega, zemeljskega in peklenskega kraljestva.
Notranje table Tako kot pri Van der Weydnovem Triptih družine Braque se tudi tu ozadje pokrajine in razporeditev figur razteza čez posamezne table spodnjega registra do te mere, da se ločila med tablami prezrejo. Obstajajo primeri figur, naslikanih na dveh sosednjih tablah, medtem ko sta Kristus in sv. Mihael zaprta znotraj ene same osrednje table, s poudarkom na ikonografiji. Nebesna krogla, proti kateri se shrani premik, je dramatično predstavljena z »sijočim zlatim ozadjem, ki se razteza skoraj po celotni širini oltarne slike«.
Spodnji register predstavlja Zemljo in vsebuje vrata v nebesa in pekel. Impozantna figura Kristusa nakazuje, da se bo »vladavina nebes kmalu začela« po celotni tabli.Lane (1989), 172
Predstavitev vstalih mrtvih na petih spodnjih tablah spominja na gotski timpanon, natančneje na stolnico v Autunu. Rolin bi bil seznanjen z vhodi v stolnico v Autunu, kar je lahko vplivalo na njegovo naročanje Poslednje sodbe za hospic. Poleg tega je bil Rolin seznanjen z liturgijo, povezano z mašo za mrtve in bi poznal prizore Poslednje sodbe, povezane z mašo, iz iluminiranih rokopisov iz 15. stoletja, kot je celostranska Poslednja sodba v Horariju Katarine iz Clevesa, ki prikazuje Kristusa v podobnem položaju, ko sedi nad mrtvimi, ko vstajajo iz svojih grobov.Lane (1989), 176–77
Zgornji register
Kristus sedi kot sodnik v zgornjem srednjem delu table. V desni drži lilijo, v levi pa meč in sedi na mavrici, ki se razteza čez dve tabli, stopala pa počivajo na krogli. Njegova desnica je pri blagoslovu dvignjena, leva pa spuščena. Ta poza označuje sodbo; odloča, ali bodo duše poslane v nebesa ali pekel, njegove geste odmevajo smer in položaj tehtnice, ki jo ima nadangel Mihael pod seboj. Njegove dlani so odprte in razkrivajo rane, ki so jih utrpele, ko je bil prikovan na križ, medtem ko je pogledal, kje je vidna poškodba kopja, iz katerega se izliva temno rdeča kri.McNamee (1998), 181
Kristusov obraz je enak upodobitvi v Triptihu družine Braque, dokončan le nekaj let kasneje leta 1452.Blum (1969), 30 Kristus, postavljen tako visoko v slikovni prostor in zajema oba registra, orkestrira celotno notranjo tablo. Medtem ko so se prejšnje Sodbe morda zdele kaotične, pa tukaj vnaša občutek reda.
Nadangel Mihael, kot utelešenje in vodnik božje pravičnosti, je postavljen neposredno pod Kristusa, edino sliko, ki doseže nebesa in Zemljo. Nosi nepristranski izraz, ko drži sklop tehtnic za tehtanje duš. Nenavadno za krščansko umetnost prekleti prevladajo nad blaženimi; Michaelova tehtnica ima v vsaki ponvi samo eno dušo, leva posoda pa se konča pod desno. Michael ima v tem obdobju v Poslednji sodbi nenavaden pomen in njegova močna prisotnost poudarja delovanje dela v hospicu in njegovo zaskrbljenost z liturgijo smrti. Stopala so postavljena tako, kot da stopa naprej, se namerava umakniti s platna in gleda naravnost v opazovalca, kar daje iluzijo, da ocenjuje ne samo duše na sliki, temveč tudi gledalca.
Mihael je bil, tako kot Boštjan in Anton, kužni svetnik in njegova podoba bi bila bolnikom vidna skozi odprtine prebodenega zaslona, ko so ležali v svojih posteljah.Lane (1989), 178 Upodobljen je z ikonografskimi elementi, povezanimi s sodbo in oblečen v rdeče ogrinjalo s tkanimi zlatimi nitmi nad svetlečo belo albo je daleč najbolj barvita figura na spodnjih tablah, ki »hipnotično privlači pogled gledalca«. Obkrožen je s štirimi kerubini, ki igrajo na trombe, da kličejo mrtve do končnega cilja. Mihaelova vloga v Poslednji sodbi je poudarjena z uporabo barve van der Weydna: Mihaelova bleščeča bela alba je v nasprotju z rdečimi oblačili kerubinov, postavljenimi proti modrem nebu neposredno pod nebesnimi zlatimi oblaki.
Na obeh zgornjih registrskih krilih je par angelov, ki držijo instrumente pasijona. Sem spadajo sulica, trnova krona in palica z gobo, namočeno v kis. Angeli so oblečeni v belo liturgično oblačilo, vključno z albo in amicom.
Pod Mihaelom se dušijo levo in desno. Rešeni hodijo proti nebeškim vratom, kjer jih pozdravi svetnik; prekleti prispejo do ust pekla in množično padajo v prekletstvo. Duše, uravnotežene na tehtnici, so gole. Blaženi pogled proti Kristusu, pregnan pogled navzdol. Obe skupini sta nagnjeni v smeri Kristusovih rok. Če to okrepimo, napisi okoli skupin glasijo VIRTUTE (Kreposti) in PECCATA (grehi).
Spodnji register Devica Marija, Janez Krstnik, dvanajst apostolov in vrsta dostojanstvenikov so postavljeni v Deesis, na obeh straneh Mihaela. Apostoli sedijo v polkrogu; sveti Peter je oblečen v rdeče na skrajni levi, sveti Pavel pa v zeleno, na skrajni desni. Sedem uglednih dostojanstvenikov, oblečenih v sodobna oblačila, niso identificirani, med njimi pa so kralj, papež, škof, menih in tri ženske. Shirley Blum pravi, da so namesto splošnih reprezentativnih tipov portreti določenih neznanih posameznikov.Blum (1969), 42