Rudnik bakra Škofje je nekdanji rudnik bakra pod vrhom Škofja (974 m) nad Planino pri Cerknem. Tekom 150 let občasnega delovanja je prišlo do več poskusov izkoriščanja nahajališča, najpomembnejši obdobji delovanja sta v letih 1852–1865 ter 1922–1943. Po zaključku druge svetovne vojne je Geološki zavod ocenil zalogo rude, a je bilo nahajališče zaradi premajhne kovinske vsebnosti sanirano in zasuto.

Geologija

Rudišče je sedimentnega nastanka ter sorodno nahajališču urana v Žirovskem vrhu.

Nastal je pod vplivom Škofjeloške obročaste strukture.

Zgodovina Zgodovina rudarstva na Cerkljanskem sega v 15. in 16. stoletje. V pisnih virih zabeleženo bakrovo rudosledstvo na Cerkljanskem sega v konec 18. stoletja, ko je idrijski rudar Anton Dienstmann iskal rudo v trikotniku Porezen–Cerkno–Blegoš, nekateri rudarski ostanki pa nakazujejo na njegov pričetek že v 15. in 16. stoletju in je tako eno izmed najstarejših bakrovih rudosledstev na Slovenskem. Leta 1738 se na izkopnem območju omenja Karolijev rov, ki pa je bil kmalu zaprt in opuščen. Leta 1792 se je na širšem območju Blegoš–Podjelovo Brdo–Hotavlje odprl poskusni bakrov kop, vendar se širše gospodarsko izkoriščanje bakra v regiji ni začelo do leta 1852, ko so v okviru Rudarske združbe Škofje po naročilu dunajskih veletrgovcev v dolino potoka Hobovščica prispeli rudosledci in izvajalci. Družba je odprla Cesarski rudnik po Škofjem, rov Zofija v Novinah ter kop Mala Gospojna v dolini Hobovščice. Leta 1864 je bila v dolini Kopačnice izgrajena tudi predelovalnica rude z napravo za flotacijo, ki je predelovala predvsem rude iz Cesarskega kopa ter Male Gospojne. Leta 1872 so zaradi gospodarske krize ter izkoriščenja tedaj odkritih teles prenehali z rudarskimi dejavnostmi. V dveh desetletjih je bilo izkopanih 86.000 ton rude nizke vsebnosti, iz nje pa pridelanih 877 ton bakra.

Ponoven začetek del je z raziskovanjem leta 1908 poskušal doseči ljubljanski trgovec Alojz Sušnik, vendar so se vse dejavnosti prekinile s pričetkom prve svetovne vojne. Po priključitvi Cerkljanskega Kraljevini Italiji so italijanske oblasti poskušale obnoviti proizvodnjo. Nekaj let pred 2. svetovno vojno je rudnik prevzela italijanska družba S.A. Richerche minerali ferrosi Rimmiferr s sedežem v Genovi, ki je obnovila Cesarski kop ter ga preimenovala v Jamo Škofje. Leta 1940 je rudnik prevzela družba Alpina iz Trsta, ki je z njim upravljala do požiga s strani partizanov 2. čete 1. bataljona 8. septembra 1943. V tem času je proizvedel le 2000 ton bakrove rude. Po vojni leta 1966 je Geološki zavod je rudnik začasno ponovno odprl, vendar so raziskave pokazale da bi bilo nadaljnje izkoriščanje negospodarno, saj rude zmanjkuje, lokalna tektonika pa izkop še dodatno otežuje.

Eden izmed znanih vhodov v kope rudnika je bil pri današnjem podjetju EMOK v Planini pri Cerknem, kjer še danes stoji kapelica svete Barbare, zavetnice rudarjev. Kapelica je edini ostali spomenik na rudarske dejavnosti na Cerkljanskem.

Glej tudi seznam rudnikov v Sloveniji rudnik Idrija

Sklici

Viri

Kategorija:Rudniki v Sloveniji Škofje pri Planini Kategorija:Občina Cerkno