Viceadmiral Robert FitzRoy, član kraljeve družbe (* 5. julij 1805 - † 30. april 1865) je bil angleški častnik kraljeve mornarice in znanstvenik. Trajno slavo je dosegel kot kapitan HMS Beagle med slavnim potovanjem Charlesa Darwina, FitzRoyevo drugo ekspedicijo na Ognjeno zemljo in južni stožec Južne Amerike.
FitzRoy je bil pionirski meteorolog, ki je izdeloval natančne dnevne vremenske napovedi, ki jih je imenoval z novim imenom lastnega izuma: napovedi. Leta 1854 je ustanovil tisto, kar se bo kasneje imenovalo Met Office in ustvaril sisteme, ki bodo mornarjem in ribičem zagotavljali vremenske informacije zaradi njihove varnosti. Bil je sposoben geodet in hidrograf. Kot guverner Nove Zelandije, kjer je služboval od 1843 do 1845, je skušal Maore zaščititi pred nezakonito prodajo zemlje, ki so jo zahtevali britanski naseljenci.
Zgodnje življenje in kariera Robert FitzRoy se je rodil v Ampton Hall, Ampton, Suffolk v Angliji, v zgornjih slojih britanske aristokracije in tradicije javnih služb. Po očetu, generalu, lordu Charlesu FitzRoyu, je bil Robert četrti pravnuk angleškega Karla II.; njegov dedek po očetovi strani je bil Augustus Henry FitzRoy, 3. vojvoda Grafton. Njegova mati lady Frances Stewart je bila hči prvega markiza Londonderryja in polsestra vikonta Castlereagha, ki je postal zunanji minister. Od četrtega leta je Robert FitzRoy živel z družino v Wakefield Lodgeu, njihovem paladijevskem dvorcu v Northamptonshiru.
Robertov polbrat sir Charles FitzRoy je kasneje služboval kot guverner Novega Južnega Walesa, guverner otoka princa Edwarda in guverner Antigve.
Februarja 1818 je FitzRoy pri 12 letih vstopil v Royal Naval College v Portsmouthu, v naslednjem letu pa v Royal Navy. Pri 14 letih se je kot prostovoljen študent vkrcal na fregato HMS Owen Glendower, ki je sredi leta 1820 odplula v Južno Ameriko in se vrnila januarja 1822. Medtem ko je bil na plovilu, je napredoval v mornariškega kadeta, nato pa je služil kot tak na HMS Hind.
Izobraževanje je končal z odliko in 7. septembra 1824 napredoval v poročnika, potem ko je izpit opravil s 'polnimi točkami' (100 %), prvi, ki je dosegel ta rezultat. Po službovanju v HMS Thetis je bil leta 1828 imenovan za poročnika kontraadmirala sira Roberta Wallerja Otwaya, vrhovnega poveljnika južnoameriške postaje na krovu HMS Ganges.
Takrat je Beagle pod vodstvom kapitana Pringle Stokesa izvajal hidrografsko raziskavo Ognjene zemlje pod vodstvom poveljnika kapetana Phillipa Parkerja Kinga v HMS Adventure. Pringle Stokes je postal hudo depresiven in se usodno ustrelil. Pod poročnikom Skyringom je ladja odplula v Rio de Janeiro, kjer je Otway 15. decembra 1828 imenoval FitzRoya za (začasnega) kapetana Beagle. Z vrnitvijo ladje v Anglijo 14. oktobra 1830 je FitzRoy zasnoval svoj ugled geodeta in poveljnika. .
Med raziskavo so nekateri njegovi možje kampirali na kopnem, ko je skupina domorodcev Fuegianov odplula z njihovim čolnom. Njegova ladja je preganjala in po prerivanju so bile družine krivcev na krovu pripeljane kot talci. Sčasoma je FitzRoy obdržal dva fanta, deklico in dva moška (en moški je pobegnil.) Ker jih ni bilo mogoče spraviti na kopno, se je odločil 'civilizirati divjake' in jih naučiti »angleščine ... bolj jasne resnice krščanstva. .. in uporabo običajnih orodij« preden jih vrne kot misijonarje.
Mornarji so jim dali imena: deklici so rekli Fuegia Basket (tako so jo poimenovali, ker je bila zamenjava za ukradeni čoln improvizirani coracle, ki je spominjal na košaro), mlajši deček Jemmy Button (FitzRoy naj bi ga 'kupil' z velikim bisernim gumbom), moški York Minster (po tako imenovani veliki skali, v bližini katere je bil ujet). Drugega, starejšega, fanta je poimenoval Boat Memory. FitzRoy je štiri z ladjo pripeljal nazaj v Anglijo. Boat Memory je umrl po cepljenju proti črnim kozam. Za ostale je skrbel in jih učil pripravnik misijonar Richard Matthews; veljali so za dovolj civilizirane, da so jih poleti 1831 predstavili na dvoru kralju Viljemu IV. in kraljici Adelaidi.
Drugo potovanje HMS Beagle
thumb|300px|Potovanje HMS Beagle V začetku maja 1831 je FitzRoy na splošnih volitvah kandidiral kot torijec za Ipswich, vendar je bil poražen. Zdi se mu, da upanje, da bo dobil novo napotitev in organiziral misijonarski projekt na Ognjeni zemlji, ni uspelo. Dogovarjal se je o zakupu ladje na lastne stroške, da vrne Fuegiance z Matthewsom, ko sta njegov prijatelj Francis Beaufort, hidrograf v britanski admiraliteti in njegov 'prijazni stric', vojvoda Grafton, posredovala v njegovem imenu pri Admiralteti. 25. junija 1831 je bil FitzRoy ponovno imenovan za poveljnika Beagle. Pri opremi ladje ni hranil pri stroških.
Zavedal se je stresne osamljenosti poveljevanja. Vedel je za samomore kapetana Stokesa in njegovega strica vikonta Castlereagha, ki si je leta 1822 prerezal grlo, ko je bil v vladni službi. FitzRoy se je avgusta 1831 pogovarjal z Beaufortom in ga prosil, naj poišče primernega gospodskega spremljevalca za potovanje. Tak spremljevalec bi moral deliti svoj znanstveni okus, dobro izkoristiti priložnosti odprave za raziskovanje naravne zgodovine, obedovati z njim kot enakovreden in zagotoviti videz običajnega človeškega prijateljstva. Ko so tisti prvi Beauforta (vključno s profesorjem J. S. Henslowom z Univerze v Cambridgeu) zavrnili, je FitzRoy za to mesto na koncu odobril Charlesa Darwina. Preden so zapustili Anglijo, je FitzRoy Darwinu dal izvod prvega zvezka Načela geologije Charlesa Lyella, knjige, ki jo je kapitan prebral in je razložila zemeljske značilnosti kot rezultat postopnega procesa, ki je potekal v izjemno dolgih obdobjih. FitzRoy je od Lyella zahteval snemanje opazovanj o geoloških značilnostih, kot so eratični bloki ali balvani.Introduction by Janet Browne and Michael Neve to –
FitzRoy in Darwin sta se dobro razumela, toda med petletno raziskovalno plovbo je prišlo do neizogibnih napetosti. Kapitan je bil silovite narave, njegovi izpadi so mu prinesli vzdevek Vroča kava , zaradi česar sta se včasih prepirala 'na meji z norostjo', kot se je kasneje spominjal Darwin. Ob nepozabni priložnosti marca 1832 v Bahii v Braziliji je bil Darwin zgrožen nad zgodbami o ravnanju s sužnji. FitzRoy, čeprav ni podpiral brutalnosti, je pripovedoval, kako je lastnik estancie nekoč vprašal svoje sužnje, če želijo biti svobodni in jim je rekel, da ne. Darwin je FitzRoya vprašal ali misli, da bi sužnji lahko na takšno vprašanje iskreno odgovorili, ko ga je postavil njihov gospodar, na čemer je kapitan izgubil živce in pred nevihto rekel Darwinu, da če dvomi o njegovi besedi, ne moreta več živeti skupaj; dejansko je pregnal Darwina od svoje mize. Pred nočjo se je FitzRoy pomiril in poslal je opravičilo s prošnjo, naj Darwin »še naprej živi z njim«. Teme suženjstva sta se od takrat izogibala. Noben njun prepir ni bil zaradi verskih ali doktrinarnih vprašanj; do takšnih nesoglasij je prišlo po plovbi.
Na otoku Buttons Land na Tierra del Fuego so postavili misijonsko postajo, a ko so se čez devet dni vrnili, je bila posest izropana. Matthews je odnehal in se spet pridružil ladji. Zapustil je tri 'zahodnjaške' Fuegiance, da so nadaljevali misijonsko delo.
Medtem ko je bil na Falklandskih otokih, je FitzRoy iz lastnih sredstev kupil škuner za pomoč pri geodetskih nalogah, ki jih je moral opraviti. Preuredil jo je in preimenoval v Adventure, v upanju, da mu bo stroške povrnila Admiraliteta. Vrnili so se na mesto misijona, vendar so našli le Jemmyja Buttona. Vrnil se je na domače poti in zavrnil ponudbo, da bi šel z njimi nazaj v Anglijo.
Leta 1834 je v Valparaisu, medtem ko je bil Darwin odsoten z ladje, ko je raziskoval Ande, je Admiraliteta očitala FitzRoyu, da je kupil Adventure. Kritiko je sprejel slabo, prodal škuner in sporočil, da se bodo vrnili na ponovno preverjanje njegove raziskave, nato pa odstopil s poveljstva z dvomi v svojo razumnost. Ladijski častniki so ga prepričali, naj umakne odstop in nadaljuje po načrtih, ko se bo Darwin vrnil na ladjo. FitzRoy je nadaljeval potovanje in odplul proti Galapaškim otokom, Tahitiju, Novi Zelandiji, Avstraliji in Južni Afriki. Na povratno plovbo se je odpeljal do Bahije v Braziliji, da je lahko opravil dodatni pregled, in zagotovil natančnost meritev dolžine pred vrnitvijo v Anglijo.
Vrnitev s potovanja Kmalu po vrnitvi Beagle 2. oktobra 1836 se je FitzRoy poročil z Mary Henrietto O'Brien, mlado žensko, s katero je bil že dolgo zaročen. Darwin je bil presenečen, saj v vseh petih letih potovanja FitzRoy niti enkrat ni govoril o zaročenosti.
Kraljevo geografsko društvo je leta 1837 FitzRoyu podelilo zlato medaljo. Izvlečki iz njegovega dnevnika, prebranega društvu 8. maja 1837, so vključevali opažanje:
»Ali ni izredno, da večji del teh ravnic sestavljajo morski, zaobljeni, prodniki in naplavine? Kako obsežna in izjemno dolga so morala biti dejanja teh voda, ki so zgladila prodnike, pokopane v puščavah Patagonije!«
FitzRoy je napisal svoj opis potovanja, vključno z urejanjem zapiskov prejšnjega kapitana Beagle. Izšla je maja 1839 kot Pripoved o geodetskih potovanjih H.M.S. Adventure and Beagle, v štirih zvezkih, vključno z Darwinovim Journal and Remarks, 1832–1836, kot tretji zvezek. FitzRoyevo poročilo je del Remarks with reference to the Deluge, v katerem priznava, da je, ko je prebral dela »geologov, ki nasprotujejo, implicitno, če ne povsem preprosto, verodostojnost Svetega pisma« in »medtem ko so ga vodile dvomljive ideje«, je prijatelju pripomnil, da prostrane ravnice usedlin, ki so jih prečkali, »nikoli ne bi mogle povzročiti poplave v štiridesetih dneh«. Zapisal je, da je bil v svojem »razmišljanju in nepoznavanju svetih spisov« pripravljen ne verjeti biblijskemu poročilu. Zaskrbljen, da bi takšne ideje lahko »prišle v oči mladih mornarjev«, podrobno razloži svojo ponovno zavzetost za dobesedno branje Biblije z argumenti, da so kamnite plasti visoko v gorah, ki vsebujejo morske školjke, dokaz Noetove poplave in da se šest dni ustvarjanja ne bi moglo podaljšati čez eone, ker bi trava, zelišča in drevesa med dolgimi nočmi zamrli.
R. D. Keynes v svojem uvodu v izdajo Darwinovega dnevnika iz leta 2001 nakazuje, da je FitzRoy doživel versko spreobrnitev. Ločil se je od novih idej Charlesa Lyella, ki jih je sprejel med plovbo in od Darwinovega poročila, ki je te ideje zajelo. Pod vplivom svoje zelo verne žene je zatrdil novo zavezanost doktrini uveljavljene anglikanske cerkve.
Leta 1841 je bil FitzRoy izvoljen za torijskega poslanca v Durhamu. Leta 1842 je bil imenovan za vršilca dolžnosti konservatorja reke Mersey.
Guverner Nove Zelandije Prvi guverner Nove Zelandije, kapitan William Hobson, R. N., je umrl konec leta 1842. Cerkveno misijonsko društvo, ki je bilo močno prisotno na Novi Zelandiji, je FitzRoya predlagalo za njegovega naslednika in vlada ga je imenovala. Nove naloge se je lotil decembra 1843. Na poti na Novo Zelandijo je spoznal Williama Johna Warburtona Hamiltona in ga postavil za svojega zasebnega tajnika.
Njegova navodila so bila, da vzdržuje red in varuje Maore, hkrati pa poteši lakoto naseljencev, ki so se stekali v državo. Dobil je zelo malo vojaških virov. Državni prihodki, predvsem od carin, so bili zelo neprimerni za njegove odgovornosti.
Ena njegovih prvih nalog je bila raziskati okoliščine, povezane z Wairau Affray - masakrom, v katerem je prišlo do nasilnega konflikta med naseljenci in Maori. Ugotovil je, da so bila dejanja kolonistov nezakonita in ni hotel ukrepati proti Te Rauparahi. Ni imel vojakov, ki bi se z njim srečali pod enakimi pogoji. Toda novozelandska družba in naseljenci so se počutili izdane in jezne. Za to območje je imenoval vladnega nadzornika, da vzpostavi vladajočo prisotnost. Fitzroy je tudi vztrajal, da mora novozelandsko podjetje Māorom plačati realno ceno za zemljišče, za katero so trdili, da ga je kupilo. Zaradi teh potez je bil zelo nepriljubljen.