sličica|Benito Mussolini (1883 - 1945) Benito Mussolini, italijanski fašistični diktator, je umrl 28. aprila 1945 v zadnjih dneh druge svetovne vojne v Evropi, ko ga je italijanski partizan usmrtil v majhni vasici Giulino di Mezzegra na severu Italije. Splošno sprejeta različica dogodkov je, da je Mussolinija ustrelil Walter Audisio, komunistični partizan, ki je uporabil ime de guerre »polkovnika Valerio«. Od konca vojne pa so okoliščine Mussolinijeve smrti in identiteta njegovega morilca v Italiji nenehno zmedeni in sporni.

Leta 1940 je Mussolini svojo državo popeljal v drugo svetovno vojno na strani nacistične Nemčije, vendar je kmalu naletel na vojaški neuspeh. Do jeseni 1943 se je zmanjšal na vodjo nemške lutkovne države v severni in osrednji Italiji, soočil pa se je z zavezniškim napredovanjem z juga in vse bolj silovitim notranjim spopadom s partizani. Aprila 1945 so Mussolinijeve razmere postale nevzdržne, ko so zavezniki prebili zadnjo nemško obrambo v severni Italiji in vsesplošno vstajo partizanov v mestih. 25. aprila je pobegnil iz Milana, kjer je imel svoj sedež, in poskušal pobegniti na švicarsko mejo. Njega in njegovo ljubico Claretto Petacci so 27. aprila ujeli lokalni partizani blizu vasi Dongo na jezeru Como. Mussolini in Petacci sta bila ubita naslednje popoldne, dva dni pred samomorom Adolfa Hitlerja.

Trupla Mussolinija in Petaccije so odpeljali v Milano in jih pustili na predmestnem trgu Piazzale Loreto za veliko jezno množico, ki je žalila in fizično zlorabljala. Nato so jih na glavo obesili s kovinskega nosilca nad bencinskim servisom na trgu. Trupla so pretepli, streljali nanje in udarili s kladivi. Sprva so Mussolinija pokopali v neoznačenem grobu, leta 1946 pa so njegovo telo fašistični zagovorniki izkopali in ukradli. Štiri mesece kasneje so ga oblasti izterjale in ga v naslednjih enajstih letih skrivale. Sčasoma je bilo leta 1957 dovoljeno pokopati njegove posmrtne ostanke v grobnici družine Mussolini v njegovem domačem mestu Predappio (Emilija - Romanja). Njegov grob je postal romarski kraj za neofašiste, obletnico njegove smrti pa zaznamujejo neofašistični shodi.

V povojnih letih je bila »uradna« različica Mussolinijeve smrti pod vprašajem v Italiji (vendar na splošno ne mednarodno) na način, ki je primerjal s teorijami zarote na atentat na Johna F. Kennedyja. Novinarji, politiki in zgodovinarji, ki dvomijo o resničnosti Audisijevega poročila, so predstavili najrazličnejše teorije in ugibanja o tem, kako je Mussolini umrl in kdo je bil odgovoren za njegovo smrt. Vsaj dvanajst različnih posameznikov naj bi bilo v različnih časih morilec. Mednje sta bila vključena Luigi Longo in Sandro Pertini, ki sta nato postala generalna sekretarka italijanske komunistične partije oziroma italijanski predsednik. Nekateri pisatelji verjamejo, da je bila Mussolinijeva smrt del operacije britanskih specialnih sil, katere domnevni cilj je bil ogrožanje "tajnih dogovorov" in korespondence z Winstonom Churchillom, ki naj bi jo imel Mussolini, ko je bil ujet. »Uradna« razlaga, pri kateri je Audisio kot Mussolinijev krvnik, ostaja najbolj verodostojna pripoved.

Predhodni dogodki

Ozadje Benito Mussolini je bil italijanski fašistični diktator od leta 1922, najprej kot premier, po zasegu diktatorske oblasti leta 1925 pa z naslovom Il Duce. Junija 1940 je Italijo popeljal v drugo svetovno vojno na strani nacistične Nemčije, ki jo je vodil Adolf Hitler. Po invaziji zaveznikov na Sicilijo julija 1943 je bil Mussolini odstranjen z mesta diktatorja države in aretiran; Italija je nato z zavezniki v Cassabileu podpisala premirje ter kmalu kapitulirala in napovedala vojno Nemčiji.

Kasneje istega leta so Mussolinija v napadu na Gran Sasso rešili nemški specialci, Hitler pa ga je postavil za vodjo Italijanske socialne republike, nemške marionetne države, ustanovljene v severni Italiji s sedežem v mestu Salò blizu Gardskega jezera . Do leta 1944 so "republiko Salò", kot so jo poimenovali, v brutalnem spopadu, ki naj bi postal znan kot italijanski civilni, ne samo, da so zavezniki napredovali z juga, ampak tudi notranji italijanski protifašistični partizani.

Počasi so se borili proti italijanskemu polotoku in poleti 1944 zavzeli Rim in nato Firence, kasneje istega leta pa so začeli napredovati v severno Italijo. Z dokončnim propadom gotske črte nemške vojske aprila 1945 je bil neizbežen popoln poraz republike Salò in njenih nemških zaščitnikov.

Pobeg iz Milana sličica|Mussolini 25. aprila 1945 med odhodom iz Milana. To je bila njegova zadnja posneta fotografija, ko je bil še živ. levo|sličica|211x211_pik|Z Mussolinijem je iz Milana zbežala tudi njegova ljubica Clara Petacci 18. aprila 1945 je Mussolini zapustil Gargnano, vas blizu Salòja, kjer je živel, in se s celotno vlado preselil v Milano. Sedež je imel v mestni prefekturi. V naslednjem tednu je Mussolini s poslabšanjem vojaških razmer nihal med številnimi možnostmi, vključno z zadnjim stališčem v alpski regiji Valtellina (tako imenovani načrt Ridotto Alpino Repubblicano), begom v Švico ali poskusom pogajanj o mirnih predajanjih partizanskemu vodstvu, CLNAI, ali zaveznikom. Ko so se nemške sile umikale, je CLNAI razglasil splošno vstajo v glavnih severnih mestih. Prav tako je izdal odlok o ustanovitvi ljudskih sodišč, ki je v svoje določbe vključil, kaj bi v praksi pomenilo smrtno obsodbo za Mussolinija:Člani fašistične vlade in gerarhi fašizma, ki so krivi zatiranja ustavnih jamstev, uničevanja ljudskih svoboščin, ustvarjanja fašističnega režima, ogrožanja in izdaje usode države in njenega vodenja do sedanje katastrofe kaznovan s smrtno kaznijo in v manj resnih primerih dosmrtni zapor.

- CLNAI, odlok z dne 25. aprila 1945, čl. 525. aprila popoldne je kardinal Schuster, milanski nadškof, v svoji rezidenci gostil neuspešna mirovna pogajanja med Mussolinijem in predstavniki CLNAI. Tistega večera, z nemško vojsko v severni Italiji, ki naj bi se predala, in CLNAI prevzel nadzor nad Milanom, je Mussolini pobegnil iz mesta, da bi pobegnil s severa v Švico.

Po nekaterih navedbah je 26. aprila Mussolini, ki se mu je zdaj pridružila ljubica Claretta Petacci, večkrat spodletel mejo v Švico. Odpovedal se je temu cilju, se je 27. aprila pridružil koloni Luftwaffe, ki je potovala v konvoju in se umikala proti severu v Nemčijo.

Ujetje, zapor in smrt sličica|Roza - pot po kateri je Mussolini bežal iz Milana, Rdečo-črtasta - italijansko-švicarska meja,

Rumena - Najbolj neposredna pot do Valtelline 27. aprila 1945 je skupina lokalnih komunističnih partizanov napadla konvoj, v katerem sta potovala Mussolini in Petacci, blizu vasi Dongo na severozahodni obali jezera Como in jo prisilila, da se ustavi. Konvoj je vključeval številne druge italijanske fašistične voditelje. Partizani, ki sta jih vodila Pier Luigi Bellini delle Stelle in Urbano Lazzaro, so v tej fazi prepoznali enega od fašistov, Mussolinija pa ne. Nemci so prisilili, da so predali vse Italijane v zameno, da so Nemcem omogočili nadaljevanje. Sčasoma so odkrili Mussolinija, ki je padel v enem od vozil konvoja. Lazzaro je kasneje dejal:Njegov obraz je bil kot vosek, pogled pa steklen, a nekako slep. Berem popolno izčrpanost, vendar ne strahu ... Mussoliniju je bilo videti, da mu popolnoma primanjkuje volje in da je duhovno mrtev.Partizani so prijeli Mussolinija in ga odpeljali v Dongo, kjer je del noči preživel v lokalni vojašnici. V Dongu se je Mussolini 28. aprila okoli 2.30 zjutraj združil s Petaccijem, ki je zaprosil, naj se mu pridruži. Skupno so v konvoju našli in prek partizanov aretirali več kot petdeset fašističnih voditeljev in njihovih družin. Poleg Mussolinija in Petaccija bi bili šestnajst najvidnejših od njih naslednji dan v Dongu na kratko ustreljeni, nadaljnjih deset pa bi jih pobili dve zaporedni noči.

Na območju okoli Donga so še vedno potekali boji. V strahu, da bi Mussolinija in Petaccija lahko rešili fašistični navijači, so jih partizani sredi noči odpeljali na bližnjo kmetijo kmečke družine z imenom De Maria; verjeli so, da bi bilo to varno mesto za njih. Mussolini in Petacci sta tam preživela preostanek noči in večino naslednjega dne.

Na večer Mussolinijevega zajetja je Sandro Pertini, socialistični partizanski vodja v severni Italiji, na Radiu Milano sporočil:Vodja tega združenja prestopnikov Mussolini je bil aretiran, medtem ko je rumen od razdražljivosti in strahu ter poskušal prestopiti švicarsko mejo. Izročiti ga je treba razsodišču, da mu bo lahko hitro sodilo. To si želimo, čeprav se nam zdi, da je izvršbeni vod za tega človeka prevelika čast. Zaslužil bi si, da bi ga ubili kot čudežnega psa. 28. aprila 1945 je 61-letni fašistični diktator Benito Mussolini zaradi strela umrl.

Naročila za izvršitev Obstajajo različna poročila o tem, kdo je odločil, da je treba Mussolinija usmrtiti. Palmiro Togliatti, generalni sekretar komunistične partije, je trdil, da je Mussoliniju odredil usmrtitev pred ujetjem. Togliatti je dejal, da je to storil z radijskim sporočilom 26. aprila 1945 z besedami:Samo eno je potrebno, da se odločimo, da morajo [Mussolini in drugi fašistični voditelji] plačati s svojim življenjem: vprašanje njihove identitete ". Trdil je tudi, da je ukaz dal kot podpredsednik vlade v Rimu in kot vodja komunistične stranke. Premier Ivanoe Bonomi je pozneje zanikal, da je bilo to povedano z dovoljenjem ali odobritvijo njegove vlade. sličica|Truplo Mussolinija in njegove ljubice Clare. Višji komunist v Milanu, Luigi Longo, je dejal, da je ukaz prišel iz glavnega poveljstva partizanskih vojaških enot "na podlagi odločbe CLNAI". Longo je nato podal drugačno zgodbo: dejal je, da ko sta s Fermom Solarijem, članom Akcijske stranke (ki je bila del CLNAI), slišala novico o Mussolinijevem ujetju, sta se takoj dogovorila, da ga je treba po hitrem postopku usmrtiti, in Longo dal ukaz, da se izvede. Po besedah ​​Lea Valianija, predstavnika Akcijske stranke pri CLNAI, je odločitev o usmrtitvi Mussolinija v noči z dne 27. na 28. april sprejela skupina, ki je v imenu CLNAI sestavljala sebe Sandro Pertini in komunista Emilio Sereni in Luigi Longo. CLNAI je nato dan po njegovi smrti objavil, da je bil Mussolini ubit po njegovem ukazu.

V vsakem primeru je Longo naročil komunističnemu partizanu Generalnega poveljstva Walterju Audisiju, naj nemudoma odide v Dongo, da izvrši ukaz. Po Longovih besedah ​​je to storil z besedami "pojdi in ga ustreli". Longo je prosil še enega partizana, Alda Lampredija, da gre tudi on, ker je po Lamprediju Longo mislil, da je Audisio "drzen, preveč neprilagodljiv in prenagljen".

V času njegove diktature so bile predstavitve Mussolinijevega telesa - na primer slike, kako se ukvarja s fizičnim delom bodisi z golimi prsmi ali nagimi gorami - tvorile osrednji del fašistične propagande. Njegovo truplo je ostalo močan simbol po njegovi smrti, zaradi česar so ga privrženci častili ali nasprotniki obravnavali s prezirom in nespoštovanjem ter dobilo širši politični pomen.

Poznejši dogodki

Piazzale Loreto sličica|254x254_pik|Mussolinijevo truplo (drugo od leve) poleg Petaccija (v sredini) in drugih ubitih fašistov na trgu Piazzale Loreto v Milanu, 1945 Zvečer 28. aprila so bila trupla Mussolinija, Petaccija in drugih umrlih fašistov natovorjena v kombi in odpeljana proti jugu do Milana. Po prihodu v mesto v zgodnjih urah 29. aprila so jih odvrgli na tla na trgu Piazzale Loreto, primestnem trgu blizu glavne železniške postaje. Izbira lokacije je bila premišljena. Petnajst partizanov je bilo tam avgusta 1944 ustreljenih kot maščevanje za partizanske napade in bombne napade zaveznikov, njihova trupla pa so bila nato dana na ogled javnosti. Takrat naj bi Mussolini pripomnil, "za kri Piazzaleja Loreta bomo drago plačali".