Čengdu (; , izgovorjava v standardni mandarinščini: ), alternativno latinizirano kot Čengtu), je podprovinčno mesto, ki služi kot glavno mesto kitajske province Sečuan. Poleg Čongčinga in Šjana je eno izmed treh najbolj naseljenih mest v zahodni Kitajski. Leta 2014 je na upravnem območju živelo 14.427.500 prebivalcev, največ v Sečuanu, od tega 10.152.632 urbanih prebivalcev. V času popisa leta 2010 je bil Čengdu peta najbolj naseljena aglomeracija na Kitajskem z 10.484.996 prebivalci na pozidanem območju, vključno z okrožjem Šindžin in okrajnim mestom Guanghan. Čengdu velja za svetovno mesto z razvrstitvijo »Beta +« (skupaj z Barcelono in Washingtonom, DC) po kriterijih mreže za raziskave globalizacije in svetovnih mest. Leta 2020 se je Čengdu uvrstil na 43. mesto po indeksu globalnih finančnih središč.
Čengdu se nahaja v osrednjem delu Sečuana. Okoliška Čengdujska ravnina je znana kot »Nebeška dežela« () in »Dežela obilja«. Njeni prazgodovinski naseljenci so vključevali kulturo Sanšingdui. Namakalni sistem Dudžjangjan je vpisan med Unescovo svetovno dediščino. Skozi mesto teče reka Džin.
Čengdu, ki ga je ustanovila država Šu pred priključitvijo Kitajski, je edinstven kot pomembno kitajsko naselje, katerega ime je ostalo večinoma nespremenjeno v cesarskih, republiških in komunističnih obdobjih. Bila je prestolnica Lju Bejevega Šu Hana v obdobju treh držav, pa tudi več drugih lokalnih kraljestev v srednjem veku. Med drugo svetovno vojno so se v Čengdu naselili begunci z vzhodne Kitajske, ki so bežali pred Japonci. Po vojni se je pomen Čengduja kot povezave med vzhodno in zahodno Kitajsko razširil z gradnjo železnice do Čongčinga leta 1952, nato pa do Kunminga in Tibeta. V šestdesetih letih je Čengdu postal pomembno središče kitajske nacionalne obrambne industrije.
Čengdu je zdaj eno najpomembnejših gospodarskih, finančnih, trgovskih, kulturnih, prometnih in komunikacijskih središč v zahodni Kitajski. Njegovo gospodarstvo je raznoliko, zaznamujejo ga strojna, avtomobilska, medicinska, živilska in informacijska industrija. Mednarodno letališče Čengdu Šuanglju, letalski center Air Chine in Sichuan Airlines, je eno izmed 30 najbolj prometnih letališč na svetu, železniška postaja Čengdu pa je ena izmed šestih največjih na Kitajskem. Čengdu gosti tudi številna mednarodna podjetja in več kot 12 konzulatov; več kot 270 podjetij Fortune 500 je ustanovilo podružnice v Čengduju. V Čengduju je sedež zahodno gledališkega poveljstva ljudske osvobodilne vojske. Čengdu bo leta 2021 gostil poletne svetovne univerzitetne igre FISU, mednarodni več športni dogodek. Velja za eno najbolj primernih mest za življenje na Kitajskem.
Kultura Čengduja v veliki meri odraža kulturo njegove province Sečuan; leta 2011 ga je UNESCO priznal kot mesto gastronomije. Povezano je z orjaškim pando, kitajskim nacionalnim simbolom, ki naseljuje območje Sečuana; v Čengduju deluje raziskovalno središče za vzrejo orjaških pand.
Čengdu je eno izmed 40 znanstveno najproduktivnejših mest na svetu. V njem je največ univerz in raziskovalnih inštitutov na jugozahodu Kitajske, zlasti Sečuanska univerza, Univerza za elektronsko znanost in tehnologijo na Kitajskem, Jugozahodna univerza za finance in ekonomijo in Jugozahodna univerza Džjaotong.
Ime Ime Čengdu sodeč po virih izhaja iz obdobja vojskujočih se držav. Imenovali so ga kot edino večje mesto na Kitajskem, ki je ostalo na nespremenjeni lokaciji z nespremenjenim imenom skozi cesarsko, republikansko in komunistično dobo, čeprav je imelo tudi druga imena, na primer za kratek čas je bilo znano kot »Šidžing« (zahodno glavno mesto) v 17. stoletju. Etimologija imena ni jasna. Najzgodnejša in najbolj znana razlaga, čeprav je sodobni znanstveniki na splošno ne sprejemajo, je objavljena v geografskem delu Univerzalna geografija obdobja Tajping iz 10. stoletja, v katerem piše, da je deveti kralj Šujeve dinastije Kajming svojo novo prestolnico poimenoval Čengdu po izjavi kralja Taja iz Džova, da naselbina potrebuje »eno leto, da postane naselje, dve, da postane mesto in tri, da postane metropola«. (Znak za čeng lahko pomeni »spremenjen v«, medtem ko lahko du pomeni 'metropolo' ali glavno mesto.)
Sedanje črkovanje temelji na romanizaciji pinjina; njegova poštna romanizacija je bila »Čengtu«. Njen nekdanji status sedeža prefekture Fu je spodbudil črkovanje Marca Pola »Sindafu«, »Sin-din-fu« itd. in romanizacijo protestantskih misijonarjev »Čing-too Foo«.
Čeprav je uradno ime mesta ostalo (skoraj) nespremenjeno, je okolica včasih prevzela tudi druga imena, vključno z »Jidžov«. Kitajci za mesto uporabljajo mnoge vzdevke, kot so »Mesto želv«, »Mesto brokat« in »Mesto hibiskusa«.
Logotip Logotip mesta, sprejet leta 2011, je navdihnila zlata sončna ptica, starodavna relikvija, odkrita leta 2001 v Džinši.
Zgodovina
Zgodnja zgodovina Arheološka odkritja na območjih Sanšingdui in Džinša so pokazala, da je bilo območje okoli Čengduja poseljeno pred več kot štiri tisoč leti, med 18. in 10. stoletjem pred našim štetjem. V času kitajskih dinastij Šja, Šang in Džov je predstavljalo ločeno starodavno bronastodobno kulturo, ki je po delni sinifikaciji Kitajcem postala znana kot Šu. Šu je leta 316 pred našim štetjem osvojila Čin, naselje pa je znova ustanovil general Džang Ji. (Kitajska legenda razlaga mestni vzdevek »Mesto želv« s trditvijo, da je Džang načrtoval potek svojega mestnega obzidja tako, da je sledil želvinim sledem.) Čeprav je zagovarjal invazijo, je naselje uspevalo in dodatni viri iz Sečuana so pomagali prvemu cesarju Čina k združitvi vojskujočih držav, ki so nasledile Džov.
Cesarska doba Pod Hani je brokat, proizveden v Čengduju, postal v modi in se je izvažal po celotni Kitajski. Ustanovljen je bil »Brokatni uradnik« (), za nadzor nad njegovo kakovostjo in ponudbo. Po padcu vzhodnega Hana je Lju Bej iz mesta Čengdu vladal Šuju, jugozahodni državi treh držav. Njegov minister Džuge Ljang je to območje poimenoval »Dežela obilja«. Pod Tangom je Čengdu veljal za drugo najbolj uspešno mesto na Kitajskem po Jangzdžovu. Tako Li Baj kot Du Fu sta živela v mestu. Li Baj ga je pohvalil kot »leži nad empirjem«. Današnji mestni Caotang (»Travnata dvorana«) je bil zgrajen leta 1078 v čast prejšnji, skromnejši zgradbi tega imena, ki jo je Du Fu postavil leta 760, drugo leto svojega 4-letnega bivanja. Daoistični Čingjang Gong (»Tempelj zelenih koz«) je bil zgrajen v 9. stoletju.
Čengdu je bil glavno mesto nekdanjega Šuja ustanovitelja Vang Džjana od 907 do 925, ko ga je osvojil poznejši Tang. Poznejši Šu je leta 934 ustanovil Meng Džišjang s prestolnico Čengdu. Njegov kralj Mengčang je polepšal mesto z ukazom, naj se hibiskus posadi na mestno obzidje.
Song je mesto osvojila leta 965 in ga uporabila za uvedbo prvega široko uporabljenega papirnatega denarja na svetu. Su Ši ga je pohvalil kot »jugozahodno metropolo«. Ob padcu Songa je vodja upornikov postavil kratkotrajno kraljestvo, znano pod imenom Veliki Šu (, Dàshǔ). Domnevno naj bi Mongoli zahtevali smrt milijona ljudi v mestu, a prebivalstvo mesta je imelo manj kot 30.000 prebivalcev (ne prefektura Čengdu). Stare moške, ki niso pobegnili, so pobili, medtem ko so ženske, otroke in obrtnike zasužnjili in deportirali. V času dinastije Juan je bila večina prebivalcev Sečuana deportirana v Hunan med vstajo zahodnih etničnih plemen zahodnega Sečuana. Marco Polo je obiskal Čengdu in pisal o mostu Anšun ali njegovi prejšnji različici.
Ob padcu Minga je upornik Džang Šjandžong ustanovil svoje Veliko zahodno kraljestvo () s prestolnico Čengdu; obstajalo je le od 1643 do 1646. Džang naj bi pokončal veliko število ljudi v Čengduju in po celotnem Sečuanu. Čengdu naj bi postal navidezno mesto duhov naseljeno s tigri, zaradi odseljevanja iz Sečuana pa je bilo treba v času dinastije Čing nazaj preseliti milijone ljudi iz drugih provinc. Po kolumbijski izmenjavi je Čengdujska ravnina postala eden glavnih kitajskih virov tobaka. Za okraj Pi je veljalo, da ima najvišjo kakovost tobaka v Sečuanu, zaradi česar je postal središče proizvodnje cigar in cigaret v državi, preostali del države pa je še naprej užival njuhanec.
Moderna doba Leta 1911 je podružnica gibanja za zaščito železnic v Čengduju pomagala sprožiti upor Vučang, kar je privedlo do Šinhajske revolucije, ki je strmoglavila dinastijo Čing.Cambridge History Vol 11, Part 2:522Cambridge History Vol 11, Part 2:524
Med drugo svetovno vojno leta 1937 se je glavno mesto Kitajske premikalo v notranjost, od Nankinga v Vuhan in iz Vuhana v Čengdu, nato pa leta 1938 iz Čengduja v Čongčing, ko se je vlada Kuomintanga (KMT) pod vodstvom Generalissima Čjang Kajšeka umaknila v Sečuan, da bi pobegnila pred napadalnimi japonskimi silami. S seboj so pripeljali poslovneže, delavce in akademike, ki so ustanovili številne industrije in kulturne ustanove, zaradi česar je Čengdu pomemben kulturni in komercialni proizvodni center.
Čengdu je postal vojaško središče za KMT v odporni vojni. Čengdu je bil izven dosega cesarskih japonskih kopenskih sil in spremljevalnih lovskih letal. Vendar so Japonci pogosto mesto preletavali s takrat izjemno naprednimi dvomotornimi srednjimi bombniki G3M »Nell«, in izvajali množična bombardiranja na civilne in vojaške cilje v Čongčingu in Čengduju. Množična formacija bombnikov G3M je zagotovila močno moč proti kitajskim lovskim letalom, namenjenim obrambi Čongčinga in Čengduja, ki so povzročali težave japonskim napadom.
Počasna in ranljiva zastarela kitajska lovska letala, ki so uporabljala nizko kakovostno gorivo, so bila v rokah sposobnih pilotov še vedno dovolj nevarna proti japonskim schnellbomber-terorjem;Cheung, 2015, p. 72. Imperial Japanese Navy's new supercharged and high-octane fueled engines had almost put the Mitsubishi G3M bombers out of reach of obsolescent Chinese fighter attacks 4. novembra 1939 je na primer stotnik Cen Dzelju (wade-giles: Shen Tse-Liu) vodil svojo 17. lovsko eskadriljo, 5. lovsko skupino sedmih topovsko opremljenih lovcev Dewoitine D.510 v ravnem čelnem napadu na prihajajoči napad 72 bombnikov IJANF G3M (kap. Cen, je izbral to taktiko, saj je vedel, da bo delovanje 20-milimetrskega topovskega topa Hispano-Suiza HS.404 v njegovem D.510 verjetno propadlo pod g obremenitvami, v primeru, da bi napadli od zgoraj). Cenu je s topovskim ognjem uspelo zadeti vodilnega G3M kapetana Kikuši Okudo, ki je v ognju skupaj s tremi drugimi G3M bombniki, ki so bili tisti dan uničeni v napadu na Čengdu strmoglavil. S smrtjo kapitana Okude v zračni bitki nad Čengdujem je IJN Kajgun-dajsa (海軍 大佐) postal najvišji letalski čin IJN, ki je do tedaj umrl v akciji v odporni vojni/drugi svetovni vojni.
Sredi poznih 1940 so se neznano Američanom in evropskim zaveznikom cesarski Japonci pojavili na nebu nad Čongčingom in Čengdujem s takrat najsodobnejšim lovskim letalom na svetu: lovcem A6M »Zero«, ki je nad Kitajsko prevladoval nad vedno bolj zastarelimi ruskimi letali Polikarpov I-15/I-153 in I-16, ki so bila takrat glavna lovska letala kitajskih nacionalističnih zračnih sil. To se bo kasneje izkazalo za nesramno prebujenje zavezniških sil v pacifiški vojni po napadu na Pearl Harbor. Eden prvih ameriških lovskih asov in prvotni pilot prostovoljnega lovca za kitajsko nacionalistično vojaško letalstvo, major Huang Šinrui (prijatelji so mu nadeli vzdevek »Buffalo«) je umrl zaradi spopadov z Zero lovci skupaj z drugima pilotoma njegove eskadrilje Cenom Dzeljom in Linom Hengom (mlajši brat znanega arhitekta Lina Huijina), v obrambi Čengduja 14. marca 1941.