V budizmu se izraz (pali) ali (sanskrt) nanaša na doktrino »nesebstva«, ki trdi, da pojavi nimajo nespremenljivega, trajnega sebstva, duše ali bistva.Anatta Buddhism , Encyclopædia Britannica (2013)[a]
[b] , Citat: »... anatta je doktrina nesebstva in je skrajno empirična ter trdi, da je pojem nespremenljivega trajnega jaza fikcija in nima resničnost. Po budistični doktrini je posamezna oseba sestavljena iz pet skandh ali kopic - telo, občutki, zaznavanja, impulzi in zavest. Vera v sebstvo ali dušo je v kontekstu petih skandh zabloda in vzrok trpljenja. «
[c] , Citat: »... Budovo učenje, da bitja nimajo duše, trajnega bistva. To »doktrino neduše« (anatta-vada) je razložil v svoji drugi pridigi.« je eno izmed treh znamenj obstoja, skupaj z (trpljenjem) in (nestalnostjo)., Citat: "Ves pojavni obstoj ima v budizmu tri soodvisne značilnosti: nestalnost, trpljenje in odsotnost duše ali sebstva."
Budistično pojmovanje oz. je ena izmed temeljnih razlik med budizmom in hinduizmom, s tem da slednji verjame v obstoj (sebstva, duše).[a] Anatta , Encyclopædia Britannica (2013), Citat: »Anatta je v budizmu doktrina, ki pravi da ljudje nimajo trajne duše. Koncept anatte ali anatmana je odmik od hindujskega verovanja v atman ("jaz/dušo").«; [b] Steven Collins (1994), »Religion and Practical Reason« (urednika: Frank Reynolds, David Tracy), State Univ of New York Press, , str 64; »V budistični soteriologiji je osrednji nauk nesebstva (pali: anattā, sanskrt: anātman, nasprotje nauku o ātmanu, je osrednjega pomena za brahmansko misel). Skratka, to je budistična doktrina, ki pravi da človeška bitja nimajo duše, sebstva ali nespremenljivega bistva."; [c] Edward Roer (Translator), do Brihad Aranyaka Upanishad, str 2-4; [d] Katie Javanaud (2013), Is The Buddhist 'No-Self' Doctrine Compatible With Pursuing Nirvana? , Philosophy Now; [e] David Loy (1982), "Enlightenment in Buddhism and Advaita Vedanta: Are Nirvana and Moksha the Same?", International Philosophical Quarterly, Volume 23, št. 1, pages 65-74; [f] KN Jayatilleke (2010), Early Buddhist Theory of Knowledge, , str. 246-249, od opombe 385 dalje;
Etimologija Anattā je palijska sestavljenka iz an (»ni«, »brez«) in atta (»duša«, »sebstvo«). Izraz se nanaša na osrednjo budistično doktrino, da »v ljudeh ni neke stalne, osnovne stvari, ki bi jo lahko imenovali duša.«Anatta Buddhism , Encyclopædia Britannica (2013) To je ena od treh značilnosti vsega obstoja, skupaj z (»trpljenje«, »nezadovoljstvo«) in anicco (»nestalnost«).Anatta Buddhism , Encyclopædia Britannica (2013)
je palijska sopomenka sanskrtske besede (an + ātman).Anatta Buddhism , Encyclopædia Britannica (2013) V nekaterih palijskih virih je za besedo , ki se nahaja v vedskih besedilih, uporabljen izraz attan (»duša«). Drugotni pomen besede attan/atta je »jaz, sebstvo, bit«, ki se napaja iz brahmanskega prepričanja iz vedske dobe, da je duša stalno, nespremenljivo bistvo živega bitja ali pravega jaza.
V angleški budistični literaturi prevajajo kot »ne-jaz«, vendar ta prevod ne izraža polnega pomena, navaja Peter Harvey; bolj popoln dobeseden prevod je »brez-jaza«, ker doktrina anatte že od samega začetka zanika obstoj »jaza« ali neodvisnega bistva v čemerkoli ter pravi, da je vera v obstoj »sebstva« vir dukkhe (»trpljenja, bolečine, nezadovoljstva«). Harvey pravi, da je tudi prevod »brez ega« napačen, saj je indijski pojem ali atta drugačen od freudovskega pojmovanja ega., Citat: »Anatta ne pomeni "brez ega", kot je včasih prevedeno. Izraz "ego" ima različne pomene v angleščini. Freudovski "ego" ni isto kot indijski atman / atta ali trajni jaz.«
ali se v budizmu imenuje tudi »doktrina odsotnosti duše ali sebstva«.
Anattā v zgodnjih budističnih besedilih Pojem se pojavlja v številnih starodavnih Sūtrah v budističnih spisih, na primer, v Nikajah (Palijski kanon). Kot samostalnik se pojavi v Samjutta Nikaji III.141, IV.49, V.345, v Sutti II.37 v Anguttara Nikaji, II.37-45 in II.80 v Patisambhidamaggi , III.406 v Dhammapadi. Prisoten je tudi kot pridevnik, na primer v Samjutta Nikaji III.114, III.133, IV.28 in v IV.130-166, v Sutti III.66 in V.86 v Vinaji.
Včasih starodavna budistična besedila razpravljajo o ali attanu (»duši, jazu«) z nadomestnimi izrazi, kot so ter tako budistični doktrini dajo kontekst. Primere takšnih kontekstualnih razprav o atti najdemo v Digha Nikaji I.186-187, Samjutta Nikaji III.179 in IV.54, Vinaji I.14, Madžhima Nikaji I.138, III.19 in III.265–271 ter v Anguttara Nikaji I.284.
Kontekstualna uporaba atte v Nikajah je dvostranska. Po eni strani neposredno zanika, da v človeku obstaja kakršnokoli sebstvo ali duša, ki je trajno bistvo človeka – tema, ki jo pogosto najdemo v brahmanskih (starohindujskih) tradicijah. Po drugi strani, na primer v Samjutta Nikaji IV.286, pa Sutta obravnava materialistični koncept »brez posmrtnega življenja ali popolnega izničenja« ob smrti, ki izvira iz predbudističnih vedskih časov, kot zanikanje sebstva, ki je klub temu še vedno »vezano na vero v obstoj jaza«. Zgodnja budistična besedila trdijo, da je predpostavka »sebstvo obstaja« napačna. Vendar, dodaja Harvey, ta besedila ne sprejemajo predpostavke, da »sebstvo ne obstaja«, ker sama formulacija predpostavlja koncept "sebstva", preden ga zanika. Namesto tega zgodnja budistična besedila uporabljajo pojem anatte kot implicitno predpostavko. Po mnenju raziskovalca Stevena Collinsa se pri doktrini anatte in »zanikanju sebstva« v kanoničnih budističnih besedilih »vztraja le v določenih teoretičnih kontekstih«, medtem ko izraze atta, purisa, puggala uporabljajo povsem naravno in svobodno v različnih okoliščinah. Razlaga doktrine anattā se pojavlja v kasnejši budistični literaturi v povezavi z besedami, kot je (»stalni subjekt ali duša«).
je ena glavnih doktrin budizma, razprave o njej pa najdemo v poznejših besedilih vseh budističnih tradicij. Na primer, budistični filozof Nagardžuna (~ 200 n. št.) je obširno pisal o zavračanju metafizične entitete imeovane ali (sebstvo, duša). V poglavju 18 v njegovem delu trdi, da oprijemljivo sebstvo ne obstaja in da je »Buda učil nauk o nesebstvu«. Besedila, ki jih pripisujejo Vasubandhuju iz šole jogačara, budističnemu filozofu iz 5. stoletja, podobno obravnavajo anatto kot temeljno Budovo predpostavko. Vasubandhujeve interpretacije nesebstva je izpodbijal Čandrakirti, budistični učenjak iz 7. stoletja , ki je nato ponudil lastne teorije o njenem pomenu.
je narava stvarnosti in v budizmu predstavlja eno izmed treh znamenj obstoja, skupaj z anicco (nestalnostjo) in dukkho (trpljenjem, nezadovoljstvom). Pojem najdemo v besedilih različnih budističnih tradicij, na primer v kanonskem spisu Dhammapada.
Večnost in večna pozaba Čeprav je v hinduizmu (ātman) in džainizmu (jīva) pojem duše samoumeven, kar je v nasprotju z budistično doktrino o nesebstvu, so vse tri religije verjele v ponovno rojstvo in na različne načine poudarjale moralno odgovornost, v nasprotju s predbudističnimi materialističnimi šolami indijske filozofije. Materialistične šole indijske filozofije, kot je na primer čarvaka, se imenujejo tudi šole večne pozabe, ker so trdile, da je smrt konec vsega, da ni onstranstva, duše, ponovnega rojstva, kot tudi karme ne in da je smrt stanje, ko je živo bitje popolnoma izničeno, raztopljeno.
Buda je kritiziral materialistični nazor večne pozabe, ki je zanikal ponovno rojstvo in karmo, navaja Damien Keown. Takšna prepričanja so neprimerna in nevarna, je dejal Buda, ker spodbujajo moralno neodgovornost in materialistični hedonizem. Anattā ne pomeni, da ne obstaja posmrtno življenje, ponovno rojstvo ali karma; budizem zato nasprotuje šolam kot je bila čarvaka. Budizem se razlikuje tudi od drugih indijskih religij, ki zagovarjajo moralno odgovornost, vendar verjamejo v večno dušo s predpostavko, da v vsakem človeku obstaja bistvo ali večna duša ter da je ta duša del narave živega bitja, obstoja in metafizične resničnosti.
Karma, ponovno rojstvo in anattā
Buda je poudarjal tako doktrino o karmi kot o anatti."Selves & Not-self: The Buddhist Teaching on Anatta", by Thanissaro Bhikkhu. Access to Insight (Legacy Edition), 30 November 2013, http://www.accesstoinsight.org/lib/authors/thanissaro/selvesnotself.html
Buda je kritiziral doktrino, ki je večno dušo postavila kot predmet in osnovo za ponovno rojstvo in za karmično moralno odgovornost, ki jo je imenoval . Prav tako je kritiziral materialistični nauk, ki je zanikal obstoj duše in ponovnega rojstva in s tem tudi karmično moralno odgovornost, ki jo Buda imenuje .David Kalupahana, Causality: The Central Philosophy of Buddhism. The University Press of Hawaii, 1975, page 44. Namesto tega je Buda trdil, da ni duše, obstaja pa ponovno rojstvo, za katerega je nujna karmična moralna odgovornost. V Budovem kontekstu karme sta za osvoboditev potrebna pravi pogled in pravilno delovanje.
Razvijanje sebstva Medtem ko Sutte kritizirajo idejo o večnem, nespremenljivem sebstvu in jih imajo za neutemeljene, dojemajo kot razsvetljeno bitje tistega, katerega empirično sebstvo je zelo razvito. To je paradoksalno, trdi Harvey, saj je »sebstvu podobno stanje nibbāne« neke vrste zrelo sebstvo, ki »vse dojema kot nesebstvo«. »Empirično sebstvo« je v budizmu (um/srce, miselnost, čustvena narava), razvoj sebstva v Suttah pa je razvoj te .
Tisti z »vélikim jazom«, trdijo zgodnje budistične Sutte, ima um, ki ni prepuščen na milost in nemilost zunanjim dražljajem, niti lastnim razpoloženjem, niti ni razpršen niti raztresen, ampak je prežet s samokontrolo in je samozadosten ter usmerjen k enemu in edinemu cilju, ki je (in je stanje podobno sebstvu). Ta »véliki jaz« še ni arhat, ker še vedno izvaja drobna omadeževana dejanja, kar vodi do obroditve karme, vendar ima dovolj vrlin, da te karme ne izkusi v peklu.
Arhat, navaja Harvey, je na stopnji popolnoma razsvetljenega empiričnega sebstva, kjer je odsoten občutek »jaz sem« in »to sem jaz« – iluzija, ki jo je arhat prešel. Budistična teorija misli in odrešenja poudarja razvoj sebstva vse do stanja nesebstva, ne samo kar se tiče samega sebe, temveč tudi prepoznavanja odsotnosti relacijskega bistva in sebstva pri drugih, ker je »sebstvo iluzija«., Citat: Budizem je primer neteistične religije, ki temelji na kulturni matrici, v kateri posamezniki verjamejo, da je sebstvo iluzija. Njegova doktrina anatta dejansko navaja, da sebstvo ni bit.
Anattā v theravadskem budizmu Učenjaki theravadskega budizma menijo, da je doktrina anatte ena glavnih tez budizma.
Budistično zanikanje »kakršnekoli duše ali sebstva« je tisto, po čemur se budizem razlikuje od drugih svetovnih religij, kot sta krščanstvo in hinduizem, zaradi česar je edinstven, trdi theravadska tradicija. Na doktrini anatte sloni celotna budistična struktura, pravi Njanatiloka.
Vpogled v poučevanje anatte ima dva glavna poudarka v intelektualni in duhovni izobrazbi posameznika, ko napreduje po poti. Prvi del tega vpogleda je izogibanje (veri v obstoj osebnosti), ki preoblikuje »občutek osebnosti, ki ga pridobimo preko introspekcije, in telesno individualnost« v teoretično vero v sebstvo. »Vera v (resnično) obstoječe telo« se šteje za napačno prepričanje in je del desetih spon, iz katerih se mora posameznik postopoma osvoboditi. Drugi poudarek je psihološka realizacija anatte ali izguba »ponosa« ali »domišljavosti«. To, navaja Collins, je razloženo kot napuh asmimane ali umskega konstruktai »jaz sem«; (...) to, na kar se sklicuje ta »domišljavost«, je dejstvo, da se morajo za nerazsvetljenega človeka vse izkušnje in dejanja nujno pojaviti fenomenološko, kot da se dogajajo ali izvirajo iz »jaza«. Ko budist doseže višjo stopnjo razsvetljenja, je manj tudi . Končno razsvetljenje je izginotje tega samodejnega, a iluzornega »jaza« ali »sebstva«.