Mark Emilij Emilijan (latinsko ) je bil rimski cesar, ki je vladal tri mesece leta 253, * okoli 210, Afrika, † september 253.

Bil je poveljnik rimske vojske v Meziji in dosegel pomembno zmago proti Gotom. Po zmagi ga je za zasluge njegova vojska proglasila za rimskega cesarja. Iz Mezije se je hitro odpravil proti Italiji, kjer je v bitki pri Interramna Naharsu (sedanji Terni) porazil svoja nasprotnika Trebonijana Gala in Voluzijana. Po njuni smrti se je za cesarja proglasil general Valerijan in z veliko vojsko krenil proti Emilijanu. Emilijana so v strahu pred bitko s premočno Valerijanovo vojsko ubili njegovi vojaki.

Poreklo thumb|left|Emilijanova žena Kornelija Supera (ali Supra); na kovancu je napis CORNEL. SVPERA AVG. / VESTA

Rojen je bil v rimski provinci Afriki. Po podatkih v Epitome de Caesaribus (Kratek opis cesarjev), napisanem v 4. stoletju, je bil Maver, rojen okoli leta 207Epitome de Caesaribus, 31.3. v Girbi (sedanja Djerba) ob obali Tunizije.Epitome de Caesaribus, 31.1–2. Ivan Zonara, zgodovinar iz 12. stoletja, ga ima za Libijca, torej iz zahodnega Egipta ali vzhodne Libije, in ne za Mavra.Joannes Zonaras. Epitome Historiarum, 12.21. Druga kronika iz 13. stoletja trdi, da je bil ob smrti leta 253 star štirideset let. Joannes Zonaras. Epitome Historiarum, 12.22.

Njegove prednike opisujeta dve, obe pretirani različici. Evtropij in njegov prevajalec Paenij verjetno klevetata neuspešnega uzurpatorja, ko trdita, da je bil iz nepomembne družine,Eutropius. Breviariun ab Urbe condita, 9.6; Paeanius, 9.6. medtem ko se Ivan Antioški verjetno sklicuje na Emilijanovo propagando, ko pravi, da je uzurpator uporabil svoje prednike za prevzem oblasti.John of Antioch, fr. 150. Emilijan je bil poročen s Kornelijo Supero, ki je bila afriškega porekla. Kdaj sta se poročila, ni znano. Ker sta bila oba iz istega kraja, sta se poročila morda še preden je Emiljian zapustil Afriko.Banchich.

Vojaška kariera Med vladanjem Trebonijana Gala in njegovega sina Voluzijana (251-253) je bil Emilijan poslan na Balkan za poveljnika tamkajšnje vojske. Njegova primarna odgovornost je bila zagotoviti mir na meji na Donavi, preko katere so pogosto vdiirali Goti pod poveljstvom kralja Knive.

Trebonijan Gal je prišel na prestol po smrti cesarja Decija, ki je padel v bitki z Goti pri Abritu leta 251. V Rimu je zatem izbruhnila epidemija kuge in ga opustošila. Trebonijan v vojski ni bil priljubljen, predvsem zaradi ponižujočega sporazuma z Goti, sklenjenega leta 251, in sporazuma s perzijskim šahom Šapurjem I., ki je napadel Sirijo. Po pisanju Ivana Antioškega je Emilijan po imenovanju za poveljnika vojske začel kovati zaroto proti cesarju. Bil je tudi nasprotnik rimskega senata. Emilijanove uporniške načrte potrjujeta tudi Hieronim in Jordan.Jerome. Chronicon, Ol. 258; Jordanes. Romana, 285.

Vzpon thumb|levo||Emilijanov antoninijan; na prednji strani kovanca je bog vojna Mars, na hrbtni strani pa oois cesarjevih vojnih dosežkov: IMP. CAES. AEMILIANVS AVG. P. F. AVG. / MARTI PACIF.

Leta 253, Hnivovi Goti trdili, da niso prejeli letnega davka, dogovorjenega s sporazumom leta iz 251. Vdrli so čez mejo in napadli Kapadokijo, Pesinunt in Efez. Sodobni zgodovinarji so prepričani, da plačilo davka ni izostalo zaradi spremembe rimske politike. Rimljani so bolj verjetno poskušali izkoristiti gotsko vojsko za svoje namene. Emilijanova vloga branilca meje se je po porazu pri Abtitu spremenila, ker je potisnila njegovo vojsko na rob obupa.

Emilijan je vojake spodbujal s spominjanjem na rimsko čast (Zosim) in obljubami po davku, ki ga bodo plačevali Goti (Zonara). Rimljani so presenetili Gote, jih večino pobili in nato vdrli na gotsko ozemlje. Dobili so bogat plen in osvobodili ujetnike. Vojaki so nato Emilijana proglasili za rimskega cesarja.Zosimus. New History, i.28.1–2. Jordan trdi, da so Emilijanovi vojaki plenili pa rimskem in ne po gotskem ozemlju. Jordanes. Getica, 105.

thumb|Rimska cesta Via Flaminia (škrlatna) se je pri sedanjem Terniju razsepila v dva kraka; Emilijan, ki je proti Rimu prodiral s severa, je na vzhodnem kraku porazil Trebonijana Gala

Emilijan je z majhno vojsko zapustil Mezijo in hitro prodiral proti Rimu, da bi se s Trebojinanom Galom spopadel še preden bi slednji dobil okrepitve. Trebonijan in Voluzijan sta ga preko rimskega senata razglasila za "državnega sovražnika"Varner, Eric. Mutilation and Transformation. Brill Academic Publishers, 2004. str. 209. ISBN 90-04-13577-4. in spodbudila Rim, da se spopade s sovražnikom. Njuna strategija kaže, da je bila Emilijanova vojska manjša od rimske in da so Rimljani pričakovali okrepitve. Vojski sta se spopadli pri Interamni Nahars pri sedanjem Terniju na začetku vzhodneka kraka Vie Flaminie. Emilijan je v bitki zmagal.Eutropius, 9.5; Paeanius 9.5, p. 153; Aurelius Victor 31.1. Trebonijan in Voluzijan sta z nekaj pristaši pobegnila proti severu in verjetno čakala na okrepitve. Avgusta 253 so ju v Forum Flaminii (sedanji San Giovanni Profiamma) na zahodnem kraku Viae Flaminiae ubili njuni osebni stražarji, ki so za izdajo pričakovali nagrado. Aurelius Victor, 31.1.

Emilijan je nadaljeval pohod proti Rimu, medtem pa se je senat po krajšem prerekanju odločil, da ga prizna za rimskega cesarja.Aurelius Victor, 31.3. Po podatkih v nekaterih virih je Emilijan po priznanju senatu pisal, da se bo v Trakiji in proti Perziji boril za svoje cesarstvo. Anonymous Continuator of Cassius Dio, fr. 2. Od senata je dobil naslove Pius (pobožen), Felix (srečen) in Pater Patriae (oče domovine) in tribunicia potestas (tribunsko oblast). Povišan je bil v velikega pontifika (pontifex maximus), ne pa tudi v konzula, verjetno zaradi njegovega nizkega porekla. Richard Beale. "Roman Imperial Coins of 249–253 A.D." Arhivirano 20. julija 2008 na Wayback Machine.

Emilijanovi kovanci kažejo, da je bil morda le povišan v konzula. Na kovancih so poudarjene predvsem njegove vojaške sposobnosti: bil je edini, ki je uspel poraziti Gote in bil zato pravi mož za obuditev moči Rimskega cesarstva.

Padec Valerijan, guverner pokrajin ob Renu, je bil v tem času s svojo vojsko na pohodu proti jugu, ker ga je, po Zosimu, na pomoč poklical Trebonijan Gal. Zosimus, i.28.3. Sodobni zgodovinarji so prepričani, da je bila ta vojska na pohodu proti vzhodu in se je proti Italiji obrnila šele po Trebonijanovi smrti, da bi podprla Valerijanova prizadevanja za vzpon na oblast.Potter, David S. Prophecy and History in the Crisis of the Roman Empire. Oxford: Oxford University Press, 1990, str. 322. Emilijanovi vojaki so se bali državljanske vojne in premočne Valerijenove vojske in so se uprli. Emilijana so v Spoletiju Potter (2004), str. 252. ali pri mostu Sanguinarium ubili in Valerijana priznali za novega cesarja. Zonaras, 12.22; Epitome de Caesaribus, 31.2; Zosimus, i.29.1; Chronographer of 354. Samo Avrelij Viktor poroča, da je Emilijan umrl zaradi bolezni. Po njegovi smrti, ki se je zgodila med koncem julija in sredino septembra 253, je bil Emilijan obsojen na izbris iz spomina (damnatio memoriae).

Po Emilijanovi smrti in pred Valerijanovim prihodom je na oblast morda poskušal priti Emilijanov častnik Silbanak, vendar so ga ubili. Estiot, Sylviane. "L'empereur Silbannacus. Un second antoninien". Revue numismatique, 151 (1996): 105–117.

Zapuščina Težavno vladavino cesarja Emilijana je morda najbolje opisal Evtropij, ki pravi:

Emilijan je bil iz izjemno nepomembne družine, še bolj nepomembna pa je bila njegova vladavina. Že v tretjem mesecu vladanja so ga ubili. Eutropius. Brevarium ab Urbe condita, 9.6.

Sklici

Vira

Banchich, Thomas. Marcus Aemilius Aemilianus (ca. July – ca. September, 253). De Imperatoribus Romanis. Potter, David S. The Roman Empire at Bay AD 180–395. Routledge, 2004. ISBN 0-415-10058-5.

Zunanje povezave

Kategorija:Rojeni leta 210 Kategorija:Umrli leta 253 Kategorija:Vladarji v 3. stoletju Kategorija:Rimski cesarji Kategorija:Kriza tretjega stoletja