Podhujke (znanstveno ime Caprimulgidae) so družina nočno aktivnih ptic iz reda ležetrudnikov, razširjena po vsem svetu. Opisanih je 97 recentnih vrst (od tega ena verjetno izumrla), ki jih združujemo v 20 rodov.
Opis thumb|left|Varovalna obarvanost dobro prikrije podhujko med mirovanjem na veji Vse podhujke imajo varovalno barvo s sivimi in rjavimi toni, ki jih skrije med mirovanjem v gostem rastju podnevi. So majhne ptice s trupom cigaraste oblike in različno dolgimi perutmi ter repom; samci nekaterih vrst imajo zelo podaljšana repna ali krilna peresa, s katerimi dvorijo samicam, sicer pa sta si spola podobna. Imajo veliko glavo z velikimi očmi ter kratek in nežen kljun, ki ga obdajajo dolge ščetine, usta pa lahko zelo široko odprejo. Njihove noge so kratke. Široka usta so morda botrovala razširjenemu prepričanju v antiki, da podhujke sesajo kozje mleko, o čemer sta pisala tudi Plinij starejši in Aristotel. Neutemeljeno trditev, da tako zajedajo na kozah in govedu, so ponavljali prirodoslovci vse do 19. stoletja, ostala pa je v njihovem znanstvenem imenu (dobesedno »kozji sesači«).
So pretežno nočno aktivne ptice, zato je o njihovih življenjih razmeroma malo znanega. Vse podhujke se prehranjujejo z letečimi žuželkami, ki jih lovijo v letu, s širokimi usti lahko požrejo tudi večje kobilice in vešče. Znamenite so po svojem brnečem oglašanju, ki se razlega v nočeh. Gnezdijo običajno na tleh, v rastlinskem opadu ali v gramozu, brez posebne priprave gnezda.
Habitat in razširjenost Različne vrste naseljujejo zelo raznolike habitate, vključno z mesti, kjer lovijo svoj plen.
Podhujke gnezdijo po vsej severni polobli razen najsevernejših in najbolj suhih predelov, pozimi pa se odselijo na južno poloblo. V Sloveniji je razširjena samo (navadna) podhujka, ki je pogosta predvsem v dinarskem Krasu na jugozahodu države.
Sistematika thumb|Samci afriške vrste Caprimulgus longipennis imajo zelo povečan par letalnih peres, s katerimi dvorijo samicam Tradicionalno so bile podhujke razdeljene v dve poddružini: Caprimulginae ali »tipične« podhujke in Chordeilinae. V poddružini Chordeilinae so bile vrste z kratkim kljunom in brez dolgih ščetin ob ustnih kotih, ki jih najdemo v rodovih Nyctiprogne, Lurocalis in Chordeiles. Molekularne filogenetske raziskave pa so pokazale, da ti dve poddružini nista monofiletski skupini. Poleg tega je bila uvedena še poddružina Eurostopodinae, kamor so uvrščali vrste iz rodov Eurostopodus in Lyncornis. Novejše raziskave pa so pokazale, da ta dva rodova nista v bližnjem sorodstvu.
Kladogram prikazan spodaj, temelji na filogenetski raziskavi iz leta 2014, ki sta jo izvedla Snorri Sigurðsson in Joel Cracraft. Afriški Veles binotatus v raziskavo ni bil vključen. Razdelitev vrst po rodovih temelji na različici 15.1 seznama ptic, ki ga v imenu Mednarodnega ornitološkega odbora urejajo Frank Gill, Pamela C. Rasmussen in David Donsker. Trije rodovi označeni z zvezdicami, niso monofiletski. Leta 2023 so Thiago Vernaschi Costa in sodelavci predlagali rešitev: uvedbo treh monotipskih rodov. Ponovno so uvedli rod Antiurus za pegastorepo podhujko (Hydropsalis maculicaudus) ter uvedli dva nova rodova: Quechuavis in Tepuiornis.
Družina vsebuje 20 rodov. Eurostopodus (7 vrst) Lyncornis (2 vrsti) Gactornis – (1 vrsta) Nyctiprogne (2 vrsti) Lurocalis (2 vrsti) Nyctipolus (2 vrsti) Nyctidromus (2 vrsti) Uropsalis (2 vrsti) Setopagis (4 vrste) Systellura (2 vrsti) Eleothreptus (2 vrsti) Macropsalis – (1 vrsta) Hydropsalis (4 vrste) Siphonorhis (2 vrsti) Nyctiphrynus (4 vrste) Phalaenoptilus – (1 vrsta) Antrostomus (12 vrst) Chordeiles (6 vrst; vključuje Podager, vključuje malega ležetrudnika Chordeiles minor) Veles – (1 vrsta) Caprimulgus (39 vrst, vključuje podhujko Caprimulgus europaeus)
Sklici
Zunanje povezave
Podhujke na spletišču Društva za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije
Kategorija:Ležetrudniki Kategorija:Taksoni, opisani leta 1825 Kategorija:Družine ptičev