Templo Mayor (špansko za Veliki tempelj) je bil glavni tempelj ljudstva Mexica v njihovem glavnem mestu Tenochtitlan, ki je danes Ciudad de México. Njegov arhitekturni slog spada v pozno postklasično obdobje Mezoamerike. Tempelj se je v jeziku nahuatl imenoval (we:ˈi teoːˈkali).El Templo Mayor (Distrito Federal) (v španščini). México Desconocido. Retrieved 2010-04-25 Hkrati je bil posvečen Huitzilopochtliju, bogu vojne in Tlalocu, bogu dežja in kmetijstva, od katerih je vsak imel svetišče na vrhu piramide z ločenimi stopnicami. Konica v središču priložene podobe je bila posvečena Quetzalcoatlu v obliki boga vetra Ehecatlu. Veliki tempelj, posvečen Huitzilopochtliju in Tlalocu, velikosti približno 100 x 80 m ob njegovem dnu, je obvladoval svetišče. Gradnja prvega templja se je začela nekje po letu 1325 in je bil šestkrat obnovljen. Tempelj so leta 1521 uničili Španci, da bi naredili prostor za novo stolnico.
Zócalo ali danes glavni trg Ciudad de Méxica je bil razvit jugozahodno od tega arheološkega najdišča, ki je v bloku med ulicama Seminario in Justo Sierra. Najdišče je del zgodovinskega središča Ciudad de Méxica, ki je bilo leta 1987 vpisano na Unescov seznam svetovne dediščine. Leta 2017 ga je obiskalo 801.942 obiskovalcev.
Odkritje in izkopavanja
Po uničenju Tenochtitlana so Templo Mayor, tako kot večino preostalega mesta, razstavili in območje prenovili z novimi strukturami španskega kolonialnega mesta. Točna lokacija templja je bila pozabljena. Do 20. stoletja so znanstveniki že vedeli kje ga iskati. To je temeljilo na arheološkem delu, opravljenem konec 19. stoletja in prvi polovici 20. stoletja. Leopoldo Batres je konec 19. stoletja opravil nekaj izkopavanj pod metropolitansko stolnico v Ciudad de Méxicu, ker so takrat raziskovalci menili, da je bila stolnica zgrajena nad ruševinami templja.
V prvih desetletjih 20. stoletja je Manuel Gamio našel del jugozahodnega vogala templja in njegove najdbe so bile javno razstavljene. Vendar odkritje ni povzročilo velikega zanimanja javnosti za nadaljnja izkopavanja, ker je bilo območje stanovanjsko območje višjega razreda. Leta 1933 je Emilio Cuevas našel del stopnišča in grede. Leta 1948 sta Hugo Moedano in Elma Estrada Balmori izkopala ploščad, ki vsebuje kačje glave in daritve. Leta 1966 sta Eduardo Contreras in Jorge Angula izkopala skrinjo s daritvami, ki jih je najprej raziskal Gamio.
Pobuda za popolno izkopavanje najdišča je prišla šele konec 20. stoletja. 21. februarja 1978 so delavci elektro podjetja kopali prostor v mestu, takrat popularno znano kot otok psov. Ime je dobil zato, ker je bil rahlo dvignjen v preostalem delu soseske, med poplavami pa so se tam zbirali ulični psi. Nekaj več kot dva metra navzdol so kopači zadeli predšpanski monolit. Izkazalo se je, da je to velik disk s premerom več kot 3,25 metra, debeline 30 centimetrov in težo 8,5 metrične tone. Relief na kamnu je bil kasneje določen kot Coyolxauhqui, Huitzilopochtlijeva sestra, in je bil datiran v konec 15. stoletja.
Od leta 1978 do 1982 so strokovnjaki pod vodstvom arheologa Eduarda Matosa Moctezume delali na projektu izkopavanja templja. Začetna izkopavanja so pokazala, da so bili številni artefakti v dovolj dobrem stanju za preučevanje. Prizadevanja so se združila v projekt Templo Mayor, ki je bil odobren s predsedniškim odlokom.
Za izkopavanje je bilo treba na tem območju porušiti 13 stavb. Devet od teh je bilo zgrajenih v 1930-ih, štiri pa iz 19. stoletja in so ohranili kolonialne elemente. Med izkopavanji je bilo najdenih več kot 7000 predmetov, večinoma daritev, vključno s podobami, glinenimi lonci v podobi Tlaloca, okostja želv, žab, krokodilov in rib; polževe lupine, korale, nekaj zlata, alabastra, figurice Mistekov, keramične žare iz Veracruza, maske iz današnje države Guerrero, bakrene ropotuljice ter okrašene lobanje in nože iz obsidijana in kremena. Ti predmeti so zdaj shranjeni v muzeju Templo Mayor. Ta muzej je rezultat dela, opravljenega v zgodnjih 1980-ih, da bi rešili, ohranili in raziskali Templo Mayor, njegovo sveto območje in vse predmete, povezane z njim. Muzej obstaja zato, da je vse najdbe na voljo javnosti.
Zgodnja različica
Izkopano mesto je sestavljeno iz dveh delov: samega templja, izpostavljenega in označenega za prikaz različnih stopenj njegovega razvoja, skupaj z nekaterimi drugimi povezanimi stavbami in muzeja, zgrajenega za namestitev manjših in bolj krhkih predmetov.
Azteške templje so običajno razširili z gradnjo starejšega templja, pri čemer so večji del prvega uporabili kot podlago za slednjega, saj so si kasnejši vladarji prizadevali razširiti tempelj, da bi odražal naraščajočo veličino mesta Tenochtitlan. Zato nas izkopavanje tega templja vrača v preteklost. Prvi tempelj so Azteki začeli leto po ustanovitvi mesta, tempelj pa so šestkrat obnavljali. Vseh sedem stopenj Templo,Mayor razen prve, so bile izkopane in dodeljene vladavini cesarjev, ki so bili zanje odgovorni.
Gradnja prvega Templo Mayor se je začela nekje po letu 1325. Ta prvi tempelj je znan le po zgodovinskih zapisih, ker visoka vodna gladina stare struge preprečuje izkopavanje. Po teh zapisih je bila prva piramida zgrajena iz zemlje in pokvarljivega lesa, ki do danes morda ni preživel.
Drugi tempelj je bil zgrajen v času vladanja Acamapichtlija, Huitzilihuitla in Chimalpopoca med letoma 1375 in 1427. Zgornji del tega templja je bil izkopan, na severni strani pa sta izpostavljeni dve kamniti svetišči, pokritih s štukaturo. Odkrita je bila tudi chacmool (posebna oblika predkolumbovske mezoameriške skulpture, ki prikazuje ležečo postavo z glavo, obrnjeno 90 stopinj napre, ki se opira na komolce in ima na trebuhu skledo ali disk). Na južni strani je žrtveni kamen, imenovan téchcatl in izklesan obraz.
Tretji tempelj je bil zgrajen med letoma 1427 in 1440 v času vladavine Itzcoatla. Stopnišče z osmimi kamnitimi nosilci praporov iz te stopnje nosi glif z letnico (1431). Ti nosilci praporov delujejo kot "božanski bojevniki", ki varujejo dostop do zgornjih svetišč.
Četrti tempelj je bil zgrajen med letoma 1440 in 1481 v času vladavine Moctezume I. in Axayacatla. Ta stopnja velja za najbogatejšo med arhitekturnimi okraski in skulpturami. Večina daritev iz izkopavanj je iz tega časa. Veliko ploščad so krasile kače in žare, nekatere so v obliki opic, druge pa v obliki Tlaloca. V tem času je bilo stopnišče do svetišča Tlaloc določeno s pari valovitih kač, sredi tega svetišča pa je bil majhen oltar, ki ga je definiral par izklesanih žab. Iz tega časa izvira tudi krožni monolit Coyolxauhqui.
Peti tempelj (1481–1486) je datiran v čas kratke vladavine Tizoca. V teh petih letih so ploščad odkrili v štukaturi in slovesni trg tlakovali.
Šesti tempelj je bil zgrajen v času vladavine Ahuizotla. Dokončal je nekatere posodobitve, ki jih je naredil Tizoc, in naredil svoje; kot je prikazano na rezbariji spominskega kamna huei teocalli, ki prikazuje dva tlatoqueha, ki praznujeta odprtje templja v zadnjem dnevu meseca Panquetzaliztli, posvečenega Huitzilopochtliju; dan 7 acatl leta 8 acatl (19. december 1487). Sveto okrožje je bilo obzidano in ta zid je bil okrašen s kačjimi glavami. Zgradil je tri svetišča in hišo orlovih bojevnikov.
Končna različica
Sedmi in zadnji tempelj so Hernán Cortés in njegovi možje videli, ko so leta 1519 prispeli v Tenochtitlan. Zelo malo tega sloja je ostalo zaradi uničenja, ki so ga Španci naredili, ko so vdrli v mesto. Še vedno je vidna le ploščad na severu in del tlakovca na dvorišču na južni strani.
Večina tega, kar je znanega o tem templju, temelji na zgodovinskih zapisih. Takrat je bil največje in najpomembnejše aktivno ceremonialno središče. Fray Bernardino de Sahagún je poročal, da ima sveto območje 78 stavb; nad vsemi se je povzpel Templo Mayor.
Piramida je bila sestavljena iz štirih poševnih teras s prehodom med vsakim nivojem, na vrhu velike ploščadi, ki je merila približno 80 x 100 metrov. Imel je dve stopnišči za dostop do dveh svetišč na zgornji ploščadi. Eno je bilo posvečeno Tlalocu, bogu vode na levi strani (ko se sooča s strukturo), druga pa Huitzilopochtliju, božanstvu vojne in sonca, na desni strani. Oba templja sta bila visoka približno 60 metrov in vsak je imel velike žare, kjer so neprestano goreli sveti ognji. Vhod v vsak tempelj je imel kipe robustnih in sedečih moških, ki so podpirali nosilce praporov in prapore iz ročno izdelanega lubja. Vsako stopnišče je bilo obdano z balustradami ob stopnicah, ki se končajo z grozljivimi kačjimi glavami na dnu. Ta stopnišča so uporabljali le duhovniki in žrtvovani ljudje. Celotna stavba je bila prvotno prekrita s štukaturo in pobarvano.
Božanstva so bila nameščena v templju, od zunaj zakrita z zavesami. Huitzilopochtlijev idol je bil oblikovan iz semen amaranta, skupaj z medom in človeško krvjo. Znotraj njega so bile vrečke, ki so vsebovale žad, kosti in amulete, da bi Bogu dali življenje. Ta figura je bila zgrajena vsako leto in je bila bogato oblečena in opremljena z zlato masko za njegov festival, ki je potekal v asteškem mesecu Panquetzaliztli. Ob koncu festivala je bila podoba razdeljena med prebivalstvo, ki so to morali pojesti.
Cortés je v svojem opisu mesta zapisal, da sta bila on in drugi Španci navdušeni nad številom in veličastnostjo templjev, zgrajenih v Tenochtitlanu, vendar je to ublažil prezir do njihovih prepričanj in človeških žrtev.
14. novembra 1519 je Cortes zajel cesarja Moctezuma II. in odredil uničenje vseh verskih relikvij Aztekov. Naročil je postaviti katoliški križ v Templo Mayor. Medtem ko je Cortes odšel v Veracruz, da bi se soočil s Španci, ki so ga želeli aretirati, je Pedro de Alvarado izvedel za načrt napada na Špance in izvedel preventivni napad na Azteke v svetišču, medtem ko so praznovali verski praznik. Brez orožja in ujeti v svetem predelu, je bilo po ocenah ubitih 8000–10.000 Azteških plemičev. Ko se je glas o poboju razširil po mestu, so se ljudje obrnili proti Špancem, jih ubili sedem, mnoge ranili, ostale pa odgnali nazaj v njihove domove. Španci so bili ujeti med dvema asteškima silama, 68 pa jih je bilo živih ujetih. Deset od teh španskih ujetnikov je bilo takoj žrtvovanih v templju, njihove odrezane glave pa so vrgli nazaj Špancem. Drugi so bili tisto noč žrtvovani v Velikem templju, kar je bilo mogoče videti iz španskih taborišč. Žrtvovane Špance so raztrgali, njihove obraze - z nabranimi bradami - zažgali in poslali v zavezniška mesta, da bi prosili za pomoč in svarili pred izdajo zavezništva.
Po padcu Tenochtitlana leta 1521 so dežele, ki so jih nadzorovali Azteki, postale del španskega cesarstva. Vsi templji, vključno s Templo Mayor, so bili opustošeni in oropani vseh predmetov iz zlata in drugih dragocenih materialov. Cortés, ki je ukazal uničiti obstoječo prestolnico, je dal na tem mestu zgraditi mesto v sredozemskem slogu. Bistveni elementi starega azteškega središča, vključno s Templo Mayor, so bili pokopani pod podobno ključnimi značilnostmi novega mesta v današnjem zgodovinskem središču Ciudad de Mexica. Templo Mayor in sveto območje sta bila porušena, na zahodni polovici območja pa je bila zgrajena španska cerkev, kasneje glavna stolnica.
Orientacija