Zgodovinsko središče Ciudad de Mexico (špansko Centro Histórico de la Ciudad de México), znano tudi kot Centro ali Centro Histórico, je osrednja soseska v Ciudad de Méxicu v Mehiki, osredotočen na Zócalo ali glavni trg in se razteza v vse smeri za številne bloke, pri čemer je najbolj oddaljen zahodno od parka Alameda Central. Zocalo je največji trg v Latinski Ameriki. Lahko sprejme skoraj 100.000 ljudi.
Ta del glavnega mesta leži v občinskem okrožju Cuauhtémoc, ima nekaj več kot devet kvadratnih kilometrov in zaseda 668 blokov. Vsebuje 9000 stavb, od katerih jih je 1550 razglašeno za zgodovinsko pomembne. Večina teh zgodovinskih stavb je bila zgrajenih med 16. in 20. stoletjem. Zaradi ohranitve je območje razdeljeno na dve coni. Cona A zajema predšpansko mesto in njegovo širitev od obdobja podkralja do osamosvojitve. Cona B zajema območja vseh drugih gradenj do konca 19. stoletja, ki veljajo za nepogrešljive pri ohranjanju arhitekturne in kulturne dediščine območja.
Tu so Španci v 16. stoletju začeli graditi današnje sodobno mesto Ciudad de México na ruševinah osvojenega Tenochtitlana, glavnega mesta Azteškega imperija. Kot središče starodavnega Azteškega cesarstva in sedež oblasti španske kolonije Nova Španija, Centro Historico vsebuje večino mestnih zgodovinskih znamenitosti iz obeh obdobij in veliko število muzejev. Zaradi tega je bilo vpisano na Unescov seznam svetovne dediščine.
Zgodovina
To, kar je zdaj zgodovinsko središče Ciudad de Méxica, je približno povezano s starodavnim asteškim mestom Tenochtitlan, ki je bilo ustanovljeno okoli leta 1325. V predšpanski dobi se je mesto razvijalo načrtno, ulice in kanali so bili poravnani s kardinalnimi smermi neba, kar je vodilo do urejenih kvadratnih blokov. Otok, na katerem je bilo mesto zgrajeno, je bil razdeljen na štiri calpullis ali soseske, ki so bile razdeljene z glavnimi cestami sever-jug, ki so vodile v Tepeyac oziroma Iztapalapo in cesto zahod-vzhod, ki je vodila do Tacube oziroma do nasipa v jezero. Calpullis so bile poimenovane Cuepopan, Atzacualco, Moyotla in Zoquipan, in so imele pododdelke tecpan ali okrožje in vsak je imel okrožni svet. Presečišče teh cest je bilo središče mesta in sveta Aztekov. Tu so bili Templo Mayor, palače tlatoani (klasični izraz v jeziku nahuatl za vladarja āltepētla (mestne državice), predšpanske države) ali vladarjev, palače plemičev, kot sta Hiša demonov in Hiša cvetja. Tu sta bili tudi dve najbolj priznani azteški šoli: Telpuchcalli za posvetne študije in Calmecac za duhovniško izobraževanje. Ko so prišli Španci, je mesto imelo akvadukte, ki sta jih zgradila Moctezuma Ilhuicamine in Ahuizotl ter velik nasip, zgrajen vzhodno od mesta.
Po španskem osvajanju je ta zasnova ostala večinoma nedotaknjena, predvsem zaradi prizadevanj Alonsa Garcie Brava, ki je nadzoroval velik del obnove mesta. Ta rekonstrukcija je ohranila številne glavne ceste, kot je Tenayuca, preimenovana v Vallejo; Tlacopan, preimenovan v México Tacuba, in Tepeyac, zdaj imenovana Calzada de los Misterios. Ohranili so tudi velike delitve mesta in dodali krščanske predpone k imenom, kot so San Juan Moyotla, Santa María Tlaquechiuacan, San Sebastián Atzacualco in San Pedro Teopan. Dejansko je večina centro historicos zgrajena z ruševinami uničenega asteškega mesta.
Številni ljudje v tem času, vsi Španci, so si v 17. in 18. stoletju nakopičili ogromno bogastva predvsem z rudarjenjem in trgovino. To bogastvo se odraža v različnih dvorcih, raztresenih po centru, kot sta Iturbidova palača in Casa de los Azulejos (Hiša ploščic). Ta hiša je bila zgrajena v 16. stoletju v arabskem slogu, njene istoimenske ploščice pa so bile dodane leta 1747, ko je grof iz doline Orizaba naročil ploščice Talavera iz Pueble.
V začetku 20. stoletja so se zaradi latinskoameriške drže takratnega ministra za javno šolstvo Joséja Vasconcelosa mnoge ulice severno in zahodno od Zocala preimenovale po latinskoameriških državah.
Zócalo in okolica
Zócalo je glavni trg, ki je bil v preteklosti prizorišče lepih in priljubljenih kulturnih prireditev. Nekaj primerov dogodkov, ki so bili pred kratkim tukaj, je fotografiranje Spencerja Tunicka , Nomadski muzej pepela in snega ter dogodek z rolkanjem / BMX, ki je 24. avgusta 2008 privabil 50.000 mladih. Festival de México je vsakoletni dogodek s programi, namenjenimi umetnosti (priljubljeni in visoki) ter akademskemu svetu. Leta 2008 je bil 24. festival s 254 predstavami in predstavami iz več kot 20 držav na 65 trgih in drugih lokacijah v tem delu mesta.
Je osrednjega pomena za proteste na nacionalni ravni, kot so tisti, ki jih je po predsedniških volitvah leta 2006 priredil Lopez Obrador in 30. avgusta 2008. vseslovenski protest proti kriminalu.
Tik ob Zócalu so Palacio Nacional, Metropolitanska stolnica Ciudad de Mexico, Templo Mayor s sosednjim muzejem in stavba Nacional Monte de Piedad. Palacio nacional meji na celotno vzhodno stran Zocala in vsebuje pisarne predsednika Mehike, zvezno zakladnico, državni arhiv, pa tudi stenske poslikave, ki prikazujejo predšpansko življenje in veliko steno, ki zapolnjuje osrednje stopnišče, in prikazuje celotno zgodovino mehiškega naroda od osvajanja dalje. Ta palača je bila zgrajena na ruševinah palače Moctezume II., in se je začela graditi leta 1521, z istim kamnom tezontle, ki je bil uporabljen za gradnjo Azteške palače. Prvotno je bila last družine Hernána Cortésa, dokler je španski kralj ni kupil za namestitev podkraljev Nove Španije in je tako ostalo (kljub temu, da je bil leta 1692 ponovno uničen in obnovljen) do osamosvojitve Mehike. Proti Zócalu nad osrednjim balkonom je Campana (zvon) Dolores, s katerim predsednik pozove vsakega 15. septembra na praznovanje neodvisnosti.
Metropolitanska stolnica, posvečena Marijinemu vnebovzetju, zaseda severni konec Zócala. Prvotno je bilo mesto del Azteškega svetega območja (imenovano Teocalli) in je vsebovalo glavni tzompantli ali stojalo za lobanje žrtev žrtvovanja. Prva cerkev je bila postavljena med letoma 1524 ali 1526 in 1532, papež Klemen VII. pa jo je 2. septembra 1530 povzdignil v stolnico. Temelji za novo stolnico so se postavili leta 1562, temeljni kamen pa je bil postavljen leta 1573 v času nadškofa Pedra Moye de Contrerasa in četrtega podkralja.Castellanos, Montiel Martín, Metropolitan Cathedral of Mexico City, Editorial Octavio Antonio Colmenares y Vargas, Mexico City (2012), pp.15-20 Čeprav dela niso bila zaključena, je stolnica 2. februarja 1656 prejela prvo posvetilo.Toussaint, Manuel, La Catedral de México, Porrúa, México (1973), p.43. Dokončanje leta 1813 neoklasicističnih dodatkov, ki jih je zasnoval Manuel Tolsa, je 15. avgusta 2013 proslavil kardinal Carrera, ki je odprl in vstopil skozi sveta vrata na sredini fasade, preden je v stolnici daroval papeško veliko mašo.See the program of events on the cathedral's official website accessed 28 March 2015.
Med letoma 1989 in 2000 so bila izvedena obsežna inženirska dela za odpravo in poškodb, ki so nastale na konstrukciji zaradi neenakomerne stopnje in obsega posedanja stavbe, ki jo je povzročilo neprekinjeno posedanje tal, na katerih stoji. To se je začelo z odvodnjavanjem jezera v Mehiški dolini leta 1607 in se je nadaljevalo z znižanjem gladine podtalnice zaradi črpanja vode za uporabo hitro rastočega prebivalstva Ciudad de Méxica. Zadnjega od začasnih rekvizitov, ki so med inženirskimi deli pokvarili notranjost stavbe, so odstranili 28. novembra 2000.For a description of the works see Castellanos, Montiel Martín, Metropolitan Cathedral of Mexico City, Editorial Octavio Antonio Colmenares y Vargas, Mexico City (2012), pp.141-150.
Arheološko najdišče in muzej Templo Mayor je središče starodavnega teocallija, ki je le severovzhodno od Zócala. Hernán Cortés ga je podrl v 1520-ih in pozabil na njegovo lokacijo. Natančno mesto je bilo ugotovljeno v začetku 20. stoletja, vendar so se za izkopavanje odločili šele leta 1978, ko so elektro delavci naleteli na osemtonski kamniti disk, ki prikazuje azteško boginjo Coyolxauhqui. Izkopavanje je odkrilo piramido, zgrajeno v več plasteh. To je kraj, kjer so po legendi Azteki videli svoje znamenje, da se naselijo po svojem potepanju, orel, ki je stal na kaktusu nopal s kačo v kljunu, ki je še danes simbol Mehike.
Stavba Nacional Monte de Piedad je nacionalna zastavljalnica, ustanovljena leta 1775 in ena največjih trgovin z rabljenim blagom na svetu. Na tem mestu so bile hiše, ki so pripadale zadnjemu asteškemu vladarju Moctezumi II., ki si jih je Hernán Cortés vzel po osvajanju. Te hiše so se prvotno raztezale od sodobnih ulic Isabel la Catolica, Madero, Tacuba in Monte de Piedad, zato je kronist Cervantes de Salazar povedal, da rezidenca ni palača, ampak drugo mesto.
Pomebni kraji severno od Zócala
Santo Domingo je cerkev in sosednji trg. Oba sta tri bloke severno od metropolitanske stolnice, ki sledi ulici Republica de Brasil z ulico Belisario Dominguez, ki ju ločuje. Uradno znana kot kapela Señor de la Expiación, je cerkev na severni strani Belisario Dominguez in gleda na trg. To je vse, kar je ostalo od prvega samostana, ustanovljenega v Novi Španiji. Južno od cerkve je Plaza San Domingo. Na zahodu ga obdaja Portal de Evangelistas, toskanska kolonada s polkrožnimi loki. Tu delujejo pisarji s pisalnimi stroji in starinskimi tiskarskimi stroji. Pisarji ponujajo svoje storitve nepismenim strankam in pogosto ponujajo storitve, podobne storitvam odvetnikov, svetovalcev in finančnih svetovalcev. Kip Josefe Ortiz de Domínguez, junakinje mehiške vojne za neodvisnost, stoji v vodnjaku sredi trga.
Kolidž San Ildefonso je trenutno muzejsko in kulturno središče, ki velja za rojstni kraj gibanja mehiškega muralizma. San Ildefonso je začel kot prestižni jezuitski internat, po reformni vojni pa je spet pridobil izobraževalni ugled kot nacionalna pripravljalna šola. Ta šola in stavba sta se leta 1978 popolnoma zaprla, nato pa leta 1994 znova odprla kot muzejsko in kulturno središče. Muzej ima poleg številnih stenskih poslikav, ki so jih na njegovih stenah naslikali José Clemente Orozco, Diego Rivera in drugi, stalne in začasne razstave umetnosti in arheologije. Kompleks je med ulicama San Ildefonso in Justo Sierra v zgodovinskem središču Ciudad de Méxica. Secretaría de Educación Pública na Calle Argentina Centro Cultural de España (Kulturni center Španije), na ulici Republica de Guatemala severno od stolnice Muzejski arhiv fotografije na vogalu Republica de Guatemala in Republica de Argentina Gledališče Lirico na ulici Republica de Cuba Antigua Escuela de Economía (Stara ekonomska šola) na ulici Republica de Cuba Colegio Nacional je v stavbi Colegio Nacional, na ulici Luis Gonzalez Obregon Zgradba stare carine na Republica de Brasil tik ob trgu Plaza Santo Domingo Palača inkvizicije (Muzej mehiške medicine) na ulici Republica de Brasil
Pomembni kraji južno od Zócala
Vrhovno sodišče države je v stavbi tik ob glavnem trgu na vogalih ulic Pino Suárez in Carranza. Med letoma 1935 in 1941 ga je zgradil Antonio Muñoz Garcia. Pred osvajanjem je bilo to mesto rezervirano za ritual, znan kot Danza de los Voladores (ples letalcev), ki ga še danes izvajajo v mestu Papantla. Lastništvo je bilo v večjem delu kolonialnega obdobja sporno, sčasoma je postalo mesto zelo velikega trga, znanega kot El Volador. Notranjost stavbe vsebuje štiri table, ki jih je leta 1941 naslikal José Clemente Orozco, od katerih sta dve poimenovani Socialno delavsko gibanje in Nacionalno bogastvo. Na vhodu v knjižnico je tudi ena freska ameriškega umetnika Georgea Biddlea z naslovom Vojna in mir. tempelj svetega Avguština je na Avenida Republica de Salvador izvirna trgovina El Palacio de Hierro na ulicah Carranza in 20 de noviembre Prvotna veleblagovnica Liverpool na ulicah Carranza in 20 de noviembre Hiša Saint Augustine na Republica de Uruguay in 5 de Febrero Kapela najsvetejšega spočetja Tlaxcoaque, ena najstarejših cerkva v Ciudad de México na Fray Servando de Mier Cerkev San Bernardo pri Zocalu