John Fitzgerald Kennedy, 35. predsednik Združenih držav Amerike, je bil umorjen v petek 22. novembra 1963 ob 12:30 v Dallasu v Teksasu, medtem ko se je s svojo predsedniško limuzino vozil skozi Dealey Plaza. Kennedy se je vozil skupaj z svojo ženo Jacqueline, guvernerjem Teksasa Johnom Connallyjem in Connallyjevo ženo Nellie, ko ga je usodno ustrelil Lee Harvey Oswald, nekdanji ameriški marinec, ki je iz bližnje stavbe streljal nanj. Guverner Connally je bil v napadu hudo poškodovan. Povorka je odhitela v spominsko bolnišnico Parkland, kjer je bil Kennedy približno 30 minut po streljanju razglašen za mrtvega.
Policijska uprava Dallas je Oswalda aretirala 70 minut po prvem streljanju. Oswald je bil po zakonu zvezne države Teksas obtožen umora Kennedyja in policista J. D. Tippita. 24. novembra 1963 ob 11:21 uri, ko so televizijske kamere v živo spremljale njegov prehod iz mestnega zapora v okrožni zapor, je lastnik nočnega kluba Dallas, Jack Ruby ustrelil in smrtno ranil Oswalda v kleti policijskega sedeža Dallasa. Oswalda so odpeljali v spominsko bolnišnico Parkland, kjer je kmalu umrl. Ruby je bil obsojen na zapor zaradi Oswaldovega umora, čeprav je bil kasneje v pritožbi razveljavljen, Ruby pa je leta 1967 umrl v priporu, medtem ko je čakal na novo sojenje.
Po 10-mesečni preiskavi je Warrenova komisija ugotovila, da je Oswald pri streljanju na Kennedyja ravnal povsem sam in da je Ruby pravtako ravnal sam pri ustrelitvi Oswalda. Kennedy je bil osmi in najnovejši ameriški predsednik, ki je umrl na položaju, četrti (po Lincolnu, Garfieldu in McKinleyju) pa je bil umorjen. Podpredsednik Lyndon B. Johnson je samodejno postal predsednik po Kennedyjevi smrti.
Odbor Združenih držav za atentate (HSCA) se je strinjal z Warrenovo komisijo, da sta Oswaldovi trije streli povzročila poškodbe, ki sta jih utrpela Kennedy in Connally. Po analizi zvočnega posnetka diktabel je HSCA ugotovila, da je bil Kennedy verjetno umorjen zaradi zarote. Odbor ni mogel identificirati drugega strelca ali skupine, ki bi bila vpletena v možno zaroto, čeprav je HSCA ugotovila, da analiza kaže na obstoj dodatnega streljanja in veliko verjetnost, da sta dva strelca streljala na predsednika.Jarrett Murphy, "40 Years Later: Who Killed JFK?" , CBS News, November 21, 2003.
Ozadje Ameriški predsednik John Kennedy je novembra 1963 odpotoval v Teksas, da bi odpravil opravke in dela v demokratični stranki med liberalci Ralph Yarborough, Don Yarborough in konservativnim teksaškim guvernerjem Johnom Connallyjem. Za obisk sta se najprej dogovorila Kennedy, podpredsednik Lyndon B. Johnson in župan Connally na srečanju v El Pasu junija. Kennedy je imel v mislih tri osnovne cilje:
Za pomoč pri zbiranju več prispevkov za predsedniško kampanjo Demokratične stranke;
Svoje prizadevanje za ponovno izvolitev je začel novembra 1964; in
Za pomoč pri političnih popravkih med več vodilnimi člani teksaške demokratske stranke, za katere se je zdelo, da se borijo med seboj
Potovanje je bilo napovedano konec septembra 1963. Trasa povorke je bila dokončana 18. novembra in kmalu zatem napovedana. 21. novembra so mediji napovedali povorko, kje in kako bo potekala.
Atentat
Pot na Dealy Plaza sličica|268x268_pik|Predsednik Kennedy in njegova žena Jacquiline po prihodu na letališče Dallas ob 11:30 22. novembra 1963. Kennedyjev itinerar je pozval predsednika, naj prispe na letališče Dallas Love Field s kratkim letom iz letalske baze Carswell v Fort Worthu. Pot motornega kolone skozi Dallas - s Kennedyjem, Connallyjem in njihovima ženama skupaj v eni sami limuzini, Johnsonom in ženo za dvema avtomobiloma zadaj - je nameravala Kennedyju dati največjo izpostavljenost lokalnim množicam pred njegovim prihodom na kosilo v Trade Mart, kjer se je predsednik Kennedy nameraval srečati z državljanskimi in poslovnimi voditelji. Kenneth O'Donnell, Kennedyjev prijatelj in sekretar za imenovanja, je za cilj povorke vozil izbral Trade Mart.
Odhod z Dallas Love Fielda je bil povorki dodeljen 45 minut za prihod v Trade Mart ob predvidenem času prihoda ob 12:15. Pot je bila načrtovana tako, da je služila kot 16-kilometrska kriva pot med obema krajema, vozila s policijskimi motorji pa so se lahko v predvidenem času vozili počasi.
Posebni agent Winston G. Lawson, član Bele hiše, ki je deloval kot agent tajne službe, in agent tajne službe Forrest V. Sorrels, posebni agent, odgovoren za pisarno v Dallasu, sta bila najbolj aktivna pri načrtovanju dejanske povorke. 14. novembra sta se oba moška udeležila sestanka na Love Fieldu in se odpeljala po poti, za katero je Sorrels verjel, da je najbolj primerna za povorko. Od Love Fielda je pot potekala skozi primestni odsek Dallasa, skozi Downtown vzdolž glavne ulice, desno zavijanje na ulici N. Houston Street za en blok, levo na ulici Elm, ki poteka skozi Dealey Plaza, in navzdol kratek odsek Stemmonsova avtocesta do trgovskega trga.
Kennedy se je nameraval vrniti na Love Field in se pozneje tega dne odpraviti na večerjo za zbiranje sredstev v Austinu. Za povratno potovanje so agenti izbrali bolj neposredno pot, ki je bila približno 6,4 km dolga; nekaj te poti bi morali prevoziti uporabili po atentatu. Načrtovana pot do Trade Mart-a je bila nekaj dni pred dogodkom na široko objavljena v časopisih Dallas, v korist ljudi, ki so si želeli ogledati povorko.
Za prehod skozi Downtown Dallas je bila izbrana pot zahodno vzdolž glavne ulice in ne ulice Elm (en blok proti severu), saj je bila to tradicionalna parada in je zagotavljala največji pogled na stavbo in množice. Odsek poti na glavni ulici je preprečil neposreden zavoj na izvoz Fort Worth Turnpike (ki je služil tudi kot izvoz Stemmons Freeway), ki je bil pot do Trade Mart, saj je bil ta izvoz dostopen le z ulice Elm. Zato je načrtovana proga povorke vključevala kratek zavoj v enem bloku na koncu glavnega dela glavne ulice, na Houston Street za en blok proti severu, preden so spet zavili proti zahodu na Elm, tako da so lahko pred izstopom iz Elma nadaljevali skozi Dealey Plaza na avtocesto Stemmons. Teksaški šolski knjižni depozit je bil (in je še vedno) na severozahodnem vogalu križišča Houston in Elm Street.
Povorka Dallas je za tajno službo in policijsko zaščito uporabljala tri vozila:
Prvi avtomobil, beli Ford brez oznak (trdi streh), so imeli na krovu šefa policije Dallasa Jesse Curry, agent tajne službe Win Lawson, šerif Bill Decker in Dallas Field Agent Forrest Sorrels. Drugi avtomobil, kabriolet Lincoln Continental iz leta 1961, so zasedli voznik agent Bill Greer, SAIC Roy Kellerman, guverner John Connally, Nellie Connally, predsednik Kennedy in Jackie Kennedy. Tretji avtomobil, kabriolet Cadillac iz leta 1955 s kodnim imenom "Halfback", je vseboval voznika agenta Sama Kinneyja, ATSAIC Emory Roberts, pomočnika predsednika Ken O'Donnell in Dave Powers, voznika agenta Georgea Hickeyja in agent PRS Glena Bennetta. Agenti tajnih služb Clint Hill, Jack Ready, Tim McIntyre in Paul Landis so bili udeleženi na motorjih.
22. novembra 1963 - po govoru na zajtrku v Fort Worthu, kjer je Kennedy prenočil po prihodu iz San Antonia, Houstona in Washingtona, prejšnji dan - se je Kennedy vkrcal na letalo Air Force One, ki je odletelo ob 11:10 in prispelo v Love Polje 15 minut kasneje. Ob 11:40 je Kennedyjeva povorka zapustila Love Field na pot skozi Dallas, ki je tekla po urniku, približno 10 minut daljšem od načrtovanega 45 minutnega dogodka, zaradi navdušenih množic, ocenjenih na 150.000 do 200.000 ljudi, in dveh nenačrtovanih postankov, ki jih je častil Kennedy.
Streljanje na Dealy Plaza sličica|301x301px|Kennedy, Jacquilline, Conally in Nellie v predsedniški limuzini nekaj minut pred atentatom Ob 12:30 je Kennedyjeva predsedniška limuzina Lincoln Continental prispela na Dealy Plaza. Nellie Connally, prva dama Teksasa, se je kmalu zatem obrnila na Kennedyja, ki je sedel za njo, in rekla: "Gospod predsednik, ne morete reči, da vas Dallas ne mara." Kennedy se je nato nasmehnil in odgovoril: "Ne, zagotovo ne morem tega reči." To so bile njegove zadnje besede.
Z ulice Houston Street je limuzina načrtovano zavila levo na cesto Elm, da bi omogočila dostop do izhoda s avtoceste Stemmons. Ko se je vozilo obrnilo, je zapleljalo mimo teksaškega šolskega knjižnega skladišča in nadaljevalo pot po cesti naravnost. Približno 80 % prič je dejalo, da je kmalu zatem zaslišalo streljanje. V bližini odprtega okna v šestem nadstropju skladišča knjig so našli tudi puško Mannlicher-Carcano in na tleh tri porabljene metke. levo|sličica|255x255px|Slika Mary Moorman, posneta v trenutku atentata Kmalu potem, ko je Kennedy začel mahati množici, se je zaslišal prvi strel, kar pa je bilo, vendar se večina v množici ali tistih, ki so se vozili v povorki, ni odzvala. Mnogi so kasneje rekli, da so si predstavljali, da so slišali petardo ali povratno streljanje vozila. Tako Kennedy kot Connally, ki sta oba delala kot oficirja v drugi svetovni vojni, sta zvok prepoznala kot strel močne puške. Ta metek je je zadel Kennedyja v spodnji del vratu ter mu prebil kožo in nato zadel še Connallyja v levi zgornji del hrbta v bližini leve rame. Kmalu zatem se je zaslišal drugi strel, ta metek pa je za las zgrešil limuzino in zadel pločnik ob cesti. Pri tem je mimoidočega Jamesa Taguea majhen košček pločnika, ki se je odtrgal od metka, zadel v desno lico zaradi česar je utrpel manjšo rano na licu. Kmalu zatem je Connally od bolečine zavpil: "O ne, ne! Ljubi bog! Vse nas bodo pobili!" Kennedy si je nato z rokami od bolečine pokril obraz, kmalu po drugem streljanju pa se je zaslišal še tretji strel. Ta metek je Kennedyja zadel naravnost v glavo in je bil za predsednika usoden. Pri tem je njegova kri iz glave tako močno špricnila, da je pristala na sprednjem oknu limuzine. Kennedy je v trenutku padel na svoj sedež limuzine ter padel v nezavest zaradi močne krvavitve in hude poškodbe. Takoj po usodni ustrelitvi je njegova žena Jacqueline vstala in z stegnjeno roko začela mahati policistom na motorjih v znak, da je Kennedy hudo ranjen.
Posebni agent tajne službe, Clint Hill se je vozil na levi sprednji ploščadi naslednjega avtomobila, ki je bil tik za Kennedyjevo limuzino, ko je zagledal, da je bil Kennedy ustreljen. Hill je skočil na ulico Elm in stekel naprej, da bi se vkrcal na prtljažnik limuzine in zaščitil Kennedyja. Vedel je, da posega po nečem, morda po kosu Kennedyjeve lobanje. Skočil je na zadnjo stran limuzine, da bi zaščitil Kennedyja, Jacqueline pa se je nato usedla nazaj na svoj sedež in prijela Kennedyja, da bi mu ustavila krvavenje. sličica|294x294px|Kennedyjev agent na zadnjem delu limuzine potem, ko je odhitel zaščititi predsednika. Voznika limuzine sta opazila, da sta Kennedy in Connally močno ranjena ter avto usmerila k spominski bolnišnici Parkland. Nellie Connally je držala svojega moža na poškodovanem delu telesa, medtem, ko je Jacquilline držala Kennedyja za glavo k sebi. Med potjo v bolnišnico je Jacquilline večkrat glasno dejala: "Ubili so mi moža! V roki imam njegove možgane!" Leta po atentatu je Jacquilline dejala: "Med potjo v bolnišnico sem se skozi sklanjala nad njim in dejala: Jack! Jack, me slišiš? Ljubim te Jack! Nenehno sem mu držala zgornji del glave pokonci, da bi mu ostali možgani v lobanji."
Ob 12:36 je limuzina prispela v bolnišnico. Po prihodu v bolnišnico sta bila Kennedy in Connally nemudoma odpeljana na urgenco. Jacquilline Kennedy je v svoji obleki, umazani od krvi svojega moža čakala pred operacijsko sobo. Zdravniki so takoj operirali oba poškodovanca. Kljub hitremu okrepanju, je so bile Kennedyjeve poškodbe prehude, kirurg, ki ga je pa operiral, pa je verjel, da je preživetje skoraj da nemogoče, saj je tretji metek, ki ga je zadel v zadnji del glave, povzročil veliko poškodbo lobanje in možganov ter posledično močno krvavitev. Ob 13:00, pol ure po atentatu, je 46-letni ameriški predsednik John F. Kennedy podlegel poškodbi ter krvavitvi glave in umrl.