Strop Sikstinske kapele vsebuje zelo znan cikel fresk Michelangela Buonarrotija, narejen v letih 1508-1512 in velja za eno absolutnih in najpomembnejših mojstrovin zahodne umetnosti. Naročil ga je papež Julij II., za umetnika pa je bil to izjemen izziv, ki poleg tega, da slikarstva ni občutil kot umetnost, ki mu je bila bolj všeč (vedno se je razglašal za kiparja), v rekordnem času dokončal kompleksno dekoracijo skoraj 500 m² in skoraj sam.Adriano Marinazzo, 2013, Ipotesi su un disegno michelangiolesco del foglio XIII, 175v, dell’Archivio Buonarroti, Commentari d'arte, št. 52-53
Ciklus fresk je ikonološko zaključil Zgodbe o Jezusu in Mojzesu, ki jih je naredila skupina slikarjev (med njimi Sandro Botticelli, Domenico Ghirlandaio, Perugino, Luca Signorelli in Cosimo Rosselli) v letih 1481-1482, v času Siksta IV. Pravzaprav je Michelangelo na oboku naslikal zgodbe o človeštvu ante legem, torej preden je Bog Mojzesu poslal plošče z desetimi božjimi zapovedmi.
Zgodovina Projekti Julija II. Spomladi 1506 je imel Michelangelo senzacionalen razhod s papežem Julijem II., ob prekinitvi grandioznega projekta za papeževo grobnico, projekt ki mu je umetnik namenil vso energijo in pričakovanja. Julij II., ki mu je morda svetoval arhitekt Donato Bramante, ki ni skrival svojega rivalstva z Michelangelom, je pravzaprav prišel do zaključka, da je skrb za lasten pokop slab znak.
Verjetno je ob tej priložnosti papež, ambiciozna osebnost in ljubitelj umetnosti v funkciji politikeAlvarez Gonzáles, cit., pag. 20., že imel v mislih še eno veličastno delo, ki bi ga bilo treba zaupati florentinskemu umetniku in sicer poslikavo oboka Sikstinske kapele, ki jo je z zvezdnatim nebom že freskiral Piermatteo d'Amelia, v času sorodnika in predhodnika Siksta IV. Dejansko je maja 1504 grozeča razpoka v stropu povzročila, da je bila kapela več mesecev neuporabna, kjer so potekala najpomembnejša in slovesna praznovanja papeškega dvora.
Toda Michelangelo, ki je novi predlog najprej prezrl, je takoj, ko je izvedel za prekinitev dela na nagrobnem spomeniku, ki so ga povzročile spletke med dvornimi umetniki, v naglici (18. aprila 1506) pobegnil iz Rima in se zatekel v Firence, kjer je ostal skoraj eno leto, kljub večkratnim klicem papeža. Papež je poslal tri kratke besede v Signorio v Firencah in nenehno vztrajanje gonfalonijera Pier Soderinija ("Ne želimo, da bi se vojskovali s papežem in ogrozili našo državo"), in Michelangelo je končno razmislil o spravi, in izkoristil priložnost papeževega obiska v Bologno (1507), da bi sodeloval v vojaški kampanji proti Bentivogliju.Baldini, cit., pag. 95
Naročilo
Michelangelo je moral novi projekt poznati vsaj od leta 1506, ko je prejel pismo florentinskega mizarja in mojstra graditelja Piera di Jacopa Rossellija (z dne 10. maja), v katerem so mu povedali o večerji, ki je bila nekaj dni prej v Apostolski palači. Ob tej priložnosti bi papež Julij II. Bramanteju in drugim gostom razkril svoj namen, da Michelangelu zaupa prebarvanje oboka Sikstinske kapele, vendar se je arhitekt iz Urbina odzval tako, da je vzbudil dvom o resničnih sposobnostih Florentinu, slabo usposobljenem v freskah. Rosselli je nato skočil v obrambo rojaka Michelangela, ga nato opozoril in mu priporočil, naj sprejme naročilo. Pismo, ki zanika govorice, da je bil sam Bramante tisti, ki je papežu predlagal projekt za Michelangela, ker ga je poskušal diskreditirati (potrdili so ga Michelangelovi biografi), priča, da je dejansko obstajalo rivalstvo med umetniki papeškega dvora, ki v iskanju papeževe naklonjenosti niso želeli zamuditi priložnosti, da bi se obogatili z velikimi projekti, ki so si med seboj konkurirali, saj razpoložljivost sredstev, čeprav je bila velika, ni bila neskončna.Alvarez Gonzáles, cit., pag. 126.
Poleg tega si iz pisma lahko predstavljamo dvome in težave, ki jih je imel Michelangelo, ko se je lotil dela, ki mu ni bilo všeč, saj ni bil ravno navajen fresko tehnike: med vajeništvom jo je res dobro opazoval v delavnici Ghirlandaioja (okoli 1487-1488), vendar tega ni prakticiral že leta, saj se je imel v celoti za kiparja in ne za slikarja.
Na koncu pa se je Michelangelo kot ambiciozen človek odločil sprejeti naročilo in spoznal priložnost, da dokaže svojo sposobnost premagovanja omejitev, z neposrednim spopadom z velikimi florentinskimi mojstri, s katerimi se je izobraževal (začenši pri Ghirlandaiou).Alvarez Gonzáles, cit., pag. 24.
Zdi se, da vsi namigi potrjujejo tezo, da je umetnik delo sprejel ne tako nejevoljno, kot so si zamislili njegovi biografi (Condivi in Vasari), motivirani bolj z nameni samoobrambe, ki jih je narekoval sam Michelangelo, predvsem pa se je želel znebiti obtožb in polemike v zvezi z zamudami pri nastanku nagrobnika Julija II., pa tudi v podporo njegovemu lastnemu mitu kot umetniku, ki je sposoben zmagati proti največjim težavam.Alvarez Gonzáles, cit., pag. 147.
Naloga je bila v Rimu formalizirana med marcem in aprilom 1508, Michelangelo pa je v zapisku z dne 10. maja istega leta zapisal, da je za podjetje pridobil začetni predujem v višini petsto dukatov, »za katerega delam danes«: zagotovo so bile pripravljalne risbe, saj so bili potrebni pomočniki za operativno fazo zahtevani šele jeseni.Camesasca, cit., pag. 88.
Opredelitev predmeta
Začetni projekt je vključeval upodobitev dvanajstih apostolov na obočnih kapah na katerih sloni obok (kjer so danes sedeži prerokinj), medtem ko bi bili na osrednjih poljih geometrijski okraski. Michelangelo je o tem projektu govoril pozneje, v pismu iz leta 1523 Gianu Francescu Fattucciju.Archivio Buonarroti, V, n. 39: Lettera di Michelangelo a Giovan Francesco Fattucci. Ostajata dve pripravljalni risbi, ena v Britanskem muzeju in ena v Detroitu: prva prikazuje dvanajst apostolov, ustoličenih v nišah na kapitelih, kjer so bili potem naslikani preroki; drugaProgetto di Michelangelo prikazuje študijo za niše, ki so bile prek oboka povezane s sistemom okrasnih elementov (ovali in nagnjene figure v dejanju držanja okvirjev), ki bi simulirali prečne loke; med slednjimi so bili veliki pravokotniki z osmerokotnimi okvirji.De Vecchi, cit., pag. 89.
Nezadovoljen (»papežu sem povedal, da bi apostole delal sam, zdelo se mi je, da sem reven [...], ker so bili tudi oni revni«), je umetnik lahko razširil ikonografski program, kakor mu je bilo všeč, tako da pripoveduje zgodbo o človeštvu ante legem in se tako neprestano postavlja s temami fresk na stenah.De Vecchi, cit., pag. 90.
Kompleksni ikonografski projekt je bil vsekakor razvit s sodelovanjem in naročnikovimi svetovalci in teologi papeškega dvora, med katerimi sta bila morda kardinal in frančiškanski teolog Marco Vigerio ter visoko kultivirani generalni vikar avguštincev Egidio da Viterbo. Šlo je za izdelavo prve sheme, s poudarkom na motivu lokov in večjim prostorom, rezerviranim za kvadratke, ki so jih označili (brez osmerokotnih okvirjev), v katere so bile nato postavljene Zgodbe. Namesto statičnih kerubinov, ki držijo plakete, so nato razvili bolj dinamične Ignudi. Preroki, sibile, ignudi, prekrivni registri: na koncu je prišlo do ponovnega pojavljanja idej in motivov iz prvega projekta za grobnico Julija II..
Michelangelo se je izognil poti iluzionističnih utrinkov, ki so jih že prehodili Melozzo da Forlì, Andrea Mantegna in Donato Bramante in tistih, ki so bili staromodni, ter iskal kontaminacijo med obema sistemoma. Konec koncev je velikost kapele onemogočila izbiro privilegiranega zornega kota, na katerem bi bilo mogoče umeriti prilagojene poglede, tako da je moral Michelangelo le izslediti figure, kot bi bile čelne, pred očmi gledalca, s pomočjo ukrivljene oblike oboka.De Vecchi, cit., pag. 91. To je ustvarilo popolno strukturno enotnost in jasno artikulacijo delov, zahvaljujoč poslikani arhitekturi in dimenzijskim, kretničnim in ritmičnim odnosom med liki, zlasti tistimi, ki niso vključeni v pripovedne prizore (Ignudi in Veggenti).
Začetna stopnja Prve mesece so zasedle pripravljalne risbe (skice in kartoni), gradnja odra in priprava površin za freske, za katere je poskrbel mojster Piero Rosselli, že avtor prej omenjenega pisma z dne 10. maja 1506. Dela so se 10. junija 1508 že začela, saj je papeški mojster obredov Paris de Grassis zapisal, kako je liturgične obrede v kapeli motil prah, ki ga je povzročilo delo v zgornjem delu kapele.De Vecchi, cit., pag. 88. 27. julija je bil Rosselli v celoti plačan.
Da bi dosegel strop, je Michelangelo potreboval oder, ki je omogočal tudi hkratno izvajanje verskih in obrednih dejavnosti v kapeli. Prvi oder je zasnoval njegov tekmec Bramante, ki je zasnoval poseben oder, obešen v zraku s pomočjo vrvi. Michelangelo, ki v svojih pismih in zapisih biografov ne pogreša priložnosti za diskreditacijo in dvom o umetniških sposobnostih svojih tekmecev (Bramante in Rafael na prvem mestu), je ocenil, da je struktura popolnoma neustrezna, saj bi pustila luknje v stropu in z roko popolnoma popravil oder.
Tako je sam obnovil leseni oder. Michelangelov oder, ki ga je tako pohvalil Vasari, je pravzaprav temeljil na prilagoditvi sistema, ki je že bil uporabljen za izdelavo obokov: šest parov nosilcev je podpiralo "stopničasto" viseče ogrodje, ki visi na nosilcih iz lukenj v stenah, zgornji del, v bližini oken, ki so omogočala delo na različnih površinah zdaj v vodoravnem, zdaj navpičnem, zdaj prečnem položaju.De Vecchi, cit., pag. 16. Condivi je polemično opozoril, da je bil Michelangelov primer »vzrok, da je Bramanteju odprl oči in se naučil graditi oder; ki mu je potem pri gradnji sv. Petra zelo koristil.«Cit. in Alvarez Gonzáles, pag. 147.
V praksi je Michelangelo s to strukturo rešil problem višine in gibljivosti, ne pa tudi udobja: sam je bil priča, ko se je upodobil pri slikanju oboka, poleg pesmi v verzih, ki je bila »prevedena« v sodobno italijanščino in se glasi:
Sono teso come un arco.
Mi è già venuto il gozzo,
il ventre me lo sento in gola, i, lombi mi sono entrati nella pancia,
non vedo dove metto i piedi
e il pennello mi gocciola sul viso.Alberto Angela, Viaggio nella Cappella Sistina, Rizzoli, 2013, str. 76
Med koncem avgusta in začetkom septembra 1508 je Michelangelo poslal po vrsto pomočnikov v Firence, vključno s svojimi prijatelji Francescom Granaccijem, Giulianom Bugiardinijem, Aristotile da Sangallo in drugimi, katerih imena se srečajo le ob tej priložnosti, in jih je navedel Vasari: to so pripomočki iz florentinskih delavnic Ghirlandaia ali Cosima Rossellija. Po mnenju zgodovinarja iz Arezza je imel Michelangelo z njimi nesoglasja, ker je bil nezadovoljen z njihovo službo in jih je nenadoma odpustil. V resnici se zdi, da če je neki Jacopo di Sandro januarja 1509 razburjen odšel iz Rima, so drugi odšli pozneje, na primer Jacopo di Lazzaro, znan kot l'Indaco Vecchio, medtem ko se iz dopisov in iz Michelangelovih spominov zdi, da je ostal Aristotile da Sangallo praktično v arhitekturi in perspektivi. Poleg tega je umetnik z nekaterimi, na primer Bugiardinijem in Granaccijem, ohranil dobre odnose tudi pozneje, kar je nepredstavljivo, če bi Vasarijevo poročilo o »izgonu« bilo resnično.De Vecchi, cit., pag. 117. Stilistične študije so ugotovile prisotnost sodelovalnih posegov vsaj do januarja 1511, nato pa se zdi, da je umetnik nadaljeval sam.De Vecchi, cit., pag. 9. Vsekakor so delali v popolni podrejenosti Michelangelu, brez svobode delovanja glede prizorov, ki jih je treba predstaviti, z zelo podrobnimi kartoni, ki sledijo. De Vecchi, cit., pag. 118. Že iz prizorov Izvirnega greha in izgona iz raja ter stvarjenja Eve je mogoče opaziti drastično zmanjšanje števila dni (z dvanajst / trinajst na štiri) in Ignudi, namesto po osrednjih prizorih, začeli barvati prvi: so jasni znaki drastičnega zmanjšanja pomoči. Takrat je bilo treba florentinsko pomoč zavrniti, pri čemer so se prepustili drugim, ki so se posvečali skromnejšim nalogam, kot so priprava barv in ometov.