Hispanija (latinsko ) je bilo rimsko ime Iberskega polotoka in njegovih provinc.
Pod Rimsko republiko je bila Hispanija razdeljena na provinci Hispania Citerior (Prednja Hispanija) in Hispania Ulterior (Zadnja Hispanija). V obdobju principata je bila Hispania Ulterior razdeljena v novi provinci Betika in Luzitanija, Hispania Citerior pa je bila preimenovana v Hispania Tarraconensis. Kasneje se je zahodni del Tarakonske Hispanije odcepil kot Hispania Nova in se kasneje preimenoval v Kalecijo ali Gallaecijo (od tod ime Galicija). Po Dioklecijanovi uvedbi tetrarhije leta 284 se je južni del preostale Tarakonske Hispanije odcepil kot Kartaginenzis. Preostale kopenske hispanske province, Balearski otoki in severnoafriška provinca Tingiška Mavretanija so bile združene v civilno diocezo na čelu z vikarijem. Ime Hispanija se je obdržalo tudi v vizigotskem obdobju.
Iz imena Hispanija izhajata krajevni imeni Španija in Hispaniola.
Etimologija Izvor besede Hispanija je zelo sporen. Dokazi za različne špekulacije temeljijo v najboljšem primeru zgolj na podobnostih, ki so verjetno naključne, in sumljivih dokazih. Najpogosteje velja, da je beseda punskega izvora, se pravi iz jezika feničanskih kolonistov v Kartagini.str. 14. Natančneje: lahko izhaja iz punske besede ī shāpān, sorodne hebrejski besedi ī shāfān (אׅי שָׁפָן), ki pomeni 'otok hiraksa', se pravi pečinarjev, za katere so zamenjali tamkajšnje zajce. Feničanščina/punščina in hebrejščina sta kanaanska jezika in zato tesno povezana.Zvi Herman, קרתגו המעצמה הימית [Kartagina, pomorsko cesarstvo]. Massadah Ltd (1963), str. 105. Na nekaj rimskih kovancih cesarja Hadrijana, rojenega v Hispaniji, sta upodobljena Hispanija in zajec.
Beseda Hispanija izhaja morda tudi iz feničanske besede span, ki pomeni 'skrit', in bi lahko kazala na to, da je bila dežela skrita oziroma zelo oddaljena.Conrad Malte-Brun. Précis de la géographie universelle, vol. 4. Pariz: Buisson, 1810–1829). str. 318.
Predlagane so bile tudi druge, za lase privlečene, teorije. Izidor Seviljski je trdil, da je ime Hispanija iberskega porekla in izhaja z predrimskega imena Sevilje, Hispalis.str. 292. Teorijo je oživil na primer etimolog Eric Partridge v svojem delu Origins. Ime Hispalis naj bi izhajalo iz starodavnega, domnevno iberskega ali keltskega korena *Hispa, katerega pomen se je izgubil. Ime Hispalis bi lahko izhajalo tudi iz grškega Heliopolis, ki pomeni "mesto sonca".
Po sodobnih raziskavah Manuela Pellicerja Catalána ime izhaja iz feničanske besede spal - 'nižavje',SPAL: Revista de prehistoria y arqueología de la Universidad de Sevilla. Secretariado de Publicaciones de la Universidad de Sevilla. 1998. str. 93. Pridobljeno 8. februarja 2013.La Emergencia de Sevilla (PDF). Universidad de Sevilla. Pridobljeno 11. maja 2011. zaradi česar so zgornje razlage Hispanije zelo malo verjetne.
Rimski pisci so Hispanijo priložnostno imenovali tudi Hesperia ultima - »najbolj odaljena zahodna dežela«. Enako ime so stari Grki uporabljali za italijanski polotok.
V 18. in 19. stoletju so jezuitski učenjaki, kot sta bila Larramendi in José Francisco de Isla, ime povezovali z baskovsko besedo ezpain - 'ustnica', ki lahko pomeni tudi mejo ali rob, v tem pomenu najbolj oddaljeno deželo ali mesto.Charles Anthon. A System of Ancient and Mediæval Geography for the Use of Schools and Colleges. New York, 1849. str. 14.str. 253-254.
V staroveških in srednjeveških knjižnih besedilih je izraz Hispanija izhajal iz imena junaka z imenom Hispan, prvič omenjenega v besedilu rimskega zgodovinarja Gneja Pompeja Troga v 1. stoletju pr. n. št.
Čeprav je Hispanija latinska predhodnica sodobnega imena Španija, španske beseda Španec in Hispanik ter Španija in Hispanija niso enostavno zamenljive in odvisne od konteksta.
V sodobni zgodovini sta izraza Španija in španski postajala vedno bolj povezana samo s Kraljevino Španijo, čeprav je proces trajal več stoletij. Po združitvi osrednje polotoške kraljevine Kastilija z kraljevino Aragonijo leta 1492 pod katoliškim monarhom sta ostali samostojni samo Navarra in Portugalska. Navarra se je združeni kraljevini priključila leta 1512, Portugalska pa po več kot 400 letih samostojnosti in neodvisnosti leta 1580. V tem času je bil koncept Španije še vedno nespremenjen. Po obnovi neodvisnosti Portugalske leta 1640 se je koncept Španije začel spreminjati in začel uporabljati za cel Iberski polotok, razen za Portugalsko.
Predrimska zgodovina Iberski polotok je bil naseljen že v pradavnini, najprej z zgodnjimi hominidi, kot so Homo erectus, Homo heidelbergensis in Homo antecessor. V paleolitiku so na polotok prišli neandertalci, ki so se tja zatekli pred napredujočimi selitvami sodobnih ljudi. V 40. tisočletju pr. n. št., v času zgornjega paleolitika in zadnje ledene dobe, je prišlo do prvega velikega naseljevanja Evrope s sodobnimi ljudmi. Naseljenci so bili lovci-nabiralci iz step osrednje Azije. Ko je zadnja ledena doba v 30. tisočletju pr. n. št. dosegla svoj največji obseg, so se ti sodobni ljudje preko sedanje južne Francije umaknili na Iberski polotok. V naslednjem tisočletju so neandertalci izginili. Ljudje so se začeli ukvarjati tudi z umetnostjo, kakršno so odkrili v jami L'Arbreda in dolini Côa.
V mezolitiku, ki se je začel v 10. tisočletju pr. n. št., se je začela otoplitev. Življenjski pogoji so postali manj ostri kot v ledeni dobi. Prebivalci Iberskega polotoka, potomci kromanjoncev, so se začeli seliti in ponovno naselili celo zahodno Evropo. V severni Iberiji in južni Franciji se je pojavila azilska kultura, v dolini Tagusa pa mugeška kultura.
V neolitiku so se v 5. tisočleju pr. n. št. v Iberiji zgodile velike spremembe. Razvilo se je kmetijstvo in evropska megalitska kultura, ki se je razširila po skoraj celem kontinentu. Eno od njenih najstarejših in najpomembnejših središč je bila sedanja Portugalska.
V bakreni dobi je v 1. tisočletju pr. n. št. prišel na Iberski polotok prvi val govorcev indoervropskih jezikov. V 7. in 5. stoletju pr. n. št. sta sledila valova priseljencev, ki bi jih lahko imeli za Kelte. V južni Iberiji so se pod vplivom feničanske kolonizacije sredozemske obale sčasoma razvile urbane kulture, kot na primer Tartessos. Močna konkurenca Feničanov so bili Grki. Ta dva procesa sta opredelila kulturno krajino Iberije - sredozemsko na jugovzhodu in celinsko na severozahodu.
Jeziki left|thumb|250px|Jeziki, ki so se govorili na Iberskem polotoku okoli leta 200 pr. n. št. (na koncu druge punske vojne)
V rimskem obdobju, ki je trajalo 600 let, je bil v Hispaniji uradni jezik latinščina. Do konca cesarstva okoli leta 460 so izginili vsi stari iberski jeziki, razen predhodnika sodobne baskovščine. Tudi po propadu cesarstva in prihodu Vizigotov in Svebov so skoraj vsi prebivalci še vedno govorili vulgarno latinščino, v nekaterih pokrajinah pa so že začela nastajati narečja.
Kartažanska Hispanija alt=|thumb|250px|Kartažanska interesna sfera pred prvo punsko vojno
Po porazu v prvi punski vojni (264 pr. n. št.–241 pr. n. št.) in izgubi Sicilije so začeli Kartažani graditi svoj komercialni imperij v Hispaniji.
Glavni del punskih vojn med Kartažani in Rimljani se je dogajal prav na Iberskem polotoku. Leta 201 pr. n. št. so morali Kartažani Hispanijo in večino svojega imperija prepustiti Rimljanom kot del mirovnega sporazuma, sklenjenega po porazu v drugi punski vojni. Rim je postal dominantna sila na Sredozemlju, kar je pred tem bila Kartagina. Rimljani so po svoje prikrojili kartažansko ime Iberskega polotoka in ga imenovali Ispania. Imenu so kasneje dodali črko H in ga prestavili v množino, da se je glasilo Hispaniae.
Rimsko osvajanje Iberskega polotoka thumb|right|250px|Hispanija pod cesarjem Avgustom po kantabrijskih vojnah leta 29 pr. n. št.
Rimske vojske so napadle Iberski polotok leta 218 pr. n. št. Osvajanja je uspelo dokončati šele cesarju Avgustu v kantabrijskih vojnah leta 19. pr. n. št., se pravi dvesto let kasneje. Do takrat je bila večina Hispanije avtonomna.
Romanizacija je v nekaterih regijah potekla zelo hitro, v drugih pa zelo počasi. Hispanija je bila razdeljena na tri med seboj neodvisne province, v 4. stoletju pa na devet provinc. 500 let je bila del kozmopolitskega sveta, ki ga je povezovala skupna zakonodaja, jezik in rimske ceste. Na Hispanijo so imeli precejšen vpliv prišleki. Cezar je v svojih Državljanskih vojnah zapisal, da so se vojaki iz II. legije v Hispaniji odomačili in se šteli za Hispane.
Nekaj domačega prebivalstva je bilo sprejetega v rimsko aristokracijo in je sodelovalo pri upravljanju provinc in samega cesarstva. Obstajala je tudi lokalna aristokracija, ki je vladala domačim plemenom. Velika posestva (latifundij), ki jih je obvladovala aristokracija, so bila nadgradnja obstoječega iberskega sistem zemljiških posesti.
Rimljani so izboljšali obstoječa mesta, med njimi Lizbono (Olissipo) in Tarragono (Tarraco) in ustanovili Zaragozo (Caesaraugusta), Mérido (Augusta Emerita) in Valencijo (Valentia). Druga domača mesta so postala malo več kot vasi. Gospodarstvo se je pod rimsko oblastjo razcvetelo. Hispanija je postala žitnica in glavni vir kovin za rimsko tržišče. Iz pristanišč so izvažali zlato, kositer, srebro, svinec, volno, pšenico, oljčno olje, vino, ribe in garum. Pridelava poljščin se je zelo povečala z izgradnjo nakakalnih sistemov, od katerih je nekaj še v rabi. Romanizirano ibersko prebivalstvo, v Iberiji rojeni potomci rimskih vojakov in kolonisti so do konca 1. stoletja n. št. dobili polno rimsko državljanstvo. Cesarji Trajan (vladal 98–117), Hadrijan (vladal 117–138) in Teodozij (vladal 379–395) so bili hispanskega porekla. Iberski denariji, med rimskimi vojaki znani kot argentum oscense, so bili v obtoku do 1. stoletja pr. n. št., ko so jih nadomestili rimski kovanci.
V 4. stoletju je galski retorik Latinij Pakat Drepanij, ki je del svojega dela posvetil geografiji, podnebju in prebivalcem Iberskega polotoka, zapisal:
Hispanija proizvaja trde vojake, zelo usposobljene kapitane, plodne govornike, sijajne barde. Je mati sodnikov in knezov; cesarstvu je podarila Trajana, Hadrijana in Teodozija.
V srednjem veku se je ime Hispanija začelo postopoma uporabljati kot skupno ime kraljevin na Iberskem polotoku, vključno z Balearskimi otoki.
Hispaniae thumb|right|250px|Rimska Hispanija leta 125
V prvih fazah romanizacije so Rimljani zaradi upravnih namenov razdelili polotok na dva dela: Prednjo Hispanijo, ki je bila bliže Rimu, in Zadnjo Hispanijo, ki je bila bolj oddaljena. Meja med njima je bila vijugasta črta, ki je potekala od Cartago Nove (danes Cartagena) do Kantabrijskega morja.
V Zadnjo Hispanijo so spadale sedanja Andaluzija, Portugalska, Estremadura, velik del nekdanje pkrajine Castilla la Vieja, Galicija, Asturija in Baskija.
V Prednjo Hispanijo so spadali vzhodni deli nekdanje pokrajine Castilla la Vieja in sedanje pokrajine Aragonija, Valencija, Katalonija in večji del nekdanje pokrajine Castilla la Nueva.
Leta 27. pr. n. št. je general in politik Mark Vipsanij Agripa razdelih Hispanijo na tri dele. Zadnjo Hispanijo je razdelil na Betiko (večinoma Andaluzija) in Luzitanijo z Galicijo in Asturijo. Kantabrijo in Baskijo je priključil k Prednji Hispaniji.
Cesar Avgust se je istega leta odločil, da bo Hispanijo ponovno razdelil, tokrat v naslednje province:
Provincia Hispania Ulterior Baetica (ali Hispanija Betika) s prestolnico v Cordubi (sedanja Cordoba), v katero je bil vključeno ozemlje, manjše od sedanje Andaluzije, saj vanjo niso spadali sedanja Almeria, velik del sedanje pokrajine Granada in Jaén in južni del sedanjega Badajoza. Meja med Betiko in Luzitanijo je bila reka Anas (Guadiana). Provincia Hispania Ulterior Lusitania (ali Luzitanija) s prestolnico Emerita Augusta (zdaj Mérida) je bila brez Galecije in Asturije.