Kultura Castro (galicijsko cultura castrexa, , , , kar pomeni »kultura utrdb«) je arheološki izraz za materialno kulturo severozahodnih regij Iberskega polotoka (današnja severna Portugalska skupaj z Galicijo, Asturijo in zahodnimi deli Kastilije in Leona) od konca bronaste dobe (ok. 9. stoletje pr. n. št.) do njenega podrejanja rimski kulturi (ok. 1. stoletja pr. n. št.). To je kultura, povezana z Gallaečani in Asturijci.
Najpomembnejše značilnosti te kulture so: njeni obzidani oppidumi in utrdbe na vzpetinah, lokalno znane kot castros, iz latinskega castrum - grad in pomanjkanje vidnih pogrebnih praks, kljub pogostim odlaganjem prestižnih predmetov in blaga, mečev in drugo kovinsko bogastvo v skalnatih izrastkih, rekah in drugih vodnih okoljih od atlantske bronaste dobe.Rodríguez-Corral, J. (2009): 13. To kulturno območje se je razširilo na vzhod do reke Cares v severni Španiji in na jug v spodnjo dolino reke Duero.
Območje doline Ave na Portugalskem je bilo osrednje območje te kulture, s številnimi majhnimi naselji castros, vendar tudi z večjimi oppidumi, cividades (iz latinščine civitas - mesto), nekatere arheologi zaradi svojega mesta imenujejo citânias, zaradi njohove podobnosti mestnim strukturam: Cividade de Bagunte (Civitas Bogonti), Cividade de Terroso (Civitas Terroso), Citânia de Briteiros in Citânia de Sanfins.Rodríguez-Corral, J. (2009): 15.
Zgodovina Kultura Castro se je pojavila v prvih dveh stoletjih prvega tisočletja pred našim štetjem v regiji, ki sega od reke Duero do Miño, a se je kmalu razširila proti severu vzdolž obale in vzhodno po rečnih dolinah,Rodríguez-Corral, J. (2009): 17-18. dosegla gorske verige. ki ločujejo atlantsko obalo Iberskega polotoka od osrednje planote ali mezete. To je bil rezultat avtonomnega razvoja atlantske bronastodobne skupnosti po lokalnem propadu daljnosežne atlantske mreže izmenjave prestižnih predmetov.
Konec atlantske bronaste dobe
Od reke Mondego do reke Miño, vzdolž obalnih območij severne Portugalske, je v zadnjih dveh stoletjih drugega tisočletja pred našim štetjem nastala vrsta naselij na visokih, dobro komuniciranih krajih,Rodríguez-Corral, J. (2009): 11. ki so sevala iz osrednjega območja na severu Mondege in se običajno specializirala za proizvodnjo atlantske bronastodobne metalurgije: kotli, noži, bronaste vaze, ražnji za pečenje, kavlji za meso, meči, sekire in nakit, ki se nanašajo na plemiško elito, ki je praznovala obredne bankete in sodelovala pri obsežni mreži izmenjave prestižnih predmetov, od Sredozemlja do Britanskih otokov. Te vasi so bile tesno povezane z odprtimi naselbinami, značilnimi za prvo bronasto dobo, ki so se pogosto pojavljale v bližini dolin in bogatejših kmetijskih zemljišč.
Od začetka prvega tisočletja se zdi, da je mreža propadla, verjetno zato, ker je železna doba zasenčila atlantsko kositrne in bronaste izdelke v Sredozemlju, obsežna proizvodnja kovinskih predmetov pa se je zmanjšala na izdelavo sekir in orodij, ki jih še vedno najdemo zakopane v zelo velikih količinah vzdolž evropske atlantske obale.
Oblikovalno obdobje Med prehodom iz bronaste v železno dobo, od Duera v sodobni severni Portugalski in navzgor ob obalah Galicije Leta 2006 je bila odkrita utrjena tovarna za proizvodnjo brona iz 9. stoletja pred našim štetjem, ki je bila po kratkem preučevanju uničena v Punta Langosteiri, blizu sodobne A Coruña. Prim.: http://www.manuelgago.org/blog/index.php/2010/11/03/o-drama-historico-do-porto-exterior-da-coruna/ do osrednjih regij Asturije, je naselje na umetno utrjenih krajih nadomestilo stari model odprtih naselbin.Rodríguez-Corral, J. (2009): 17. Ta zgodnja gradišča so bila majhna (največ 1 ha), ki so bila na hribih, polotokih ali drugih naravno zaščitenih krajih, običajno obdarjenih z veliko vidljivostjo. Umetna obramba je bila sprva sestavljena iz zemeljskih nasipov, zidov in jarkov, ki so zapirali notranji bivalni prostor. Ta prostor je bil večinoma prazen, neurbaniziran in je bil uporabljen za komunalne dejavnosti, saj je obsegal nekaj krožnih, podolgovatih ali zaokroženih kvadratnih koč, od 5 do 15 metrov v največji dimenziji,Rodríguez-Corral, J. (2009): 21. zgrajenih iz lesa, rastlinskih materialov in blata, včasih ojačenih s kamnitimi nizkimi zidovi. Glavna notranja značilnost teh večnamenskih nerazdeljenih prostorov je bilo ognjišče, okroglo ali štirikotno, ki je pogojevalo uporabo drugih prostorov prostora.
V bistvu je glavna značilnost tega oblikovalnega obdobja prevzemanje s strani skupnosti večje avtoritete na račun elit, ki se odraža v manjšem pomenu proizvodnje prestižnih predmetov, medtem ko je kolektiv vlagal pomembna sredstva in delo v skupne prostore in obrambe. Rodríguez-Corral, J. (2009): 14.
Druga železne doba Od začetka 6. stoletja pr. n. št. je kultura Castro doživela notranjo ekspanzijo: ustanovljenih je bilo na stotine novih utrdb, nekaj starejših manjših pa je bilo zapuščenih za nova naselja. To je primer Neixón Pequeno, zapuščenega po izgradnji bližnjega gradišča Neixón Grande (Rodríguez Corral, J 2009: 34) Ta nova naselja so nastala v bližini dolin, v bližini najbogatejših kmetijskih zemljišč, ki so praviloma zaščitena z več obrambnimi linijami, sestavljenimi iz obzidja, jarkov in trdnih kamnitih zidov, verjetno zgrajenih ne le kot obrambni aparat, ampak tudi kot značilnost. kar bi lahko podelilo prestiž skupnosti. Včasih so bili človeški ostanki najdeni v zabojih ali pod zidovi, kar pomeni nekakšen temeljni zaščitni ritual.Rodríguez Corral, J 2009: 177-180.
V tem obdobju se je povečalo ne le število naselij, temveč tudi njihova velikost in gostota. Prvič, stare znane koče so pogosto nadomestile skupine družinskih stanovanj, ki so jih običajno sestavljale ena ali več koč z ognjiščem, okrogle kašče ter podolgovate ali kvadratne lope in delavnice. Hkrati so te hiše in skupine običajno zasedle večino notranjega prostora gradišč, kar je zmanjšalo komunikacijske odprte prostore, ki bi jih nadomestili drugi objekti, kot so savne, dvorane in skupne kovačnice.
Čeprav je imela večina skupnosti tega obdobja večinoma samozadostna izolirana gospodarstva, je bila pomembna sprememba vrnitev trgovine s Sredozemljem s strani zdaj neodvisne Kartagine, uspešne zahodnosredozemske sile. Kartažanski trgovci so uvažali vino, steklo, lončenino in drugo blago prek vrste emporijev, trgovskih pošt, ki so včasih vključevale templje in druge objekte. Hkrati arheološki register z najdbo velikih količin fibul, zatičev, klešč za puljenje las, obeskov, uhanov, ovratnic, zapestnic in drugih osebnih predmetov kaže na nenehen pomen posameznika in njegovega fizičnega videz. Medtem ko arheološki zapisi iz Castro železne dobe kažejo na zelo egalitarno družbo, te ugotovitve namigujejo na razvoj privilegiranega razreda z boljšim dostopom do prestižnih predmetov. Oppidum
Oppidumi
Od 2. stoletja pred našim štetjem, zlasti na jugu, so se nekatera gradišča spremenila v napol mestna utrjena mesta, oppidum; njihovi ostanki so lokalno znani kot cividades ali cidades, mesta, s populacijo nekaj tisoč prebivalcev, kot so Cividade de Bagunte (50 ha), Briteiros (24 ha), Sanfins (15 ha), San Cibrao de Lás (20 ha) ali Santa Tegra (15 ha); nekatera od njih so bila celo večja od mest, Bracara Augusti in Lucus Augusti, ki ju je Rim ustanovil stoletje pozneje.
Za ta avtohtona mesta ali citadele so bile značilne njihova velikost in urbane značilnosti, kot so tlakovane ulice, opremljene s kanali za odtok meteorne vode, zbiralniki pitne vode in dokazi urbanističnega načrtovanja. Mnogi od njih so predstavljali tudi notranji in zgornji obzidani prostor, razmeroma velik in komaj urbaniziran, ki so ga lokalni učenjaki imenovali akropola. Ti oppidumi so bili na splošno obdani s koncentričnimi jarki in kamnitimi zidovi, do pet v Briteirosu, včasih okrepljenimi s stolpi. Vrata v te oppidume postanejo monumentalna in imajo pogosto skulpture bojevnikov.
Bivalni prostori oppiduma so pogosto na zunaj obzidani, kuhinje, lope, kašče, delavnice in dnevne sobe pa so urejene okoli notranjega tlakovanega dvorišča, včasih opremljenega s fontanami, odtoki in rezervoarji.
Cividade de Bagunte (Portugalska) je bilo eno največjih mest s 50 hektarji. Mesta obkrožajo številni manjši castros, od katerih so bili nekateri morda obrambne postojanke mest, kot je Castro de Laundos, ki je bil verjetno postojanka Cividade de Terroso. V Bragi, citadeli, ki jo je ustanovil Avgust, je toponim cividade, čeprav razen starodavnega imena župnije in predrimskih term ni nobenih arheoloških najdb. Bracara Augusta je kasneje postala prestolnica rimske province Gallaecia, ki je obsegala vse dežele, ki so bile nekoč del kulture Castro. Urbanizem
Rimsko obdobje Prvo srečanje Rima s prebivalci castros in cividades je bilo med punskimi vojnami, ko so Kartažani najeli lokalne plačance za boj proti Rimu v Sredozemlju in v Italiji.
Kasneje so Gallaečani podprli Luzitance, ki so se borili proti Rimljanom, in posledično je rimski general Decim Junij Brut Kalaik vodil uspešno kaznovalno odpravo na sever leta 137 pr. n. št.; zmaga, ki jo je slavil v Rimu, mu je podelila naziv Callaicus (»Galicij«). V naslednjem stoletju je bila Gallaecia še vedno prizorišče delovanja Marka Perperna Veienta (73 pr. n. št.), Julija Cezarja (61 pr. n. št.) in Avgustovih generalov (29-19 pr. n. št.).Arheologi so tem odpravam in kampanjam pripisali delno uničenje ali opustitev nekaterih največjih oppidumov na severu Portugalske. (cf. Arias Vilas 1992: 18 and 23). Toda šele po tem, ko so Rimljani leta 19 pred našim štetjem premagali Asturijce in Kantabrijce, je očitna – prek napisov, numizmatičnih in drugih arheoloških najdb – podreditev lokalnih oblasti Rimu.
Medtem ko 1. stoletje pred našim štetjem predstavlja obdobje širitve in zrelosti kulture Castro, pod rimskim vplivom in z lokalnim gospodarstvom, ki so ga očitno več kot ovirali rimska trgovina in vojne, je v naslednjem stoletju nadzor Rimljanov postal političen in vojaški; prvič po več kot tisočletju so nastala nova neutrjena naselja na ravnicah in dolinah, hkrati pa so bila opuščena številna gradišča in mesta. Strabon je, verjetno opisoval ta proces, zapisal: »dokler jih niso ustavili Rimljani, ki so jih ponižali in večino njihovih mest zmanjšali na vasi« (Strabon, III.3.5).
Kultura je doživela nekakšno preobrazbo, ki je bila posledica rimskega osvajanja in oblikovanja rimske province Gallaecia v osrčju kulturnega območja Castro; do 2. stoletja pred našim štetjem je bila večina utrdb in oppidumov zapuščena ali ponovno uporabljena kot svetišča ali bogoslužna mesta, vendar so bila nekatera druga zasedena vse do 5. stoletja,(cf. Arias Vilas 1992: 67). ko so se germanski Svebi ustalili v Gallaecii.
Gospodarstvo in umetnost Kot rečeno, medtem ko je gospodarstvo iz bronaste dobe temeljilo na izkoriščanju in izvozu mineralnih lokalnih virov, kositra in bakra ter na množični proizvodnji in distribuciji prestižnih predmetov na dolge razdalje, je gospodarstvo železne dobe temeljilo na gospodarstvu nujnih dobrin. Kot večina predmetov in produkcij je bila pridobljena in situ ali zamenjana v trgovini na kratke razdalje.
Na južnih obalnih območjih je prisotnost sredozemskih trgovcev od 6. stoletja pr. n. št. dalje povzročila povečanje družbene neenakosti, ki je prinesla številne uvoze (fina keramika, fibule, vino, steklo in drugi izdelki) in tehnološke inovacije, kot je okrogel granitni mlinski kamen, ki so se zlili z atlantskimi lokalnimi tradicijami.
Rimska vojaška prisotnost na jugu in vzhodu Iberskega polotoka od 2. stoletja pred našim štetjem je okrepila vlogo avtohtonih bojevnikov, z boljšim dostopom do lokalnih prestižnih predmetov in uvoza. Dela iz kamna
Hrana in proizvodnja hrane