Latvijska mitologija je zbirka mitov, ki so nastajali skozi celotno zgodovino Latvije, včasih so jih izpopolnjevale naslednje generacije, včasih pa zavrnile in nadomeščale z drugimi razlagalnimi pripovedmi. Ti miti izvirajo iz ljudskega izročila latvijskega ljudstva in predkrščanske baltske mitologije.
Latvijska mitologija se uporablja zlasti kot orodje za rekonstrukcijo in analizo zgodovinskih poganskih verovanj in nacionalne identitete Latvije.
Pomembno je omeniti, da se drobne podrobnosti večine, če ne vseh teh mitov razlikujejo glede na regijo in včasih celo družino.
Zgodovina 13.–18. stoletje
Malo je poročil o baltskih plemenih, prednikih sodobnih Latvijcev in njihovi mitologiji do pokristjanjevanja v 13. stoletju. Od pokristjanjevanja je bilo več poročil, povezanih z lokalno mitologijo, vključno s kronikami, potovalnimi poročili, zapisi obiskov, jezuitskimi poročili in drugimi poročili o poganskih praksah. Ta poročila raziskovalci obravnavajo kot sekundarne vire, ker avtorji niso bili Latvijci, niso govorili lokalnih jezikov in so bili pogosto pristranski. Ti materiali so včasih nenatančni in vsebujejo napake, izmišljotine in izkrivljanja, ki izhajajo iz krščanskega pogleda na svet. Kljub temu jih je pogosto mogoče preveriti z uporabo informacij iz ljudskega izročila.
18.–zgodnje 20. stoletje Največ folklornega gradiva je bilo zbranega od sredine 19. stoletja. V 18. in 19. stoletju se je domnevalo, da so baltska plemena prvotno en narod in so zato imela ista božanstva. Zgodnji avtorji so poskušali rekonstruirati latvijski panteon z uporabo podatkov iz sosednjih regij. Ta trend so kasneje prevzeli tudi latvijski nacionalni romantiki. Po odpravi kmetovanja se je oblikovala nova nacionalna identiteta in avtorji so skušali dokazati, da so baltske kulturne tradicije tako globoke kot pri drugih narodih. Upali so, da bi lahko iz del, ohranjenih v folklori, zgradili velik ep. Menili so tudi, da bi bilo mogoče rekonstruirati starodavno religijo, ki je bila pozabljena v 700 letih zatiranja. Vendar so se folklorni viri izkazali za nezadostne za to nalogo. Nekateri so poskušali rekonstruirati panteon, da bi bili tako impresivni kot v grški mitologiji, kar je privedlo do tega, da so nekatera božanstva preprosto izumili. Poleg predpostavke, da morajo biti božanstva drugih baltskih ljudstev tudi latvijska, a so se sčasoma preprosto izgubila, je bilo veliko novih božanstev oblikovanih po grških in rimskih božansvih. Primer trenda je epska pesem Lāčplēsis Andrejsa Pumpursa, ki prikazuje panteon latvijskih in pruskih bogov, nekatere pa si je avtor izmislil sam. Podobno imajo dela Jurisa Alunānsa in pesnika Miķelisa Krogzemisa panteone izmišljenih božanstev.
Hkrati so se še vedno izvajali nekateri poganski obredi. In ker je bilo krščanstvo videti kot tuje, so bili poskusi poustvariti starodavno religijo. Najuspešnejše neopagansko gibanje je bilo Dievturi, ustanovljeno v poznih dvajsetih letih prejšnjega stoletja, ki trdi, da so bili stari Latvijci monoteistični in da so različna mitološka bitja vsi vidiki enega Boga. Medtem ko se je zamisel o potrebi po odstranitvi tujih vplivov za rekonstrukcijo latvijskih tradicij ohranila v poznejših časih, so se poskusi ustvariti Olimpu podoben panteon psevdobogov sčasoma ustavili, ko je nacionalno romantiko nadomestil realizem in so ga kritizirali v prva polovica 20. stoletja. Obstajal je tudi sum, da bi bilo nekaj folklornega gradiva morda ponarejeno. Za raziskave tega časa ni značilen le skepticizem, temveč tudi poskusi iskanja tujih vplivov.
1944–1970-ta
Po ponovni sovjetski okupaciji Latvije leta 1944 je bilo raziskovanje mitologije in predvsem verskih konceptov v Latviji prepovedano. Podobno so bili člani neopaganskih skupin preganjani, saj je poganstvo veljalo za šovinistično. Kljub temu so raziskave nadaljevali Latvijci v izgnanstvu, ki so se osredotočili na mitologijo ljudskih pesmi. Pesmi so že v medvojnem obdobju veljale za najboljši vir za raziskovanje mitologije. Razlog je bil v tem, da je bila potreba po ohranjanju pesniškega metra in melodije omejena na možne spremembe, zato je veljalo, da so starodavne predstave v njih bolje ohranjene kot v drugih zvrsteh folklore. V skladu s tem so bile ljudske pesmi dolgo edini vir za raziskovanje. Ta pristop so kritizirali sodobni raziskovalci, ki so predlagali, da bi teme, omenjene v drugih žanrih, kot so pravljice, legende in zapisi o ljudskih verovanjih in čarovniških praksah, lahko dopolnjevale ljudske pesmi, saj vsak žanr vsebuje različne teme in bi lahko zagotovil le delni vpogled. v mitologijo.
1970-ta–danes Čeprav so se raziskave v Latviji lahko znova začele šele v 1980-ih, se je v 1970-ih pojavilo folklorno gibanje s člani, ki bi jih lahko opisali kot neopagane. Te skupine so bile panteistične, manj enotne, manj dogmatične, zainteresirane za varstvo narave in kulturne dediščine ter bolj odprte za vplive izročil sosednjih narodov. Kasneje so marginalna gibanja raziskovala duhovnost tako v lokalnih tradicijah kot v verskih in duhovnih praksah sveta, kot so vzhodne religije. Na primer, gozd Pokaiņi je ena od teh skupin razglasila za starodavno sakralno območje v poznih 1990-ih in vsako sezono privabi na tisoče obiskovalcev. Dievturi, ki je ponovno začel delovati v Latviji tik pred obnovitvijo neodvisnosti leta 1990, je edina uradno priznana poganska religija in je imela od leta 2001 okoli 600 privržencev. Glede na vse manjši vpliv gibanja se njegovo ime včasih uporablja v širšem pomenu vsaka sodobna praksa, povezana s folkloro.
Začetki in koncepti Nebeška božanstva Obstajajo različne rekonstrukcije latvijskega mitskega prostora, vendar se večina raziskovalcev strinja o pomenu nekaterih značilnosti, povezanih z nebom. Samo nebo je identificirano kot Debeskalns (Nebeška gora). Nebo se imenuje tudi Oļu kalns (Prodnatna gora), Sudraba kalns (Srebrna gora) ali Ledus kalns (Ledena gora), s pridevniki, ki se verjetno nanašajo na zvezde ali sneg. Predlagali so tudi, da je Dievs (Bog) tudi simbol neba, ker se zdi, da je etimologija njegovega imena povezana z nebom. Dievs velja za vrhovno božanstvo. Drugo nebesno božanstvo je boginja sonca Saule, katere ime dobesedno pomeni "sonce", zagotavljala je rodovitnost zemlje in bila varuhinja nesrečnih, zlasti za sirote in mlade pastirje. Njena pot jo vodi čez goro neba do morja, ki se včasih interpretira kot simbolna predstavitev neba ali kozmičnega oceana. Zdi se, da morje in druga vodna telesa, vključno z rekami, zlasti Daugava, označujejo mejo med svetovi živih in mrtvih. V latvijščini beseda za "svet" izhaja iz besede za sonce in ti svetovi se imenujejo "to sonce". Zato se zdi, da je tudi Saule tesno povezana s pojmom smrti. Očitno nese duše mrtvih čez morje v svet mrtvih. Njeno vsakodnevno gibanje je tako mogoče povezati s ciklom človeškega življenja, saj se vsak dan znova rojeva.
Na poti sonca, v vodi ali ob njej, pogosto na otoku ali skali sredi morja, je Austras koks (drevo zore), ki naj bi predstavljalo svetovno drevo ali axis mundi, običajno ga opisujejo kot drevo, lahko pa tudi različne druge rastline ali celo predmeti. Drevesa še nihče ni videl, čeprav ljudska legenda trdi, da so mnogi iskali vse življenje. Kljub temu se domneva, da bi lahko bil naravni dvojnik polarna zvezda ali Rimska cesta. Predlagali so tudi, da bi lahko bil simbol za leto. Drevo je povezano z nebesnimi poročnimi miti, v katerih soncu ali njeni hčerki dvorijo Dieva dēli (božji sinovi), Auseklis (Venera) ali Pērkons (Grom).
Ker v latvijščini beseda za hčerko (meita) pomeni tudi deklico, ni jasno, kdo se točno poroči. Vendar to ne vpliva na to, kako se odvijajo mitski dogodki. Moška božanstva vohunijo za sončnim božanstvom pri svetovnem drevesu, ji pripravijo kopel, jo dražijo in tako naprej. Na koncu jo ugrabijo in se poroči (predlagano je, da je Saulov mož bog lune Mēness). To razjezi Pērkonsa, ki udari v svetovno drevo, zato mora jokajoči Saule tri leta pobirati njegove koščke in jih nato znova sestaviti, tako da v četrtem letu konča s samim vrhom.
Posmrtno življenje Svet mrtvih se imenuje Aizsaule ali Viņsaule ("Drugo sonce", kamor sonce zahaja ponoči).Doniger, Wendy. Merriam-Webster's Encyclopedia of World Religions. Springfield, Massachusetts: Merriam-Webster, Incorporated. 1999. p. 109. Povezan je z različnimi materinskimi božanstvi (ali morda z več imeni): Zemes māte (Mati Zemlje), včasih imenovana Nāve, kar dobesedno pomeni "smrt"; Veļu māte (Mati duhov), Kapu māte (Mati grobov) in Smilšu māte (Mati peska). Zemes māte je upodobljen kot oblečen v dolgo belo obleko in občasno s koso ali srpom.
Jods (ne smemo zamenjevati z velni), ki je enakovreden Satanu, je bitje, ki se običajno prikazuje kot enakovredno drugim božanstvom. Za razliko od velni je Jods čisto zloben. Pravijo, da je sodeloval pri ustvarjanju sveta in živih bitij. Jods ukrade ljudi, da jih popelje v svoj svet. V tem je podoben drugim duhovom, ki ubijajo ljudi, vključno z Veļijem, za katerega so verjeli, da se včasih vrača, da bi zahteval življenje osebe, ki so jo poznali že v življenju. Veljalo je, da so mrtvi – imenovani Veļi (tudi Iļģi, Dieviņi, Pauri) – obiskovali svoje stare domove jeseni od Miķeļija (29. septembra) do Mārtiņija (10. novembra). Jezuitsko poročilo s konca 16. stoletja namiguje, da je zgodovinsko pogrebno procesijo vodila oseba, ki je mahala s sekiro, da bi zaščitila pokojnika, da bi Veļi prehitro prišel k njemu. Pokojnika so pokopali s trgovskimi predmeti, da bi si lahko zagotovil preživetje v posmrtnem življenju. Dali so tudi kruh in pivo. Jeseni so bile duše povabljene nazaj domov na pogostitev. Hiša so očistili in postavili mizo s hrano. Na začetku praznika je Veļija povabil starešina tako, da je poklical imena vseh mrtvih, ki so nekoč živeli v hiši, ki so se jih živi spomnili. Nato je imel govor, v katerem jih je grajal, ker niso dovolj dobro zaščitili hiše, jih prosil, naj bodo naslednje leto bolje, in jih nato povabil na hrano. Po končanem obroku bi Veļija izgnali in hišo skrbno očistili, da bi zagotovili, da ne bo nihče ostal in da bi umazanijo vrgli v vodo. Veļija bi lahko povabili tudi, da bi ga častili v kopališču. Hrano so lahko prinesli tudi na pokopališče ali pustili v kopališču, skednju ali kašči. V tem primeru bi naslednje jutro preverili, ali se ga je Veļi dotaknil, da bi ugotovili, ali so bili dobronamerni do živih. V tem primeru bi prižgali svečo, da bi mrtvi videli hrano. V nekaterih regijah so pustili tudi vedra mleka in vode skupaj s čisto brisačo, da bi se Veļi lahko umil. Tisti, ki niso častili Veļija, naj bi imeli slabo letino. V sodobni Latviji se je ohranila oblika čaščenja prednikov ob praznovanju dneva spomina na mrtve konec novembra in v dneh na pokopališčih (kapusvētki), ki potekajo pozno poleti, o datumih predhodnega datuma pa odloča tisti, ki je lastnik ali upravljavec določenega pokopališča. Ta dan ali včasih dneve ljudje pridejo pospravljat grobove pokojnikov svoje družine.
Demoni Prepričanje, da so vsi čarovniki in čarovnice zli, se je pojavilo šele po pokristjanjevanju. Prej je veljalo, da so čarovniki, tako kot vsi, lahko tako zli kot dobri. Po pokristjanjevanju so verjeli, da so čarovniki služabniki zla, imenovani burvji, burtnieki (čarovniki) in ragane (čarovnice) se poročijo z velni. To bi lahko bili v resnici zdravniki ljudske medicine.
Laumas in spīganas, izraza, za katere se je domnevalo, da se prvotno nanašajo na različne pojme, so se na nekaterih območjih uporabljali tudi za označevanje čarovnic. S pomočjo Jodsa bi se lahko spremenili v različna bitja ali pa jim stregli zli duhovi. Tako bi lahko demone različno mislili kot neodvisne duhove ali duhove čarovnikov, ki letijo naokoli. Veljalo je, da duše čarovnikov zapustijo svoja telesa, ki postanejo mrtva in jih lahko z obračanjem trajno ubijejo, saj se duša ne zna vrniti v telo.