Caritas in veritate (latinsko »Ljubezen v resnici«) je tretja in zadnja okrožnica papeža Benedikta XVI. ter njegova prva socialna okrožnica, ki je bila podpisana 29. junija 2009 in objavljena 7. julija 2009.Latkovic (2010), Caritas in veritate, str. 208.
Okrožnica se ukvarja s problemi svetovnega razvoja in napredka k skupnemu dobremu ter trdi, da sta tako ljubezen kot resnica pri tem bistvena. Delo je namenjeno vsem slojem svetovne družbe – nekatere točke so namenjene posebej političnim voditeljem, poslovnim in verskim voditeljem, finančnikom in dobrodelnim organizacijam, vendar je delo kot celota namenjeno vsem ljudem dobre volje.
Caritas in veritate vsebuje podroben razmislek o gospodarskih in družbenih vprašanjih. Papež poudarja, da Cerkev ne ponuja konkretnih tehničnih rešitev, temveč moralna načela, ki so podlaga za oblikovanje takšnih rešitev.
Gospodarske teme vključujejo napad na fundamentalizem prostega trga, čeprav zavrača poenostavljeno polarizacijo modela prostega trga proti interventnim rešitvam velike vlade. Poudarjena je potreba po tem, da morajo biti dejanja vseh gospodarskih akterjev utemeljena tako na etiki kot na motivu prihodkov. Druga obravnavana področja so lakota, okolje, migracije, spolni turizem, bioetika, kulturni relativizem, družbena solidarnost, energetika in demografija.
Vsebina
Uvod V uvodu nas papež spomni, da je ljubezen v središču družbenega nauka Cerkve in tesno povezana z resnico, saj je sicer lahko popačena ali odtrgana od etičnega življenja. Opozarja, da bi bilo krščanstvo ljubezni brez resnice bolj ali manj zamenljivo s dobrohotnimi čustvi, ki so koristna za družbeno sožitje, vendar brez pravega pomena.Caritas in veritate, § 1–4.
Resnica je nujna za razvoj. Brez nje, pravi papež, družbeno delovanje na koncu služi zasebnim interesom in logiki moči, kar vodi v družbeno razdrobljenost. Benedikt XVI. se ustavi pri dveh merilih, ki usmerjata moralno delovanje in izhajata iz načela ljubezni v resnici: pravičnost in skupno dobro. Vsak kristjan je poklican k ljubezni po institucionalni oz. politični poti, ki vpliva na življenje pólis, na življenje v družbi. Dodaja: »Ko prizadevanje za skupno dobro razvnema ljubezen, zmore več kot zgolj svetno ali politično prizadevanje.«Caritas in veritate, § 7. Cerkev, nadaljuje, nima tehničnih rešitev, ki bi jih lahko ponudila; ima pa poslanstvo resnice, ki ga mora izpolniti za družbo, ki je naravnana na človeka, njegovo dostojanstvo in poklicanost. Pokloni se še svojim predhodnikom, ki so pomembno vplivali na razvoj družbenega nauka Cerkve z naslednjimi okrožnicami: O skrbi za socialno vprašanje (Sollicitudo rei socialis), O delu za razvoj narodov (Populorum progressio), O novih stvareh (Rerum novarum).Caritas in veritate, § 5–9.
Prvo poglavje: Sporočilo okrožnice O delu za razvoj narodov Prvo poglavje dokumenta govori o sporočilu Pavla VI. v okrožnici Populorum progressio. Brez perspektive večnega življenja, opozarja papež, je človeškemu napredku na tem svetu odvzet prostor za dihanje. Brez Boga postane razvoj negativen, razčlovečen.Caritas in veritate, § 10–12.
Pavel VI. je, nadaljuje, poudaril nepogrešljiv pomen evangelija za izgradnjo družbe v skladu s svobodo in pravičnostjo. Obenem je v Humanae Vitae pokazal na močno povezavo med etiko življenja in družbeno etiko. Pojasni tudi predhodnikovo dojemanje človekovega razvoja. Ta je v svojem izviru poklicanost in izhaja iz presežnega, ne gre pa le za »tehnične vidike človekovega življenja«, ampak za »smisel njegove skupne hoje skozi zgodovino z brati« in »določanje cilja takšne poti«.Caritas in veritate, § 16. Slednje narekuje Cerkvi dolžnost, da osvetljuje družbena vprašanja v luči evangelija. Pavel VI. tudi pokaže, da vzroki za nerazvitost niso predvsem materialnega značaja. Bolj so v volji in mišljenju, še bolj pa v pomanjkanju bratstva med posamezniki in narodi. Ker družba postaja vse bolj globalizirana, postajamo drug z drugim sosedi, a ne tudi bratje. Zato moramo ukrepati, da se bo gospodarstvo razvijalo v smeri pristne človečnosti.Caritas in veritate, § 13–20.
Drugo poglavje: Človeški razvoj v našem času V drugem poglavju se papež ukvarja s človekovim razvojem v današnjem času. Dobiček kot izključni cilj, brez skupnega dobrega kot končnega cilja, tvega uničenje bogastva in ustvarja revščino. Nadalje omenja nekatere značilnosti izkrivljenega razvoja: špekulativno finančno poslovanje, brezobzirno preseljevanje ljudstev ter neurejeno izkoriščanje zemeljskih virov. Pred takšnimi problemi papež poziva k načrtovanju nove, bolj humane poti.Caritas in veritate, § 21.
Papež nadaljuje, da svetovno bogastvo v absolutnem smislu narašča, vendar se povečujejo tudi neenakosti in pojavljajo nove oblike revščine. Korupcija je prisotna tako v bogatih kot revnih državah in mednarodna podjetja prepogosto ne spoštujejo pravic delavcev. Poleg tega je mednarodna pomoč pogosto neodgovorno preusmerjena od svojih pravih namenov, tako da do upravičencev sploh ne pride. Hkrati, pravi papež, je s strani bogatih držav prisotna pretirana vnema za zaščito znanja, in sicer s pretirano togim uveljavljanjem pravice do intelektualne lastnine, zlasti na področju zdravstva.Caritas in veritate, § 22.
Papež se nato posveti iskanju področij, na katerih bi bogate države po nizkih stroških prenesle proizvodnjo na zunanje izvajalce. Ti procesi so privedli do zmanjševanja sistemov socialne varnosti, kar resno ogroža pravice delavcev. K temu je treba dodati, da lahko zmanjševanje socialne porabe, ki je pogosto posledica pritiskov mednarodnih finančnih institucij, pusti državljane nemočne pred starimi in novimi tveganji. Vsekakor pa lahko opazimo, da vlade zaradi ekonomske koristnosti pogosto omejujejo svobodo sindikatov. Tiste, ki vladajo, spominja, »da je poglavitni kapital, ki ga je treba zavarovati in mu povečati vrednost, človek, oseba v svoji celovitosti«.Caritas in veritate, § 23–25.
Resnica je nujna za razvoj. Brez nje, pravi papež, družbeno delovanje na koncu služi zasebnim interesom in logiki moči, kar vodi v družbeno razdrobljenost. Na kulturni ravni možnost interakcije odpira nove perspektive dialoga, vendar z dvojno nevarnostjo. Prvič, pride lahko do kulturnega eklekticizma, v katerem so vse kulture obravnavane kot vsebinsko enakovredne. Nasprotna nevarnost pa je poplitvenje, izginjanje globokega pomena različnih narodnih kultur in izročil. Papež se nato posveti škandalu, ki ga predstavlja lakota. Manjka mreža gospodarskih ustanov, ki bi se lahko spoprijele s to nujnostjo. Upati je treba na nove možnosti v tehnikah kmetijstva in zemljiške reforme v državah v razvoju.Caritas in veritate, § 26–27.
Benedikt XVI. nato poudarja, da spoštovanja življenja nikakor ni mogoče ločiti od razvoja narodov. V različnih delih sveta še vedno obstajajo prakse demografskega nadzora, ki gredo tako daleč, da vsiljujejo splav. V gospodarsko razvitih državah obstaja miselnost proti rojstvu, ki se pogosto poskuša (izvažati) v druge države, kot da bi šlo za obliko kulturnega napredka. Poleg tega obstaja utemeljen sum, da je razvojna pomoč včasih povezana s posebnimi politikami zdravstvenega varstva, ki dejansko vključujejo vsiljevanje nadzora rojstev. Zaskrbljujoči so tudi zakoni, ki dovoljujejo evtanazijo: »Družba, ki se odloči za zanikanje in zatiranje življenja, prej ali slej ne bo našla spodbud in potrebne energije za to, da bi bila v službi človekovega resničnega dobrega.«Caritas in veritate, § 28.
Z razvojem je povezan še en vidik: pravica do verske svobode. Nasilje zavira pristen razvoj, kar še posebej velja za terorizem, ki ga motivira fundamentalizem. Hkrati spodbujanje ateizma v mnogih državah ovira zahteve za razvoj narodov, saj jih prikrajšuje za duhovne in človeške vire, kajti za razvoj je potrebna interakcija različnih ravni znanja, ki se usklajujejo z ljubeznijo. Benedikt XVI. svari pred kratkoročnim – včasih zelo kratkoročnim – gospodarjenjem, ki vodi v zniževanje ravni zaščite pravic delavcev, da bi povečali mednarodno konkurenčnost države. V ta namen nagovarja, naj popravimo nekatere disfunkcije razvojnih modelov, kar danes zahteva ekološko stanje Zemlje. Zaključi z globalizacijo, ki brez ljubezni povzroča škodo brez primere in ustvarja nove delitve. Ljubezen in resnica nas zato postavljata pred novim, obsežnim in ustvarjalnim izzivom.Caritas in veritate, § 29–33.
Tretje poglavje: Bratstvo, gospodarski razvoj in civilna družba Bratstvo, gospodarski razvoj in civilna družba je tema tretjega poglavja okrožnice, ki se začne s pohvalo izkušnje darovanja, ki je pogosto neprepoznana zaradi povsem potrošniškega in utilitarističnega pogleda na življenje. Prepričanje, da je ekonomija prosta vplivov moralnega značaja, je človeka pripeljalo do tega, da je ekonomski proces zlorabil na povsem uničujoč način. Razvoj, če hoče biti pristno človeški, mora dati prostor načelu zastojnskosti.Caritas in veritate, § 34.
To je še posebej pomembno v zvezi s trgom, ki brez notranjih oblik solidarnosti in zaupanja ne more v celoti izpolniti svoje prave gospodarske funkcije. Trg se ne more zanašati samo nase; moralno energijo mora črpati od drugih subjektov in revnih ne sme obravnavati kot podrejeno breme, temveč kot vir. Trgovska logika mora biti usmerjena v prizadevanje za skupno dobro, za katerega mora prevzeti odgovornost tudi politična skupnost. Trg po svoji naravi ni negativen. Sedanja kriza kaže, da tradicionalnih načel družbene etike, kot so preglednost, poštenost in odgovornost, ni mogoče zanemariti ali omiliti. Hkrati papež opozarja, da ekonomija ne odpravlja vloge države in zahteva pravične zakone. Ob spominu na Centesimus annus izpostavi nujnost sistema s tremi subjekti: trgom, državo in civilno družbo ter poziva k iskanju načinov za počlovečenje gospodarstva. Potrebujemo gospodarske oblike, pravi, ki temeljijo na solidarnosti.Caritas in veritate, § 35–39.
Četrto poglavje: Razvoj narodov, pravice in dolžnosti, okolje V bogatih družbah je mogoče opaziti zahteve po 'pravici do presežka', medtem ko v nekaterih nerazvitih regijah primanjkuje hrane in vode. Papež v zvezi s tem nadaljuje, da je napačno, če se povečanje števila prebivalstva obravnava kot glavni vzrok za nerazvitost. Ponovno potrdi, da spolnosti ni mogoče zreducirati zgolj na užitek ali zabavo. Spolnosti ni mogoče urejati s strategijami vsiljenega nadzora rojstev in države so poklicane, da sprejmejo politike, ki spodbujajo osrednjo vlogo in celovitost družine. Nato poudari, da moralno odgovorna odprtost za življenje tako posameznika kot družbe predstavlja bogat družbeni in gospodarski vir:Zmanjševanje števila rojstev, ki je včasih pod tako imenovano »kritično mejo naravnega prirastka«, spravlja v krizo tudi sisteme socialne pomoči in jih draži, omejuje sklepanje posojil in posledično denarne vire, potrebne za vlaganja, zmanjšuje dostop do kvalificirane delovne sile, znižuje zaloge »možganov«, nujno potrebnih za preživetje naroda. Poleg tega majhne, včasih premajhne družine tvegajo osiromašenje družbenih odnosov in ne zagotavljajo učinkovitih oblik solidarnosti.Caritas in veritate, § 44.Gospodarstvo, dodaja, potrebuje etiko, ki je osredotočena na ljudi. Enako osrednje mesto človeške osebe mora biti vodilno načelo v razvojnih programih mednarodnega sodelovanja. Mednarodne organizacije bi se morale vprašati o dejanski učinkovitosti svojega birokratskega mehanizma, ki je pogosto pretirano drag. Papež opaža, da prepogosto ravno revni služijo ohranjanju dragih birokracij. Zato poziva k popolni preglednosti glede prejetih sredstev.Caritas in veritate, § 45–47.