thumb| Rezidenca s strukturno povezano kolegijsko cerkvijo sv. Lovrenca v knežjem mestu thumb| Pogled na jugozahodni kotni stolp Knežja rezidenca v Kemptenu (Allgäu) je prvi monumentalni samostanski kompleks, ki je bil zgrajen v Nemčiji po tridesetletni vojni. Leta 1651 je knez-opat Roman Giel von Gielsberg začel obnavljati baročni samostanski kompleks na mestu uničenega srednjeveškega benediktinskega samostana. Michael Beer iz Vorarlberga je bil mojster gradnje. Njegov naslednik je bil graubündenski arhitekt Johann Serro. Hkrati je bila zgrajena kolegijska in župnijska cerkev sv. Lovrenca, ki je z zakristijnim prizidkom povezana z rezidenco. Državne sobe, ki jih je knez-opat Anselm von Reichlin-Meldegg dokončal do leta 1743, so vrhunec notranje opreme. Razkošen sijaj opreme, s slikami Franza Georga Hermanna, ki se je izobraževal v Italiji, s skulpturami münchenskega dvornega kiparja Egida Verhelsta (1696-1749) in s štukaturami Johanna Georga Üblherja in drugih umetnikov šole Wessobrunn, ustvarjajo je eno najpomembnejših stavb južnonemškega rokokoja.
Arhitektura rezidence kot dvojnega dvorišča je temeljni nov koncept, ki bi moral biti prelomen za nadaljnji razvoj južnonemške samostanske arhitekture; stoletje pozneje je bil impresivno citiran in se nadaljeval med gradnjo samostana Ottobeuren.Georg Dehio (Hrsg.): Handbuch der deutschen Kunstdenkmäler. Bayern III: Schwaben. 2. Auflage. Deutscher Kunstverlag, Berlin/München 2008, ISBN 978-3-422-03116-6, S. 559. Rezidenca je bila hkrati knežja rezidenca in samostan. Prvotno so bili knežji prostori postavljeni v vzhodnem krilu, z veličastnim dovozom, ki se je iz dvoriščnega vrta odpiral na notranje dvorišče. Zahodni prostor, usmerjen proti cerkvi, je bil uporabljen za samostan in duhovno življenje. Z izgradnjo državnih prostorov v 40. letih 17. stoletja na jugozahodni strani se je zamenjala raba: vzhodno krilo je bilo dodeljeno samostanu, zahodni del je služil knežjemu dvoru.
Danes rezidenca služi kot sodišče za krajevna in regionalna sodišča v Kemptnu. Oglede po državnih sobah organizira krajevno zgodovinsko društvo Kempten. Hausherr je Bavarska uprava državnih palač, vrtov in jezer.
Lega Rezidenca je skupaj s cerkvijo sv. Lovrenca tvorila središče knežjega samostana Kempten. Stavbni kompleks, zgrajen v samostanskem mestu Kempten, tik pred vrati istoimenskega cesarskega mesta, je zdaj na severu uokvirjen s pripadajočim dvoriščnim vrtom, na jugu pa s trgom Residenzplatz. Južno preddverje je zasnovano z zelenim pasom in ravnim stopniščem ter vodnim bazenom s fontanami in vodotokom. Na zahodu je Hildegardplatz s cerkvijo sv. Lovrenca na cerkvenem griču, na vzhodu je leta 1972 odprta velika veleblagovnica, prvotno Horten AG, kot je še razvidno iz fasadne zasnove, danes zaprta Galeria Kaufhof.Ursprünglich ein Kaufhaus der Horten AG, wie an der Fassadengestaltung noch erkennbar ist, später Galeria Kaufhof, seit Januar 2024 leerstehend. Veleblagovnica je bila zaradi svoje velikosti močan vizualni konkurent Rezidenci. Pred gradnjo veleblagovnice je bila na tem posestvu občinska klavnica.
Zgodovina thumb| Koncert na notranjem dvorišču (Westhof) Residenz (2015) Baročna rezidenca je naslednica romanskega samostana s samostansko cerkvijo, ki ji je bil na jugu prizidan samostan. Samostan, zgrajen večinoma v 13. stoletju, je nasledil starejši samostan, ustanovljen sredi 8. stoletja, od katerega ni ohranjenih nobenih predstavitev. Ustanovitelj in prvi opat je bil Audogar, ki je bil morda v sorodu s karolinško kraljico Hildegardo.
Obstaja več ilustracij poznosrednjeveškega samostanskega kompleksa, ki je bil zgrajen od leta 1225, npr. Pogled na mesto Johanna Haina in Fridricha Raidela iz leta 1628, ki daje dober vtis o stavbah. Nova samostanska cerkev je bila romanska, triladijska bazilika z zahodnim transeptom in parom stolpov na vzhodu.
Leta 1382 je triladijski Marienmünster, na območju katerega je bila kasneje zgrajena Rezidenca, dobila koničaste gotske stolpe. Nadaljnji večji gradbeni ukrepi v samostanskih poslopjih so bili okoli leta 1500. Med tridesetletno vojno je bil 22. maja 1632 celoten samostanski kompleks uničen zaradi napada Švedov s podporo Kempten Reichsstädterja. Razbita je bila tudi kapela svetega Nikolaja, ki je bila posvečena leta 973. Bila je prva v južni Nemčiji. Po vojni so razvaline odstranili.Wolfgang Petz, Josef Kirmeier, Wolfgang Jahn und Evamaria Brockhoff (Hrsg.): „Bürgerfleiß und Fürstenglanz.“ Reichsstadt und Fürstabtei Kempten. Haus der Bayerischen Geschichte, Augsburg 1998, ISBN 3-927233-60-9, S. 274.
Leta 1648 je Roman Giel von Gielsberg naredil prve načrte za gradnjo nove cerkve in štirikrilnega samostanskega kompleksa. Gielsberg je prvotno želel, da bi nov samostan zgradili na lokaciji, ki je bolj oddaljena od cesarskega mesta. Na starem mestu, in loco fundationis (na mestu ustanovitve), naj bi bila zgrajena le župnijska cerkev s gospodarskimi poslopji. Na koncu je bilo odločeno, da se obnovi na stari lokaciji. Stavba, ki je bila prvotno mišljena kot kašča, ki je bila že v izgradnji, je leta 1651 postala krilo Rezidence. Graditelj projekta je bil Michael Beer iz Vorarlberga.Hugo Naumann: Kempten St. Lorenz. Kunstverlag Peda, Passau 2011, ISBN 978-3-89643-836-2, S. 6. Rezidenca je bila delno zgrajena na temeljih porušene triladijske romanske cerkve. Leta 1656 so pod Beerovim naslednikom Johannom Serrom zgradili osrednje prečno krilo Rezidence, leta 1660/61 pa krila okoli vzhodnega dvorišča. V letih 1661 do 1664 sta bila zgrajena južno in zahodno krilo okoli zahodnega dvorišča in hkrati prvi deli notranjosti. Leta 1665 je Serro dal porušiti dele Rezidence, ki jo je zgradil Beer. Severozahodni vogalni stolp je bil dokončan leta 1668. Istega leta se je v njegove prostore vselil knez-opat.
Hildegardina kapela je bila zgrajena v središču vzhodnega dvorišča leta 1670, vendar je bila po sekularizaciji leta 1804 porušena. Po dokončanju Hildegardine kapele je bil Serro odpuščen zaradi starosti.
Proti koncu leta 1674, leto po smrti Romana Giela von Gielsberga, se je samostan preselil v novo stavbo. Od leta 1732 so bile pod knezom-opatom Anselmom Reichlinom von Meldeggom številne sobe preurejene v državne sobe z razkošno opremo v rokokoju kot sedež vlade; samostan se je preselil v vzhodni del Rezidence, ki je postala samostansko poslopje.
Po sekularizaciji leta 1803 so kanoniki in zadnji knez-opat Castolus Reichlin von Meldegg smeli nekaj časa ostati v Rezidenci. Bavarska vojska, ki naj bi tam ostala v tako imenovani grajski vojašnici do leta 1945, se je preselila na območja, ki so ostala prazna. Dvoriščni vrt je bil v veliki meri nadzidan z vojašnicami, paradnim poligonom in v 19. stoletju jahalnico.
Po letu 1945 je Rezidenca postala taborišče za številne razseljene osebe iz druge svetovne vojne. Predvsem Litovci so v rezidenci ostali nekaj let. Po tem so bili prostori postopoma obnovljeni in preurejeni za sodstvo. Postopki so potekali tudi v državnih sobah. Leta 1952 so bili državni prostori in knežja dvorana ponovno dostopni javnosti, deloma po zaslugi zavzetosti domačina Alfreda Weitnauerja.
Arhitektura Zunanjost hochkant|thumb| Kotni stolp s kapo in strukturo lanterne thumb|left| Arhitekturna stavba na zahodnem dvorišču Rezidenca ima pravokoten tloris v izmeri 145 krat 43 metrov. Delitev s transeptom ustvarja dve notranji dvorišči skoraj enake velikosti. Na splošno je simetrija in celotna dispozicija neuravnotežena, kar je mogoče razložiti s spremembo mojstrov in posegi graditeljev ter s tem povezanimi spremembami načrta. Alexander Herzog von Württemberg: Stadt Kempten (= Bayerisches Landesamt für Denkmalpflege [Hrsg.]: Denkmäler in Bayern. Band VII.85). Verlag Schnell & Steiner, München/Zürich 1990, ISBN 3-7954-1003-7, S. 74 f.
Iz vogalov štrlijo kvadratni stolpi s kratkim osmerokotnikom nastavkom. Depresivne kape z odprtimi lanternami se naslanjajo na osmerokotnike.
Na južnem pročelju je pod podstrešjem raven šestosni rizalit, ki je bil zgrajen šele leta 1895 kot nov vhodni prostor. Prvotno na južni strani - proti cesarskemu mestu ni bilo odprtine vrat. Severno pročelje deli na štrleče zahodno krilo Michaela Beera, ki ga je v 19. stoletju verjetno podaljšal z dvema osema proti vzhodu, in vzhodno krilo z osrednjo izboklino, nekdanjim vhodnim portalom, Johanna Serra. Iz vmesnega trakta proti vzhodnemu dvorišču štrli mansardna hiša z zatrepom. Južno in zahodno krilo na zahodnem dvorišču delijo arkade, pilastri in polstebri, ki jih je zasnoval Serro.
Arhitekturne poslikave so bile obnovljene glede na prvotne ostanke.
Notranjost Videza z originalnim pohištvom prostorov in hodnikov Rezidence ni več mogoče rekonstruirati. Bavarsko volilno telo je po sekularizaciji prodalo nekaj pohištva na dražbi. Skozi desetletja je bilo pohištvo distribuirano po vsem svetu; nekaj kosov je bilo odkupljenih.
Zaporedje prostorov ustreza shemi iz 18. stoletja za stanovanja posvetnih regentov: plesna dvorana - predsoba - soba za sprejeme - spalnica. Te knežje sobe dopolnjujejo grbovna dvorana na severu, knežja dvorana in drugi prostori.
Prostori so bili uporabljeni bolj za reprezentacijo in dvorne slovesnosti kot za praktično uporabo kot bivalni prostor.
Dvorana grbov Najstarejša reprezentativna soba samostana je v drugem nadstropju severovzhodnega trakta. Kot je razvidno iz grba, je grbovna dvorana nastala v času Giela von Gielsberga. S štiriosnimi okni, ki gledajo na samostansko dvorišče, je visoka nadstropje in pol. Grb opata in samostana sta uokvirjena v tondo v oboku, v katerega so široko zarezane lunete medetažnih oken.
Knežja dvorana thumb| Knežja dvorana Knežja dvorana je bila opremljena okoli leta 1680 pod knezom opatom Rupertom von Bodmanom. Prostor zavzema celotno širino zahodnega trakta v drugem nadstropju. V 19. in 20. stoletju so ga skrajšali, da bi naredili prostor za sodobno stopnišče. Strop krasijo goste štukature, ki so razdeljene na polja listnih palic in okvirjev sadnih palic. Med okni visijo velike slike na platnu s portreti knezov opatov; večinoma izmišljene portrete je naslikal dvorni slikar Franz Georg Hermann. Zaradi poškodb zaradi vode je bila soba od leta 2012 obnovljena.
Državne ali knežje sobe thumb|hochkant|Prestolna soba, državna soba
Pisarna (Kanzlei), vogalna soba s pogledom na Hildegardplatz, je prva soba, ki je z enfilado povezana z ostalimi knežjimi sobami. Na stropu, ometanem okoli leta 1733, je bil prikazan grb komisarja, kneza-opata Anselma Reichlina von Meldegga. V 1950-ih so po odstranitvi predelne stene iz obstoječih ostankov obnovili strop. Okoli leta 1790/91 je soba postala dvorna pisarna. S freskami jo je okrasil Franz Joseph Hermann, sin Franza Georga Hermanna. Freske so bile vključene v štukature prvotnega pohištva. Putti in njihovi dodatki se nanašajo na elemente, letne čase in znake zodiaka. Klasična vrata izvirajo iz obdobja prenove.
Spalnica (Schlafzimmer) je razdeljena z lokom. V času vladavine kneza-opata je bila v severni polovici sobe spalna omara s paradno posteljo. Južna okenska stran je bogato okrašena. Okenski podboji so obloženi s fino štukaturo. Obok ima novejšo zgodnjo rokoko štukaturo s puti in doprsnimi kipi. V sobi je prikazan grb Reichlina von Meldegga. Slika na stropu prikazuje Jakobove sanje o lestvi v nebesa. V vogalnih kartušah so prizori, ki se nanašajo na Jakoba, Tobijo in Rafaela; vogalne kartuše spalnice prikazujejo Smrt svetega Benedikta, ustanovitelja reda, in Smrt svete Sholastike, Benediktove sestre. Žalostna Marija je upodobljena nad vrati.