Konstanški Münster ali Münster Naše ljube Gospe je bila do 13. avgusta 1955 manjša bazilika v Konstanci ob Bodenskem jezeru. Izraz Münster, ki je še vedno v uporabi, izvira iz latinskega izraza monasterium za samostan ali duhovno skupnost.Timm Lechler: Ein Trostpflaster für die einstige Bischofskirche. In: Südkurier, 13. August 2020, S. 17. Zavetnica nekdanje škofovske cerkve sta Devica Marija in zavetnika nekdanje konstanške škofije Pelagij in Konrad Konstanški.
Cerkev sega v zgodnje čase škofije okoli leta 600 našega štetja in je bila prvič omenjena v dokumentu leta 780. Münster je bil dobrih dvanajst stoletij stolnica škofov v Konstanci in je služil kot sejna dvorana koncila v Konstanci (1414-1418). Od razpustitve škofije leta 1821 se je Münster uporabljal kot katoliška župnijska cerkev.
Arhitekturno je obstoječa stavba ena največjih romanskih cerkva v jugozahodni Nemčiji, triladijska stebrna bazilika s tlorisom v obliki latinskega križa, ki je bila posvečena leta 1089. Romanska stavba je zasnovana v gotskem slogu s širokim zahodnim stolpom z zahodnim portalom (12.-15. stoletje), nizi stranskih kapel (15. stoletje) in predvsem neogotskim zvonikom, ki je bil postavljen šele v 19. stoletju. Cerkvena oprema iz obdobja romanike in gotike je ohranjena le ponekod, medtem ko se obdobja notranje opreme baroka, klasicizma in neogotike prekrivajo. Poseben romarski cilj na Schwabenwegu (Jakobsweg) je romanska Mavricijeva rotunda z umetniško zgodovinsko pomembno strukturo Svetega groba iz obdobja zgodnje gotike. Kot najvišja stavba v zgodovinskem starem mestnem jedru še vedno zaznamuje mestno pokrajino s svojim značilnim obrisom. thumb|hochkant=1.2|Münster in Münsterplatz 1819 thumb|hochkant=1.2|Lokalni načrt okolice (razvojno stanje okoli 1880; večinoma velja še danes)
Mere Stolp: višina do vrha 78 m, višina do ploščadi 40 m; Stavba: dolžina 63,7 m, širina 32 m, višina grebena 28 m Osrednja ladja: dolžina 40,9 m, širina 11,3 m, višina 17,3 m (do spodnjega roba oboka) Severna ladja: širina 6,4 m Južna ladja: širina 5,9 m Severni in južni kor: dolžina 10 m, širina 10,7 m Transept: dolžina 10,9 m, širina 10,8 m Glavni kor: dolžina 9,5 m, širina 10,4 m Kripta (dvorana s stebri): dolžina cca 7,8 m, širina cca 7,7/6,8 m Konradijeva kapela: dolžina 6,6 m, širina 4,8 m Mavricijeva rotunda: premer 11,3 m
Zgodovina Antika in zgodnji srednji vek thumb| Ostanki rimskega obrambnega stolpa na Münsterplatzu (stanje izkopavanja 2004) Münsterhügel je najvišja vzpetina v današnjem mestnem območju Konstance južno od Seerheina, približno 6-7 m nad gladino Bodenskega jezera. Za razliko od danes je ta hrib v prazgodovini tvoril ozek jezik zemlje, dostopen le z juga, obdan z vodnimi telesi in močvirji na zahodu. (Šele med visoko srednjeveškimi in novoveškimi poselitvenimi prizadevanji je območje, na katerem je bilo mogoče zidati, zraslo skozi odlagališče.) Kelti so se tu naselili že leta 120 pr. n. št. V 3. in 4. stoletju so Rimljani po umiku iz zgornjegermansko-retijskega Limesa na tem griču postavili več obrambnih sistemov, da bi zavarovali novo severno mejo cesarstva (Donava-Iller-Ren-Limes). Arheološke najdbe kažejo, da je najkasneje okoli leta 300 našega štetja obstajala zidana rimska utrdba – Constantia, poimenovana po cesarju Konstanciju Kloru (305 / 306). Od tu je bilo mogoče dobro raziskati vznožje Alp in območje okoli ustja Rena. Rimljani so mesto uporabljali kot pomorsko oporišče in ga s cestami povezovali z drugimi oporišči, kot so Tasgetium (Stein am Rhein), Brigantium (Bregenz) in Vitudurum (Winterthur). Domneva se, da je tu obstajalo rimsko civilno in vojaško naselje vsaj do rimskega vojaškega umika pozimi 401 / 402 in da je za njim ostalo že pokristjanjeno rimsko-keltsko mešano prebivalstvo, ki pa je bilo v naslednjih 200 letih razseljeno s še nepokristjanjem Alemani.
Konstanška škofija, ustanovljena okoli leta 585 / 590, je na tem griču zgradila svojo prvo škofovsko cerkev. Škofija na zahodnem Bodenskem jezeru je služila Frankovskemu cesarstvu kot osnova za pokristjanjevanje in politično podrejanje Alemanov. Mesto je moralo biti naseljeno v tem času in domneva se, da je prva cerkev, posvečena Devici Mariji, stala znotraj starodavnega obzidja rimske utrdbe. Opis življenja svetega Gala iz poznega 8. stoletja se jemlje kot znak, da je škofovska cerkev obstajala že leta 615. Vendar je bila Marienkirche prvič omenjena v listini leta 780. Le malo južneje je bila starejša rimska bazilika svetega Štefana, ki je tudi omenjena tudi v Gallusvita in so jo verjetno uporabljali Franki kot župnijsko cerkev, vendar ni bila izbrana za škofovsko cerkev. V zgodnjem srednjem veku so se severno od stolnega okrožja naselili ribiči, obrtniki in ministeriali škofovskega dvora in tako ustanovili danes najstarejše mestno okrožje Niederburg. Okoli cerkve se je počasi razraščalo naselje, ki pa se je v večjem obsegu razvilo šele v visokem srednjem veku.
Karolinško in otonsko obdobje thumb|left| Zgodnjekonstanške cerkve (rdeče) in otonske nove zgradbe po modelih v Rimu in Jeruzalemu (rumena) V prvi polovici 9. stoletja je bila za škofovsko cerkev verjetno zgrajena karolinška novogradnja. Morda je šlo za triladijsko baziliko brez transepta s triceličnim korom in ravnim zaključkom. (Ta trditev v bistvu temelji na domnevi, da je po vzoru te stavbe v Konstanci nastala prva samostanska cerkev knežjega samostana St. Gallen.) Albert Knoepfli: Beiträge zur Baugeschichte des Konstanzer Münsters im 10. und 11. Jahrhundert. In: Helmut Maurer (Hrsg.): Die Konstanzer Münsterweihe von 1089 in ihrem historischen Umfeld. Herder, Freiburg i. Br. 1989. Okrog sredine 9. ali začetka 10. stoletja je bila izkopana kripta in kasneje razširjena, domnevno za kosti katakombnega svetnika Pelagija, v katero sta stolnica in škofija prejeli drugega zavetnika. (Pelagijeve cerkve še vedno najdemo po vsej nekdanji škofiji.) Vplivnemu škofu Salomonu III. (mandat 890-919) običajno pripisujejo gradnjo kripte in palače, ki je stala južno od cerkve in je služila kot bivališče škofom in potujočim kraljem.
V 10. stoletju se je škofovska oblast močno razširila: škof Konrad I. (934-975) je dal konstanške cerkve prilagoditi po vzoru petih papeških patriarhalnih bazilik; nastal naj bi drugi Rim. Okoli škofovske cerkve je nastal krog župnijskih cerkva, ki so bile tako kot: Santa Maria Maggiore posvečena Devici Mariji: sv. Janez in der Niederburg (podobna kot Bazilika svetega Janeza v Lateranu), sv. Lovrenc (San Lorenzo fuori le mura) , sv. Pavla pred obzidjem (San Paolo fuori le Mura) in - kot bazilika sv. Petra v manjšem obsegu - samostanska cerkev opatije Petershausen, ki jo je ustanovil njegov nečak in naslednik Gebhard II. (979-995). Konrad je dal zgraditi tudi Mavricijevo rotondo severovzhodno od Münstra, poenostavljeno repliko jeruzalemske cerkve Božjega groba, in jo posvetil ostonskemu svetniku Mavriciju. (V 12. stoletju sta bila Konrad in Gebhard med drugim kanonizirana zaradi cerkvenih temeljev; Konrad je bil celo imenovan za drugega zavetnika Münstra in škofije.)
Konradova in Gebhardova cerkvena poslopja sta po eni strani izkazovala notranji cerkveni pomen po površini največje škofije v cesarstvu, ki je segala od Stuttgarta do Berna, po drugi strani pa sta izkazovala tudi lojalnost vladajočim Otonom in njihovi ideji o Translatio imperii: otonski cesarji so trdili, da so nasledniki rimskih cesarjev, zato je bilo škofovsko mesto ob Bodenskem jezeru, zvesto cesarju, do neke mere drugi Rimu, ki je to trditev uveljavil v sakralnih stavbah. Pod politično vplivno cerkveno pokrajino Mainz je spadala tudi škofija Konstanca, katere nadškofje so v zgodnjem srednjem veku kronali nemške kralje. Škofovski sedež je imel impresivno knjižnico (Knjižnica stolnice Constance) in stolno šolo ter je skupaj s samostanom St. Gallen (ustanovljen 612/719) in samostanom Reichenau (724) predstavljal pomembno središče zgodnjesrednjeveške duhovne krajine na Bodensko jezero
Lambertova stavba leta 1000 Najstarejši nadzemni gradbeni ostanki Münstra segajo okoli leta 1000. Ta faza gradnje pod škofom Lambertom (995?–1018) velja tudi za najpomembnejšo romansko sakralno stavbo v jugozahodni Nemčiji, deloma zato, ker je bila neposredni vzor za monumentalno cerkev sv. Petra in Pavla v samostanu Hirsau. Vzhodni del karolinškega müstra so pod Lambertom razširili s transeptom in korom v obliki latinskega križa, ladja pa je v bistvu ostala enaka. Levo in desno od križišča sta bila ustvarjena kvadratna sveta prostora (Thomaschor in Mariä-End-Chorus).
Propad in novogradnja (Rumoldbau) iz leta 1054 thumb| Rekonstrukcija notranjosti romanske cerkve z ravnimi lesenimi stropi in brez gotskih stranskih kapelic (Dehio/Bezold, Cerkvena arhitektura zahoda, 1887) Ladja karolinške bazilike se je leta 1052 iz neznanih razlogov zrušila. Ta dogodek je dokumentiran le v sodobni kroniki reichenauskega meniha Hermanna Hromega, ki je jedrnato zapisal: »Constantiae basilica S. Mariae corruit« (Konstanška Mariijina bazilika propadla). Morda je bilo posledica potresa ali preprosto zaradi slabega stanja.
Nova gradnja se je začela takoj: od leta 1054 sta škof Rumold von Konstanz (1051-1069) in Oton I. (1071-1080) zgradila novo ladjo, spet s tremi ladjami, v katero je bila prevzeta malo poškodovana transepta Lambertovega poslopja. Gradbena dela so potekala počasi, saj so bili v investiturni boj vpleteni konstanški škofje, kar je vzelo čas in energijo. Končno je leta 1089 škof Gebhard III. von Zähringen (1084-1110) novozgrajeno stolno cerkev posvetil.
Tako imenovani Rumoldbau ni imela stolpov. Kraki transepta so bili dvignjeni v primerjavi z Lambertovo stavbo in imajo zdaj enako višino slemena kot ladja. Vrste stebrov s preprostimi osmerokotnimi kapiteli zaznamujejo stavbo vse do danes. Škof Rumold, prej kanonik v Goslarju, je obliko verjetno prinesel s seboj iz tamkajšnje Goslarske stolnice. Tik pod stropom je po prostoru potekal perspektivni vijugasti pas, kar je značilno tudi za reichenausko cerkev sv. Jurija in Goldbacher Sylvesterkapelle. Med letoma 1154 in 1236 so ponovno dvignili stenske krone in postavili novo strešno ogrodje in raven lesen strop, poslikan z verskimi motivi, od katerih se je danes ohranila le ena deska.
Katedralni grič v srednjem veku thumb|lleft| Konstanca v poznem srednjem veku z najstarejšo ohranjeno upodobitvijo münstra (mestna kronika Gebharda Dacherja, 1472–1476) Že v zgodnjem srednjem veku je bil stolni grič mesta Konstanca središče duhovnega življenja, ki je segalo daleč izven regije, medtem ko bi meščansko naselje komajda moglo biti večje od vasi. V neposredni bližini škofije se je naselilo dober ducat samostanov, za benediktinci v St. Gallenu (719) in Reichenau (724) ter v Petershausnu (983) in Schottenkloster im Paradies (1124) avguštinski kanoniki iz samostana Kreuzlingen (1124), dominikanci (1236), frančiškani (1240), klarise (okoli 1250), avguštinci (1266), dominikanci (1265) in druge verske skupnosti. Poleg tega je bilo škofovsko mesto upravni sedež posvetne gospoščine (Hochstift Konstanz), od katere se je mesto v 13. stoletju v veliki meri osamosvojilo. Leta 1237 je Konstanca postala svobodno cesarsko mesto; Leta 1308 je mesto prvič izvolilo svojega župana - močan izraz neodvisnosti od cerkvenega kneza. Moč škofov pa se je zrušila v odnosu do mesta in v cesarstvu. Notranji prepiri so pretresli škofijo, ko sta se na primer po smrti škofa Heinricha von Klingenberga za funkcijo potegovala dva izvoljena škofa. Od okoli leta 1320 do koncila so gradbena dela na Münstru napredovala le počasi. thumb| Rekonstrukcija leta 1830 porušene škofovske palače (risba Ludwiga Leinerja, 1886)