Japonski vrtovi (日本庭園, nihon teien) so tradicionalni vrtovi, katerih zasnove spremljajo japonska estetika in filozofske ideje, izogibajo se umetnemu okrasju in poudarjajo naravno krajino. Japonski oblikovalci vrtov na splošno uporabljajo rastline in obrabljene, postarane materiale, da nakazujejo naravno krajino in izražajo krhkost obstoja ter neustavljiv napredek časa. Starodavna japonska umetnost je navdihnila pretekle oblikovalce vrtov. Voda je pomembna značilnost mnogih vrtov, tako kot kamenje in pogosto prod. Kljub temu, da obstaja veliko privlačnih japonskih cvetočih rastlin, imajo zelnate rože v japonskih vrtovih na splošno veliko manjšo vlogo kot na Zahodu, čeprav so pomembni sezonsko cvetoči grmi in drevesa, še toliko bolj dramatični zaradi kontrasta z običajno prevladujočo zeleno barvo. Zimzelene rastline so »okostje vrta« na Japonskem.Johnson, 30-31, (30 quoted) Čeprav je cilj naraven videz, japonski vrtnarji svoje rastline, vključno z drevesi, pogosto oblikujejo zelo natančno.
Japonska literatura o vrtnarjenju sega skoraj tisoč let nazaj. Razvilo se je več različnih slogov vrtov, nekateri z verskimi ali filozofskimi posledicami. Značilnost japonskih vrtov je, da so oblikovani tako, da jih lahko gledamo z določenih točk. Nekateri izmed najpomembnejših različnih tradicionalnih slogov japonskega vrta so čisen-šoju-teien (»vrt z ribnikom«), ki je bil uvožen iz Kitajske v obdobju Heian (794–1185). Ti so bili zasnovani tako, da jih je mogoče videti z majhnih čolnov na osrednjem jezeru. Izvirni primeri teh niso ohranjeni, vendar jih je nadomestil »rajski vrt«, povezan z budizmom Čiste dežele, s svetiščem Bude na otoku v jezeru. Poznejši veliki vrtovi so pogosto v slogu kaiju-šiki-teien ali »promenadnih vrtov«, zasnovani tako, da jih lahko vidimo s poti, ki kroži okoli vrta, s fiksnimi postajališči za ogled. Posebni slogi, pogosto majhni deli v večjem vrtu, vključujejo »vrt mahu«, »suhi vrt s prodom in skalami«, povezan z zen budizmom, vrt rodži ali »vrt čajnice«, zasnovan tako, da ga lahko vidimo le s kratke poti in cubo-niva, zelo majhen urbani vrt.
Večina sodobnih japonskih domov ima malo prostora za vrt, čeprav slog cubo-niva z majhnimi vrtovi v prehodih in drugih prostorih, pa tudi bonsaji (na Japonskem vedno gojijo zunaj) in sobne rastline to ublažijo, domači vrtni turizem pa je zelo pomemben. Japonska tradicija je že dolgo ohranjanje dobro zasnovanega vrta čim bližje njegovemu prvotnemu stanjuJohnson, 30 in zdi se, da se je veliko slavnih vrtov v nekaj stoletjih malo spremenilo, razen neizogibnega menjavanja rastlin, kar je na Zahodu izjemno redko.
Zavest o japonskem slogu vrtnarjenja je dosegla Zahod proti koncu 19. stoletja in je bila navdušeno sprejeta kot del mode japonizma. Ker se je zahodni vrtnarski okus do takrat obrnil od toge geometrije k bolj naturalističnemu slogu, je bil japonski slog privlačna različica. Takoj so postali priljubljeni v Združenem kraljestvu, kjer je bilo podnebje podobno in so japonske rastline dobro rasle. Japonski vrtovi, običajno del večjega vrta, so še naprej priljubljeni na Zahodu, številne tipične japonske vrtne rastline, kot so japonska češnja (Prunus serrulata) in številne sorte Acer palmatum ali japonski javor, se uporabljajo tudi v vseh vrstah vrtov in dajejo blag pridih tega sloga mnogim vrtom.
Zgodovina Izvor Zamisli, ki so osrednjega pomena za japonske vrtove, so bile prvič predstavljene na Japonskem v obdobju Asuka (pribl. 6. do 7. stoletje). Japonski trgovci so bili priča vrtovom, ki so jih gradili na Kitajskem in domov prinesli številne kitajske vrtnarske tehnike in sloge.
Japonski vrtovi so se prvič pojavili na otoku Honšu, velikem osrednjem japonskem otoku. Na njihovo estetiko so vplivale posebne značilnosti pokrajine Honšu: razgibani vulkanski vrhovi, ozke doline, gorski potoki s slapovi in kaskadami, jezera in plaže z majhnimi kamni. Na njih je vplivala tudi bogata raznolikost cvetja in različnih vrst dreves, zlasti zimzelenih dreves, na otokih ter štirje različni letni časi na Japonskem, vključno z vročimi, mokrimi poletji in snežnimi zimami.Nitschke, Le Jardin japonais, pp. 14–15
Japonski vrtovi imajo svoje korenine v nacionalni veri šintoizem z njeno zgodbo o nastanku osmih popolnih otokov in o šinčiju, jezerih bogov. Prazgodovinska šintoistična svetišča za kami, bogove in duhove, najdemo na plažah in v gozdovih po vsem otoku. Pogosto so bila v obliki nenavadnih skal ali dreves, označenih z vrvicami iz riževe slame (šimenava) in obdanih z belimi kamni ali kamenčki, simbolom čistosti.Nitschke, Le Jardin japonais, pp. 14–15, and Young, The Art of the Japanese Garden. Belo gramozno dvorišče je postalo značilnost šintoističnih svetišč, cesarskih palač, budističnih templjev in zen vrtov. Čeprav je njen prvotni pomen nekoliko nejasen, je ena od japonskih besed za vrt – niva – začela pomeniti kraj, ki je bil očiščen in očiščen v pričakovanju prihoda kamijev in šintoistično spoštovanje velikih skal, jezer, starodavnih dreves in drugih »dostojanstvenikov narave« bi trajno vplivali na oblikovanje japonskega vrta.
Na japonske vrtove je močno vplivala tudi kitajska filozofija daoizma in [budizem|[budizma]] Amitābha, uvožena iz Kitajske okoli leta 552 n. št. Daoistične legende so govorile o petih goratih otokih, na katerih je živelo osem nesmrtnih, ki so živeli v popolnem sožitju z naravo. Vsak nesmrtnik je s svojega gorskega doma poletel na hrbtu žerjava. Sami otoki so bili na hrbtu ogromne morske želve. Na Japonskem je pet otokov iz kitajske legende postalo en otok, imenovan Horai-zen ali gora Horai. Replike te legendarne gore, simbola popolnega sveta, so pogosta značilnost japonskih vrtov, tako kot skale, ki predstavljajo želve in žerjave.Nitschke, Le Jardin japonais, pp. 22–23
V antiki Najzgodnejši zabeleženi japonski vrtovi so bili vrtovi užitka cesarjev in plemičev. Omenjeni so v več kratkih odlomkih Nihon Šoki, prve kronike japonske zgodovine, objavljene leta 720 n. št. Spomladi 74 n. št. je kronika zapisala: »Cesar Kejko je dal nekaj krapov v ribnik in se veselil, ko jih je videl zjutraj in zvečer«. Naslednje leto je »cesar v jezeru Ijiši pri Ihareju spustil čoln z dvojnim trupom in se vkrcal s svojo cesarsko priležnico ter skupaj se razkošno gostila«. Leta 486 je kronika zapisala, da je »cesar Kenzo odšel v vrt in se gostil ob robu vijugastega potoka«.Nitschke, Le Jardin Japonais, p. 30.
Kitajski vrtovi so imeli zelo močan vpliv na zgodnje japonske vrtove. Okoli leta 552 n. št. je bil budizem uradno prinesen iz Kitajske prek Koreje na Japonsko. Med letoma 600 in 612 n. št. je japonski cesar poslal štiri poslanstva na dvor kitajske dinastije Sui. Med letoma 630 in 838 n. št. je japonski dvor poslal še petnajst poslanstev na dvor dinastije Tang. Ta poslanstva z več kot petsto člani so vključevala diplomate, učenjake, študente, budistične menihe in prevajalce. Vrnili so se s kitajsko pisavo, umetniškimi predmeti in podrobnim opisom kitajskih vrtov.
Leta 612 n. št. je cesarica Suiko dala zgraditi vrt z umetno goro, ki je predstavljala Šumi-Sen ali goro Sumeru, za katero v hindujskih in budističnih legendah velja, da je v središču sveta. Med vladavino iste cesarice je eden od njenih ministrov, Soga no Umako, dal v svoji palači zgraditi vrt z jezerom z več majhnimi otoki, ki predstavljajo otoke osmih nesmrtnih, znanih v kitajskih legendah in daoistični filozofiji. Ta palača je postala last japonskih cesarjev, poimenovali so jo »Palača otokov« in je bila večkrat omenjena v Man'jošu, »Zbirki neštetih listov«, najstarejši znani zbirki japonske poezije.
Obdobje Nara (710–794)
Obdobje Nara je poimenovano po glavnem mestu Nara. Prvi pristni japonski vrtovi so bili v tem mestu zgrajeni konec 8. stoletja. Obrežja in kamnite postavitve so bile naturalistične, drugačne od težjega, prejšnjega kontinentalnega načina gradnje robov ribnikov. Pri izkopavanjih so našli dva takšna vrtova, ki sta bila uporabljena za praznovanja pisanja poezije. Eden od teh vrtov, vrt Vzhodne palače v palači Heidžō v Nari, je bil zvesto rekonstruiran z uporabo iste lokacije in celo z izvirnimi elementi vrta, ki so bili izkopani. Iz majhne količine razpoložljivih literarnih in arheoloških dokazov se zdi, da so bili japonski vrtovi tega časa skromne različice cesarskih vrtov dinastije Tang z velikimi jezeri, posejanimi z umetnimi otoki in umetnimi gorami. Robovi ribnika so bili zgrajeni s težkimi skalami kot nasipi. Čeprav so imeli ti vrtovi nekaj budistične in daoistične simbolike, so bili mišljeni kot vrtovi za užitek ter kraji za festivale in praznovanja.
Nedavna arheološka izkopavanja v starodavni prestolnici Nara so razkrila ostanke dveh vrtov iz 8. stoletja, povezanih s cesarskim dvorom, vrt z ribnikom in potokom – To-in – ki je znotraj območja cesarske palače in vrt ob potoku - Kjuseki - najdemo ga v sodobnem mestu. Morda so oblikovani po kitajskih vrtovih, vendar se zdi, da imajo skalne formacije, najdene v To-inu, več skupnega s prazgodovinskimi japonskimi kamnitimi spomeniki kot s kitajskimi predhodniki, naravni, serpentinasti tok vrta ob potoku Kjuseki pa je lahko veliko manj formalen kot tisto, kar je obstajalo na Kitajskem v obdobju Tang. Ne glede na njihov izvor, tako To-in kot Kjuseki jasno predvidevata določen razvoj v kasnejših japonskih vrtovih.
Obdobje Heian (794–1185) Leta 794 n. št., na začetku obdobja Heian (794-1185 n. št.), je japonski dvor svojo prestolnico preselil v Heian-kjo (današnji Kjoto). V tem obdobju so obstajale tri različne vrste vrtov: vrtovi palač in vrtovi plemičev v prestolnici, vrtovi vil na robu mesta in vrtovi templjev.
Arhitektura palač, rezidenc in vrtov v obdobju Heian je sledila kitajski praksi. Hiše in vrtovi so bili poravnani na osi sever-jug, z rezidenco na severu in obrednimi stavbami in glavnim vrtom na jugu, na jugu sta bili dve dolgi krili, kot naslonjala, z vrtom med njima. V vrtovih je bilo eno ali več jezer, povezanih z mostovi in vijugastimi potoki. Južni vrt cesarskih rezidenc je imel edinstveno japonsko značilnost: veliko prazno območje belega peska ali gramoza. Cesar je bil glavni duhovnik Japonske, beli pesek pa je predstavljal čistost in je bil kraj, kamor so lahko povabili bogove. Območje je bilo uporabljeno za verske obrede in plese za dobrodošlico bogovom.Nitschke, Le Jardin japonais, p. 36.
Sama postavitev vrta je bila strogo določena po načelih tradicionalne kitajske geomantije oziroma feng šuja. Prva znana knjiga o umetnosti japonskega vrta, Sakuteiki (Zapisi o vzdrževanju vrtov), napisana v 11. stoletju, pravi:
Cesarski vrtovi obdobja Hej’an so bili vodni vrtovi, kjer so se obiskovalci sprehajali v elegantnih lakiranih čolnih, poslušali glasbo, opazovali oddaljene gore, peli, brali poezijo, slikali in občudovali pokrajino. Družabno življenje v vrtovih je bilo nepozabno opisano v klasičnem japonskem romanu Zgodba o Gendžiju, ki ga je okoli leta 1005 napisala Murasaki Šikibu, cesaričina dvorna dama. Sledi enega takega umetnega jezera, Osava no ike, blizu templja Daikaku-dži v Kjotu, je še vedno mogoče videti. Zgradil ga je cesar Saga, ki je vladal od leta 809 do 823, in naj bi ga navdihnilo jezero Dongting na Kitajskem.Danielle Ellisseeff, Jardins japonais, p. 16
Pomanjšana replika kjotske cesarske palače iz leta 794, Heian-džingū, je bila zgrajena v Kjotu leta 1895 ob praznovanju 1100. rojstnega dne mesta. Južni vrt je znan po češnjevih cvetovih spomladi in po azalejah zgodaj poleti. Zahodni vrt je znan po svojih perunikah v juniju, veliko vzhodno vrtno jezero pa spominja na lagodno čolnarjenje iz 8. stoletja. Proti koncu obdobja Heian se je pojavil nov slog vrtne arhitekture, ki so ga ustvarili privrženci budizma čiste dežele. Ti so bili imenovani Rajski vrtovi, zgrajeni tako, da predstavljajo legendarni raj Zahoda, kjer je vladal Amida Buda. Zgradili so jih plemiči, ki so želeli uveljaviti svojo moč in neodvisnost od cesarskega gospodinjstva, ki je postajalo vse šibkejše.