sličica|356x356_pik|Zemljevid držav (rdečih), ki so v preteklosti ali ki danes izvajajo državni ateizem Držávni ateízem je vključevanje izrecnega ateizma ali neteizma v politične režime. Lahko se nanaša tudi na obsežne poskuse sekularizacije s strani vlad. Gre za obliko odnosa med religijo in državo, ki je običajno ideološko povezana z brezverstvom in do neke mere s spodbujanjem brezverstva. Državni ateizem se lahko nanaša na vladno spodbujanje protiklerikalizma, ki nasprotuje verski institucionalni moči in vplivu v vseh vidikih javnega in političnega življenja, vključno z vpletanjem vere v vsakdanje življenje državljanov. V nekaterih primerih so verske simbole in javne prakse, ki jih je nekoč imela religija, zamenjali s sekulariziranimi različicami. Državni ateizem lahko obstaja tudi na politično nevtralen način, v tem primeru se šteje za nesekularnega.
Večina komunističnih držav je sledila ateistični politiki od leta 1917 dalje. Sovjetska zveza (1917–1991) je imela dolgo zgodovino državnega ateizma, pri čemer so morali tisti, ki hoteli doseči boljši družbeni uspeh, na splošno izpovedovati ateizem in niso smeli hoditi v cerkev in druge verske objekte; ta trend je še posebej zaznamovalo v obdobju stalinizma, ki je trajalo od leta 1927 do 1953. V Vzhodni Evropi so države, kot so Romunija, Belorusija, Bolgarija, Estonija, Latvija, Rusija in Ukrajina, uvedle močno državno politiko ateizma. Tudi Vzhodna Nemčija in Češkoslovaška sta imeli podobno politiko. Sovjetska zveza je poskušala zatreti javno versko izražanje na širokih območjih svojega vpliva, vključno s kraji, kot je Srednja Azija. Trenutno ali v preteklosti so Kitajska, Severna Koreja, Vietnam, Kambodža in Kuba uradno ateistične države.
Nasprotno pa sekularna država trdi, da je uradno nevtralna v zadevah vere in ne podpira niti vere niti brezverstva. V pregledu 35 evropskih držav leta 1980 je 5 držav veljalo za »sekularne« v smislu verske nevtralnosti, 9 za »ateistične« in 21 držav za »verske«.
Komunistične države
Komunistična država je država z obliko vladavine, za katero je značilna enopartijska vladavina ali vladavina dominantne stranke komunistične partije, ki izpoveduje zvestobo marksistično-leninistični komunistični ideologiji kot vodilnemu načelu države. Utemeljitelja marksizma, nemška filozofa Karl Marx in Friedrich Engels, sta imela ambivalenten odnos do religije, na katero sta oba gledala predvsem kot »opij ljudstva«. V marksistično-leninistični interpretaciji marksistične teorije je ateizem, ki ga je razvil predvsem ruski revolucionar Vladimir Lenin, izvira iz njegovega dialektičnega materializma ter poskuša razložiti in kritizirati religijo.
Lenin je trdil: Religija je opij ljudstva – ta Marxov izrek je temelj celotnega marksističnega pogleda na religijo. Marksizem vse moderne religije in cerkve ter vsako versko organizacijo vedno obravnava kot instrumente reakcionarne buržoazije, ki služijo za obrambo izkoriščanja in za ustvarjanje zmede med delavskim razredom.Čeprav so bili Marx, Engels in Lenin vsi ateisti, obstaja več verskih komunističnih skupin, vključno s krščanskimi komunisti.
Julian Baggini posveča poglavje svoje knjige Ateizem: Zelo Kratek Uvod razpravi o političnih sistemih 20. stoletja, vključno s komunizmom in politično represijo v Sovjetski zvezi. Baggini trdi, da je »sovjetski komunizem s svojim aktivnim zatiranjem vere popačenje prvotnega marksističnega komunizma, ki ni zagovarjal zatiranja vere«. Baggini nadaljuje s trditvijo, da je »fundamentalizem nevarnost v katerem koli verskem sistemu« in da »najpristnejši politični izraz ateizma ... prevzame obliko državnega sekularizma, ne državnega ateizma.«
Sovjetska zveza sličica|260x260_pik|5. decembra 1931 so v Moskvi, na ukaz Josifa Stalina, z eksplozivi porušili katedralo Kristusa Odrešenika. Državni ateizem je bil med pomembnejšimi cilji uradne sovjetske ideologije. Ta pojav, ki je trajal sedem desetletij, je bil nov v svetovni zgodovini. Sovjetska komunistična partija se je ukvarjala z različnimi dejavnostmi za zatiranje religije: Rušila in uničevala je bogoslužne verske prostore, zapirala in pobijala je verske voditelje in verne ljudi, šole in medije pa je preplavila s protiversko propagando ter propagiranjem »znanstvenega ateizma«. Z različnimi sredstvi je partija želela doseči, da bi religija izginila. Tako je Sovjetska zveza postala prva država, ki je imela kot enega od ciljev svoje uradne ideologije odpravo obstoječe vere in preprečitev prihodnjega uveljavljanja verskega prepričanja s ciljem vzpostavitve državnega ateizma (gosateizma). levo|sličica|Naslovnica Bezbožnika leta 1929, revije Društva brezbožnikov. Prikazan je prvi petletni načrt Sovjetske zveze, ki uničuje bogove abrahamskih religij. Po koncu ruske državljanske vojne leta 1922 je država uporabila svoja sredstva, da bi ustavila vsiljevanje verskih prepričanj nevernikom in odstranila »predrevolucionarne ostanke«, ki so še obstajale. Boljševiki so bili še posebej sovražni do Ruske pravoslavne cerkve (ki je med rusko državljansko vojno podpirala belo armado) in so jo videli kot zagovornico carske avtokracije. Med kolektivizacijo zemlje so pravoslavni duhovniki razdeljevali pamflete, v katerih so razglašali, da je sovjetski komunistični režim antikrističen, ki prihaja kmetom dajati »hudičevo znamenje« in jih spodbuja k uporu proti vladi. Politična represija v Sovjetski zvezi je bila zelo razširjena. Medtem ko je bilo preganjanje religije uporabljeno za zatiranje številnih ver, so bile protiverske kampanje sovjetskega režima pogosto usmerjene proti določenim religijam, ki so temeljile na državnih interesih. Odnos v Sovjetski zvezi do različnih religij je bil različen, od preganjanja nekaterih ver do neprepovedi drugih.
Od poznih 1920-ih do poznih 1930-ih so organizacije, kot je Zveza bojevitih ateistov, zatirale vse religije in preganjale vse vernike. Zveza je bila »nominalno neodvisna organizacija, ki jo je ustanovila komunistična partija za spodbujanje ateizma«. Izdajala je svoj časopis in revije, sponzorirala predavanja in organizirala demonstracije, ki so sramotile vero in promovirale ateizem. Antireligijska in ateistična propaganda je bila vključena v vsak del sovjetskega življenja, od šol do medijev, in je celo vključevala promocijo obredov, ki so nadomestili verske. Čeprav je Lenin Sovjetom prvotno uvedel gregorijanski koledar, so kasnejša prizadevanja za reorganizacijo tedna za izboljšanje produktivnosti delavcev privedla do uvedbe sovjetskega koledarja, ki je imel stranski učinek, da »praznik redko pade na nedeljo«.
V približno letu dni po oktobrski revoluciji je država odpravila vso cerkveno lastnino, vključno z zaprtjem samih cerkva, v obdobju od leta 1922 do 1926 pa je bilo usmrčenih 28 ruskih pravoslavnih škofov in več kot 1200 duhovnikov (veliko večje število verskih voditeljev pa so komunisti preganjali). Večina verskih objektov je bila zaprta, objavljanje verskih del pa je bilo strogo prepovedano. Sestanek protiverske komisije Centralnega komiteja Vsezvezne komunistične partije (boljševikov), ki je bil 23. maja 1929, je ocenil delež vernikov v ZSSR na 80 odstotkov, čeprav je ta odstotek morda podcenjen, da bi dokazali uspešnost v boju z vero. Ruska pravoslavna cerkev, ki je imela pred prvo svetovno vojno 54.000 župnij, se je do leta 1940 zmanjšala na 500. Na splošno je bilo do istega leta 90 odstotkov cerkva, sinagog in mošej, ki so delovale leta 1917, zaprtih in zapuščenih, porušenih in uničenih, ali preurejenih v druge namene.
Od konca sovjetske dobe imajo Rusija, Armenija, Kazahstan, Uzbekistan, Turkmenistan, Kirgizistan, Tadžikistan, Belorusija, Moldavija, Gruzija, Ukrajina in Litva različne verske pripadnosti. Profesor filozofije in verske misli Niels Christian Nielsen z Univerze Rice je zapisal, da je postsovjetsko prebivalstvo na območjih, ki so bila prej pretežno pravoslavna, zdaj »skoraj nepismeno glede vere«, so skoraj popolnoma brez intelektualnih ali filozofskih vidikov svoje vere in skoraj brez poznavanja drugih ver.
Albanija levo|sličica|Enver Hoxha je leta 1967 razglasil Albanijo za »prvo ateistično državo na svetu«, s čimer je strogo prepovedal vsakršno religijo. Pod njegovim vodstvom je Albanija postala komunistična država, ki je religijo najbolj zatirala. Leta 1967 je Enver Hoxha, predsednik albanske komunistične države, razglasil Albanijo za prvo »ateistično državo na svetu«, čeprav je že leta 1922 Lenin razglasil Sovjetsko zvezo za de facto ateistično državo. Komunistične oblasti v Albaniji so trdile, da je vera Albaniji tuja, in so s tem upravičevale svojo politiko državnega ateizma in zatiranja vere. Ta nacionalizem je bil uporabljen tudi za opravičevanje komunistične drže državnega ateizma od leta 1967 do 1991. Zakon o agrarni reformi avgusta 1945 je nacionaliziral večino premoženja verskih ustanov, vključno s posestmi mošej, samostanov, redov in škofij. Mnogim duhovnikom in vernikom so sodili, veliko pa so jih usmrtili. Vsi tuji rimskokatoliški duhovniki, redovniki in redovnice so bili leta 1946 izgnani iz države.
Verskim skupnostim oziroma vejam, ki so imele sedež izven države, kot sta jezuitski in frančiškanski red, je bilo odslej naloženo prenehanje delovanja v Albaniji. Verskim ustanovam je bilo prepovedano imeti karkoli opravka z izobraževanjem mladih, ker je bilo to v izključni pristojnosti države. Vsem verskim skupnostim je bilo prepovedano imeti nepremičnine ter delovati človekoljubne in socialne ustanove ter bolnišnice.
Čeprav so taktične razlike v pristopu Enverja Hoxhe do vsake od glavnih veroizpovedi obstajale, je bil njegov glavni in končni cilj uničenje vse organizirane vere v Albaniji. Med letoma 1945 in 1953 se je število duhovnikov drastično zmanjšalo in število rimskokatoliških cerkva zmanjšalo z 253 na 100. Vsi katoličani so bili ožigosani kot fašisti, čeprav je med drugo svetovno vojno le manjšina sodelovala z italijanskimi okupacijskimi oblastmi.
Kampanja proti veri je dosegla vrhunec v šestdesetih letih. Od februarja 1967 so albanske komunistične oblasti začele izvajati kampanjo za odpravo verskega življenja v Albaniji. Kljub pritožbam, tudi članov partije, so vse cerkve, mošeje, samostane in druge verske ustanove do konca leta 1967 bodisi zaprli bodisi preuredili v skladišča, telovadnice ali delavnice, bodisi porušili in uničili. Do maja 1967 so bile verske skupnosti prisiljene zapustiti vseh 2169 cerkva, mošej, samostanov in svetišč v Albaniji, od katerih so bila mnoga preurejena v kulturne centre za mlade. Kot je o dogodku poročal literarni mesečnik Nendori, je mladina s tem »ustvarila prvi ateistični narod na svetu«.
Duhovnike so javno sramotili in poniževali, vzeli so jim oblačila in jih oskrunili. Več kot 200 klerikov različnih veroizpovedi je bilo zaprtih, drugi so bili prisiljeni poiskati delo v industriji ali kmetijstvu, nekateri pa so bili usmrčeni ali izstradani do smrti. Frančiškanski samostan v Skadru je bil sežgan, v požaru so umrli štirje starejši menihi.
37. člen albanske ustave iz leta 1976 je določal: »Država ne priznava nobene vere in podpira ateistično propagando, da bi ljudem vsadili znanstveni materialistični pogled na svet.« Kazenski zakonik iz leta 1977 je za »versko propagando in proizvodnjo, distribucijo ali shranjevanje verske literature« določil zaporno kazen od treh do deset let, kar je pomenilo, da so posamezniki, ki so jih zalotili pri Svetem pismu, Koranu ali drugih verskih predmetih, čakali na dolgo zaporno kazen. Nova uredba, ki je dejansko ciljala na Albance z muslimanskimi in krščanskimi imeni, je določala, da jih morajo državljani, katerih imena niso v skladu s »političnimi, ideološkimi ali moralnimi standardi države«, spremeniti. Prav tako je bilo določeno, da se morajo mesta in vasi z verskimi imeni preimenovati. Hoxheva brutalna protiverska kampanja je uspela izkoreniniti formalno čaščenje, vendar so nekateri Albanci svojo vero še naprej tajno izvajali, pri čemer so tvegali hude kazni.