Tuskegeejski letálci [taskígijski ~] () so bili skupina večinoma afroameriških vojaških pilotov (lovskih letal in bombnikov), ki so se borili med 2. svetovno vojno. Tvorili so 332. lovsko skupino in 447. srednje-bombniško skupino Vojnega letalstva Kopenske vojske ZDA (USAAF). Ime se nanaša tudi na navigatorje, bombardirje, mehanike, inštruktorje, poveljnike posadk, medicinske sestre, kuharje in drugo podporno osebje. Tuskegeejski letalci so prejeli pohvale za svoje odlične bojne rezultate, ki so si jih prislužili med zaščito ameriških bombnikov pred sovražnimi lovci. Skupina je prejela tri odlične navedbe enote.
Vsi temnopolti vojaški piloti, ki so se usposabljali v ZDA, so se usposabljali na Griel Fieldu, Kennedy Fieldu, Moton Fieldu, Shorter Fieldu in Tuskegee Army Air Fieldsu. Izobraževali so se na Inštitutu Tuskegee (sedaj Univerza Tuskegee), ki se nahaja blizu Tuskegeeja v Alabami. Od 922 pilotov je bilo pet Haitijcev iz Vojnega letalstva Haitija in en pilot s Trinidada. Vključeval je tudi španskega ali latinoameriškega letalca, rojenega v Dominikanski republiki.
99. zasledovalna eskadrilja (kasneje 99. lovska eskadrilja) je bila prva temnopolta letalska eskadrilja in prva, ki so jo napotili v tujino (v Severno Afriko aprila 1943 in kasneje na Sicilijo in druge dele Italije). 332. lovska skupina, ki je prvotno vključevala 100., 301. in 302. lovsko eskadriljo, je bila prva temnopolta letalska skupina. V Italijo so jo napotili v začetku leta 1944. Čeprav se je 477. bombniška skupina urila s srednjimi bombniki North American B-25 Mitchell, ti z njo nikoli niso sodelovali v boju. Junija 1944 je 332. lovska skupina začela izvajati spremljevalne misije težkih bombnikov in julija 1944, z dodatkom 99. lovske eskadrilje, je imela štiri lovske eskadrilje.
99. lovska eskadrilja je bila sprva opremljena z lovsko-bombniškimi letali Curtiss P-40 Warhawk. 332. lovska skupina in njene 100., 301. in 302. lovska eskadrilja so bile opremljene za začetne bojne misije z letali Bell P-39 Airacobra (marec 1944), kasneje z Republic P-47 Thunderbolt (junij–julij 1944) in končno z letalom, s katerim so postali najpogosteje povezani, North American P-51 Mustang (julij 1944). Ko so piloti 332. lovske skupine pobarvali repe svojih letal P-47 rdeče, je nastal vzdevek »Rdeči repi« (Red Tails). Rdeče oznake, ki so odlikovale tuskegeejske letalce, so vključevale rdeče pasove na nosu P-51 in rdeče repe – Mustangi P-51B, C in D so leteli v podobnih barvnih shemah, z rdečimi vrtavkami propelerjev, rumenimi trakovi na krilih in popolnoma rdečimi površinami repov.
Tuskegeejski letalci so bili prvi afroameriški vojaški letalci v Oboroženih silah ZDA. Med 2. svetovno vojno so za temnopolte Američane v številnih zveznih državah še vedno veljali zakoni Jima Crowa in ameriška vojska je bila rasno ločena, tako kot velik del zvezne vlade. Tuskegeejski letalci so bili izpostavljeni rasni diskriminaciji, tako v vojski kot zunaj nje.
Zgodovina
Izvori
Ozadje thumb|right|North American P-51 Mustang s katerim je letela organizacija Commemorative Air Force v oznakah 302. lovske eskadrilje kot poklon podpolkovniku Leeju Archerju. thumb|right|P-51 Mustang tuskegeejskih letalcev posnet na šovu Airventure v Oshkoshu, Wisconsin leta 2013. Ta P-51C je del Projekta Red Tail thumb|right|Šolsko vojaško letalo Stearman Kaydet, ki so ga uporabljali tuskegeejski letalci z imenom Duh Tuskegeeja (Spirit of Tuskegee) thumb|right|Portret tuskegeejskega letalca poročnika Edwarda M. Thomasa fotografinje Toni Frissell, Letališče Ramitelli, marec 1945 thumb|right|Eleanor Roosevelt s C. Alfredom »Chiefom« Andersonom v letalu Piper J-3 Cub 11. aprila 1941
Pred tuskegeejskimi letalci noben Afroameričan ni bil vojaški pilot ZDA. Leta 1917 so Afroameričani poskušali postati opazovalci iz zraka, a so jih zavrnili. Afroameričan Eugene Bullard je med 1. svetovno vojno služil v francoskem vojnem letalstvu, ker mu niso dovolili služiti v ameriški enoti. Zaradi tega se je vrnil na pehotno dolžnost pri Francozih.
Rasno motivirane zavrnitve afroameriških nabornikov iz 1. svetovne vojne so sprožile več kot dve desetletji zagovarjanja Afroameričanov, ki so se želeli prijaviti in izuriti za vojaške pilote. Prizadevanja so vodili tako ugledni voditelji državljanskih pravic, kot so Walter White iz Nacionalnega združenja za napredek temnopoltih (NAACP), sindikalni vodja Asa Philip Randolph in sodnik William Henry Hastie. Končno je ameriški kongres 3. aprila 1939 sprejel Zakon o odobritvah javnega prava 18, ki je vseboval amandma senatorja Harryja H. Schwartza o določitvi sredstev za usposabljanje afroameriških pilotov. Vojno ministrstvo je uspelo denar vložiti v sklade civilnih letalskih šol, ki so bile pripravljene usposabljati temnopolte Američane.
Tradicija in politika Vojnega ministrstva sta zahtevali ločevanje Afroameričanov v ločene vojaške enote z belimi častniki, kot so prej storili z 9. konjeniškim, 10. konjeniškim, 24. pehotnim in 25. pehotnim polkom. Ko je dodelitev sredstev za letalsko usposabljanje ustvarila priložnosti za kadete pilote, je njihovo število zmanjšalo sezname teh starejših enot. Leta 1941 sta Vojno ministrstvo in Zračni korpus Kopenske vojske (USAAC) pod pritiskom – tri mesece pred preoblikovanjem v USAAF – sestavila prvo popolnoma temnopolto letalsko enoto, 99. zasledovalno eskadriljo.
Zaradi restriktivne narave izbirne politike se položaj za Afroameričane ni zdel obetaven, saj je leta 1940 ameriški urad za popis prebivalstva poročal, da je bilo v državi le 124 afroameriških pilotov. Politika izključevanja je dramatično propadla, ko je Zračni korpus prejel obilico vlog moških, ki so izpolnjevali pogoje, tudi v skladu z omejevalnimi zahtevami. Mnogi kandidati so že sodelovali v Programu usposabljanja civilnih pilotov (CPTP), ki so ga predstavili konec decembra 1938. Univerza Tuskegee je sodelovala od leta 1939.
Usposabljanje
Zračni korpus Kopenske vojske je ustanovil Psihološko raziskovalno skupino 1 na Maxwell Army Air Fieldu, v Montgomeryju v Alabami in druge enote po državi za usposabljanje letalskih kadetov, ki je vključevalo identifikacijo, selekcijo, izobraževanje in usposabljanje pilotov, navigatorjev in bombardirjev. Psihologi, zaposleni v teh raziskovalnih študijah in programih usposabljanja, so uporabili nekaj prvih standardiziranih testov za kvantificiranje IQ, spretnosti in vodstvenih značilnosti, da bi izbrali in usposobili osebje, ki je najbolj primerno za vloge bombardirja, navigatorja in pilota. Zračni korpus je določil, da bodo obstoječi programi uporabljeni za vse enote, vključno z enotami za temnopolte. V Tuskegeeju se je to prizadevanje nadaljevalo z izbiro in usposabljanjem tuskegeejskih letalcev. Vojno ministrstvo je vzpostavilo sistem, ki je sprejemal samo tiste z ravnjo letalnih izkušenj ali visokošolsko izobrazbo, kar je zagotavljalo, da so se lahko pridružili samo najsposobnejši in najinteligentnejši afroameriški kandidati.
Letalec poročnik Coleman Young, kasneje prvi afroameriški župan Detroita je Studsu Terkelu o procesu povedal:
Polet prve dame
Nadobudni program letenja v Tuskegeeju je dobil pospešek v javnosti, ko ga je 29. marca 1941 pregledala prva dama Eleanor Roosevelt in 11. aprila letela z afroameriškim glavnim civilnim inštruktorjem C. Alfredom »Chiefom« Andersonom. Anderson, ki je letel od leta 1929 in je bil odgovoren za usposabljanje na tisoče pilotov novincev, je svojo prestižno potnico navkljub pomislekov njenih varnostnikov popeljal na nenačrtovani polurni let v letalu Piper J-3 Cub. Po pristanku je veselo sporočila: »No, saj znaš leteti v redu.« Do tedaj noben temnopolti še nikoli ni letel za Zračni korpus. Brez dvoma je bila njena izkušnja spodbuda za Rooseveltovo administracijo, ki je pravkar ustanovila Eksperiment tuskegeejskih letalcev, da bi raziskala, ali je možno usposobiti temnopolte pilote za vojaško službo. Anderson je nadaljeval z usposabljanjem drugih slavnih pionirjev vojaškega letalstva, kot sta generala Benjamin Oliver Davis mlajši in Daniel »Chappie« James mlajši.
Poznejši prenapeti odziv zaradi poleta prve dame je imel tako velik vpliv, da se pogosto napačno navaja kot začetek CPTP v Tuskegeeju, čeprav je bil program star že pet mesecev. Eleanor Roosevelt je izkoristila svoj položaj skrbnice sklada Juliusa Rosenwalda, da je uredila posojilo v višini 175.000 dolarjev za pomoč pri financiranju izgradnje Moton Fielda.
Formiranje thumb|right|Major James A. Ellison pozdravlja Maca Rossa, enega od prvih diplomantov, med pregledom prve klase tuskegeejskih kadetov; linija letenja v osnovni in napredni letalski šoli Zračnega korpusa s trenažerji Vultee BT-13 Valiant v ozadju, Tuskegee, Alabama, 1941
22. marca 1941 so aktivirali 99. zasledovalno eskadriljo brez pilotov na Chanute Fieldu v Rantoulu v Illinoisu.
Kader 14 temnopoltih podčastnikov iz 24. in 25. pehotnega polka so poslali v Chanute Field, da bi pomagal pri upravljanju in nadzoru pripravnikov. Belega častnika, stotnika Kopenske vojske Harolda R. Madduxa, so dodelili za prvega poveljnika 99. lovske eskadrilje.
Skupina 271 nabornikov se je marca 1941 začela usposabljati za zemeljsko podporo letal na Chanute Fieldu, dokler jih niso julija 1941 premestili v opororišča v Alabami. Veščine, ki so jih učili, so bile tako tehnične, da se je ustanovitev ločenih razredov zdela nemogoča. To majhno število nabornikov je postalo jedro drugih temnopoltih eskadrilj, ki so se oblikovale na Tuskegee Army Fields v Alabami.
Medtem ko so se naborniki usposabljali, so pet temnopoltih mladih sprejeli v Šolo za usposabljanje častnikov (OTS) v Chanute Fieldu kot letalske kadete. Elmer D. Jones, Dudley Stevenson in James Johnson iz Washingtona, DC; Nelson Brooks iz Illinoisa in William R. Thompson iz Pittsburgha, Pensilvanija so uspešno zaključili OTS in so jih imenovali za prve temnopolte častnike Zračnega korpusa Kopenske vojske.
Junija 1941 so 99. zasledovalno eskadriljo premestili v Tuskegee v Alabami in je ostala edina temnopolta letalska enota v državi, vendar je bila še brez pilotov. Slavni letalci so se dejansko usposabljali na petih letališčih, ki obkrožajo Univerzo Tuskegee (prej Inštitut Tuskegee) – Griel, Kennedy, Moton, Shorter in Tuskegee Army Air Fields. Letalsko enoto je sestavljalo 47 častnikov in 429 vojakov, podpirala pa jo je celotna vojaška enota. 19. julija 1941 je trinajst posameznikov sestavljalo prvo klaso letalskih kadetov (42-C), ko so vstopili v predpoletno usposabljanje na Inštitutu Tuskegee. Po osnovnem usposabljanju v Moton Fieldu so jih preselili na bližnje vojaško letališče Tuskegee Army Air Field, približno 10 milj (16 km) zahodno, za preusmeritveno usposabljanje v operativne vrste. Posledično je vojaško letališče Tuskegee postalo edina instalacija Kopenske vojske, ki je izvajala tri faze usposabljanja pilotov (osnovno, napredno in prehodno) na eni lokaciji. Začetno načrtovanje je zahtevalo 500 osebja skupaj z nastanitvami.
Do sredine leta 1942 je bilo več kot šestkrat toliko nameščenih v Tuskegeeju, čeprav sta se tam urili le dve eskadrilji. thumb|left|Plakat vojne zadolžnice s prikazom tuskegeejskega letalca
Vojaško letališče Tuskegee je bilo podobno že obstoječim letališčem, rezerviranim za šolanje belih pilotov, kot je Maxwell Field, ki je bilo oddaljeno le 40 milj (64 km). Za pogodbo je bil zadolžen afroameriški izvajalec McKissack and McKissack, Inc.. 2000 delavcev tega podjetja, agencija Works Progress Administration iz Alabame in Kopenska vojska so zgradili letališče v samo šestih mesecih. Stroške za gradnjo so predvideli v znesku 1.663.057 dolarjev. Poveljstvo letalcev je prevzel stotnik Benjamin Davis mlajši, eden od samo dveh častnikov črne linije, ki sta služila tedaj.