Šesta križarska vojna (1228–1229), znana tudi kot križarska vojna Friderika II., je bila vojaška ekspedicija za ponovno zavzetje Jeruzalema in preostale Svete dežele. Začela se je sedem let po neuspeli peti križarski vojni in je vključevala zelo malo dejanskih bojev. Diplomatsko manevriranje cesarja Svetega rimskega cesarstva in sicilskega kralja Friderika II. je privedlo do tega, da je Jeruzalemsko kraljestvo za večji del naslednjih petnajstih let ponovno prevzelo nekaj nadzora nad Jeruzalemom in drugimi deli Svete dežele.
Zahodna Evropa po peti križarski vojni Peta križarska vojna se je končala leta 1221 in ni dosegla ničesar. Friderik II. se kljub številnim obljubam in zaobljubi, da bo to storil, nikoli ni pridružil kampanji. Vojske, ki jih je poslal v Egipt, so prispele prepozno, da bi preprečile poraz, deloma tudi zaradi pomanjkanja učinkovitega vodstva. Na Friderikova dejanja je bilo treba čakati še veliko let. Ko je leta 1216 umrl papež Inocenc III., njegov naslednik Honorij III. Friderika ni takoj zaobljubil, ampak ga je samo spomnil, da krščanski svet čaka na njegova dejanja. Honorijev naslednik Gregor IX., ki je postal papež marca 1227, do cesarja ni bil tako vljuden. Ajubidi v Siriji in Egiptu so bili v vpleteni v državljansko vojno, v kateri se je sultan al Kamil spopadal s svojimi brati in drugimi sorodniki. Sultanova ponudba ozemlja v zameno za mir je po peti križarski vojni ostala na mizi in Friderik je bil tiski, ki naj bi jo izkoristil.Weiler, Björn K. (2006). Crusade of Emperor Frederick II (1227–1229). V The Crusades: An Encyclopedia. str. 313–315.
Friderik II. in papeštvo Neuspeh pete križarske vojne je bil uničujoč udarec za krščanstvo. Od vseh evropskih vladarjev je bil samo cesar Svetega rimskega cesarstva Friderik II. sposoben, da ponovno pridobiti izgubljeni Jeruzalem.Franz Kampers (1909). "Frederick II". In Catholic Encyclopedia. 6. New York: Robert Appleton Company. Friderik je bil, tako kot mnogi vladarji 13. stoletja, serijski crucesignatus.Markowski, Michael. Crucesignatus: its origins and early usage. Journal of Medieval History (1984). str. 157–165. Ko je bil 15. julija 1215 v Aachnu uradno okronan za nemškega kralja, je presenetil množico, ko je vzel križ in pozval prisotne plemiče, naj storijo enako. Dvajset let je minilo od križarske zaobljube njegovega očeta Henrika VI. in še vedno ni jasno, ali je očetova nemška križarska vojna leta 1197 vplivala na sinovo odločitev za peto križarsko vojno.
Cesar se je znova zaobljubil, ko ga je papež 22. novembra 1220 v Rimu okronal za kralja Italije. Istočasno je Friderikov najstarejši sin Henrik VII. prevzel naslov kralja Rimljanov, Konstanca Aragonska pa je bila okronana za cesarico. Leto pozneje je Honorij III. opomnil Friderika, da ni izpolnil svoje zaobljube, in decembra 1221 poslal Nicola de Chiaromonteja, kardinala Tuskuluma, da se s Friderikom posvetuje. Aprila 1222 se je de Chiaromonte vrnili v Veroli, da bi se posvetoval s papežem.Smith, Thomas W. (2013). "Pope Honorius III and the Holy Land Crusades, 1216-1227: A Study in Responsive Papal Government“. Ph.D thesis, University of London. Strateški sestanek za naslednjo križarsko vojno je potekal šele marca 1223 v Ferentinu. Na njem so bili prisotni papež, cesar, Ivan Briennski, latinski patriarh Raoul Mérencourtski, mojstri vojaških redov in mnogi drugi. Friderik se je znova zaobljubil, da bo šel na križarsko vojno, in podpisal sporazum z nezanesljivim Tomažem Celanskim, s katerim se je pogajal Tomaž I. Akvinski. Niti ta sporazum niti tisti, ki je bil podpisan dve leti pozneje v San Germanu, nista zagotovila Friderikovega odhoda.
Za odpravo so določili nov datum: 24. junij 1225. Friderik, ki je junija 1222 ovdovel, je istočasno načrtoval strateško poroko. Po umiku križarjev iz Egipta leta 1221 se je Ivan Briennski vrnil v Akon. Upal je, da bo našel primernega moža za svojo hčer Izabelo II Jeruzalemsko, ki je bila takrat stara komaj 9 let. Kraljestvo je prepustil svojemu svetniku Odu iz Montbéliarda in v spremstvu patriarha Raoula iz Mérencourta in mojstra hospitalcev Guérina de Montaiguja odpotoval v Italijo. V Apuliji se je srečal s Friderikom II. in poskrbel za poroko Izabele II. z njim. Papež je dal svoj blagoslov in Ivan se je odločil, da bo ostal regent do leta 1226. Ko je Ivan zapustil Italijo in se leta 1224 poročil z Berengarijo Leónsko, je Hermannu von Salza zaupal priprave za poroko svoje hčere.
Po vsej Evropi so bili ponovno poslani pridigarji, da bi pridobili podporo za novo križarsko vojno, ki jo bo tokrat vodil Friderik. Odziv ni bil skladen s pričakovanji in vse je kazalo, da ciljni datum ne bo izpolnjen. Honorij III. je v Nemčijo kot papeškega legata poslal kardinala Conrada iz Porta, da bi spodbudil tamkajšnjo duhovščino, naj nadaljuje s pozivi na križarski pohod.Michael Ott (1908). "Conrad of Urach". In Catholic Encyclopedia. 4. New York: Robert Appleton Company. Papež je pozval tudi francoskega kralja Ludvika VIII., naj se pridruži Frideriku, vendar nobeno prizadevanje ni obrodilo sadov. Vsi so bili prepričani, da je časovni načrt nedosegljiv. Papež je v Rietiju pristal na odlog do 18. julija 1225.
Sangermanski sporazum Sporazum iz San Germana, podpisan v današnjem Cassinu 25. julija 1225, sta sklenila Friderik II. in Honorij III. Friderik je obljubil, da bo najkasneje 15. avgusta 1227 odšel na križarsko vojno in tam ostal dve leti. V tem obdobju naj bi vzdrževal 1000 vitezov v Siriji, zagotovil transport za dodatne sile in deponiral 100.000 unč zlata, ki bodo v varstvu Hermana Salzaškega, Ivana Briennskega in patriarha, in mu bodo vrnjene, ko bo prispel v Akon. Če iz kakršnega koli razloga, vključno s smrtjo, ne bi prišel tja, bi se denar porabil za potrebe Svete dežele. Obljubil je tudi, da če bo šel na križarsko vojno, jo bo tudi vodil. Na podlagi določil sporazuma so se Friderikove sile umaknile iz okupiranih delov Papeške države. Še več: papežu naj bi bile vrnjene vsa papeška posesti v Kraljevini Siciliji.
Friderik je z roko na evangelijih na velikem oltarju potrdil pogoje sporazuma. Apostolski legat Rainald iz Urslingena, vojvoda Spoleta, je prisegel "na cesarjevo dušo", da se bo pod grožnjo izobčenja držal sporazuma. V pismu papežu je Friderik ponovil pogoje in brezpogojno sprejel izobčenje v primeru, če se križarska vojna ne bo zgodila.
Kralj Jeruzalema Friderik II. je želel oditi v Sveto deželo kot jeruzalemski kralj. Avgusta 1225 se je po pooblaščencu v Akonu poročil s hčerko Ivana Briennskega Izabelo II. Izabela je bila nekaj dni kasneje v Tiru okronana za jeruzalemsko kraljico. Friderik je ponjo poslal štirinajst galej pod poveljstvom admirala Henrika Malteškega in se z njo uradno poročil v Brindisiju 9. novembra 1227.
Friderikove zahteve po jeruzalemski kroni so načele njegove odnose z Ivanom Briennskim, saj naj bi slednji dobil zagotovilo, da bo do smrti ostal jeruzalemski kralj. Friderik je seveda trdil da je po Izabelini poroki to pravico izgubil.
Financiranje vojne Prihod jeruzalemskega kralja Ivana Briennskega v Brindisi novembra 1222 je imel več ciljev. Finančne rezerve njegovega kraljestva so bile izčrpane in je potreboval dodatna sredstva. Kraljeve prošnje za podporo v Angliji in Španiji so bile zaman, obljuba Filipa II. Francoskega pa je bila iz računa, ki je bil že dodeljen Sveti deželi. Angleški kralj Henrik III. je sčasoma uvedel posebno dajatev, vendar ni jasno, ali je s temi prostovoljnimi prispevki zbral kaj in koliko denarja.
Odlok Ad Liberandam, objavljen na Četrtem lateranskem koncilu leta 1215, je vzpostavil sistem za javno financiranje križarskih vojn.Bird, Jessalyn (2006). "Finance of Crusades". V The Crusades – An Encyclopedia. str. 431–436. Izplačila iz papeške blagajne so predstavljala bistveno pomoč križarskemu gibanju, vendar je bil pomemben tudi denar, ki so ga zbrali posamezni crucesignati. Nekaj sredstev je šlo neposredno lokalnim križarjem. Do leta 1220 je sredstva suvereno delil papež Inocenc III. Friderik sprva od tega ni imel nobene koristi, od leta 1221 do 1228 pa je za svojo načrtovano križarsko vojno dobival omejena cerkvena sresdstva. Sredstva za cesarsko vojsko bi moral zbrati sam. Zlato, zaplenjeno po San Germanu, je bilo zaradi zamude hitro porabljeno in Friderik je leta 1228 v Kraljevini Siciliji uvedel novo dajatev. Kot jeruzalemski kralj je dobil tudi finančno podporo s Cipra. Pomanjkanje sredstev prispevalo k majhnosti križarske vojske.
Pohod se začne Leta 1226 je postalo jasno, da se bo šesta križarska vojna začela z izkrcanjem v Siriji in Palestini s ciljem, da se osvoji Jeruzalem. Vojno, ki je bila v bistvu omejena z določbami Sangermanskega sporazuma, naj bi vodil Friderik II. Po smrti papeža Honorija III. leta 1227 je novi papež Gregor IX. sklenil vojno nadaljevati kljub odporu do Friderika II.Michael Ott (1909). "Catholic Encyclopedia (1913)/Pope Gregory IX". Catholic Encyclopedia. 6. New York: Robert Appleton Company.
Pregled ključnih dogodkov Začetna faza križarske vojne je bila zapleteno prizadevanje, ki je vključevalo več premikov vojske, pogajanja z Ajubidi, zamudo odhoda zaradi Friderikove bolezni, kasnejše izobčenje in končno prihod cesarja v Akon. Ključni dogodki te faze vojne so bili:
avgust 1227: prvi val križarjev odpluje iz Brindisija in oktobra pripluje v Sirijo 1226–1227: Friderikova pogajanja z al-Kamilom september 1227: drugi val križarjev, vključno s Friderikom, odpluje na vzhod in se vrne november 1227: Gregor IX. izobči Friderika junij 1228: Friderik končno odpluje na vzhod
Po pet tednih postanka na Cipru je Friderik septembra 1228 končno pristal v Akonu.
Nemški in sicilski udeleženci Nova Friderikova vloga je vplivala tudi na cilj križarske vojne. Leta 1224 je bil napad usmerjen na Egipt, kar je zahtevalo ladje, ki bi lahko vplule v delto Nila. Napad se je zdaj osredotočil na Jeruzalem, z vojaki iz Nemčije in financiranjem iz Sicilskega kraljestva. Oliver Paderbornski, zelo učinkovit pri novačenju za peto križarsko vojno, pri novačenju vojakov v Italiji ni bil uspešen. Zamenjal ga je škof Konrad iz Hildesheima. Deželni grof Ludvik TuringijskiWenck (1884). "Ludwig IV, der Heilige, Landgraf von Thüringen". In Allgemeine Deutsche Biographie (ADB). 19. Duncker & Humblot, Berlin. in Waleran III. LimburškiDukes of Limburg . Medieval Lands Project (2021). sta imela med turingijskimi in avstrijskimi vitezi več uspeha. Križarji so dobili tudi veliko podporo iz Kölna, Lübecka in Wormsa. Vojski so se pridružili tudi številni prelati in ministeriali, med njimi tudi pesnik Freidank. Število in hrabrost nemških križarjev sta dala načrtovalcem ekspedicije nekaj upanja na uspeh.
Sodelovanje Anglije Henrik III. Angleški je prevzel križ ob svojem kronanju maja 1220 in po neuspehu francoskega kralja Ludvika IX. načrtoval novo križarsko vojno.William Hunt (1891). "Henry III". In Dictionary of National Biography. 26. London. str. 12–31. Leta 1223 je papež Honorij III. prosil Henrika za pomoč v Sveti deželi. Henrik III., tako kot njegov oče Ivan Brez dežele, je dajal prednost krizi v svojem kraljestvu, a naj bi v šesti križarski vojni kljub temu sodeloval.
William Briwere, škof iz Exetra, je v križarski vojni sodeloval kot pooblaščenec svojega strica Williama Brewerja, ki je umrl, preden je uspel izpolniti svoje križarske zaobljube. Brewer je prevzel križ leta 1189, vendar je bil oproščen zaradi upravnih dolžnosti. Briwere je šel na križarsko vojno s Petrom des Rochesom, škofom iz Winchestra.Walter Eustace Rhodes (1896). "Peter des Roches". V Dictionary of National Biography. 45. London. str. 52–56. V Sveto deželo ju je spremljala vojska križarjev, za katere ni jasno, ali so bili Angleži ali plačanci, rekrutirani na celini. Kontingent je odšel iz Brindisija avgusta 1227.