Sainte-Chapelle (, v prevodu sveta kapela) je kraljeva kapela v gotskem slogu znotraj srednjeveške palače Palais de la Cité, rezidence francoskih kraljev do 14. stoletja, na Île de la Cité ob reki Seni v Parizu v Franciji.
Gradnja se je začela nekje po letu 1238, kapela pa je bila posvečena 26. aprila 1248.Alain Erlande-Brandenburg, the Ste Chapelle (Paris-Buildings) in Grove Encyclopedia of Art Sainte-Chapelle velja za enega najvišjih dosežkov obdobja gotske arhitekture - Rayonnant slog. Naročil jo je francoski kralj Ludvik IX. za hrambo svoje zbirke pasijonskih relikvij, vključno s Kristusovo trnovo krono – eno najpomembnejših relikvij v srednjeveškem krščanstvu. Pozneje, do požara leta 2019, so bile v bližnji stolnici Notre-Dame, ki so ga preživele.
Skupaj s Conciergerie je Sainte-Chapelle ena najzgodnejših ohranjenih stavb kapetinske kraljeve palače na otoku Île de la Cité. Čeprav je bila poškodovana med francosko revolucijo in obnovljena v 19. stoletju, ima eno najobsežnejših zbirk vitrajev iz 13. stoletja kjer koli na svetu.
Kapelo zdaj upravlja kot muzej Francoski center za nacionalne spomenike, skupaj z bližnjo Conciergerie, drugim preostalim ostankom prvotne palače.
Zgodovina Gradnja Sainte-Chapelle so navdihnile zgodnejše karolinške kraljeve kapele, zlasti Palatinska kapela Karla Velikega v njegovi palači v Aix-la-Chapelle (danes Aachen). Zgrajena je bila okoli leta 800 in je služila kot cesarjev oratorij. Leta 1238 je Ludvik IX. že zgradil eno kraljevo kapelo, pritrjeno na Château de Saint-Germain-en-Laye. Ta prejšnja kapela je imela samo en nivo; njen tloris v veliko večjem obsegu je bil prilagojen za Sainte-Chapelle.
Dva po velikosti enaka nivoja nove kapele sta imela povsem različne namene. Zgornji nivo, kjer so bile shranjene svete relikvije, je bil rezerviran izključno za kraljevo družino in njihove goste. Nižjo raven so uporabljali dvorjani, služabniki in vojaki palače. Bila je zelo velika stavba, dolga 36 metrov, široka 17 metrov in visoka 42,5 metra, ki se je po velikosti uvrščala med nove gotske stolnice v Franciji.
Poleg tega, da je služila kot kraj čaščenja, je Sainte-Chapelle igrala pomembno vlogo v političnih in kulturnih ambicijah kralja Ludvika in njegovih naslednikov. Ker je cesarski prestol v Konstantinoplu zasedel le grof Flandrije in ko je Sveto rimsko cesarstvo v neprijetnem razsulu, je Ludvikovo umetniško in arhitekturno pokroviteljstvo pomagalo, da se je postavil za osrednjega monarha zahodnega krščanstva, pri čemer se Sainte-Chapelle ujema z dolgo tradicijo prestižnih palačnih kapel. Tako kot je lahko cesar zasebno šel iz svoje palače v Hagijo Sofijo v Konstantinoplu, tako je lahko zdaj Ludvik šel neposredno iz svoje palače v Sainte-Chapelle. Še pomembneje je, da je imela dvonadstropna palačna kapela očitne podobnosti s Palatinsko kapelo Karla Velikega v Aachnu (zgrajena 792–805) – vzporednica, ki jo je Ludvik rad izkoristil, da se je predstavil kot dostojnega naslednika prvega cesarja Svetega rimskega cesarstva.Daniel H. Weiss, Architectural Symbolism and the Decoration of the Ste.-Chapelle, in The Art Bulletin, Vol. 77, No. 2 (Jun. 1995), pp. 308-320, esp. p.317 n.45 Prisotnost delčka Pravega križa in trnove krone je dala ogromen prestiž Ludviku IX. Papež Inocenc IV. je razglasil, da to pomeni, da je Kristus simbolično okronal Ludvika s svojo krono.Watkin, David, "A History of Western Architecture" (1986), p. 136
Kraljeva kapela
Sainte-Chapelle ali "Sveta kapela" na dvorišču kraljeve palače na Île de la Cité (danes del poznejšega upravnega kompleksa, znanega kot La Conciergerie), je bila zgrajena za hrambo zbirke Kristusovih relikvij Ludvika IX., ki je vključevala trnovo krono, podobo iz Edese in kakih trideset drugih predmetov. Ludvik je od Balduina II., latinskega cesarja v Konstantinoplu, kupil pasijonske relikvije za 135.000 livrov. Ta denar je bil izplačan Benečanom, ki so jim relikvije zastavili.
Relikvije so prispele v Pariz avgusta 1239, iz Benetk sta jih nesla dva dominikanska brata. Ob prihodu je kralj Ludvik gostil enotedenski slavnostni sprejem za relikvije. Na zadnji stopnji njihovega potovanja jih je nosil sam kralj, bos in oblečen kot spokornik, prizor, upodobljen v oknu z relikvijami pasijona na južni strani kapele. Relikvije so bile shranjene v veliki in dovršeni srebrni skrinji, Grand-Chasse, za katero je Ludvik porabil nadaljnjih 100.000 livrov.
Celotna kapela je nasprotno stala 40.000 livrov za gradnjo in zasteklitev. Dokler ni bila dokončana leta 1248, so bile relikvije shranjene v kapelah v Château de Vincennes in v posebej zgrajeni kapeli v Château de Saint-Germain-en-Laye. Leta 1246 so bili delci Pravega križa in svete sulice dodani Ludvikovi zbirki skupaj z drugimi relikvijami. Kapelo so posvetili 26. aprila 1248 in Ludvikove relikvije so z veliko slovesnostjo prenesli v njihov novi dom. Kmalu zatem je kralj odšel na sedmo križarsko vojno, v kateri je bil ujet in kasneje odkupljen ter izpuščen. Leta 1704 je bil na majhnem pokopališču kapele pokopan francoski skladatelj Marc-Antoine Charpentier, vendar tega pokopališča ni več.
Pariški sholastik Jean de Jandun je v svojem Tractatus de laudibus Parisius (1323) pohvalil stavbo kot eno najlepših pariških struktur, pri čemer je navedel:
Spremembe (16.–18. stoletje) thumb|Ludvik XV. zapusti slovesnost v palači s Sainte-Chapelle zadaj (1715) Kapela je v stoletjih, ki so sledila, doživela precejšnje spremembe. Nova dvonadstropna stavba, zakladnica Chartresa, je bila pritrjena na kapelo na severni strani kmalu po tem, ko je bila dokončana. Ostala je do leta 1783, ko so jo porušili, da bi zgradili novo sodno palačo. Na severni strani je bila postavljena še ena stavba, ki je služila kot vestiarij in zakristija ter rezidenca za varuha zakladnice. V 15. stoletju je Ludvik X. Francoski zgradil monumentalno zaprto stopnišče od dvorišča na južni strani do zgornjega nadstropja. Leta 1630 je bilo poškodovano v požaru, obnovljeno, a nazadnje porušeno. Precej škode sta povzročila tudi požara v palači v letih 1630 in 1776, zlasti na stavbnem pohištvu, poplava pozimi 1689–1690 pa je močno poškodovala poslikane stene spodnje kapele. Prvotni vitraj v pritličju je bil odstranjen, tla pa dvignjena. Prvotno pritlično steklo so v 19. stoletju nadomestila okna v gotskem slogu.
Revolucionarni vandalizem (18. stoletje) Sainte-Chapelle, ki je simbol vere in kraljevine, je bila med francosko revolucijo glavna tarča vandalizma. Kapelo so spremenili v skladišče za žito, skulpturo in kraljeve embleme na zunanjosti pa razbili. Strešni jezdec je bil podrt. Nekateri vitraji so bili razbiti ali razpršeni, vendar sta skoraj dve tretjini današnjega stekla originalnega; nekaj prvotnega stekla je bilo prestavljeno v druga okna. Svete relikvije so bile razpršene, čeprav so nekatere preživele kot relikvije Sainte-Chapelle v zakladnici Notre-Dame de Paris. Različne relikviarije, vključno z grande châsse, so pretopili zaradi njihove plemenite kovine.
Obnova (19.–21. stoletje)
Med letoma 1803 in 1837 je bila zgornja kapela spremenjena v skladišče za arhiv sosednje palače pravice. Spodnja dva metra barvnega stekla sta bila odstranjena, da bi izboljšali delovno svetlobo. Nekatera stekla so bila uporabljena za zamenjavo razbitega stekla na drugih oknih, nekatera stekla pa so bila dana na trg. The Philadelphia Museum of Art conserves three panels from the "Judith" window, identified by M. Caviness, "Three medallions of stained glass from the Sainte-Chapelle of Paris", Bulletin of the Philadelphia Museum of Art 62 (July–September 1967:249-55).
Od leta 1835 so učenjaki, arheologi in pisci zahtevali, da se cerkev ohrani in obnovi v srednjeveškem stanju. Leta 1840 se je pod kraljem Ludvikom Filipom začela dolga akcija obnove. Najprej jo je vodil Félix Duban, nato Jean-Baptiste Lassus in Émile Boeswillwald z mladim Eugènom Viollet-le-Ducom kot asistentom. Delo se je nadaljevalo osemindvajset let in služilo kot poligon za usposabljanje generacije arheologov in restavratorjev. Bila je zvesta originalnim risbam in opisom kapele, ki so preživeli.Viollet-le-Duc, Dictionnaire, s.v. "Restauration", "Vitrail"; a modern reassessment of the stained-glass restorations, in the context of the Gothic Revival, is in Alyce A. Jordan, "Rationalizing the Narrative: Theory and Practice in the Nineteenth-Century Restoration of the Windows of the Sainte-Chapelle", Gesta 37.2, Essays on Stained Glass in Memory of Jane Hayward (1918-1994) (1998:192-200).
Vzporedno je potekala obnova vitrajev, ki je trajala od leta 1846 do 1855, s ciljem vrniti kapeli prvotno podobo. Izvedli so jo steklarska mojstra Antoine Lusson in Maréchal de Metz ter oblikovalec Louis Steinheil. Približno tretjina stekla, dodanega v poznejših letih, je bila odstranjena in nadomeščena s srednjeveškim steklom iz drugih virov ali z novim steklom, izdelanim v izvirnem gotskem slogu. Osemnajst originalnih plošč je danes v Musée de Cluny v Parizu.
Vitraji je bili med drugo svetovno vojno odstranjen in varno shranjeni. Leta 1945 je bila nanesena plast zunanjega laka za zaščito stekla pred prahom in praskami med vojnim bombardiranjem. To je postopoma potemnelo, zaradi česar je bilo že tako bledeče slike še težje videti. Leta 2008 se je začel obsežnejši sedemletni program obnove, ki je stal približno 10 milijonov evrov za čiščenje in ohranitev vseh vitrajev, čiščenje fasadnega kamna ter konzerviranje in popravilo nekaterih skulptur. Polovico sredstev so zagotovili zasebni donatorji, drugo polovico pa fundacija Villum. V obnovo je bila vključena inovativna termoformirana steklena plast, ki je bila nanesena zunaj barvnih oken za dodatno zaščito. Restavriranje bleščeče rozete na zahodni fasadi je bilo zaključeno leta 2015 ob 800. obletnici rojstva sv. Ludvika.
Časovnica 1239 - Ludvik IX. kupi slovito Trnovo krono 1241 - krona in druge relikvije prispejo v Pariz 1242–44 - Začetek gradnje 1248 - Sainte-Chapelle dokončana in posvečena 1264–1267 - Postavitev tribune relikvij 1383 - Prvi zvonik obnovljen Konec 15. st. - Monumentalno zunanje stopnišče, ki ga je zgradil Ludvik XII. 1460 (pribl.) zamenjan zvonik iz 14. stoletja 1485–1498 - vgrajena zahodna rozeta 1630 - Požar poškoduje zvonik in zunanje stopnišče 1690 - Poplava poškoduje spodnjo kapelo - originalni vitraj spodnje kapele je odstranjen 1793 - Revolucionarji razbijejo portale in kraljeve embleme. Kapela je bila namenjena civilni uporabi, zvonik pa uničen. 1803–1837 - Kapela postane shramba za spise pravosodnega ministrstva 1805 - Relikvije pasijona prenesene v Notre-Dame de Paris 1840–48 - velika obnova kapele in okrasja 1846–55 - Restavriranje in dopolnitve barvnih oken 1853–55 - Zgrajen trenutni zvonik 1862 - Kapela je razvrščena kot zgodovinski spomenik
Opis Kraljeva kapela je odličen primer faze gotskega arhitekturnega sloga, imenovanega Rayonnant (žarkasti), ki jo zaznamuje občutek breztežnosti in močan navpični poudarek. Stoji nad spodnji kapeli, ki je služila kot župnijska cerkev za vse prebivalce palače.
Zunanjost
Sodobni obiskovalec, ki bi vstopil na dvorišče kraljeve palače, bi zagledal veliko slavnostno stopnišče (Grans Degres) na desni ter severno stran in vzhodno apsido Sainte-Chapelle na levi. Zunanjost kapele kaže veliko značilnosti arhitekture rayonnant – globoke opornike, ki jih obdajajo fiale, nazobčani zatrepi okoli strešne linije in ogromna okna, razdeljena s krogovičjem. Notranja razdelitev na zgornjo in spodnjo kapelo je na zunanji strani jasno označena z vencem, spodnje stene pa prebadajo manjša okna z značilno sferično trikotno obliko. Kljub okrasju je zunanjost razmeroma preprosta in stroga, brez ločnih opornikov ali večjih skulptur in ne namiguje na bogastvo v notranjosti.