Slavolok zmage l'Étoile (, 'Slavolok zvezde') je eden najbolj znanih spomenikov v Parizu v Franciji, ki stoji na zahodnem koncu Elizejskih poljan v središču trga Place Charles de Gaulle, prej imenovanega Place de l'Étoile – étoile ali "zvezda" stičišča, ki ga tvori dvanajst sevajočih avenij. Lokacijo slavoloka in trga si delijo tri okrožja, 16. (južno in zahodno), 17. (severno) in 8. (vzhodno). Slavolok zmage je v čast tistim, ki so se borili in umrli za Francijo v francoskih revolucionarnih in napoleonskih vojnah, z imeni vseh francoskih zmag in generalov, izpisanimi na njegovi notranji in zunanji površini. Pod njenim obokom je Grob neznanega vojaka iz prve svetovne vojne.
Osrednji kohezivni element Axe historique (zgodovinska os, zaporedje spomenikov in velikih prometnic na poti, ki poteka od dvorišča Louvra do Grande Arche de la Défense), je Slavolok zmage zasnoval Jean-François Chalgrin leta 1806; njegov ikonografski program postavlja junaške gole francoske mladeniče proti bradatim germanskim bojevnikom v verižnih oklepih. Dajal je ton javnim spomenikom z zmagoslavnimi domoljubnimi sporočili. Po navdihu Titovega slavoloka v Rimu v Italiji ima Slavolok zmage skupno višino 49,54 m, širino 44,82 m in globino 22,21 m, njegov velik obok pa je 29,19 m visok in 14,62 m širok. Manjši prečni oboki so visoki 18,68 m in široki 8,44 m. Tri tedne po pariški paradi zmage leta 1919 (ki je zaznamovala konec sovražnosti v prvi svetovni vojni) je Charles Godefroy s svojim dvokrilcem Nieuport poletel pod glavnim obokom, dogodek pa je bil ujet v filmskem poročilu.Melville Wallace, La vie d'un pilote de chasse en 1914–1918, Flammarion, Paris, 1978. The film clip is included in The History Channel's Four Years of Thunder.
Pariški Slavolok zmage je bil najvišji slavolok do dokončanja Monumento a la Revolución v Ciudad de Mexico leta 1938, ki je visok 67 m. Slavolok zmage v Pjongjangu, dokončan leta 1982, je oblikovan po vzoru Slavoloka zmage in je nekoliko višji s 60 m. Grande Arche v La Défense blizu Pariza je visok 110 metrov. Čeprav se ne imenuje Slavolok zmage, je bil zasnovan po istem modelu in z vidika Slavoloka zmage. Velja za najvišji lok na svetu.
Zgodovina
Gradnja in pozno 19. stoletje Slavolok zmage stoji na desnem bregu Sene v središču dvanajstkotne konfiguracije dvanajstih žarečih avenij. Naročen je bil leta 1806, po zmagi pri Austerlitzu cesarja Napoleona na vrhuncu njegovega sreče. Samo polaganje temeljev je trajalo dve leti in leta 1810, ko je Napoleon vstopil v Pariz z zahoda s svojo novo nevesto, nadvojvodinjo Marijo Luizo Avstrijsko, je dal zgraditi leseno maketo dokončanega oboka. Arhitekt Jean-François Chalgrin je umrl leta 1811 in delo je prevzel Louis-Robert Goust.
Med burbonsko obnovo je bila gradnja ustavljena do leta 1823 in ni bila dokončana do vladavine kralja Ludvika-Filipa leta 1836, ko sta jo izvedla arhitekta Louis-Robert Goust in Jean-Nicolas Huyot, nato Guillaume-Abel Blouet. Po poročanju so končni stroški znašali približno 10 milijonov frankov (kar ustreza ocenjenim 65 milijonom € ali 75 milijonom $ v letu 2020).
15. decembra 1840 so Napoleonove posmrtne ostanke pripeljali nazaj v Francijo iz Svete Helene in šli pod njim na poti do cesarjevega zadnjega počivališča v Les Invalides.Hôtel des Invalides website Pred pokopom v Panteonu je bilo telo Victorja Hugoja v noči na 22. maj 1885 razstavljeno pod Slavolokom.
20. stoletje Meč, ki ga je nosila republika na reliefu Marseljeze, se je odlomil na dan, ko se je leta 1916 začela bitka pri Verdunu. Relief so takoj skrili s ponjavami, da bi prikrili nesrečo in se izognili kakršnim koli nezaželenim zloveščim interpretacijam. 7. avgusta 1919 je Charles Godefroy s svojim dvokrilcem uspešno poletel pod Slavolokom. Jean Navarre je bil pilot, ki je bil zadolžen za izvedbo poleta, vendar je umrl 10. julija 1919, ko se je med urjenjem za let strmoglavil blizu Villacoublaya.
Po izgradnji je Slavolok zmage postal zbirališče francoskih čet, ki so paradirale po uspešnih vojaških akcijah in za letno vojaško parado ob dnevu Bastilje. Slavni zmagovalni pohodi okoli ali pod Slavolokom so vključevali Nemce leta 1871, Francoze leta 1919, Nemce leta 1940 ter Francoze in zaveznike leta 1944 in 1945. Poštna znamka Združenih držav iz leta 1945 prikazuje Slavolok zmage v ozadju, ko zmagovite ameriške čete marširajo po Elizejskih poljanah in ameriška letala preletavajo 29. avgusta 1944. Po pogrebu Neznanega vojaka pa so se vse vojaške parade (vključno s prej omenjeno po letu 1919) izogibale korakanju skozi Slavolok. Iz spoštovanja do grobnice in njene simbolike gre pot do loka in nato okoli njega. Tako Hitler leta 1940 kot de Gaulle leta 1944 sta spoštovala to navado.
Do začetka 1960-ih je spomenik močno počrnel zaradi premogovih saj in avtomobilskih izpušnih plinov, v letih 1965–1966 so ga očistili z beljenjem. V podaljšku avenije Elizejskih poljan je bil leta 1982 zgrajen nov lok, Grande Arche de la Défense, ki dopolnjuje linijo spomenikov, ki tvorijo pariško Axe historique. Po Arc de Triomphe du Carrousel in Arc de Triomphe de l'Étoile je Grande Arche tretji lok, zgrajen na isti perspektivi.
Leta 1995 je oborožena islamska skupina Alžirije postavila bombo blizu Slavoloka zmage, ki je v okviru bombnih napadov ranila 17 ljudi.
21. stoletje Konec leta 2018 je bil Slavolok zmage žrtev vandalizma kot del protestov rumenih jopičev. Vandali so spomenik posuli z grafiti in pretresli njegov mali muzej. The vandals sprayed the monument with graffiti and ransacked its small museum.
L'Arc de Triomphe, zavit Septembra 2021 je bil lok ovit v srebrno modro blago in rdečo vrv, posmrtni projekt, ki sta ga umetnika Christo in Jeanne-Claude načrtovala že od zgodnjih 1960-ih.
Oblikovanje Spomenik
Zasnovo je izdelal Jean-François Chalgrin (1739–1811) v neoklasicistični različici starorimske arhitekture. V kiparskem okrasju Slavoloka zmage so predstavljeni glavni akademski kiparji Francije: Jean-Pierre Cortot; François Rude; Antoine Étex; James Pradier in Philippe Joseph Henri Lemaire. Glavne skulpture niso integralni friz, ampak se obravnavajo kot neodvisne enote, ki se nanesejo na fino zidano maso iz klesanega kamna, podobno kot pozlačeno-bronaste aplikacije na pohištvu Empir. Štiri kiparske skupine ob vznožju slavoloka so Zmagoslavje iz leta 1810 (Cortot), Odpor in Mir (obe Antoine Étex) in najbolj znana od vseh, Odhod prostovoljcev iz leta 1792, običajno imenovana Marseljeza (François Rude). Obraz alegorične upodobitve Francije, ki kliče svoje ljudstvo na tej zadnji, je bil uporabljen kot pasna zaponka za častni čin maršala Francije. Od padca Napoleona (1815) se skulptura, ki predstavlja Mir, interpretira kot spomin na mir leta 1815.
V atiki nad bogato izklesanim frizom vojakov je 30 ščitov z vgraviranimi imeni velikih francoskih zmag v francoski revoluciji in napoleonskih vojnah. Bitka pri Fuentes de Oñoro je zapisana kot francoska zmaga, namesto taktičnega izenačenja, kot je dejansko bila. Na notranjih stenah spomenika so zapisana imena 660 ljudi, med katerimi je 558 francoskih generalov Prvega francoskega cesarstva;Med generali sta vsaj dva tuja generala, Venezuelec Francisco de Miranda in v Nemčiji rojeni Nicolas Luckner. Imena tistih generalov, padlih v bitki, so podčrtana. Na krajših straneh štirih podpornih stebrov so vpisana tudi imena glavnih francoskih zmag v napoleonskih vojnah. Bitke, ki so potekale v obdobju od Napoleonovega odhoda z Elbe do njegovega končnega poraza pri Waterlooju, niso vključene.
Štiri leta od 1882 do 1886 je na vrhu loka monumentalna skulptura Alexandra Falguièra. Z naslovom Le triomphe de la Révolution (»Zmagoslavje revolucije«) je upodobljen voz z vpreženimi konji, ki se pripravlja, da bi »zdrobil anarhijo in despotizem«.
Znotraj spomenika je bila februarja 2007 odprta stalna razstava, ki sta jo zasnovala umetnik Maurice Benayoun in arhitekt Christophe Girault.
Grob neznanega junaka
Pod slavolokom je grob neznanega vojaka iz prve svetovne vojne. Pokopan na dan premirja leta 1920, gori večni ogenj v spomin na mrtve, ki niso bili nikoli identificirani (zdaj v obeh svetovnih vojnah).
Ob grobu neznanega vojaka je vsakega 11. novembra slovesnost ob obletnici premirja z dne 11. novembra 1918, ki so ga leta 1918 podpisale sile Antante in Nemčija. Prvotno je bilo 12. novembra 1919 sklenjeno, da se posmrtni ostanki neznanega vojaka pokopljejo v Panthéon, vendar je javna kampanja pisanja pisem vodila do odločitve, da ga pokopljejo pod Slavolokom zmage. Krsta je bila 10. novembra 1920 položena v kapelo v prvem nadstropju, na svoje zadnje počivališče pa 28. januarja 1921. Plošča na vrhu nosi napis ICI REPOSE UN SOLDAT FRANÇAIS MORT POUR LA PATRIE 1914–1918 (»Tu leži francoski vojak, ki je umrl za domovino 1914–1918«).
Leta 1961 sta se predsednik ZDA John F. Kennedy in prva dama Jacqueline Kennedy v spremstvu predsednika Charlesa de Gaulla poklonila grobu neznanega vojaka. Po atentatu na predsednika Kennedyja leta 1963 se je gospa Kennedy spomnila večnega ognja pri Slavoloku zmage in zahtevala, da se večni ogenj postavi poleg groba njenega moža na narodnem pokopališču Arlington v Virginiji.Gormley and Henderson, Jacqueline Kennedy Onassis: Friend of the Arts, 2002, pp. 142–43.
Detajli Štiri glavne kiparske skupine na vsakem od stebrov loka so: Le Départ de 1792 (ali La Marseillaise), François Rude. Kiparska skupina slavi vzrok Prve francoske republike med vstajo 10. avgusta. Nad prostovoljci je krilata poosebitev Svobode. Ta skupina je služila kot orodje za novačenje v prvih mesecih prve svetovne vojne in spodbujala Francoze k vlaganju v vojna posojila v letih 1915–1916. Le Triomphe de 1810, Jean-Pierre Cortot, slavi pogodbo iz Schönbrunna. V tej skupini je Napoleon, ki ga okrona boginja Zmage. La Résistance de 1814, Antoin Étex, obeležuje francoski odpor zavezniškim vojskam med vojno šeste koalicije. La Paix de 1815, Antoine Étex, spominja na Pariško pogodbo, sklenjeno tega leta.
Šest reliefov, izklesanih na fasadah slavoloka, ki predstavljajo pomembne trenutke francoske revolucije in Napoleonove dobe, so: La bataille d'Aboukir (Bitka za Abukir), avtor Bernard Seurre (južna fasada, levo). Les funérailles du général Marceau (pokop generala Marceauja), avtor Henri Lemaire (južna fasada, desno). La bataille de Jemappes (Bitka pri Jemappesu), Carlo Marochetti (vzhodna fasada). La prize d'Alexandrie (Padec Aleksandrije), avtor John-Étienne Chaponnière (severna fasada, levo). Le passage du pont d'Arcole (Bitka pri Arcolu), Jean-Jacques Feuchère (severna fasada, desno). La bataille d'Austerlitz (Bitka pri Austerlitzu), avtor Théodore Gechter (zahodna fasada).
Na spomeniku so vklesana imena 158 bitk, ki sta jih vodili Prva francoska republika in Prvo francosko cesarstvo. Med njimi je na atiki vklesanih 30 bitk, 96 bitk pa je vgraviranih na notranjih fasadah pod velikimi oboki.
Imena 660 vojaških voditeljev, ki so služili med prvo francosko republiko in prvim francoskim cesarstvom, so vgravirana na notranjih fasadah majhnih obokov. Podčrtana imena označujejo padle na bojišču.
Velike arkade so okrašene z alegoričnimi figurami, ki predstavljajo like iz rimske mitologije (avtor James Pradier). Stropi spomenika so okrašeni z izklesanimi vrtnicami.
Slavolok zmage ima v atiki muzej in nad njim panoramsko teraso, do katere vodi 284 stopnic.
Sklici
Zunanje povezave
Inscriptions on the Arc de Triomphe Clarification of history of Arc de Triomphe The permanent exhibition inside the Arc de Triomphe View from the Arc de Triomphe
Kategorija:Spomeniki v Parizu Kategorija:Ustanovitve leta 1836 Kategorija:Neoklasicistična arhitektura v Franciji Zmaga