Meliton Sardski Iz Wikipedije, proste enciklopedije.
Sveti Meliton je bil škof v Sardah v Lidiji (današnji Turčiji), podatek o njegovem rojstvu žal ni znan, naj bi pa umrl okoli leta 180 po Kr.. Škof Polikrat iz Efeza ga je okoli leta 190 uvrstil med "velike svetnike" Male Azije, kamor med prva dva sodita apostola Filip in Janez. Omenja ga kot že pokojnega in pravi o njem, da je bil evnuh. Kot pravi Polikrat, je živel ves v Svetem Duhu in sedaj počiva v Sardah, kjer čaka na paruzijo ter vstajenje od mrtvih. Gotovo naj bi bilo, da ni pripadal montanizmu, ker ga je montanist Tertulijan štel med katolike. Naj bi pa predstavljal kvartodecimanizem, saj je bilo to pojmovanje vse maloazijske Cerkve.
O njegovih delih nimamo veliko podatkov. Kar se je našlo, se je le preko Evzebija iz Cezareje, ki je živel v 4. stoletju, in Anastazija Sinajskega. Evzebij opiše Melitona kot sardskega škofa, ki je napisal apologijo rimskemu cesarju Marku Avreliju, v kateri je trdil, da bi moralo krščanstvo postati državna vera rimskega cesarstva oziroma, da bi prijateljstvo med državo in Cerkvijo moralo biti normalna stvar, ki prinaša blagoslov obema stranema. Na podlagi tega je Meliton predstavljen kot eden izmed krščanskih apologetov iz 2. stoletja. Poleg tega Evzebij navaja naslove 20 Melitonovih knjig, od katerih pa naj bi bilo ohranjenih le nekaj fragmentov. Leta 1940 je ameriški znanstvenik C. Bonner objavil papirus iz 4. stoletja, ki vsebuje Melitonovo delo Peri pasha (O Pashi) . Pri tem gre verjetno za bogoslužni govor, saj razlaga pomen velike noči. O Melitonu je spregovoril tudi sveti Hieronim, ki je trdil, da je bil ravno Meliton tisti, ki je prvi med kristjani zapisal kanon Stare zaveze.
Melitona Sardskega se spominjamo na njegov god, 1. aprila.
Teologija Melitona Sardskega
Nauk o Bogu Sveti Meliton Sardski se je v svojem času moral soočiti s tremi večjimi herezijami, ki so razjedale krščansko skupnost – te so markionizem, gnosticizem in monarhijanstvo. Pri tem je oblikoval nauk o Bogu.
Pri markionizmu gre za zametavanje Stare zaveze. Markion, po katerem je herezija tudi dobila ime, je namreč želel ločiti Kristusa in njegovo učenje od »Boga Stare zaveze«. Meliton je temu odločno nasprotoval, s čimer je po eni strani potrdil nauk o Sveti Trojici, torej o edinosti Boga Očeta, Sina in Svetega Duha, po drugi strani pa podkrepil kontinuiteto med Staro in Novo zavezo. Stara zaveza je po njegovem predpodoba in prerokba Nove zaveze in obljuba, ki se je izpolnila v Kristusu.
Druga herezija, ki je pestila krščanstvo pa je bila gnosticizem. Gre za nesprejemanje dejstva, da je Jezus Kristus – pravi Bog – postal tudi pravi človek, torej da je prevzel naše telo, da je trpel in umrl. V svoji velikonočni pridigi, ki velja za eno najstarejših ohranjenih velikonočnih pridig, Meliton jasno pove, da je Jezus Kristus v resnici postal človek in se rodil iz Device Marije.
Tista zadnja, in morda najbolj nevarna herezija, s katero se je srečal, pa je monarhijanstvo, ki zmotno razume Sveto Trojico. Privrženci te herezije so oblikovali prepričanje, da je s Kristusovim učlovečenjem uničena edinost, ki velja v Sveti Trojici. Ta nauk pa bi lahko rešili na dva načina, bodisi da zanikamo Kristusovo Božjo naravo ali pa da zanikamo osebno razliko med Kristusom, torej Bogom Sinom in Bogom Očetom.
Tipologija V delu »O Pashi« nam Meliton predstavi eksegetsko metodo, ki jo lahko imenujemo zgodovinska tipologija: dogodki Stare zaveze so primerjani s tistimi v Novi zavezi, med starozaveznimi dogodki osvoboditve in novozaveznimi dogodki odrešenja pa je vidna korelacija. Dogodki iz 2. Mojzesove knjige so opisani kot tipi oz. podobe tega, kar se je uresničilo z učlovečenjem, trpljenjem, smrtjo in vstajenjem Jezusa Kristusa.
Besedo tipologija sta uporabljala že Justin in Barnaba, v svojih pismih jo omenja tudi apostol Pavel, vendar so razlike med rabo Melitona in njegovih sodobnikov velike. Melitonova teorija tipologije predvideva, da je tip (týpos), npr. prva pasha, pred resničnostjo oz. odrešenjem, ki ga je uresničil Jezus. Zelo podobno tipološko shemo lahko vidimo v Janezovem evangeliju (prim. Jn 6,32).
Po Melitonovi teoriji so tipi začasni, uporabni so le, dokler delo ni dokončano. Tako je kri velikonočnega jagnjeta tip ali predpodoba Kristusove krvi. Trpljenje pravičnih, kot sta bila Abel in Jožef, je predpodoba Kristusovega trpljenja.On je Pasha našega odrešenja. On je v marsičem mnogo prestal. On je bil umorjen v Abelu, zvezan v Izaku, tujec v Jakobu, prodan v Jožefu, izpostavljen v Mojzesu, zaklan v jagnjetu, preganjan v Davidu, zasramovan v prerokih. (O Pashi, 69)Poleg janezovskih korenin Melitonova teorija tipologije morda nekaj dolguje tudi skupni zakladnici filozofske modrosti. Proces, v katerem se dogodki v zgodovini pojavljajo vnaprej kot tipi, ki se na koncu izpolnijo, tako da je mogoče dogodek razlagati v luči predpodobe, vodi Melitona k trditvi, da za vsako stopnjo tega procesa obstajajo posebni in ustrezni časi, kar so običajno ponazarjali s podobo delovnega modela iz kiparstva. Kljub temu, da tudi Meliton uporablja to podobo, pa je med njim in njegovimi poganskimi sodobniki bistvena razlika v odnosu do zgodovine. Meliton namreč ne ločuje dogodkov od zgodovine, kajti če se dogodki ne bi zgodili, njegova teorija tipologije ne bi bila mogoča.
Melitonovo judovsko in helenistično ozadje Polikrat Efeški, slavni efeški škof (131-196) in Melitonov sodobnik, v enem svojih pisem, ki je ohranjeno pri Evzebiju, označuje Melitona kot nekoga, ki je "v vsem živel v skladu s Svetim Duhom". Meliton je bil judovskega rodu in je bil zato zaznamovan z ozračjem, v katerem je prevladovala judovska smer krščanstva. Na drugi strani je bil močno zaznamovan tudi s helenistično kulturo. Njegovo dvojno ozadje - helenistično in judovsko - se odraža v njegovem nauku in delu.
Čeprav v svojih spisih nikoli neposredno ne navaja citatov iz novozaveznega korpusa, predvidevamo, da Melitonovo obzorje izhaja iz janezovske tradicije. V prid temu pričuje zlasti njegovo teološko razumevanje Kristusa, ki odraža povezave z Janezovim evangelijem, pa tudi sestava njegovega besedišča, ki je očitno janezovsko. Vključenost v janezovski kontekst je tudi najverjetnejši razlog, da je kot merodajno kronologijo Jezusovega življenja in smrti Meliton sprejemal tisto, ki jo razberemo iz evangelija po Janezu. (Iz tega prepričanja o kronologiji izhaja tudi njegovo odmevno stališče o pravilni dataciji velike noči, in sicer na 14. nisan, glede česar razpravlja v Peri pascha. Na tej podlagi se ga, v skladu s poročanjem Evzebija, pogosto označuje za kvartodecimana.)
Kot je značilno za večino njegovih sodobnikov, je bil tudi sam pod znatnim vplivom grške kulture. Sarde, nekoč prestolnica kraljestva Lidija, so bile podvržene procesu helenizacije pod Aleksandrom Velikim, kar pomeni, da je tam prevladovalo grštvo že dolgo pred Melitonovim rojstvom. Za časa svojega izobraževanja v retoriki naj bi bil Meliton deležen močnega vpliva dveh stoikov, Kleanta in Posidonija, od sofistov pa se je dobro izuril v alegorični interpretaciji Homerja. Oba vpliva se odražata v načinu njegove interpretacije dogodkov in oseb religioznega pomena (npr. Mojzes in Eksodus), prav tako je na več mestih Peri pascha mogoče razbrati njegovo klasično govorniško izobrazbo. V ohranjenem odlomku iz njegove Apologije je izpričana pomembna misel, da je "krščanska filozofija" koristna za blagostanje imperija. (Prevzem te teze najdemo pri poznejših avtorjih - Hipolitu, Origenu in Evzebiju.)
Tako judovsko ozadje kot vpliv stoicizma sooblikujeta njegovo prepričanje, da naj bi se krščanska velika noč obhajala v istem času kot judovska pasha. Na zagovor stališča o skupnem datumu je vplivalo tudi njegovo mišljenje, da je Stara zaveza doživela svojo izpolnitev v Jezusu Kristusu. V tem je ključ razumevanja njegovega navidez ambivalentnega odnosa do judovstva (nekateri mu namreč očitajo antisemitsko razpoloženje): Stara zaveza je zrasla v Novo in se s tem izčrpala oz. preminila.
Melitonov nauk o Kristusu (kristologija) V Melitonovem delu »O Pashi« je Bog opisan prek njegovih mogočnih dejanj stvarjenja in odrešenja. Po Melitonovem mnenju se ta dejanja izražajo skozi Kristusa, ki je postal meso.
Campbell Bonner, prvi redaktor knjige »O pashi« je Melitonovo kristologijo označil kot pnevmatično kristologijo, natančneje kot »naivni modalizem«, ki zagovarja, da so Oče, Sin in Sveti Duh le trije načini razodevanja istega Boga. Z drugimi besedami, Bonner je menil, da Meliton ni jasno razlikoval med osebami Svete Trojice in da je verjel, da je Kristusa utelešal Sveti Duh. To je bila v drugem stoletju sicer res pogosta misel, vendar ni Melitonova. Meliton namreč vidi Kristusa kot Stvarnika, »oblečenega« v meso. To lahko vidimo v 66. in 86. poglavju njegovega dela »O Pashi«, kjer je Stvarnik prikazan kot tisti, ki se spusti z neba, v 70. poglavju pa je odet v telo. V 47. in 66. poglavju piše, da je Gospod oblekel človeškost kot oblačilo. Čeprav je to po merilih poznejših stoletij očitno pomanjkljivo, je v kontekstu drugega stoletja pravoverno (otrodoksno), saj Meliton ohranja temeljni resnici, da je bil Jezus Kristus Bog in da je bil človek.
Melitonova trinitarična teologija se osredotoča na odnos med Očetom in Sinom. To lahko označimo kot "kristocentrični monoteizem"; s čimer je mišljeno, da je za Melitona Kristus Bog in Bog Kristus. Med Očetom in Sinom ni pravega razlikovanja; na nekem mestu namreč beremo, da je Kristus " V kolikor rojeva - Oče in v kolikor je rojen - Sin". Čeprav se je ta odlomek poskušalo razlagati kot da se nanaša na sinove, ki jih Kristus rodi v odrešenju, drugje slišimo, da je on rojen od Očeta in ga tudi rodi.
Ne smemo pozabiti, da Meliton priča o veri, kakor so jo razumeli v njegovem času, in da se je prava vera Cerkve razkrivala postopoma. V središču krščanske vere stoji Kristus in Kristus je v središču vere, ki jo oznanja in živi tudi Meliton.
Starozavezni kanon Melitonov kanon je najstarejši poznani krščanski kanon starozaveznih knjig. Seznam je najverjetneje nastal po njegovem potovanju v Palestino okoli leta 170 in je ohranjen v zapisu cerkvenega zgodovinarja Evzebija iz Cezareje. Takrat naj bi obiskal knjižnico v Cezareji Maritimi z namenom, da se ustrezno izobrazi in oblikuje seznam kanoničnih knjig. Slednji se skoraj popolnoma ujema z judovskim Tanakom, blizu pa mu je tudi kasnejši protestantski kanon. Glede na Evzebijev zapis naj bi Melitonov kanon obsegal naslednje knjige:
pet Mojzesovih knjig (Geneza, Eksodus, Numeri, Levitik in Devteronomij), Jozue, Sodniki, Ruta, štiri Knjige kraljev, dve Kroniški knjigi, Davidovi psalmi, Salomonovi pregovori in Modrost, Pridigar, Visoka pesem, Job, Izaija, Jeremija, dvanajst malih prerokov (v eni knjigi), Daniel, Ezekiel, Ezra.
Po mnenju strokovnjakov je kanon tako obsegal 22 naslovov, saj je to povezano s številom črk hebrejske abecede. Iz pregleda naslovov pa je razvidno, da jih seznam navaja zgolj 21. Po najbolj uveljavljeni razlagi naj bi se štiri Knjige kraljev razdelile na Kralje in Samuelovi knjigi, kar je bila najbolj razširjena praksa. Knjiga Jeremijevih žalostink naj bi bila vključena k Jeremiju, Nehemija pa h knjigi Ezra (Meliton uporablja zapis Esdras). V kanon ni vključena Esterina knjiga. Knjiga Modrosti spada med devterokanonične knjige in najverjetneje ne spada v Melitonov kanon, ampak gre v primeru uporabe tega imena zgolj za daljše poimenovanje knjige Pregovorov. Skupno tako Melitonov kanon obsega 38 od 45 starozaveznih knjig današnjega katoliškega kanona.