Mošeja al-Aksa ali džamija Al-Aksa (), znana tudi kot mošeja Qibli (),Williams, George (1849). The Holy City: Historical, Topographical and Antiquarian Notices of Jerusalem. Parker. str. 143–160. je kongregacijska mošeja ali molitvena dvorana v starem delu Jeruzalema. V nekaterih virih se imenuje tudi al-Masjid al-'Aqṣā.Yavuz 1996.Salameh, Khader (2009). "A New Saljuq Inscription in the Masjid al-Aqsa, Jerusalem". Levant. 41 (1): 107–117. doi: 10.1179/175638009x427620. ISSN 0075-8914. Ime je sporno, ker se lahko nanaša na celotno zgradbo in ne samo na mošejo.Tucker, S.C.; Roberts, P. (2008). The Encyclopedia of the Arab-Israeli Conflict: A Political, Social, and Military History [4 volumes: A Political, Social, and Military History]. ABC-CLIO history reference online. ABC-CLIO. str. 70. ISBN 978-1-85109-842-2. Širši kompleks mošeje je znan tudi kot Haram al-ŠarifKershner, Isabel (14. november 2009). [https://www.nytimes.com/2009/11/15/world/middleeast/15mount.html?_r=1 "Unusual Partners Study Divisive Jerusalem Site". The New York Times. ali preprosto al-Aksa ali Tempeljski grič.Hughes, Aaron W. (2014). Theorizing Islam: Disciplinary Deconstruction and Reconstruction. Religion in Culture. Taylor & Francis. str. 45. ISBN 978-1-317-54594-1.Sway, Mustafa A. (2015). "Al-Aqsa Mosque: Do Not Intrude!" Palestine - Israel Journal of Politics, Economics, and Culture, 20/21 (4): 108–113, ProQuest 1724483297. Omar, Abdallah Marouf (2017). "Al-Aqsa Mosque's Incident in July 2017: Affirming the Policy of Deterrence". Insight Turkey. 19 (3): 69–82. doi: 10.25253/99.2017193.05. JSTOR 26300531.
Med vladanjem rašidunskega kalifa Omarja (vladal 634–644) ali omajadskega kalifa Muavije I. (vladal 661–680) je bila v bližini sedanje mošeje postavljena majhna molilnica. Današnjo mošejo je zgradil peti omajadski kalif Abd al-Malik (vladal 685–705) ali njegov naslednik al-Valid I. (vladal 705–715) ali oba. Zgrajena je bila kot kongregacijska mošeja na isti osi kot Kupola na skali. Potem ko je bila mošeja uničena v potresu leta 746, jo je leta 758 obnovil abasidski kalif al-Mansur. Leta 780 jo je dodatno razširil abasidski kalif al-Mahdi v zgradbo s petnajst ladjami in osrednjo kupolo. V potresu leta 1033 je bila ponovno uničena. Mošejo je obnovil fatimidski kalif al-Zahir. Zmanjšal jo je na sedem ladij, a je njeno notranjost okrasil z dovršenim osrednjim obokom, prekritim z rastlinskimi mozaiki. Sedanja zgradba ohranja zasnovo iz 11. stoletja.
Med občasnimi prenovami so vladajoče islamske dinastije zgradile dodatke k mošeji, kot so kupola, fasada, minareti ter minbar in notranja struktura. Ko so jo leta 1099 zavzeli križarji, so jo uporabljali kot palačo in sedež verskega reda vitezov templjarjev. Ko je Jeruzalem in okolice leta 1187 osvojil sultan Saladin, je bila zgradba obnovljena kot mošeja. Ajubidski sultanat, Mameluški sultanat, Osmansko cesarstvo, Vrhovni islamski svet britanske Palestine in jordanske oblasti na Zahodnem bregu so mošejo večkrat obnovili, popravili in razširili. Po izraelski zasedbi Zahodnega brega je mošeja ostala pod neodvisno upravo Jeruzalemskega islamskega vakufa."Arab states neglect Al-Aqsa says head of Jerusalem Waqf". Al-Monitor. 5. september 2014. Arivirano iz izvirnika 24. aprila 2016. Pridobljeno 5. aprila 2016.
Mošeja Al-Aksa se nahaja v neposredni bližini različnih judovskih in krščanskih zgodovinskih in svetih krajev. Celotno območje je imelo zato velik geopolitični pomen in bilo glavno žarišče v izraelsko-palestinskem konfliktu.The Archaeology of the Holy Land: From the Destruction of Solomon's Temple to the Muslim Conquest. 15. julij 2020. Cambridge University Press, Jodi Magness, str. 355.
Zgodovina thumb|250px|Mošeja stoji na južnem koncu Haram al-Šarifa (Tempeljski grič)
Obdobje pred gradnjo Mošeja se nahaja na južnem delu Tempeljskega griča ali Haram al-Šarifa, obzidanega prostora, ki ga je razširil in uredil kralj Herod Veliki v začetku leta 20 pr. n. št. med njegovo rekonstrukcijo Drugega judovskega templja.Hartsock, Ralph (27. avgust 2014. "The temple of Jerusalem: past, present, and future". Jewish Culture and History. 16 (2): 199–201. doi: 10.1080/1462169X.2014.953832. S2CID 162641910. Mošeja stoji na umetni ploščadi, podprti z oboki, ki so jih zgradili Herodovi inženirji, da bi premagali razgiban teren.Ehud Netzer (oktober 2008). Architecture of Herod, the Great Builder. Baker Academic. str. 161–171. ISBN 978-0-8010-3612-5. Arhivirano iz izvirnika 1. septembra 2019. Pridobljeno 29. januarja 2018. V poznem obdobju Drugega templja je na mestu sedanje mošeje stala kraljeva stoa, zgrajena ob zidu ploščadi. Stoa je bila uničena skupaj s templjem med rimskim obleganjem Jeruzalema leta 70 n. št.
Nekoč so domnevali, da je na tem mestu stala cerkev Nea Ekklesia Theotokos cesarja Justinijana, leta 543 posvečena Devici Mariji. Domnevo so ovrgli, ko so leta 1973 odkrili njene ostanke v južnem delu judovske četrti.Avigad, Nahman (1977). "A Building Inscription of the Emperor Justinian and the Nea in Jerusalem". Israel Exploration Journal. 27 (2/3): 145–151. JSTOR 27925620.Schick, Robert (2007). "Byzantine Jerusalem". V Kafafi, Zeidan; Schick, Robert (ur.). Jerusalem before Islam. Archaeopress. str. 175. ISBN 978-1-4073-0141-9.
Analiza lesenih tramov in panel, odstranjenih iz mošeje med prenovo v 30. letih dvajsetega stoletja, kaže, da so izdelani iz libanonske cedre in ciprese. Radiokarbonsko datiranje je pokazalo širok razpon starosti. Nekaj lesa je iz obdobja do 9. stoletja pr. n. št., kar kaže, da je bil del lesa že prej uporabljen v starejših stavbah. Liphschitz, N.; Biger, G.; Bonani, G.; Wolfli, W. (1997). "Comparative Dating Methods: Botanical Identification and 14C Dating of Carved Panels and Beams from the Al-Aqsa Mosque in Jerusalem". Journal of Archaeological Science. 24 (11): 1045–1050. doi: 10.1006/jasc.1997.0183. Ponovna analiza istih tramov v 2010. letih je njihovo starost prestavila v bizantinsko obdobje.Baruch, Yuval; Reich, Ronny; Sandhaus, Débora (2018). "A Decade of Archaeological Exploration on the Temple Mount". Tel Aviv. 45 (1): 3–22. doi: 10.1080/03344355.2018.1412057. S2CID 166015732. Arhivirano iz izvirnika 29. aprila 2022. Pridobljeno 29 aprila 2022.
Robert Hamilton je med svojimi izkopavanji v 30. letih 20. stoletja je odkril dele večbarvnega mozaičnega poda z geometrijskimi vzorci, vendar odkritja ni objavil.Baruch et al. (2018), str. 13-14. Datum izdelave mozaika je sporen. Zachi Dvira meni, da je iz predislamskega bizantinskega obdobja, medtem ko Baruch, Reich in Sandhaus podpirajo veliko kasnejši omajadski izvor, ker je podoben mozaikom iz omajadske palače, izkopane ob južnem obzidju Tempeljskega griča.
Omajadsko obdobje thumb|250px||Mošeja ob južnem zidu Tempeljskega griča
Obstoj večinoma lesene pravokotne mošeje na Tempeljskem griču s prostorom za 3.000 vernikov je potrdil galski menih Arculf med njegovim romanjem v Jeruzalem v letih 679–682.Elad 1999, str. 31–32.Grabar 1986, str. 340. Njene natančne lokacije Arculf ne omenja.
Prvotno mošejo al-Aksa je zgradil omajadski kalif Abd al-Malik (vladal 685–705) ali njegov naslednik, sin al-Valid I. (vladal 705–715). Več zgodovinarjev meni, da je gradnjo naročil in začel Abd al-Malik, dokončel ali razširil pa al-Valid. Abd al-Malik se je lotl tudi drugih velikih arhitekturnih del na Tempeljskem griču, vključno z gradnjo Kupole na skali okoli leta 691. Islamsko izročilo pravi, da sta se kupola in mošeja začeli graditi istočasno.Elad 1999, str. 36.
Najzgodnejši vir, ki omenja gradnjo mošeje, so Afroditski papirusi,Elad 1999, str. 36–37. ki vsebujejo dopise med al-Validovim guvernerjem Egipta v obdobju od decembra 708 do junija 711 in vladnim uradnikom v Gornjem Egiptu. V dopisih so razprave o napotitvi egipčanskih delavcev in obrtnikov na pomoč graditeljem mošeje, imenovane Jeruzalemska mošeja.Bell 1908, str. 116. Omenjeni delavci so za gradnjo mošeje rabili od šest mesecev do enega leta.Elad 1999, str. 26, 36–37.
Leta 713–714 je Jeruzalem opustošila vrsta potresov in uničila vzhodni del mošeje, ki je bil pozneje obnovljen na al-Validovo zahtevo. Kalif je ukazal staliti zlato s Kupole na skali in z njim financiral popravila in obnove. Mošeja je bila v času Omajadov okrašena mozaiki in marmorjem in imela izjemno izdelan in poslikan leseni del.Grabar 1986, str. 341. Delno ohranjeni mozaiki so razstavljeni v Palestinskem arheološkem muzeju in delno v Islamskem muzeju.
Zgodovinarji arhitekrure ocenjujejo velikost omajadske mošeje na 112 x 39 metrov.Yavuz 1996, str. 153. Stavba je bila pravokotna. Njena nenavadna značilnost je bila, da so prehodi ležali pravokotno na steno kible. Število ladij ni dokončno znano. Številni zgodovinarji navajajo število petnajst. Osrednja ladja je bila dvakrat širša od ostalih in bila verjetno nadgrajena s kupolo.
Zadnja leta vladavine Omajadov so bila za Jeruzalem burna. Zadnji omajadski kalif Marvan II. (vladal 744–750) je kaznoval prebivalce Jeruzalema, ker so podprli upor rivalskih emirjev proti njemu, in podrl mestno obzidje.Goitein 1986, str. 326. Leta 746 je bila mošeja al-Aksa uničena v potresu. Štiri leta kasneje so bili Omajadi strmoglavljeni. Zamenjal jih je Abasidski kalifat s sedežem v Iraku.Pruitt 2017, str. 36.
Abasidsko obdobje Abasidi so na splošno kazali malo zanimanja za Jeruzalem.Pruitt 2017, str. 36–37. V nasprotju z omajadskim obdobjem se je vzdrževanje mošeje al-Aksa med njihovo vladavino pogosto opravljelo na pobudo lokalne muslimanske skupnosti in ne kalifa. Drugi abasidski kalif, al-Mansur (vladal 754-775), je obiskal Jeruzalem leta 758, ko se je vračal z romanja v Meko. Zgradbe na Tempeljskem griču, vključno z mošejo al-Aksa, so bile še vedno v ruševinah po potresu leta 746. Prebivalci mesta so prosili kalifa, naj financira obnovo stavb. V odgovor je dal kalif zlate in srebrne plošče z vrat mošeje prekovati v dinarje in dirhame za financiranje obnove.
Večino al-Mansurjevih popravil, razen južnega dela blizu mihraba, je poškodoval naslednji potres. Leta 780 je al-Mansurjev naslednik al-Mahdi ukazal obnoviti mošejo in zahteval, da guvernerji provinc in vojaški poveljniki financirajo obnovo stebrišča.Pruitt 2017, str. 37. Al-Mahdijeva prenova je bila prva, za katero obstajajo zapisi.Jeffers 2004, str. 95–96. Jeruzalemski geograf al-Mukaddasi je leta 985 zapisal:
Al-Mukaddasi je omenil tudi to, da je imela mošeja petnajstih ladij, poravnanih pravokotno na Kiblo, in bogato okrašeno verando z imeni abasidskih kalifov, zapisanih na njenih vratih.Grabar 1991, str. 707. Al-Mukaddasijev opis mošeje iz obdobja Abasidov podpirajo arheološke najdbe v letih 1938–1942. Abasidska gradnja je resnično ohranila nekatere dele starejše zgradbe in imela širok osrednji prehod s kupolo na vrhu.Pruitt 2017, str. 37–38. Mošeja, ki jo je opisal al-Mukaddasi, se je odpirala proti severu, proti Kupoli na skali, in ne proti vzhodu, kot običajno.
Jeruzalem sta obiskala ali naročila dela na mošeji al-Aksa samo al-Mansur in al-Mahdi in noben drug abasidski kalif. Kalif al-Mamun (vladal 813–833) je odredil pomembna dela drugje na Tempeljskem griču in prispeval bronast portal v notranjosti mošeje. Geograf Nasir Husrav je med svojim obiskom leta 1047 opazil, da je bilo na portalu izpisano al-Mamunovo ime.Pruitt 2017, str. 36, 38. Abd Allahu ibn Tahirju, abasidskemu guvernerju vzhodne province Horasan (vladal 828–844), al-Mukaddasi pripisuje zasluge za izgradnjo marmornatega stebrišča pred petnajstimi vrati na sprednji (severni) strani mošeje.Le Strange 1890a, str. 94, 98–99.
Fatimidsko obdobje thumb|upright=1.1|Notranjost mošeje; barvna litografija iz 19. stoletja
Leta 970 so Palestino zasedli Fatimidi iz Egipta. Fatimidi so bili šiiti in ne suniti, kot prebivalci Jeruzalema.Pruitt 2017, str. 41.
Leta 1033 je mošejo močno poškodoval nov potres. Fatimidski kalif al-Zahir (vladal 1021–1036) je dal med letoma 1034 in 1036 mošejo obnoviti, vendar so bila dela končana šele leta 1065 med vladavino kalifa Al-Mustansirja (vladal 1036–1094).